Jedro

Pri odločanju o omejitvi gibanja prosilcu za azil je dokazni standard presoje razlogov nižji kot pri odločanju o prošnji za azil. Zato je po presoji vrhovnega sodišča tožena stranka glede na tožnikove izjave v prošnji za azil imela podlago za sum, da tožnik zavaja azilni postopek z lažno predstavitvijo razlogov, na katere se sklicuje.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se tožba zavrne.

Obrazložitev

Upravno sodišče je z izpodbijano sodbo na podlagi 4. točke 2. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) v zvezi s 6. odstavkom 39. člena Zakona o azilu ZAzil) ugodilo tožbi tožnika in odpravilo izpodbijani sklep tožene stranke z dne 16.11.2007 (1. točka izreka sodbe in sklepa). Z navedenim sklepom je tožena stranka odločila, da se tožniku omeji gibanje na prostore Oddelka za omejitev gibanja Azilnega doma do prenehanja razlogov oziroma pravnomočno končanega azilnega postopka, vendar najdalj za 3 mesece, in sicer od 16.11.2007 od 11.40 ure do 16.2.2008 do 11.40 ure. Omejitev gibanja je bila tožniku odrejena zaradi ugotavljanja njegove istovetnosti na podlagi 1. alineje 1. odstavka 27. člena ZAzil, ter zaradi suma zavajanja ali zlorabe postopka v smislu štirih alinej iz 36. člena ZAzil v zvezi s 3. alinejo 1. odstavka 27. člena ZAzil. Upravno sodišče je v izpodbijani sodbi navedlo, da ima po ugotovitvi tožene stranke omejitev gibanja podlago v 1. in 3. alineji 1. odstavka 27. člena ter v štirih alinejah 36. člena ZAzil. Iz obrazložitve sklepa pa izhaja, da tožena stranka kot podlage za odločitev ni uporabila 4. alinee 36. člena ZAzil. Kar zadeva razlog iz 1. alineje 1. odstavka 27. člena ZAzil ugotavlja, da naj bi bila po mnenju tožene stranke potreba za omejitev gibanja izkazana zato, ker tožnik ob podaji prošnje za azil ni vedel za točen datum in kraj rojstva, čeprav je na delu poti iz Pakistana v Slovenijo še imel potni list. To je sicer tehten razlog z vidika 1. alineje 1. odstavka 27. člena ZAzil, vendar je na zaslišanju preverilo to sporno okoliščino in je tožnik pojasnil, da je bil ob podaji prošnje zmeden, iz zapisa na prošnji za azil pa izhaja, da je ob tem vprašanju tožnik navedel datum (1.1.1985) in tudi kraj rojstva (G.), ki pa se ujemata s podatkom iz listine z dne 10.11.2007, ki jo je tožnik priložil na zaslišanju kot dokaz svoje identitete. Na zaslišanju se je tožena stranka seznanila z listino o tožnikovi identiteti, ki jo je tožnik pridobil iz Pakistana potem, ko je od uradne osebe v azilnem domu izvedel, da mora predložiti dokument o identiteti. Tožena stranka verodostojnosti priložene listine na zaslišanju ni oporekala in tudi sodišče nima podlage za dvom v verodostojnost predložene listine, kar pomeni, da ni več izkazano za potrebno, da se tožniku omeji gibanje zaradi ugotavljanja njegove istovetnosti, ki lahko traja le do prenehanja razlogov (5. odstavek 27. člena ZAzil). Kar zadeva podlago za omejitev gibanja iz 5. alineje 36. člena ZAzil, je upravno sodišče ugotovilo, da bi ta razlog lahko prišel v poštev, če bi tožnik brez upravičenega razloga zelo pozno po tem, ko je prišel v Slovenijo, in ko je vedel, da mu grozi prisilna odstranitev iz Slovenije, izrazil namero zaprositi za azil. Takšna okoliščina pa v konkretnem primeru ni podana, saj je v spisu navedena izjava tožnika, v kateri opisuje preganjanje, in izraža prošnjo za azil. Na njej je naveden uradni zaznamek, da je uradna oseba to izjavo prejela šele po izdaji odločbe. Potek komunikacije med osebo, ki je prejela izjavo tožnika in toženo stranko ne more biti v škodo tožnika v tem smislu, da tožena stranka ni bila dolžna ugotoviti vsebine te izjave pred izdajo izpodbijanega sklepa in jo oceniti z vidika 5. alineje 36. člena ZAzil. To pomeni, da izpodbijani sklep ne more temeljiti na 5. alineji 36. člena ZAzil oziroma ta pravno relevantna dejstva v izpodbijanem sklepu niso izkazana. Tožena stranka pred izdajo izpodbijanega sklepa tudi ni ugotovila, da je tožnik namerno uničil potni list. Iz nobenega dejstva, ki ga je ugotavljala tožena stranka ne izhaja, da bi tožnik namerno uničil potni list, zato izpodbijani sklep tudi ne more temeljiti na 3. alineji 36. člena ZAzil. Kar zadeva razlog iz 1. alineje 36. člena ZAzil (sum, da tožnik utemeljuje prošnjo na podlagi napačne istovetnosti), je upravno sodišče že v zvezi s 1. alinejo 1. odstavka 27. člena utemeljilo, da ni izkazan zadosten dvom, da tožnikova identiteta, ki je izkazana s priloženo listino in se ujema s podatki, ki jih je tožnik skladno s 5. odstavkom 29. člena ZAzil dal uradni osebi ob podaji prošnje za azil, ni verodostojna. Kar pa zadeva zadnjo možno podlago za omejitev gibanja, to je lažno predstavitev razlogov, na katere se tožnik sklicuje, pa sodišče ugotavlja naslednje: sklicevanje na zapisnik policije z dne 15.11.2007 (PMP Vrtojba) ni relevantno, ker gre za zapis brez žiga in podpisa, zato ni mogoče uporabiti zapisa o mnenju prevajalca, da je tožnik s spremljevalcem stalno spreminjal izjavi. Tožena stranka tudi ne more ugotovitve o lažni predstavitvi dejstev opreti na argument, da tožnik ni podrobno predstavil svoje funkcije v stranki, razlogov za vstop v stranko in ciljev stranke, saj ga o tem tožena stranka ni vprašala, pa to tudi ni namen podaje prošnje za azil, ampak temu služi zaslišanje v rednem postopku. Tožena stranka tudi ne more ocene o neverodostojnosti tožnika opreti na predvidevanje, da tožnik ne bi mogel tako hitro priti do mesta sekretarja stranke, še posebej, ker tožnik ne ve točno datuma in kraja rojstva, saj tožena stranka ob tem ni navedla nobenega argumenta, da je mogoče funkcijo sekretarja stranke, kot jo razumemo v Sloveniji, enačiti s funkcijo sekretarja stranke, kot velja v Pakistanu. Ravno tako je zgolj nepreverjeno predvidevanje, da če bi bil tožnik res preganjan in bi bile zoper njega vložene obtožnice, ne bi mogel legalno prestopiti pakistanske meje. Dejstvo, da je bil tožnik približno 20 dni v Italiji, a ni zaprosil za azil, oziroma je zaprosil, pa ga niso razumeli, pa je tožnik pojasnil s tolikšno stopnjo prepričljivosti v upravnem in sodnem postopku s tem, ko je bil zaprt v nekem stanovanju in se je zanašal na pomoč določene osebe, potem pa se je odločil, da si pomoč poišče sam, da sodišče v tem dejstvu ni našlo suma, da je tožnik lažno predstavil razloge.

