Jedro

Pri odmeri odškodnine po 118. členu ZDR (sodna razveza) se kot ena od okoliščin lahko upošteva tudi možnost delavca za opravljanje poslovne dejavnosti. Kljub navedenemu v konkretnem primeru okoliščina, da je tožnik kmalu po odpovedi pogodbe o zaposlitvi odjavil svoj s.p., ne more vplivati na višino odškodnine po 118. členu ZDR, saj je tožnik ves čas obratovanja svojega podjetja beležil negativni poslovni izid. Razen tega je imel z vzdrževanjem statusa s.p. pavšalne mesečne stroške, ki si jih po izgubi zaposlitve ni mogel več privoščiti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (točka VI. izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 16. 10. 2012 in jo je razveljavilo (točka I izreka). Ugotovilo je, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 30. 11. 2012, temveč je z vsemi pravicami iz delovnega razmerja trajalo do 29. 5. 2013 (točka II izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku za čas od 30. 11. 2012 do 29. 5. 2013 plača vsakomesečno nadomestilo plače, kot če bi delal, in sicer najmanj v višini 4.322,08 EUR bruto mesečno, od bruto zneskov obračuna in odvede davke, prispevke in druge javne dajatve, tožniku izplača neto zneska mesečnih nadomestil plače, ki so za obdobje od 1. 12. 2012 do 29. 5. 2013 zmanjšani za prejeto nadomestilo za brezposelnost v višini 698,83 EUR neto mesečno ter mu od pripadajočih neto zneskov mesečnih nadomestil plača zakonske zamudne obresti, ki tečejo do 19. dne v mesecu za pretekli mesec (prvi odstavek točke III izreka). Zavrnilo je kar je tožnik zahteval več, to je izplačilo neto nadomestila plače, ki za čas od 1. 12. 2012 do 29. 5. 2013 ni zmanjšano za prejeto nadomestilo za brezposelnost (drugi odstavek točke III izreka). Toženi stranki je naložilo, da za tožnika za čas od 30. 11. 2012 do 29. 5. 2013 plača premijo za prostovoljno dodatno pokojninsko zavarovanje v višini 172,88 EUR mesečno (točka IV. izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku v roku 8 dni obračuna regres za letni dopust za leto 2013 v bruto znesku 326,53 EUR, ter mu po odvodu akontacije dohodnine izplača ustrezen neto znesek, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 1. 7. 2013 dalje do plačila (prvi odstavek točke V. izreka), v presežku, to je za plačilo regresa v znesku 739,65 EUR, je tožbeni zahtevek zavrnilo (drugi odstavek točke V. izreka). Ugotovilo je, da obstoji terjatev tožnika do tožene stranke iz naslova odškodnine po 118. členu ZDR v znesku 14.807,44 EUR, da obstoji terjatev tožene stranke do tožnika iz naslova odpravnine v znesku 4.628,49 EUR. Terjatvi tožnika in tožene stranke je pobotalo v znesku 4.628,49 EUR in toženi stranki naložilo, da tožniku v roku 8 dni obračuna denarno odškodnino namesto reintegracije v višini 10.178,95 EUR ter ji po odvodu davkov in prispevkov izplača ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči po izteku roka, določenega v tej točki izreka; v presežku to je glede zahtevka za obračun odškodnine v znesku 32.967,12 EUR in izplačilo ustreznega neto zneska odškodnine, je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka VI izreka). Zavrnilo je zahtevek, da se toženi stranki naloži, da tožniku obračuna letno stimulacijo za leto 2011 v znesku 4.299,90 EUR in mu po odvodu davkov in prispevkov izplača ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2014 dalje do plačila (točka VII izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da se toženi stranki naloži, da iz naslova premalo izplačane odpravnine tožniku obračuna znesek 750,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 12. 2012 dalje (točka VIII izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, tožniku pa mora v 8 dneh povrniti njegove stroške postopka v znesku 969,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka (točka IX izreka).

Tožena stranka se zoper VI. točko izreka izpodbijane sodbe pritožuje iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanje ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je v zvezi z odmero odškodnine po 118. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami) nerelevantno, da je tožnik zaprl svoje podjetje A. s.p. in da bi bilo od tožnika nerazumno pričakovati, da bi se še naprej ukvarjal z računalniškimi programi. Od tožnika bi bilo povsem razumno pričakovati, da bi se po odpovedi pogodbe o zaposlitvi pri toženi stranki začel ukvarjati s svojo samostojno dejavnostjo, saj bi nenazadnje temu lahko posvetil precej več časa kot poprej. V tej luči je tudi potrebno presojati možnost tožnikove nadaljnje zaposlitve. Tudi revizijsko sodišče se je v sodbi VIII Ips 124/2009 z dne 24. 1. 2011 že opredelilo, da možnost zaposlitve pri drugem delodajalcu ne more biti edina odločilna okoliščina (pri odmeri odškodnine), saj delavec lahko svoje nadaljnje angažiranje in s tem pridobivanje dohodkov uresničuje s podjetniško aktivnostjo. Tožnik opravlja funkcijo prokurista v podjetju svoje zunajzakonske partnerice B. s.p.. Tožnik je sicer zatrjeval, da je kot prokurist opravljal le administrativna dela, sodišče prve stopnje pa je prezrlo, da tožnik ni želel pojasniti kdo vodi zavarovalne posle v času, ko je njegova zunajzakonska partnerka na porodniškem dopustu. Navedeno nedvomno kaže na to, da te posle vodi tožnik. Tožnika nikakor ni možno obravnavati kot težko zaposljivo osebo, takšna obravnava pa posredno izhaja iz izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje se je namreč sklicevalo na sodbo pritožbenega sodišča Pdp 142/2012, v kateri je težko zaposljivemu delavcu bila dosojena odškodnina v višini 4 povprečnih plač delavca. Dejstvo, da tožnik v času od odpovedi pogodbe o zaposlitvi še ni pridobil zaposlitve ne pomeni, da je težje zaposljiv. Tožnik ima visoko strokovno izobrazbo in 15 let delovnih izkušenj na področju prodaje in informatike, tudi na vodstvenih delih ter je lažje zaposljiv od reševalca iz vode, ki je bil obravnavan v zadevi Pdp 142/2012. Tudi v sodbi Pdp 404/2007 je pritožbeno sodišče dosodilo odškodnino v višini 4 bruto plač ter svojo odločitev utemeljilo, da gre zaradi bolezni za težje zaposljivo osebo. Glede na vse navedeno tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v VI. točki izreka spremeni, tako da zniža dosojeni znesek odškodnine, podrejeno pa, da jo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnik je v odgovoru na pritožbo prerekal pritožbene navedbe in predlagal, da drugostopenjsko sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi 2. člena 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami) je pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejstva, od katerih je odvisna odmera odškodnine po 118. členu ZDR. Ta dejstva so predvsem naslednja: - tožnik, diplomirani ekonomist, je bil pri toženi stranki zaposlen od 1. 5. 2007 do 30. 11. 2012, to je več kot 5 let; - tožnik je star 41 let in ima dva otroka, stara 10 mesecev in 8 let; - tožnikova izvenzakonska partnerica je bila v času sojenja na porodniškem dopustu, ki se je iztekel v juniju 2011 in je prejemala le minimalno nadomestilo; - tožnik za stanovanje v katerem živi z družino, odplačuje dolgoročno posojilo (do maja 2032), katerega mesečna anuiteta je na dan sklenitve pogodbe 25. 5. 2012 znašala 560,23 EUR; - tožnik je po izobrazbi diplomirani ekonomist in se je po izgubi zaposlitve pri toženi stranki do 14. 4. 2013 prijavil že na 60 razpisanih delovnih mest, vendar brezuspešno; - tožnik je v času od januarja 2010 do 1. 1. 2011 imel status samostojnega podjetnika; - iz izkazov poslovnega izida za A. s.p., izhaja, da je negativni poslovni izid v letu 2010 znašal 871,00 EUR, v letu 2011 1.803,00 EUR in v letu 2012 1.422,03 EUR, - tožnik je imel z vzdrževanjem s.p. pavšalne mesečne stroške v višini približno 35,00 EUR; - tožnik je prokurist v podjetju izvenzakonske partnerice B. s.p. in je po lastni izpovedbi opravljal le administrativna dela, za kar ni prejemal nobenega plačila.

Zmotno je pritožbeno stališče, da bi dosojena odškodnina morala biti nižja, ker je tožnik kmalu po odpovedi pogodbe o zaposlitvi odjavil svoj s.p.. Res je sicer, da se pri odmeri odškodnine po 118. členu ZDR, kot ena od okoliščin, lahko upošteva tudi možnost delavca za opravljanje poslovne dejavnosti, vendar je v konkretnem primeru sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da navedena okoliščina ne more vplivati na višino odškodnine, saj je tožnik ves čas obratovanja svojega podjetja beležil negativni poslovni izid. Razen tega je imel z vzdrževanjem statusa s.p. pavšalne mesečne stroške, ki si jih po izgubi zaposlitve ni mogel več privoščiti. Tožnik je prepričljivo zatrdil, da v času, ko je še imel status samostojnega podjetnika, ni dobil poslov, kar nenazadnje potrjujejo tudi podatki iz izkazov poslovnega izida za obdobje od leta 2010 do leta 2011. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na domnevno drugačno sodno prakso, ki naj bi, glede upoštevanja možnosti podjetniškega angažiranja pri odmeri odškodnine po 118. členu ZDR, izhajala iz sodbe revizijskega sodišče VIII Ips 124/2009 z dne 24. 1. 2011. Vendar pa so dejanske ugotovitve v obeh zadevah povsem različne. V tem sporu je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnik s statusom samostojnega podjetnika ni ustvaril nobenih prihodkov oz., da je z njimi imel le negativen poslovni izid. V sodbi VIII Ips 124/2009 pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da je tožnik že pred sklenitvijo delovnega razmerja poslovno sodeloval s toženo stranko in da je pred tem bil tudi ustanovitelj druge družbe. Sicer pa je bilo v navedenem sporu tožniku, ki je bil pri delodajalcu zaposlen le 7 mesecev, dosojena odškodnina v 5-kratniku njegove plače, kar tudi kaže na to, da v izpodbijanem delu prvostopenjske sodbe dosojena odškodnina v višini 4 povprečnih plač, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, nikakor ni pretirana.

Zmotno je pritožbeno stališče, da naj bi dosojena odškodnina odstopala od prakse pritožbenega sodišča, kakršna je razvidna iz sodb Pdp 142/2012 in Pdp 404/2007. Pri odmeri odškodnine po 118. členu ZDR, ki je že z zakonom omejena na največ 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, je sodna praksa oblikovala večje število kriterijev, ki pa nikakor ne tvorijo zaprtega kroga, ki mu ne bi bilo možno dodajati novih, glede na vse okoliščine posameznega primera. Zato je nesmiselno, da tožena stranka v pritožbi izpostavlja zgolj enega od elementov, ki je v navedenih sodbah drugačen, kot pa v izpodbijani sodbi in pri tem ne upošteva celote vseh okoliščin, ki jih je sodišče upoštevalo pri odmeri odškodnine v vsakem posameznem primeru. Tako je sicer res, da je tožnik iz spora, o katerem je bilo odločeno s sodbo Pdp 142/2012, opravljal delo reševalca iz vode, kar je poklic, ki ima na trgu dela le omejene možnosti, vendar pa je sodišče v navedeni zadevi upoštevalo tudi tožnikovo starost, okoliščino, da je oče dveh otrok, ki ju je dolžan preživljati, leta zaposlitve pri toženi stranki, kar vse je primerljivo s tožnikom. Podobnost pa je tudi v tem, da je tudi tožnik v zadevi Pdp 142/2012 formalno imel odprto popoldansko obrt v gostinstvu, pri čemer je bil tudi pri njem ugotovljen negativni poslovni izid. Tudi v zadevi o kateri je bilo odločeno s sodbo Pdp 404/2007 je bila tožnikova bolezen le eden od kriterijev za odmero odškodnine, drugi pa so bili še višina mesečne bruto plače tožnika, njegova delovna doba, pa tudi slabo finančno stanje tožene stranke. Glede na razpon v katerem se lahko giblje dosojena odškodnina po 118. členu ZDR, bi bilo absurdno zahtevati, da je pri vseh odškodninah v višini 4 povprečnih plač delavca potrebno, da gre za težjo zaposljivost zaradi opravljanja poklica, za katerega je na trgu delovne sile malo povpraševanja, ali pa za delavca, ki se zaradi bolezni ne more vključiti v iskanje nove zaposlitve.

Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da na odmero višine odškodnine ne more vplivati okoliščina, da je tožnik prokurist v podjetju svoje izvenzakonske partnerice. Z ničemer ni dokazana trditev tožene stranke, da bi tožnik vodil dejavnost podjetja v času, ko je bila njegova partnerica na porodniškem dopustu. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik ne more opravljati zavarovalnih poslov, na kar je namigovala tožena stranka, saj zanje nima licence. Tožnik je, zaslišan kot stranka, na vprašanje pooblaščenca tožene stranke, kdo v času porodniške odsotnosti njegove izvenzakonske partnerice vodi zavarovane posle, odgovoril, da to vprašanje ni povezano z vtoževano odškodnino in da zato nanj ne bo odgovoril. Vendar zgolj na podlagi tega odgovora, ni možno sklepati, da te posle v resnici vodi tožnik, kot to v pritožbi zatrjuje tožena stranka.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je na podlagi 1. odstavka 118. člena ZDR tožniku dosodilo odškodnino v višini štirih povprečnih plač tožnika, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. V skladu z navedeno določbo sodišče delavcu prizna delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter ustrezno denarno odškodnino v višini največ 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, če ugotovi, da je odpoved delodajalca nezakonita, delavec pa ne želi nadaljevanja delovnega razmerja. V tem sporu je sodišče prve stopnje ugotovilo nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku (ta del izpodbijane sodbe je med tem že postal pravnomočen), tožnik ni želel nadaljevanja delovnega razmerja pri toženi stranki, zato je sodišče pravilno ugotovilo trajanje delovnega razmerja do dneva odločitve sodišča prve stopnje (tudi ta del izpodbijane sodbe je že pravnomočen) ter tožniku ob pravilnem upoštevanju vseh okoliščin tega primera dosodilo odškodnino v višini štirih povprečnih plač tožnika, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo zatrjevani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, kljub temu pa tožnik ni upravičen do povrnitve pritožbenih stroškov. Odgovora na pritožbo namreč ni možno šteti za strošek, ki bi bil potreben za ta spor, v smislu določbe 1. odstavka 155. člena ZPP. Ta določa, da sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo.