Jedro

Povsem upravičeno je prvostopenjsko sodišče obtoženčev zagovor, da je pri teh dejanjih sodeloval pod prisilo še dveh storilcev, ocenilo le kot način njegove obrambe, saj ostali dokazi niso prav v ničemer potrjevali te obtoženčeve navedbe, niti niso bila obtoženčeva zatrjevanja takšne vsebine, da bi jih bilo mogoče dokazno preveriti. Obtoženčev zagovor pa je vedno, ko se ga ocenjuje kot dokazno sredstvo, predmet dokazne ocene kot vsak drug dokaz in se ga zato presoja tako samega zase kot tudi v povezavi z drugimi dokazi ter na tej podlagi napravi zaključek o njegovi verodostojnosti oziroma sprejemljivosti. Čeprav je nedvomna pravica obtoženca kako se in ali se sploh zagovarja, je hkrati pravica in dolžnost sodišča, da kakršenkoli že je obtoženčev zagovor, tega oceni v omenjenem smislu.

Izrek

Pritožbi okrožnega državnega tožilca in obtoženčevega zagovornika se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Po 1.odst. 98.čl. Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s 1.odst. 95.čl. ZKP je obtoženec dolžan povrniti stroške pritožbenega postopka in sicer na 70.000,00 SIT odmerjeno povprečnino.

Obrazložitev

Z uvodoma citirano sodbo je Okrožno sodišče v K. razsodilo, da je obt. E.Č. kriv storitve nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine po 1.tč. 1.odst. 212.čl. KZ v zvezi z 211.čl. KZ ter kaznivega dejanja izsiljevanja po 1.odst. 218.čl. KZ. Na podlagi 50. in 51.čl. KZ je bila obtožencu izrečena pogojna obsodba, v kateri mu je bila za nadaljevano kaznivo dejanje velike tatvine po 1.odst. 212.čl. KZ določena kazen enega leta zapora, za kaznivo dejanje izsiljevanja pa po 1.odst. 218.čl. KZ kazen štiri mesece zapora, nakar mu je bila na podlagi 2.tč. 2.odst. 47.čl. KZ izrečena (pravilno: določena) enotna kazen eno leto in dva meseca zapora, ki se ne bo izrekla v kolikor obtoženec v preizkusni dobi treh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Na podlagi 1.odst. 49.čl. KZ je bilo odločeno, da se obtožencu v primeru preklica pogojne obsodbe v zaporno kazen všteje čas prebit v hišnem priporu in priporu od 19.09.2005 od 06.45 ure do 09.03.2006. Na podlagi 1.odst. 95.čl. ZKP je bilo odločeno, da je obtoženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5.tč. 2.odst. 92.čl. ZKP, kar bo odmerjeno s posebnim sklepom in na 70.000,00 SIT odmerjeno povprečnino. Odločeno je bilo nadalje, da je obtoženec dolžan vrniti oškodovancu Z.B. 572.000,00 SIT v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe, pod izvršbo; Teniškemu klubu Š., L., 12.000,00 SIT in 100 EUR v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije, veljavnem na dan izplačila. Na podlagi 95.čl. KZ je bilo določeno, da je obtoženec dolžan vrniti za 1.142.000,00 SIT pridobljene protipravne premoženjske koristi.

Zoper navedeno prvostopenjsko sodbo je vložil pritožbo okrožni državni tožilec in sicer zaradi odločbe o kazenskih sankcijah po 1.odst. 374.čl. ZKP v zvezi s 4.tč. 370.čl. ZKP. Predlagal je, da se pritožbi ugodi in sodba v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se obtoženemu za nadaljevano kaznivo dejanje velike tatvine po 1.tč. 1.odst. 212.čl. KZ določi kazen eno leto in pet mesecev zapora ter nato enotno kazen v višini eno leto in osem mesecev zapora.

Obtoženčev zagovornik je v pritožbi uveljavljal kršitev določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona, zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter je predlagal, da se pritožbi ugodi, napadeno sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje.

V pritožbenem postopku je podal pisni predlog višji državni tožilec in sicer, da se pritožbi obtoženčevega zagovornika deloma ugodi in sodba sodišča prve stopnje v izreku pod točko 1a, b, c, d in e, ki se nanaša na kaznivo dejanje velike tatvine po 1.tč. 1.odst. 212.čl. KZ razveljavi in vrne v ponovno odločanje, razveljavi izrek o enotni kazni, v ostalem pa pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

V odgovoru na predlog višjega državnega tožilca je zagovornik obtoženega navedel, da je predlog utemeljen in naj ga v pritožbenem postopku višje sodišče upošteva.

Pritožbi nista utemeljeni.

Nima prav pritožnik - zagovornik obtoženega, ko meni, da je prvostopenjsko sodišče v izpodbijani sodbi dejansko stanje napačno in nepopolno ugotovilo. Pritožbeno sodišče namreč nasprotno ugotavlja, da prvostopenjska sodba navaja izčrpne, logične in prepričljive razloge za sprejete dokazne zaključke, ki ne dopuščajo nobenega dvoma, da je prav obtoženec storil očitana mu dejanja. Res je obtoženec zavrnil svojo vpletenost v izvršitev dejanj opisanih v točki 1a, 1c in 1e izreka prvostopenjske sodbe, vendar je imelo prvostopenjsko sodišče dovolj podlage v drugih dokazih za zaključek o njegovi storitvi tudi v teh primerih. Čeprav govori v prid takšnemu zaključevanju enak oziroma podoben izvršitveni način v vseh primerih opisanih pod točko 1 izreka prvostopenjske sodbe in relativna bližina vseh izvršitvenih krajev ter kraja skrivališča tako prilaščenih predmetov obtoženčevemu bivališču v L., je še posebej pomembna okoliščina, da so bili v skrivališču v gozdu pod V. najdeni ukradeni predmeti iz vseh petih obravnavanih primerov. Na to je izrecno opozorila prvostopenjska sodba in natančno navedla kateri predmeti so bili tu najdeni, kateremu lastniku so pripadali in tudi kako je bilo to lastništvo ugotovljeno.

Drži sicer pritožbeno opozorilo, da obtoženec (v pisno pripravljenem zagovoru) ni priznal storitve niti dejanj očitanih mu v točki 1b in 1d izreka prvostopenjske sodbe, temveč opisal le svoje sodelovanje v vlogi voznika, za kar naj bi dobil plačilo 20.000,00 SIT (in bi naj posledično deloval le kot pomagač v smislu 27.čl. KZ). Vendar v tem pogledu ni mogoče prezreti še nadaljnje obtoženčeve navedbe, da je "malo pomagal nositi" ter da je v pisni zaključni besedi obžaloval dejanja, ki jih je storil ter da očitanih dejanj, ki jih je počel doslej, ne bo več ponavljal (listovna št. 186 spisa). Takšen način obtoženčevega opredeljevanja do dejanj za katere ga je bremenila obtožba pa seveda ne more predstavljati relevantne dokazne podlage, ki bi bila lahko opora za drugačne dokazne zaključke sodišča, kot jih je to sprejelo, sledeč ostalim objektivno ugotovljenim dejstvom in okoliščinam obravnavanih primerov opisanih v točki 1 izreka prvostopenjske sodbe. Povsem upravičeno je prvostopenjsko sodišče obtoženčev zagovor, da je pri teh dejanjih sodeloval pod prisilo še dveh storilcev, ocenilo le kot način njegove obrambe, saj ostali dokazi niso prav v ničemer potrjevali te obtoženčeve navedbe, niti niso bila obtoženčeva zatrjevanja takšne vsebine, da bi jih bilo mogoče dokazno preveriti. Obtoženčev zagovor pa je vedno, ko se ga ocenjuje kot dokazno sredstvo, predmet dokazne ocene kot vsak drug dokaz in se ga zato presoja tako samega zase kot tudi v povezavi z drugimi dokazi ter na tej podlagi napravi zaključek o njegovi verodostojnosti oziroma sprejemljivosti. Čeprav je nedvomna pravica obtoženca kako se in ali se sploh zagovarja, je hkrati pravica in dolžnost sodišča, da kakršenkoli že je obtoženčev zagovor, tega oceni v omenjenem smislu. Skopost obtoženčevega zagovora v obravnavanem primeru in že omenjeni ostali obremenilni dokazi v tem primeru torej niso dopuščali nikakršnega drugačnega dokaznega zaključka kot ga je prvostopenjsko sodišče povsem upravičeno sprejelo. Zaradi navedenih razlogov ni mogoče pritrditi pritožnikovemu stališču, da je prvostopenjsko sodišče glede dejanj pod točko 1 izreka sodbe odločilo le na podlagi sklepanja in ne na podlagi dokazov.

Prav tako so nesprejemljive navedbe, da na kraju najdbe ukradenih predmetov niso bili iskani in odkriti sledovi, ki bi kazali na storilce. Dejstvo najdbe armaturne plošče vozila, ki ga je uporabljal obtoženec je prav takšen dokaz, kot ga pogreša pritožnik in prav ta je zelo določno kazal na obtoženca kot storilca. Poleg tega pa je iz zapisnika o ogledu tega kraja (priloga A29 spisa) razvidno, da se je ta kraj kot tudi neposredna okolica pregledala, a pri tem niso bile ugotovljene nobene posebnosti. Poleg tega so se na najdenih predmetih skušale izzvati sledi papilarnih linij, vendar neuspešno.

Neutemeljena so nadaljnja pritožbena oporekanja odločitvi prvostopenjskega sodišča o odvzemu protipravne premoženjske koristi obtožencu na podlagi 95.čl. KZ. V tem oziru pač ni mogoče slediti zagovoru obtoženca in sicer, da je prejel le 20.000,00 SIT za svoje sodelovanje, saj ta obtoženčev zagovor iz že zgoraj pojasnjenih razlogov upravičeno ni bil sprejet. Kolikor pa se pritožnik sklicuje na ne dovolj določno ugotovljeno vrednost ukradenih predmetov, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je prvostopenjsko sodišče v tem pogledu upravičeno sledilo podatkom, ki so jih v tej zvezi navajali oškodovanci oziroma oškodovana podjetja; nanje pa niti obramba med prvostopenjskim postopkom ni imela pripomb. Koliko pa je s kaznivim dejanjem velike tatvine pridobljena premoženjska korist presegala sicer oškodovanim priznane premoženjskopravne zahtevke oziroma vrednost vrnjenih jim predmetov, je prvostopenjska sodba določno pojasnila v zadnjem odstavku obrazložitve in temu pravilnemu računskemu prikazu ni kaj dodati. Glede na navedeno v prvostopenjski sodbi v tem delu ni bila storjena niti bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11.tč. 1.odst. 371.čl. ZKP kot sicer zatrjuje pritožnik.

Isti pritožnik tudi nima prav glede oporekanja Z.B. njegove legitimiranosti za vložitev premoženjskopravnega zahtevka, češ da je to le zidarstvo B.Z. s.p. Že iz 3.čl. Zakona o gospodarskih družbah -ZGD-1 je razvidno, da je samostojni podjetnik fizična oseba, ki na trgu samostojno opravlja pridobitno dejavnost v okviru organiziranega podjetja, kar posledično pomeni, da je bil v konkretnem primeru Z.B. kot fizična oseba povsem upravičen uveljavljati premoženjskopravni zahtevek.

Kot neutemeljeno pa je pritožbeno sodišče ocenilo tudi pritožbo okrožnega državnega tožilca, ko se je ta zavzel za določitev obtožencu strožje kazni zapora za nadaljevano kaznivo dejanje velike tatvine in posledično tudi za strožjo enotno kazen zapora. Pritožnik ima sicer prav, ko opozarja, da je šlo za izvršitev petih dejanj v sklopu nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine v krajšem časovnem obdobju in da je bila vrednost ukradenih stvari sorazmerno velika, vendar je po drugi strani pomembna olajševalna okoliščina, da obtoženec še ni bil obsojen kot tudi, da je še relativno mlad, predvsem pa da je imel težave v obdobju odraščanja (na kar je tudi sam opozarjal v pisnih vlogah) zlasti pri šolanju, tako da nima končane niti osnovnošolske izobrazbe. Mogoče je zaključiti, da so še posebej te posebnosti vplivale na njegove osebnostne poteze v smislu nižje kritičnosti do lastnih deviantnih ravnanj. Zaradi navedenih razlogov je pritožbeno sodišče mnenja, da je izrečena kazenska sankcija - pogojna obsodba kot je izrečena v prvostopenjski sodbi povsem primerna, tako glede posamičnih določenih kazni kot tudi glede enotne določene kazni zapora. Obtožencu je na ta način dano dovolj jasno sporočilo kaj se od njega v bodoče pričakuje in katerih ravnanj se mora vzdržati; predvsem od njega samega pa bo odvisno koliko bo to sporočilo razumel in se uspel po njem ravnati.

Upoštevaje vse navedeno sta bili obe pritožbi zavrnjeni kot neutemeljeni ter v celoti potrjena prvostopenjska sodba.

Po 1.odst. 98.čl. ZKP v zvezi s 1.odst. 95.čl. ZKP je bilo odločeno, da je obtoženec dolžan povrniti stroške pritožbenega postopka in sicer na 70.000,00 SIT odmerjeno povprečnino. Slednjo je pritožbeno sodišče določilo glede na trajanje in zahtevnost pritožbenega postopka ter upoštevaje obtoženčeve slabše gmotne razmere, a hkrati tudi dejstvo, da gre za mlado, dela zmožno osebo, ki tudi sicer (po njegovih lastnih navedbah) opravlja občasna dela in ima tako možnost pridobivanja določenega dohodka.