Tožena stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 75. člena ZUS-1. V pritožbi navaja, da je upravno sodišče kršilo določbo 3. odstavka 40. člena ZUS-1 glede prostega preudarka tožene stranke, poleg tega pa je tudi napačno uporabilo materialno pravo, določbe 1. in 3. alineje 27. člena v povezavi s 1., 2. 3. in 5. alinejo 36. člena ZAzil. Sodišče je tekom zaslišanja tožnika v zvezi z omejitvijo gibanja napačno ugotovilo dejansko stanje, ko je sprejelo tožnikove rojstne podatke za resnične, zaradi tega, ker so se ujemali s predloženo originalno listino na sodišču. Verodostojnosti predložene listine na sodišču res ni oporekala, vendar je sodišče kršilo pravila postopka s tem, ko je sprejelo, da lahko tožnik svojo istovetnost sploh dokazuje z listino, ki očitno ni ena izmed listin iz 75. člena Zakona o tujcih. Zato s predložitvijo navedene listine sum v tožnikovo istovetnost ni ovržen. Glede razloga iz 5. alineje 36. člena ZAzil precej okoliščin utemeljuje zaključek, da je tožnik vložil prošnjo za azil zato, da bi odložil prisilno odstranitev iz države. Zato takojšnja vložitev prošnje za azil še ne pomeni, da prosilec ni zaprosil za azil z namenom, da prepreči prisilno odstranitev iz države. Glede v spisu prevedene izjave tožnika pojasnjuje, da ne gre za noben opis preganjanja, temveč le za posplošene trditve, ki za tožnika ne bi mogle vplivati na ugodno odločitev. Glede razloga za omejitev gibanja iz 3. alineje 36. člena ZAzil (namerno uničenje potnega lista) je v izpodbijanem sklepu navedla razumne razloge, zaradi katerih trditvam tožnika ni mogoče verjeti. Ne le, da okoliščine primera utemeljujejo sum zavajanja oziroma zlorabe azilnega postopka tudi v smislu 2. alineje 36. člena ZAzil, temveč po standardih ustaljene sodne prakse narekujejo tudi sklep, da je takšna zloraba podana za zavrnitev tožnikove vloge za priznanje azila v pospešenem postopku. Glede na navedeno vrhovnemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo tožnika zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne upravnemu sodišču v novo sojenje.

Tožnik na pritožbo ni odgovoril. Pritožba je utemeljena iz naslednjih razlogov: Tožena stranka je svojo odločitev oprla na 1. alinejo 1. odstavka 27. člena ZAzil (ugotavljanje istovetnosti prosilca za azil) ter na 3. alinejo 1. odstavka 27. člena ZAzil (sum zavajanja ali zlorabe postopka) v povezavi s 1., 2. 3. in 5. alinejo 36. člena ZAzil. Iz določb 1. odstavka 27. člena ZAzil izhaja, da je zakonodajalec toženo stranko pooblastil, da o ukrepu omejitve gibanja odloča po prostem preudarku, če je podan kateri izmed alternativno določenih razlogov po določilih 1., 2., 3. ali 4. alineje 1. odstavka 27. člena ZAzil. Če je upravni organ pooblaščen za odločanje po prostem preudarku, je obseg sodne kontrole v upravnem sporu opredeljen z določbo 3. odstavka 40. člena ZUS-1. Na podlagi te določbe se preveri, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka ali, ker je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen. Upravni akt, izdan po prostem preudarku, mora v obrazložitvi zajemati vse tiste dejanske in pravne okoliščine o načinu in mejah uporabe prostega preudarka, ki omogočajo preizkus upravnega akta.

Po presoji vrhovnega sodišča tožena stranka ni prekoračila meje prostega preudarka, ko se je odločila za ukrep omejitve gibanja tudi po določbi 3. alineje 1. odstavka 27. člena v povezavi z 2. alinejo 36. člena ZAzil (sum zavajanja ali zlorabe postopka v smislu lažne predstavitve razlogov, na katere se prosilec za azil sklicuje). Prostega preudarka tudi ni uporabila na način, ki ne bi ustrezal namenu za katerega je določen, saj je v navedenem delu, ki se nanaša na zgoraj citirani razlog v zadostni meri obrazložila vse dejanske, pravnorelevantne okoliščine o načinu in mejah uporabe prostega preudarka. Pojasnila je, da je v konkretnem primeru izkazan sum zavajanja ali zlorabe azilnega postopka po 3. alineji 1. odstavka 27. člena ZAzil, ta določba pa se sklicuje na uporabo 36. člena ZAzil, ki določa, kaj vse se šteje za zavajanje ali zlorabo postopka. Med drugim se šteje za zavajanje ali zlorabo postopka tudi lažna predstavitev razlogov, na katere se prosilec sklicuje (2. alineja 36. člena ZAzil).

Pri odločanju o omejitvi gibanja prosilcu za azil je dokazni standard presoje razlogov nižji kot pri odločanju o prošnji za azil. Zato je po presoji vrhovnega sodišča tožena stranka glede na tožnikove izjave v prošnji za azil imela podlago za sum, da tožnik zavaja azilni postopek z lažno predstavitvijo razlogov, na katere se sklicuje.

Ker je za odločitev o omejitvi gibanja prosilcu dovolj že en izmed razlogov za sum zavajanja ali zlorabe postopka v smislu 36. člena ZAzil (v tem primeru razlog iz 2. alineje 36. člena), vrhovno sodišče v tem obsegu soglaša z odločitvijo tožene stranke, da se tožniku gibanje omeji.

Glede na navedeno je vrhovno sodišče na podlagi 3. točke 3. odstavka 80. člena ZUS-1 izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo.