Jedro

Tožeča stranka od tožene stranke vtožuje izplačilo odškodnine za škodo na službenem vozilu, do katere je prišlo spornega dne, ko se je tožena stranka pri vzvratni vožnji zaletela v steber in s tem povzročila škodo na službenem vozilu. Ni mogoče govoriti o tem, da je tožena stranka škodo povzročila namenoma niti ji ni mogoče očitati hude malomarnosti. Pri vzvratni vožnji je bila posebno previdna, vendar trčenja kljub skrbnosti pri vzvratni vožnji ni mogla preprečiti, saj stebra, ki je bil temno modro pobarvan, v prostoru pa je bila popolna tema (ker so luči ugasnile), ni mogla videti. Ker tožeča stranka v postopku ni uspela dokazati, da je tožena stranka spornega dne ravnala namenoma ali s hudo malomarnostjo, njena odškodninska odgovornost ni podana.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 224,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 12. 2011 dalje do plačila in ji povrniti pravdne stroške v roku 15 dni, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 108,25 EUR, v roku 15 dni, po poteku paricijskega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo vlaga tožeča stranka pravočasno pritožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je bil toženec izkušen voznik in ga je zato potrebno v kontekstu spora obravnavati strožje, kot je to storilo sodišče. Skrbnost voznikov motornih vozil se ne obravnava glede na skrbnost povprečnega človeka, temveč ožje, saj se zahteva stroga skrbnost - skrajna pazljivost, to pa pomeni, da je potrebno ugotoviti, ali je toženec kot voznik storil vse, kar bi storil dober avtomobilski strokovnjak. Meni, da toženec ni zadostil navedenemu merilu, in da kovinski steber ne predstavlja nepričakovane ovire, še zlasti ob upoštevanju, da je toženec teren dobro poznal. Vedel je tudi, da manevriranje v garažnem prostoru terja od voznika večjo stopnjo pazljivosti in skrbnosti. Konkretna situacija je od njega terjala posebno skrbnost, ki pa je ni uresničil, saj je v odgovoru na tožbo navedel, da se je v isti kovinski steber zaletelo več njegovih sodelavcev, kar pa pomeni, da se je zavedal, da do trčenja lahko pride. Po mnenju pritožbe ni odločilno za presojo, ali je bil kovinski steber, v katerega je ob vzvratni vožnji trčil toženec, dodatno označen s svetlo barvo ali ne. Glede ugotovitve sodišča, da naj bi v času nezgode v garaži bila tema, tožeča stranka temu nasprotuje, saj je do nezgode prišlo v dopoldanskem času, ko je veliko dnevne svetlobe, poleg tega pa naj bi bile po mnenju priče A.A. prižgane luči ves čas. Sodišče je svojo odločitev glede domnevne teme v garaži oprlo na izpoved B.B. in C.C., ki pa sta prav tako v preteklosti morala plačati znesek iz naslova odbitne franšize, kar lahko vpliva na njuno pristranost, medtem ko je A.A. vzdrževalec objekta, kjer se nahaja garaža. Tožeča stranka se tudi ne strinja z oceno sodišča, da naj bi toženec v kritičnem času vozil s hitrostjo 2 km/h, saj sicer ne bi moglo priti do nastanka takšne škode, kot je prišlo v konkretnem primeru. Tožeča stranka tako od delavcev, ki z delovnimi sredstvi ravnajo skrajno nepazljivo in so v prometu hudo malomarni, terja plačilo odbitne franšize v višini 1 % dejanske škode, kar meni, da je korektna ureditev. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in tožeči stranki naloži plačilo stroškov odgovora na pritožbo. Navaja, da iz dokaznega postopka izhaja, da so se po tistem, ko je steber z vozilom zadel toženec, v isti steber zaleteli še trije vozniki. Steber so kasneje bolje označili, iz česar izhaja, da dejanje toženca ni bilo takšno, da ga ne bi zagrešil povprečen profesionalni voznik.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevane bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijana sodba vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij, niti niso v nasprotju z izrekom, zato je pritožbeno sodišče sodbo lahko preizkusilo. Prav tako ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Tožeča stranka v tem individualnem delovnem sporu od tožene stranke vtožuje izplačilo odškodnine za škodo na službenem vozilu, do katere je prišlo dne 9. 12. 2011, ko se je tožena stranka s službenim vozilom pri vzvratni vožnji zaletela v steber in s tem povzročila škodo na službenem vozilu.

7. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku, v katerem je zaslišalo številne priče, pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva. Ta pa so naslednja: - da je bil toženec pri tožeči stranki zaposlen na delovnem mestu pismonoša od 10. 1. 2008, delo pa je opravljal v organizacijski enoti PE D.; - da je toženec dne 9. 12. 2011 upravljal s službenim vozilom, s katerim je na pošto pripeljal pakete. Ko jih je razložil, je vzvratno odpeljal iz garaže, ker drugače ni bilo mogoče (ni bilo prostora za obračanje); - da je toženec pri vzvratni vožnji zadel v steber, v posledici česar je prišlo do poškodbe; - da je toženec na kritično lokacijo dostavljal pakete le izjemoma; - da je bila v prostoru popolna tema, ker so bile ugasnjene luči; - da je bil steber, v katerega se je zaletel tožnik, pobarvan temno modro in ni imel odsevnih teles; - da je v steber zadel z zadnjim desnim delom vozila, ker ni bilo odbijača, ki bi trk gotovo ublažil. Na to pomanjkljivost pa je toženec delodajalca opozarjal ustno že eno leto in nekaj mesecev pred nezgodo tudi pisno; - da retrovizor in stranska ogledala niso pokrivali kota, kjer se je nahajal steber za vozilom.

8. Na podlagi navedenih dejanskih ugotovitev je sodišče prve stopnje zaključilo, da toženec pri vzvratni vožnji stebra ni mogel videti (ker je kombi večje vozilo), zato tudi ni mogel biti bolj pazljiv, ker od povprečnega skrbnega voznika ni mogoče pri izjemno počasni vzvratni vožnji zahtevati, naj pazi na nekaj, česar ne vidi, in da bi se večja pazljivost od toženca lahko zahtevala le, če bi steber videl, pa ne bi vozil tako, da bi se mu izognil. Zaključilo je, da tožencu ni mogoče očitati velike malomarnosti, zato je odškodninski zahtevek tožeče stranke zavrnilo.

9. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi izpodbijane sodbe tako v dejanskem kot v pravnem pogledu, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pa v skladu z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP še dodaja:

10. Po določbi tedaj veljavnega prvega odstavka 182. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami - ZDR) je delavec odškodninsko odgovoren delodajalcu, če na delu ali v zvezi z delom namenoma ali hude malomarnosti povzroči škodo. Za odgovornost delavca za škodo se torej zahteva vsaj velika malomarnost (skrajna nepazljivost). To pomeni zanemarjanje tiste pazljivosti, ki se zahteva od posebno skrbnega in pazljivega profesionalnega voznika.

11. Sodišče prve stopnje je to merilo upoštevalo, zato pritožba neutemeljeno zatrjuje, da toženec kot voznik ni storil vsega, kar se zahteva od dobrega avtomobilskega strokovnjaka. Prav ugotovitev sodišča prve stopnje, da se je v navedeni steber zaletelo več delavcev tožeče stranke, pomeni, da je odločilno prav dejstvo, da steber ni bil označen s svetlobnimi telesi, še posebej pa, ker je bila v garaži tema, kakor izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje po zaslišanju vseh prič.

12. Škoda je povzročena namenoma, če se je delavec zavedal, da lahko s svojimi ravnanji povzroči nastanek škode in je to (prepovedno posledico) tudi hotel oziroma dopustil. Škoda pa je povzročena iz hude malomarnosti, če bi se delavec moral in mogel zavedati, da lahko zaradi njegovega ravnanja pride do nastanka škode, pa je lahkomiselno mislil, da do škode ne bo prišlo ali da jo bo lahko odvrnil. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča ni mogoče govoriti o tem, da je tožena stranka škodo povzročila namenoma. Ravnanje tožene stranke nikakor ne potrjuje navedb tožeče stranke, da je hotela oziroma dopustila, da do škode pride. Po prepričanju pritožbenega sodišča pa toženi stranki pri spornem ravnanju ni mogoče očitati niti hude malomarnosti. Tožena stranka je bila glede na ugotovljene okoliščine pri vzvratni vožnji posebno previdna, vendar trčenja kljub skrbnosti pri vzvratni vožnji ni mogla preprečiti, saj stebra, ki je bil temno modro pobarvan, v prostoru pa je bila popolna tema (ker so luči ugasnile), ni mogla videti.

13. Neutemeljeno pritožba izpodbija verodostojnost izpovedi B.B. in C.C., iz razloga, ker sta sta tudi sama morala plačati znesek iz naslova odbitne franšize, kar naj bi kazalo na njuno pristranskost, medtem ko izpostavlja izpoved A.A., vzdrževalca objekta, ki pa ni vedel povedati, kako je bilo kritičnega dne, kakor tudi ne, ali so neonske svetilke prižgane ali ugasnjene, o škodnem dogodku pa tudi ni bil obveščen. Priči B.B. in C.C. sta natančno pojasnili, da je svetloba v garaži zelo slaba in je tako, kot da bi prišel v tunel. Pojasnili sta, da je na kritičnem predelu garaže 90 stopinjski ovinek (na mestu, kjer se je z vozilom zadel toženec in so se zadeli tudi drugi), luči v prostoru prehitro ugašajo in da za vzvratno vožnjo ni primeren, ter da so šoferji tudi zaprosili za dodatne reflektorje, saj tožeča stranka krožnega prometa v kritičnem prostoru ni uredila.

14. Pritožba tudi neutemeljeno izpodbija dokazno oceno sodišča, da naj bi toženec v kritičnem času vozil s hitrostjo 2 km/h (da je vozilo premikal zelo počasi), saj tožeča stranka ni opravila rekonstrukcije dogodka, prav tako pa tudi poškodbe na vozilu ni pregledal izvedenec prometne stroke, ki bi na podlagi poškodb lahko odločil o hitrosti ob trku. Samo dejstvo, da je toženec z vozilom zadel v steber še ne dokazuje, da je vozil prehitro.

15. V zvezi s tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposreden vtis, ali priče izpovedujejo verodostojno ali ne, poleg tega pa ima možnost in dolžnost ta vtis primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi. Izpoved prič mora oceniti kot vsak drug dokaz, torej samega zase in v povezavi z drugimi dokazi. Svoj zaključek o verodostojnosti oziroma neverodostojnosti posamezne priče mora ustrezno argumentirati. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi prepričljivo pojasnilo, zakaj je svojo odločitev oprlo na izpovedi prič in toženca, zato pritožbeno sodišče teh argumentov ne ponavlja in pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dokazno oceno, zavrača kot neutemeljene.

16. Ker torej tožeča stranka v postopku ni uspela dokazati, da je tožena stranka spornega dne ravnala namenoma ali s hudo malomarnostjo, njena odškodninska odgovornost ni podana. Ob upoštevanju navedenega je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za izplačilo vtoževane škode, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

17. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Odgovor na pritožbo ni doprinesel k rešitvi zadeve, zato toženec sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP).