Jedro

Vrnitev podržavljenega premoženja v naravi praviloma pomeni vrnitev lastninske pravice na istem premoženju.

Če solastno premoženje med bivšimi solastniki ni bilo razdruženo v naravi, je tako nastalo razmerje sicer potrebno urediti, vendar to ni v pristojnosti upravnega organa, ki odloča o denacionalizaciji, če ni o tem izrecnega sporazuma med vsemi bivšimi solastniki.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za kulturo Republike Slovenije z dne 26.7.1993 odpravi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo o denacionalizaciji dela zgradbe ... je tožena stranka odločila, da se zahtevi denacionalizacijskih upravičencev R.L. in D.(K.)L. za denacionalizacijo 2/8 nepremičnine - hiše s stavbiščem ..., parc. št. 14, vl.št. 97 ugodi in se vzpostavi lastninska pravica v obsegu vknjižene družbene lastnine v korist R.L. in D.(K.)L., vsakega do 1/8. Zavezanec za vrnitev nepremičnin je občina ... V obrazložitvi ugotavlja, da je v času podržavljenja obravnavana nepremičnina bila v solasti družine L., denacionalizacijska upravičenca pa sta bila solastnika vsak do 1/8. Obema je bilo premoženje podržavljeno na podlagi zakona o zaplembi premoženja in o izvrševanju zaplemb (Uradni list FLRJ, št. 61/46, 74/46) in oba sta ob podržavljenju imela slovensko in jugoslovansko državljanstvo. Navedeni 2/8 podržavljenega premoženja predstavljata v naravi poslovne prostore v skupni izmeri 237,76 m2, ki jih je občina ... oddala v najem trem najemnikom, zato se na teh nepremičninah vzpostavlja le lastninska pravica.

Tožniki v tožbi navajajo, da sta R. in D.(K.) L. na podlagi izročilne pogodbe z dne 27.12.1934 dobila v last nerazdelno 1/8 parc. št. 14, ki v naravi predstavlja hišo in dvorišče. To premoženje nikdar ni bilo razdruženo. Denacionalizacijskima upravičencema sta bila podržavljena njuna nerazdelna solastna deleža. O tem, da naj bi njuni 2/8 podržavljenega premoženja predstavljali v naravi poslovne prostore v skupni izmeri 237,76 m2 se prvič ugotavlja v izpodbijani odločbi, s katero se tako obema vrača več premoženja, kot jima je bilo podržavljenega in to na škodo tožnikov. Razdružitveni postopek solastnine lahko na predlog strank izvede le sodišče in ne upravni organ. Predlagajo, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da tožniki niso denacionalizacijski upravičenci, ker so svoje deleže hiše prodali oziroma so vsa njihova stanovanja bila izločena iz nacionalizacije z odločbo Občinskega ljudskega odbora ... z dne 20.9.1960. Iz zemljiškoknjižnih izpiskov je razvidno, da sta le 2/8 hiše ... v družbeni lastnini, ki po izjavi denacionalizacijske zavezanke predstavljata v naravi poslovne prostore v izmeri 237,76 m2. Prizadeta stranka R.L. po pooblaščencu v odgovoru na tožbo navaja, da iz zemljiške knjige izhaja, da sta le 2/8 hiše ... v družbeni lastnini, ki po izjavi zavezanke predstavljata poslovne prostore. Tožniki, razen V.L. in S.L., niso več solastniki, saj so svoja stanovanja prodali. Smiselno predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne.

Stranki D.L. in občina ... na tožbo nista odgovorili.

Tožba je utemeljena.

Iz podatkov poslanih upravnih spisov, ki so sicer nepopolni, res ni razvidno, da bi tožnikom v upravnem postopku bil dan položaj stranke. Toda iz upravnih spisov je razvidno, da so tožnikom oziroma njihovim pravnim prednikom na podlagi zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč bili podržavljeni tudi njihovi solastninski deleži obravnavane nepremičnine. Iz spisov je tudi razvidno, da so tožniki skupaj z zahtevo D.(K.) L. vložili zahtevo za denacionalizacijo parc. št. 14, vl. št. 97. Ker gre torej za isto nepremičnino, ne da bi se sodišče spuščalo v utemeljenost njihovega zahtevka, tožnikom zaradi varstva njihovih pravic gre položaj stranke v upravnem sporu.

Po zakonu o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen, Uradni list RS, št. 27/91) je denacionalizacija vrnitev podržavljenega premoženja v naravi, ki ne glede na v zakonu predvidene oblike vrnitve, praviloma pomeni vrnitev lastninske pravice na istem premoženju kot je bilo podržavljeno (2. in 16. člen). V obravnavani zadevi ni sporno, da je denacionalizacijskima upravičencema bila podržavljena vsakemu 1/8 solastne hiše ..., parc. št. 14, vl. št. 97. Iz vložene zahteve za denacionalizacijo R.L. in D.(K.) L. je razvidno, da sta oba zahtevala vrnitev podržavljenega premoženja v naravi in sicer vsak 1/8 stanovanjske hiše s stavbiščem. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka pod točko 1 izreka odločila, da se njuni zahtevi za denacionalizacijo 2/8 nepremičnine - hiše s stavbiščem v izmeri 503 m2, ... ugodi, tako, da se vzpostavi lastninska pravica v korist R.L. in D.(K.) L., vsakega do 1/8 nepremičnine. V obrazložitvi pa tožena stranka ugotavlja, da navedeni 2/8 opisane celotne nepremičnine predstavljata v naravi poslovne prostore v skupni izmeri 237,76 m2, katere je denacionalizacijska zavezanka oddala v najem trem najemnikom. Obrazložitev izpodbijane odločbe je tako v nasprotju z izrekom, s katerim je odločeno, da se vzpostavi lastninska pravica v korist denacionalizacijskih upravičencev na idealnem delu nepremičnine in ne na konkretnem delu nepremičnine. Po mnenju sodišča ugotovitev, da navedeni 2/8 obravnavane nepremičnine predstavljata v naravi opisane poslovne prostore tudi nima podlage v poslanih upravnih spisih, saj iz njih ne izhaja, da bi med bivšimi solastniki bila nepremičnina razdeljena v naravi, zato je ta tožbeni ugovor utemeljen. Iz poslanih upravnih spisov je razvidno le to, da so ob nacionalizaciji preostalih 6/8 opisane nepremičnine, bila iz nacionalizacije izvzeta posamezna stanovanja kot posamezni deli zgradbe v korist bivših solastnikov in samo to izhaja tudi iz predloženih zemljiškoknjižnih izpiskov. Tako nastala razmerja med solastniki nepremičnine oziroma etažnimi lastniki je sicer potrebno urediti, vendar to ni v pristojnosti upravnega organa, ki odloča o denacionalizaciji, če ni o tem izrecnega sporazuma med vsemi bivšimi solastniki nepremičnine. Če sporazuma ni, se ta razmerja uredijo v ustreznih sodnih postopkih.

V postopku so torej bila kršena pravila postopka, odločilne dejanske okoliščine pa so pomanjkljivo razčiščene, zato je vprašljivo ali je bilo pravilno uporabljeno materialno pravo, zaradi česar je izpodbijana odločba nezakonita. Sodišče je zato tožbi ugodilo in odločbo odpravilo na podlagi 2. dostavka 39. člena zakona o upravnih sporih. Pravila ZUP in ZUS je sodišče smiselno uporabilo kot republiška predpisa skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).