15. 12. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. Ž. in družbe B., d. d., Z. pri Z., ki ju zastopa C. C., odvetnica v V. V., na seji senata 30. novembra 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

1.Ustavna pritožba družbe B. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. III Ips 74/2004 z dne 26. 4. 2005 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cpg 871/2003 z dne 8. 1. 2004 se zavrže.

2.Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. III Ips 74/2004 z dne 26. 4. 2005 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cpg 871/2003 z dne 8. 1. 2004 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke v sporu, naj se pritožnikov patent s skrajšanim trajanjem ugotovi za ničnega, ker tožeča stranka v skladu z 87. členom Zakona o industrijski lastnini (Uradni list RS, št. 13/92 in nasl. – v nadaljevanju ZIL) ni predložila nasprotnega dokaza. Višje sodišče je na pritožbo tožeče stranke spremenilo sodbo prvostopenjskega sodišča in ugotovilo, da je izpodbijani patent s skrajšanim trajanjem ničen. Zavzelo je stališče, da v patentnem zahtevku opisane "rešitve problema" ni mogoče šteti za tehnično rešitev in posledično tudi ne za izum (drugi odstavek 8. člena in prvi odstavek 11. člena ZIL). Vrhovno sodišče se je strinjalo z razlogi sodbe Višjega sodišča, da ne gre za tehnično rešitev, in je s sodbo zavrnilo revizijo pritožnika.

2.Pritožnika zatrjujeta kršitev 2. in 153. člena Ustave in kršitev pravic iz 14., 22. in iz 60. člena Ustave. Menita, da bi morala tožeča stranka v postopku, v katerem je bil patent s skrajšanim trajanjem ugotovljen za ničnega, predložiti popoln preizkus patenta na enega izmed predpisanih načinov in se pri tem sklicujeta na 72. in 87. člen ZIL. Navajata, da sta Vrhovno in Višje sodišče nezakonito ugotovili, da je patent s skrajšanim trajanjem ničen, in trdita, da sodišči ne bi smeli sami odločiti o tehnični naravi izuma brez ustrezne strokovne tehnične podlage. Po mnenju pritožnikov gre v pravu industrijske lastnine za strokovno področje, ki ni v pristojnosti in obvladovanju sodišč in da tudi patent s skrajšanim trajanjem ne bi smel biti ugotovljen za ničnega brez njegovega popolnega preizkusa. Menita tudi, da se je Višje sodišče napačno oprlo na nemško pravno teorijo, ker nemško pravo sploh ne ureja patenta s skrajšanim trajanjem. Poleg tega naj sodišči ne bi upoštevali, da je sodobna težnja patentnega prava, da se zaščiti vse, kar je koristno za človeštvo in primerno za gospodarsko izkoriščanje, in da ZIL za patent s skrajšanim trajanjem sploh ne zahteva tehnične rešitve. Menita, da je sporni izum nov in izviren v svetovnem smislu ter da nasprotnega dokaza v postopku ni bilo. Zato tudi menita, da nedorečenost zakona in različna pravna teorija ter tolmačenja pojmov zakona ne morejo biti v škodo izumitelja in drugih upravičencev iz patenta, ki so svoje obveznosti (prijava in plačevanje pristojbin) v celoti izpolnili. Pritožnika dalje zatrjujeta, da iz sodne odločbe sploh ne izvesta, zakaj sporni izum ne rešuje tehničnega problema. Vrhovnemu sodišču pritožnika očitata, da ni upoštevalo njune navedbe, da je pri Svetovni organizaciji za intelektualno lastnino registriran identičen patent za izum pod št. WO 01/43032, ki ima popoln preizkus Ženevskega urada in uživa popolno varstvo tako v svetu kot v Sloveniji. Pritožnika tudi menita, da jima je bila z izpodbijanimi sodbami kršena ustavna kategorija ustavnost in zakonitost iz 153. člena Ustave, ker sodišči pri svojih odločitvah nista upoštevali sprejetih mednarodnih pogodb.

B. – I.

3.Po tretji alineji prvega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) lahko Ustavno sodišče ustavno pritožbo zavrže, če jo je vložila neupravičena oseba.

4.Po praksi Ustavnega sodišča lahko ustavno pritožbo vloži le oseba, na katero se z ustavno pritožbo izpodbijana odločba neposredno nanaša. Ker pritožnica ni bila stranka postopka, v katerem sta bili izdani izpodbijani sodbi, se nanjo izpodbijani sodbi ne nanašata in zato tudi ni legitimirana za vložitev te ustavne pritožbe. Zgolj dejstvo, da je pritožnica imetnica licence iz izpodbijanega patenta s skrajšanim trajanjem (ki je bil z izpodbijanima sodbama izrečen za ničnega), pa tudi ne pomeni, da pritožnica lahko vloži ustavno pritožbo. Ker torej ustavne pritožbe ni vložila upravičena oseba, jo je Ustavno sodišče zavrglo.

B. – II.

5.Glede na to je dovoljena le ustavna pritožba pritožnika. Zato je Ustavno sodišče v nadaljevanju presojalo navedbe iz ustavne pritožbe zgolj z vidika, ali so bile človekove pravice ali temeljne svoboščine kršene pritožniku.

6.Pritožnik s številnimi navedbami v ustavni pritožbi izraža nestrinjanje z odločitvama sodišč. Meni, da sta odločitvi sodišč nezakoniti in da sta sodišči napačno uporabili nemško pravno teorijo. Zatrjuje, da je sporni izum nov in izviren v svetovnem smislu in da nasprotnega dokaza v postopku ni bilo. Vendar pa te njegove navedbe po vsebini pomenijo le ugovor nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja oziroma zmotne uporabe prava. S tem pa ustavne pritožbe ne more utemeljiti. Ustavno sodišče namreč ni instanca sodiščem, ki odločajo v rednem sodnem postopku. Po prvem odstavku 50. člena ZUstS Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijano odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine.

7.Z vidika pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave (ki je v sodnih postopkih poseben izraz načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave) bi bil lahko pomemben očitek pritožnika, da sodišči nista upoštevali, da je sodobna težnja patentnega prava, da se zaščiti vse, kar je koristno za človeštvo in primerno za gospodarsko izkoriščanje, in da ZIL za patent s skrajšanim trajanjem sploh ne zahteva tehnične rešitve. S tem očitkom pritožnik namreč smiselno zatrjuje, da sta izpodbijani sodbi očitno napačni. Vendar pa bi bila pravica iz 22. člena kršena le v primeru, če bi bili izpodbijani sodbi tako očitno napačni, da bi ju bilo mogoče označiti za arbitrarni. Oceno arbitrarnega ravnanja bi lahko Ustavno sodišče izreklo le, če sodišče svoje odločitve sploh ne bi utemeljilo s pravnimi argumenti, tako da bi bilo mogoče sklepati, da sodišče ni odločalo na podlagi zakona, temveč na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev. Tega pa izpodbijanima sodbama ni mogoče očitati. Višje sodišče je namreč pritožniku pojasnilo, da je izum vedno pravilo za tehnično delovanje oziroma ravnanje in da so patentne zaščite lahko deležne le tehnične rešitve, to je uporabna znanja na tehničnem področju. Pojasnilo je, da je izpodbijani patent s skrajšanim trajanjem zgolj navodilo za načrtno razumsko (duhovno) človekovo dejavnost v prid dodatnega komercialnega izkoriščanja prostora na plačilni kartici, zato po oceni sodišča v patentnih zahtevkih opisane "rešitve problema" ni mogoče šteti za tehnično rešitev in zato tudi ne za izum. Pri tem se je oprlo na drugi odstavek 8. člena in 11. člen ZIL. Vrhovno sodišče se je strinjalo z razlogi sodbe drugostopenjskega sodišča in je še dodatno pojasnilo, da je tudi predmet patenta s skrajšanim trajanjem lahko le dosežek tehnične narave, za kar pa pri izpodbijanem patentu ne gre. Ob tem se izkaže, da tudi ne drži očitek pritožnika, da iz sodb ne izve, zakaj sporni izum ne rešuje tehničnega problema. Zgolj dejstvo, da se pritožnik z odločitvijo sodišč ne strinja, pa tudi ne more utemeljiti kršitve te pravice.

8.Tudi očitek pritožnika, da sodišči ne bi smeli sami odločiti o tehnični naravi izuma brez ustrezne strokovno tehnične podlage oziroma ne da bi bil opravljen popoln preizkus patenta, bi bil lahko pomemben z vidika pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Vendar pa pritožnik glede tega očitka ni izčrpal pravnih sredstev. Po ustaljeni ustavnosodni presoji Ustavnega sodišča namreč pogoj izčrpanosti pravnih sredstev iz prvega odstavka 51. člena ZUstS ne pomeni samo formalnega izčrpanja (to je vložitve pravnega sredstva), temveč tudi materialno izčrpanje (vsebinsko uveljavljanje kršitev človekovih pravic že v vloženih pravnih sredstvih). Iz revizije, ki jo je pritožnik priložil ustavni pritožbi, je razvidno, da očitane kršitve v sodnem postopku ni uveljavljal. Zato tega očitka tudi ne more uveljavljati v postopku z ustavno pritožbo in ustavne pritožbe v tem delu ni bilo mogoče obravnavati.

9.Pritožnik dalje Vrhovnemu sodišču očita, da pri odločanju ni upoštevalo njegovih navedb, da je pri Svetovni organizaciji za intelektualno lastnino registriran identičen patent, ki uživa popolno varstvo tako v svetu kot v Sloveniji. Iz pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave med drugim izhaja tudi obveznost sodišča, da vse navedbe stranke vzame na znanje, da pretehta njihovo pomembnost in da se do tistih navedb, ki so za odločitev o zadevi bistvene, v obrazložitvi odločbe opredeli. Tej zahtevi pa je bilo v obravnavani zadevi zadoščeno. Vrhovno sodišče je pritožniku pojasnilo, da ne gre za spor z mednarodnim elementom ter da sta sodišči nižje stopnje pravilno uporabili domače materialno pravo, to je določbe ZIL (iz katerih izhaja, da je predmet patentnega varstva lahko samo dosežek tehnične narave).

10.Pravica iz 60. člena Ustave zagotavlja varstvo avtorskih in drugih pravic, ki izvirajo iz umetniške, znanstvene, raziskovalne in izumiteljske dejavnosti. Za kršitev pravic iz izumiteljske dejavnosti bi šlo, če bi sodišči zakon uporabili tako, da bi mu dali vsebino, ki bi bila v nasprotju z Ustavo. Za tak primer pa v obravnavani zadevi ne gre. Po oceni Ustavnega sodišča stališče sodišč, da je pritožnikov patent s skrajšanim trajanjem ničen, ker ne gre za izum (to je tehnično rešitev), ni v nasprotju z Ustavo. Drugega stališča sodišč, ki bi bilo lahko v nasprotju s pravico iz 60. člena Ustave, pa pritožnik ne zatrjuje.

11.Pritožnik zatrjuje tudi kršitev 153. člena Ustave (načelo ustavnosti in zakonitosti), na katero se v postopku z ustavno pritožbo ni mogoče sklicevati, saj ne gre za določbo, ki bi urejala kakšno človekovo pravico ali temeljno svoboščino. Ustavno sodišče zato pritožnikovih navedb v tem delu ni preizkušalo.

12.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

13.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi tretje alineje prvega odstavka in prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić ter člana mag. Marija Krisper Kramberger in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

dr. Dragica Wedam Lukić