Jedro

Glede na izostalo trditveno podlago o morebitnem zdravljenju po zaključku bolniškega staleža 20. 7. 1990 se revizijsko sodišče strinja s presojo pritožbenega sodišča, da je tožničina terjatev nastala 20. 7. 1990. Zato je zastaranje začelo teči že 1. 1. 1994. Ko je 9. 4. 1997 tožnica vložila tožbo, je triletni zastaralni rok iz prvega odstavka 380. člena ZOR že potekel.

Obrazložitev

Revizija se zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 10,044.000 SIT (sedaj 41.912,87 EUR) zavarovalnine iz pogodbe o kolektivnem nezgodnem zavarovanju delavcev v zvezi s tožničino poškodbo v nesreči 28. 5. 1990, ki jo je utrpela na poti z dela. Ugotovilo je, da je utemeljen toženkin ugovor zastaranja.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožničino pritožbo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

3. Tožnica v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, predlaga pa razveljavitev sodb obeh nižjih sodišč in vrnitev zadeve v novo sojenje. Več kot očitno je, da tožnica ni mogla oblikovati tožbenega zahtevka vsaj po višini, dokler ni v letu 1996 prejela odločbo ZPIZ o I. kategoriji invalidnosti, saj pred tem ni mogla vedeti, kolikšna invalidnost ji je nastala. Zato tožnica v razlogih sodišč, da ji je terjatev nastala prej, vidi absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Tudi za tovrstne terjatve je treba uporabljati splošna pravila Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR; v zvezi s 1060. členom Obligacijskega zakonika). Ker se s pogodbo ne morejo določiti drugačna pravila zastaranja, so zmotni razlogi, da se po splošnih pogojih zavarovalne pogodbe šteje, da terjatev nastane v vsakem primeru v treh letih od dogodka, tudi če zdravljenje takrat še ni bilo zaključeno. V nadaljevanju tožnica zatrjuje, da tudi splošni pogoji zavarovalne pogodbe zahtevajo ugotovitev stopnje invalidnosti, ne določajo pa, da zastaranje začne teči pred to ugotovitvijo. Zato je bilo zmotno uporabljeno tudi pogodbeno pravo. Tožnica ne more nositi bremena, da ji ZPIZ ni že prej ugotovil stopnje invalidnosti. Razlogi obeh sodišč o nastanku terjatve že z nastopom škodnega dogodka oziroma z nastopom pogojev za oblikovanje zahtevka oziroma s potekom treh let od škodnega dogodka so nejasni, pa tudi v nasprotju z listinami v spisu. Tožnica je vsa potrebna dejstva izvedela šele s prejemom odločbe ZPIZ v letu 1996, tožbo pa je vložila v letu 1997. Razlogovanje sodišč je v nasprotju s to listino, pomeni pa tudi zmotno uporabo drugega odstavka 380. člena ZOR.

4. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Po prvem odstavku 380. člena ZOR terjatve sklenitelja zavarovanja oziroma tretje osebe iz pogodbe o drugih zavarovanjih, razen življenjskega, zastarajo v treh letih, šteto od prvega dne po preteku koledarskega leta, v katerem je terjatev nastala. V obravnavani zadevi gre za kolektivno nezgodno zavarovanje in ker tožnica zahteva plačilo zavarovalnine za invalidnost, ni mogoče govoriti o življenjskem zavarovanju, ki ga mimogrede omenja v reviziji. Po drugem odstavku 380. člena ZOR pa začne v primeru, ko upravičena oseba do dneva nastanka terjatve ni vedela za nastop zavarovalnega primera, zastaranje teči od dneva, ko je za to izvedela, v vsakem primeru pa zastaranje nastopi v petih letih od nastanka terjatve. Tožnica se v reviziji zmotno sklicuje na drugi odstavek 380. člena ZOR, saj je za nastop zavarovalnega primera, ki pojmovno ni enak nastanku terjatve, vedela. Zavarovalni primer je nastal z dnevom nesreče 18. 5. 1990, v kateri je bila tožnica poškodovana.

7. V tožničinem primeru je zato treba uporabiti prvi odstavek 380. člena ZOR, njegova uporaba pa je odvisna od presoje, kdaj je terjatev nastala. O tem vprašanju je prvostopenjsko sodišče res zmotno presodilo, da je terjatev nastala že s samim dnevom nesreče. Ker pa je drugostopenjsko sodišče v razlogih prvostopenjske sodbe imelo na razpolago vsa potrebna dejstva, je materialnopravno presojo o drugem dnevu nastanka terjatve lahko opravilo. Njegova presoja je bila materialnopravno pravilna. Tožničin bolniški stalež je bil zaključen 20. 7. 1990, torej je trajal le dva meseca. Zato je pritožbeno sodišče presodilo, da je z zaključkom bolniškega staleža bilo dovolj znanih podatkov, da bi tožnica lahko oblikovala tožbeni zahtevek in je torej njena terjatev nastala takrat. Pojasnilo je še, da tožnica ni podala trditev o morebitnem poteku zdravljenja v nadaljnjih letih, saj je zatrjevala le, da je bila nekaj časa v bolniškem staležu, nekaj časa pa v službi in da je njeno zdravje pešalo, pri čemer za te trditve niti ni ponudila nobenih dokazov.

8. Nazadnje navedenih razlogov pritožbenega sodišča tožnica v reviziji ne izpodbija. Glede na izostalo trditveno podlago o morebitnem zdravljenju po zaključku bolniškega staleža 20. 7. 1990 se revizijsko sodišče strinja s presojo pritožbenega sodišča, da je tožničina terjatev nastala 20. 7. 1990. Zato je zastaranje začelo teči že 1. 1. 1994. Ko je 9. 4. 1997 tožnica vložila tožbo, je triletni zastaralni rok iz prvega odstavka 380. člena ZOR že potekel. 9. Ti razlogi so odločilni, zato zadostujejo za presojo o utemeljenosti revizije. Ostala revizijska izvajanja se namreč nanašajo na dodane razloge pritožbenega sodišča, kdaj bi se izteklo zastaranje, če zdravljenje ne bi bilo zaključeno niti v treh letih. Pomenijo le dodatni odgovor pritožbenega sodišča na pritožbene trditve tožnice, v odgovoru pa je uporabljena tudi pogojna oblika glagola. Pritožbeno sodišče torej ni štelo, da zdravljenje v treh letih od nesreče še ni bilo zaključeno, kar izhaja iz njegovih (revizijsko neprerekanih) razlogov o zaključku bolniškega staleža in o pomanjkljivi trditveni in dokazni podlagi o morebitnem nadaljnjem zdravljenju. Ker se ostala revizijska izvajanja o materialnopravnih kršitvah in vsa revizijska izvajanja o procesnih kršitvah nanašajo prav na dodane razloge, ki po obrazloženem niso pravno pomembni, se revizijsko sodišče z njimi ni ukvarjalo, Dodaja le še, da so pravilni razlogi pritožbenega sodišča, da in zakaj odločba ZPIZ iz leta 1996 v tej zadevi ni pravno pomembna.

10. Revizijsko sodišče je zato na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo tožničino neutemeljeno revizijo.