Jedro

Sodišče prve stopnje se je opredelilo do tožničinih trditev, s katerim je utemeljevala obstoj drugega zakonskega pogoja za izdajo začasne odredbe, saj je pojasnilo, da z morebitno odtujitvijo stvari iz skupnega premoženja skupno premoženje ne preneha, temveč le spremeni svojo obliko. V skupno premoženje spada terjatev, ki je posledica prikrajšanja skupnega premoženja zaradi razpolaganja, in sicer v obliki zahtevka za plačilo denarnega zneska, ki ustreza znesku tega prikrajšanja. Sodišče prve stopnje je s tem ovrglo trditev tožeče stranke, da v primeru odtujitve nepremičnine ne bi mogel svoje terjatve izterjati iz edinega premoženja prvo toženca, saj mu je nakazalo, da bi v takem primeru za poplačilo svoje terjatve posegel na ustrezno denarno terjatev.

Sama objektivna možnost, da bo nekdo razpolagal s premoženjem, še ne zadošča za ugotovitev nevarnosti v smislu 1. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ. Tudi po presoji pritožbenega sodišča mora upnik za obstoj objektivne nevarnosti dokazati nekaj več od zgolj možnosti, da bo dolžnik razpolagal s spornim predmetom, saj je to vsakdanja možnost vsakega lastnika. Če bi že samo takšna hipotetična možnost že zadoščala za izkaz nevarnosti, potem bi se začasno odredbo vedno izdalo, saj bi bila zaradi opisanih razlogov nevarnost vedno podana.

Z izpodbijanim sklepom je bilo odločeno zgolj o postavljenem predlogu in ne o morebitnih novih predlogih, ki bi temeljili na novih dejstvih in dokazih. Če bi v nadaljevanju postopka tožeča stranka pridobila kakšne podatke, ki bi kazali na konkretnejšo ravnanje tožencev v zvezi z odtujitvijo sporne nepremičnine, bo seveda lahko ponovno vložila predlog za zavarovanje z začasno odredbo in bo o njem tudi vsebinsko odločeno. Učinka litispendence in pravnomočnosti odločitve o predlagani začasni odredbi izključujeta možnost uveljavljanja enakega zavarovanja le na enaki dejanski podlagi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Tožeča stranka sami nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, ki bi drugo toženki prepovedovala odtujitev in obremenitev nepremičnine ID znak parcela 1000, kar bi se vpisalo v zemljiško knjigo in bi začasna odredba veljala še 30 dni po izvršljivosti odločbe o glavni stvari.

2. Tožeča stranka v pravočasni pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge, predlaga spremembo sklepa tako, da se predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi, podredno pa razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje ter priglaša pritožbene stroške. Posamezne pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju skupaj z odgovori nanje.

3. Toženca na pritožbo nista odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V pritožbi tožeča stranka najprej navaja, da se ne strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da ni izpolnjena predpostavka iz drugega odstavka 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju1 (v nadaljevanju: ZIZ) in da ni izkazana nevarnost, da bo brez izdane začasne odredbe uveljavitev terjatve onemogočena oz. precej otežena ter da tudi ni izkazano, da toženca v primeru, če bi bila izdana začasna odredba, ne bi utrpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez začasne odredbe nastale tožeči stranki, čeprav je nastanek teh neugodnih posledic tožeča stranka v predlogu utemeljila, sodišče pa se do teh navedb ni opredelilo.

6. Iz trditev v predlogu za izdajo začasne odredbe je razvidno, da je tožeča stranka dejstvo, da toženca v primeru, če bi bila izdana začasna odredba, ne bi utrpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez začasne odredbe nastale tožeči stranki, utemeljevala s tem, da bosta toženca nepremičnino lahko še vedno uporabljala tako za bivanje, kot za oddajanje ali poslovne namene, na drugi strani pa bi z odtujitvijo ali obremenitvijo nepremičnine tožeči stranki nastala nenadomestljiva škoda, saj ne bi mogla sodno doseči ugotovitve glede deleža prvo toženca na nepremičnini in posledično svoje terjatve do njega ne bi mogla izterjati iz tega njegovega edinega premoženja, na katerega bi bilo mogoče poseči z izvršbo.

7. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ne drži pritožbena trditev, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do teh trditev, saj je pojasnilo, da z morebitno odtujitvijo stvari iz skupnega premoženja skupno premoženje ne preneha, temveč le spremeni svojo obliko. V skupno premoženje spada terjatev, ki je posledica prikrajšanja skupnega premoženja zaradi razpolaganja, in sicer v obliki zahtevka za plačilo denarnega zneska, ki ustreza znesku tega prikrajšanja. Sodišče prve stopnje je s tem ovrglo trditev tožeče stranke, da v primeru odtujitve nepremičnine ne bi mogel svoje terjatve izterjati iz edinega premoženja prvo toženca, saj mu je nakazalo, da bi v takem primeru za poplačilo svoje terjatve posegel na ustrezno denarno terjatev. Tudi po presoji pritožbenega sodišča so trditve, ki jih je tožeča stranka podala v zvezi s tem preskope in preveč pavšalne, pri čemer je treba imeti (kot je pravilno opozorilo tudi sodišče prve stopnje) v mislih, je za lastnika vsak poseg v lastnino škodljiv.

8. Ko pritožba nasprotuje zaključku, da tožeča stranka ni izkazala obstoja nevarnosti, da bo brez izdane začasne odredbe uveljavitev terjatve onemogočena oz. precej otežena, sicer navaja, da je tožeča stranka v predlogu za zavarovanje jasno in večkrat navedla, da se prvo toženec že več let izogiba poplačilu in skriva svoje premoženje, iz katerega bi se lahko tožeča stranka poplačala in da zato obstoja konkretna nevarnost, da pride do odsvojitve ali dodatne obremenitve tega premoženja. V predlogu je tožeča stranka res navajala, da prvo toženec nima nobenega premoženja, na katerega bi bilo mogoče seči z izvršbo in da tako premoženje očitno skriva – delež na skupnem premoženju je zato edino premoženje, na katero bi lahko tožeča stranka posegla za poplačilo terjatve, ki jo ima do prvo toženca. Vendar pa je jasno navedla, da je podana objektivna nevarnost, da bo brez začasne odredbe uveljavitev njenih pravic onemogočena ali najmanj zelo otežena. Kakšnih konkretnih ravnanj tožencev, ki bi kazala na konkretno nevarnost tožeča stranka tožeča stranka ni zatrjevala, prav tako o kakšni bolj konkretni nevarnosti od opisane splošne ni govorila. Glede na to so navedbe o tem, da prvo toženčevo skrivanje premoženja kaže na konkretno nevarnost, da bo uveljavitev pravic tožeče stranke onemogočena ali najmanj zelo otežena, predstavljajo nezadovoljene novote, ki jih pritožbeno sodišče ne more upoštevati (prvi odstavek 337. člena Zakona o pravdnem postopku,2 v nadaljevanju: ZPP), saj tožeča stranka tudi ni pojasnila, zakaj takšnih trditev ni mogla podati že v predlogu za zavarovanje.

9. Dejstvo, da prvo toženec že nekaj let ne poravna dolga do tožeče stranke, za to, da bi lahko govorili o konkretni nevarnosti za odsvojitev ali obremenitev nepremičnine, ne zadošča. Seveda hipotetično drži, kar v predlogu navaja tožeča stranka, a vendar sama objektivna možnost, da bo nekdo razpolagal s premoženjem, še ne zadošča za ugotovitev nevarnosti v smislu 1. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ. Tudi po presoji pritožbenega sodišča mora upnik za obstoj objektivne nevarnosti dokazati nekaj več od zgolj možnosti, da bo dolžnik razpolagal s spornim predmetom, saj je to vsakdanja možnost vsakega lastnika. Če bi že samo takšna hipotetična možnost že zadoščala za izkaz nevarnosti, potem bi se začasno odredbo vedno izdalo, saj bi bila zaradi opisanih razlogov nevarnost vedno podana. Konkretnejših navedb, ki bi kazale, da drugo toženka namerava razpolagati s sporno nepremičnino, tožeča stranka ni podala. Sodna praksa je enotna glede zahteve, da mora upnik za verjeten izkaz obstoja nevarnosti po 1. alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ, podati kakšne bolj konkretne trditve od le hipotetične možnosti za odsvojitev.3

10. V 7. točki te obrazložitve povzetemu zaključku sodišča prve stopnje o spremembi oblike skupnega premoženja pritožba nasprotuje, a po prepričanju pritožbenega sodišča neutemeljeno. Tožeča stranka v zvezi s tem navaja, da je situacija, ko tožbo na ugotovitev in deleže na skupnem premoženju vloži tretji (npr. upnik), bistveno drugačna od tiste, ko kot tožnik nastopa eden od zakoncev, saj lahko pride do sporazumnega razpolaganja s strani obeh zakoncev in tudi sicer sprememba premoženja vsaj močno otežuje uveljavitev terjatve, saj mora upnik pridobiti nov temelj, da lahko kakorkoli poseže na novo premoženje.

11. Pritožbeno sodišče ne vidi, da bi bili situaciji v primeru da je tožeča stranka eden od zakoncev ali pa ko je tožeča stranka tretji (npr. upnik) glede odsvojitve premoženja kakorkoli različna. V obeh primerih se namreč, če eden od zakoncev odtuji stvar iz skupnega premoženja, stvar, ki je bila odtujena, spremeni v denarno terjatev drugega zakonca. Nanjo bo v primeru uspeha v pravdi na ugotovitev skupnega premoženja in deležev na njem (kakršna je obravnavana) lahko posegel tudi upnik. Ko pritožba govori, da mora upnik v primeru odsvojitve dela skupnega premoženja pridobiti nov temelj, da lahko kakorkoli poseže na novo premoženje, ni povsem jasno, kaj s tem misli. Če govori o novem izvršilnem naslovu, je seveda res, da bo treba v primeru odsvojitve ustrezno modificirati tožbeni zahtevek, a pri tem ne gre za situacijo, da bi lahko govorili o nevarnosti, da bo zaradi tega uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Ko pritožba govori o tem, da je predvidljivo, da pride do zmanjšanja premoženja, kar spet oteži upniku, da bi prišel do plačila svoje terjatve, ne navede nič konkretnega, na podlagi česa bi bilo mogoče to sklepati, ampak gre za navadne špekulacije, ki pa jih pritožbeno sodišče ne more upoštevati. Tudi, ko pritožba govori o tem, da upniki zaradi sprememb premoženja (nepošteno) ne pridejo do poplačila svojih terjatev, ne navede nobenega konkretnega dejstva, na podlagi katerega bi bilo mogoče to sklepati. Tudi v tem delu je pritožba zato pavšalna.

12. Pritožba se sklicuje na odločbo VSL sklep I Cp 542/2017, kateri naj bi izpodbijana odločitev nasprotovala. Iz vsebine navedene odločbe ni mogoče razbrati v čem bi bila podobnost med obema zadevama oz. v čem je izpodbijana odločitev drugačna od tiste, ki je obravnavana v citirani zadevi. V njej je namreč pritožbeno sodišče odločalo o povsem drugačnem problemu in je zato, ker je tožnica z verjetnostjo izkazala, da nepremičnine sodijo v skupno premoženje, pa tudi polovični delež na njem, odločilo, da zavarovanja njene terjatve ni mogoče omejiti le na polovico (kot je to storilo sodišče prve stopnje), saj nepremičnine še vedno sodijo v skupno premoženje, obe stranki pa imata do nje celotno pravico oz. sta v razmerju do nje v skupnosti. Ne gre torej za vprašanje ali je v navedeni zadevi tožnica izkazala nevarnost iz 1. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ ali ne, kot je predmet pritožbene presoje v tej zadevi.

13. Na koncu tožeča stranka v pritožbi navaja še, da bo zavrnitev predloga za zavarovanje z začasno odredbo v nadaljnjem postopku vplivala na možnost tožeče stranke, da v primeru, da pridobi kakšne nove podatke glede nevarnosti, ponovno predlaga zavarovanje z začasno odredbo. Meni, da bi bilo pravilno, da bi bil zaradi razlogov, ki jih je v izpodbijani odločbi navedlo sodišče prve stopnje, predlog za zavarovanje zavržen. Ker je namreč o predlogu že vsebinsko odločeno, tožeča stranka ob novem predlogu zato ne bi mogla računati na vsebinsko presojo novega predloga. Tudi to pritožbeno navajanje ne drži. Z izpodbijanim sklepom je bilo namreč odločeno zgolj o postavljenem predlogu in ne o morebitnih novih predlogih, ki bi temeljili na novih dejstvih in dokazih. Če bi v nadaljevanju postopka tožeča stranka pridobila kakšne podatke, ki bi kazali na konkretnejšo ravnanje tožencev v zvezi z odtujitvijo sporne nepremičnine, bo seveda lahko ponovno vložil predlog za zavarovanje z začasno odredbo in bo o njem tudi vsebinsko odločeno. Učinka litispendence in pravnomočnosti odločitve o predlagani začasni odredbi izključujeta možnost uveljavljanja enakega zavarovanja le na enaki dejanski podlagi.4

14. Ker pritožba ni utemeljena in ker pritožbeno sodišče ni našlo kršitev, na katere na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP).

15. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje pritožbene stroške. (154. in 165. člen ZPP).

1 Uradni list RS, št. 51/1998, s kasnejšimi spremembami in dopolnitvami. 2 Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami in dopolnitvami. 3 Glej npr. VSL Sklep II Cp 2322/2019, VSL Sklep I Cp 2191/2020, VSL Sklep I Cp 155/2020, VSL Sklep I Cp 1691/2017, VSL Sodba I Cp 2201/2018 in druge. 4 Tako npr. tudi VSL sklep I Cp 2788/2013.