Jedro

Izrek obsodilne sodbe na podlagi posrednih dokazov (indicev) je dopusten le v primeru, če gre za tak niz nedvoumno ugotovljenih indicev, ki so med seboj trdno in logično povezani ter se tako dopolnjujejo, da tvorijo zaprt krog in je na njihovi podlagi moč z gotovostjo sklepati, da je obdolženec storil kaznivo dejanje. Ob navedenem, k drugačnim zaključkom ne more privesti niti golo sklepanje pritožbe, da so se obdolženci takšnemu tveganju izpostavili izključno za plačilo, niti sklicevanje pritožbe na omejitve gibanja zaradi epidemije COVID-19. Preveliko težo pritožba pripisuje tudi domnevno usklajenemu ravnanju obdolžencev, kateri so sprejemljivo pojasnili razloge za skupen prihod na mesto prevzema tujcev, medtem ko je bilo glede načina vožnje obeh udeleženih vozil ugotoviti, da v ključnih trenutkih vozilo BMW ni vozilo pred vozilom s tujci. Usklajevanja in dogovarjanja med obdolženci v smislu obtožbenih očitkov pa niso potrdili niti pregledani podatki mobilnih telefonov in komunikacija obdolžencev, kot je to obširno pojasnilo sodišče prve stopnje, ki je med drugim dovolj prepričljivo ocenilo v pritožbi izpostavljen videoposnetek, izdelan dne 28. 12. 2020 ob 22.50 uri (točka 22 obrazložitve izpodbijane sodbe), ter sporočilo z dne 28. 12. 2020 z vsebino registrske tablice vozila in podatke o iskanju kraja M. na Hrvaškem (točka 23 obrazložitve izpodbijane sodbe). Iz navedenih indicev namreč tudi po presoji pritožbenega sodišča ne izhaja ničesar, kar bi na podlagi logičnega sklepanja (lahko) kazalo na obstoj odločilnih dejstev.

Izrek

I. Pritožba okrožne državne tožilke se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroški pritožbenega postopka obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče na Ptuju je z izpodbijano sodbo obdolžene A. A., B. B. in C. C. po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo obtožbe, ki jim je očitala storitev kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po šestem v zvezi s tretjim odstavkom 308. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po prvem odstavku 96. člena ZKP je odločilo, da obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolžencev ter potrebni izdatki in nagrada zagovornikov, proračun.

2. Zoper sodbo se je pritožila okrožna državna tožilka zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolžence spozna za krive očitanega kaznivega dejanja ter jim izreče predlagane kazenske sankcije, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Na pritožbo okrožne državne tožilke so odgovorili zagovorniki obdolžencev, ki pritožbenemu sodišču predlagajo, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožba uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP z očitkom sodišču prve stopnje, da ni obrazložilo presoje izvedenih dokazov v smislu sedmega odstavka 364. člena ZKP in da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. V utemeljitev zatrjevane kršitve na več mestih zatrjuje odsotnost relevantne dokazne ocene. Vendar ji ni mogoče pritrditi. Neutemeljeno namreč pogreša dokazno oceno zagovorov vseh treh obdolžencev, katero je sodišče prve stopnje ocenilo tako po posameznih segmentih (npr. točke 13, 14, 16, 21 in 22 obrazložitve izpodbijane sodbe), kakor tudi v luči celotnega dokaznega postopka (točki 24 in 26 obrazložitve izpodbijane sodbe). Tako je tudi v točki 13 obrazložitve izpodbijane sodbe, ki jo izpostavlja pritožba, jasno in konkretno navedlo, v katerem delu je sledilo zagovorom obdolžencev in kateri dokazi so njihove zagovore v tem delu objektivno potrjevali. V razlogih izpodbijane sodbe je zato navkljub drugačnemu prepričanju pritožbe dokazna vrednost teh dejstev v povezavi z obtožbenim očitkom evidentna. Čeprav je njihova narava predvsem kontrolna, saj gre za dejstva o krajevnem in časovnem gibanju obdolžencev na ozemlju posameznih držav v dnevih pred obravnavanim dogodkom, pa to ne pomeni, da sodišče (tudi) na tej podlagi ne bi smelo sklepati o verodostojnosti zagovorov obdolžencev. Toliko bolj, ker je razloge sodbe treba brati in razumeti kot celoto in ker je navedena dejstva sodišče prve stopnje ocenilo v povezavi z drugimi dokazi ter sintezo svojih ugotovitev podalo v točki 24 in 26 obrazložitve izpodbijane sodbe. Prav v teh razlogih izpodbijane sodbe pa je sodišče prve stopnje kot očitno razbremenilno dokazno ocenilo tudi izpovedbo priče D. D., zato pritožba netočno trdi, da je njegovo izpovedbo v točki 14 obrazložitve izpodbijane sodbe le povzelo.

6. Zmotno je tudi posplošeno zatrjevanje pritožbe, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do dokazne vrednosti podatkov in dejanskih ugotovitev iz točk 20-23 obrazložitve izpodbijane sodbe. Na kaj točno meri pritožba, ni povsem razvidno, glede na nadaljnje pritožbene navedbe pa je pojasniti, da se je sodišče prve stopnje opredelilo tako do očitka obdolženemu A. A. glede odpiranja vrat vozila, ki na posnetku ni bilo vidno, kakor tudi do ugotovitev posnetkov nadzornih kamer, ki so posnele točko vstopa tujcev v vozilo in obračanje obeh vozil, v katera ni dvomilo (točke 8-10, 21 in 24 obrazložitve izpodbijane sodbe). Prav tako je sodišče prve stopnje dokazno ocenilo v pritožbi izpostavljene zavarovane podatke iz mobilnih telefonov obdolženih B. B. in C. C., pri čemer je za videoposnetek, izdelan dne 28. 12. 2020 ob 22.50 uri, pojasnilo, da sodni tolmač iz posnetka ni uspel razbrati ničesar (točka 22 obrazložitve izpodbijane sodbe), za sporočilo z dne 28. 12. 2020 z vsebino registrske tablice vozila, kakor tudi podatke o iskanju kraja M. na Hrvaškem, pa je navedlo, da iz pregledanega ne izhaja ničesar, kar bi kazalo na dogovarjanje obdolžencev v smislu očitkov (točka 23 obrazložitve izpodbijane sodbe). Pritožba zato neutemeljeno meni, da sodišče prve stopnje glede navedenega ni podalo dokazne ocene. Če se s tako dokazno oceno ne strinja, pa uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

7. V kontekstu zatrjevane odsotnosti relevantne dokazne ocene o odločilnih dejstvih je neutemeljena tudi pritožbena graja točke 16 obrazložitve izpodbijane sodbe, saj pritožba znova zanemari, da je sodišče prve stopnje podatke iz mobilnega telefona obdolženega C. C. povzelo in presodilo tudi v drugih razlogih izpodbijane sodbe, kot že pojasnjeno. Ne glede na to, pa pritožba v tem delu le povzema ugotovitve sodišča prve stopnje in ne pojasni, kaj točno v takšni obrazložitvi sploh pogreša. V nasprotju z njenim mnenjem, je iz teh razlogov izpodbijane sodbe razvidna dokazna ocena sodišča prve stopnje, da fotografija obrazca nakazila denarja ni izkazovala prejema denarja s strani obdolženega C. C., temveč je potrjevala njegov zagovor. Prav tako pa pritožba v tej zvezi zmotno trdi, da sodišče prve stopnje glede dejstva, da so tujci imeli pri sebi denar, ni ocenilo izpovedbe priče D. D., saj je to pojasnilo ravno v točki 16 obrazložitve izpodbijane sodbe. Očitane kršitve torej niso podane.

8. V nasprotju s prepričanjem pritožbe sodišče prve stopnje tudi ni prezrlo dejstva, da so tujci že 21. 12. 2020 v vozilu belgijskih registrskih oznak ilegalno vstopili iz Republike Hrvaške v Republiko Slovenijo, pri čemer so bili prijeti, epilog tega dogodka pa je predstavljala sodba Okrožnega sodišča na Ptuju I K 68195/2020 z dne 12. 4. 2021 (točka 8 obrazložitve izpodbijane sodbe). Čeprav sodišče prve stopnje res ni ocenilo v pritožbi izpostavljena uradna zaznamka o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah z dne 21. 1. 2021 in 22. 1. 2021 (prilogi C1 in C3), iz katerih izhaja pregled zavarovanih podatkov tedaj zaseženih mobilnih telefonov tujcev E. E. in F. F., pa to ne pomeni zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka. V sodbi mora biti namreč ocenjena vsebina tistih dokazov, ki se nanašajo na pravno odločilna dejstva, zato sodišče prve stopnje ni dolžno navajati in se opredeljevati do vsakega dokaza, ki ga izvede, sploh če ta nima nikakršne dokazne vrednosti in se ne nanaša na dokazovanje pravno odločilnih dejstev, kot je bilo to v obravnavanem primeru. V tej zvezi podane pritožbene navedbe o tedaj vladajočih omejitvah gibanja zaradi epidemije COVID-19 in tveganju, povezanemu s prevozom ilegalnih prebežnikov, pa predstavljajo grajo ugotovljenega dejanskega stanja.

9. Prav tako neutemeljeno pritožba uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP s problematiziranjem dokazne ocene sodišča prve stopnje, „da je izpovedbe prič – policistov šteti za verodostojne glede na njihovo skladnost z ugotovitvami, razvidnimi iz listinske dokumentacije.“ Napačno je namreč prepričanje pritožbe, da je takšna dokazna ocena nejasna, saj iz točk 8-11 obrazložitve izpodbijane sodbe očitno izhaja, da se ta nanaša na kot priče zaslišane policiste G. G., H. H., I. I., J. J., K. K., L. L. in M. M., dovolj določno pa so konkretizirani tudi podatki iz listinske dokumentacije oziroma sama dokumentacija, ki jo je sodišče prve stopnje v povezavi z izpovedbami navedenih prič presojalo (zlasti uradni zaznamek o zaznavi kaznivega dejanja PP z dne 29. 12. 2020, uradni zaznamek o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah SKP z dne 7. 1. 2021, poročilo v dopolnitev kazenske ovadbe SKP PU z dne 26. 1. 2021, sodba Okrožnega sodišča na Ptuju I K 68195/2020 z dne 12. 4. 2021 in videoposnetki nadzornega sistema PMP z dne 29. 12. 2020). Pritožba se zato neutemeljeno sprašuje, na katere policiste in katero dokumentacijo se nanaša izpostavljena dokazna ocena.

10. S preostalimi navedbami pritožba uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, saj se ne strinja z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje, na podlagi katerih je obdolžencem izreklo oprostilno sodbo. Vendar nima prav, saj je sodišče prve stopnje dejansko stanje v obravnavani zadevi ugotovilo pravilno in popolno. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovore obdolžencev je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa zanesljivo zaključilo, da obdolžencem očitano kaznivo dejanje ni dokazano, zato jih je v skladu s 3. točko 358. člena ZKP utemeljeno oprostilo obtožbe.

11. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje v vodilni ugotovitvi, da v obravnavani zadevi ni brez vsakršnega dvoma in s potrebno stopnjo gotovosti dokazano, da so obdolženci storili očitano jim kaznivo dejanje, zato jih je zaradi pomanjkanja dokazov po načelu in dubio pro reo obtožbe oprostilo. Bistvo svojih argumentov pritožba gradi na sicer nedvomnem dejstvu, da so bili obdolženci s strani nadzornih kamer evidentirani na lokaciji prevzema tujcev in nato s strani policije prijeti kot del ilegalnega prevoza. Vendar navkljub takemu dejstvu, pritožba prezre v bistvenih elementih skladne zagovore obdolžencev, ki so sosledje dogodkov in razloge za svojo prisotnost pri obravnavanem dogodku zadostno pojasnili, njihove zagovore pa je v posameznih segmentih potrdila tako listinska dokumentacija, kakor tudi izpovedba kot priče zaslišanega (sicer ločeno obsojenega) D. D., ki je tedaj vozil kombinirano vozilo, v katerega so bili prevzeti in naloženi tujci. Slednji je tako med drugim izpovedal, da se je vse zgodilo ravno zaradi njega oziroma po njegovi krivdi, medtem ko obdolženci za nič od navedenega niso vedeli, zaradi česar se jim je na glavni obravnavi tudi opravičil. Pritožba si sicer prizadeva omajati zagovore obdolžencev in izpovedbo priče D. D., vendar zgolj z izražanjem dvoma v obstoj zatrjevanih razlogov za njihovo potovanje in okoliščin, v katerih sta navedena priča in obdolženi C. navezala stik, ne more biti uspešna, saj za to ne ponudi nobenega konkretnega dejstva ali dokaza, ki bi zagovore obdolžencev lahko zanesljivo ovrgel. Na taki podlagi, zlasti v odsotnosti drugih tehtnih (neposrednih ali posrednih) dokazov, je sodišče prve stopnje sprejemljivo zaključilo, da je bil le priča D. D. tisti, ki je vedel za načrt prevoza tujcev in ga je v celoti tudi izpeljal, pri tem pa ni šlo za delitev vlog, kot se obdolžencem očitajo v obtožnici. Zato tudi posamezni indici, ki ji izpostavlja pritožba, ne dosegajo dokaznega standarda gotovosti oziroma prepričanja sodišča v krivdo obdolžencev (drugi odstavek 3. člena ZKP).

12. Neutemeljeno pritožba poudarja okoliščine prevoza, in sicer da so bili isti tujci pri ilegalnem vstopu v Republiko Slovenijo prijeti že nekaj dni pred obravnavanim dogodkom, in sicer dne 21. 12. 2020 v vozilu drugega voznika, ki je bil za to dejanje pravnomočno obsojen s sodbo Okrožnega sodišča na Ptuju I K 68195/2020 z dne 12. 4. 2021. Povezava med obdolženci in navedeno zadevo namreč ni bila niti zatrjevana niti izkazana. Take povezave pa ne potrjuje niti v navedeni zadevi opravljen pregled zavarovanih podatkov zaseženih mobilnih telefonov tujcev E. E. in F. F. (prilogi C1 in C3), iz katerih izhaja, da sta se tujca dogovarjala za prevoz z neznanimi osebami in da se komunikacija ni nanašala na relevantno časovno obdobje od 21. 12. do 28. 12. 2020. Zato pritožba s tovrstnimi navedbami ne more uspeti, ko nenazadnje tudi sama ne pojasni, na kak način bi naj ti podatki obremenjevali obdolžence oziroma na kak način bi naj bili z njimi sploh povezani. Kot neutemeljene se izkažejo tudi druge okoliščine prevoza, ki jih pritožba šteje kot obremenilne. Sodišče prve stopnje je namreč utemeljeno zaključilo, da dokazni postopek ni potrdil obtožnega očitka, da so obdolženci dejanje storili za vnaprej dogovorjeno plačilo, saj denarni tok ni bil izkazan niti z neposrednim materialnim ali personalnim dokazom niti s strnjenim krogom zanesljivih indicev. Dejstvo, da so imeli tujci pri sebi določeno količino denarja, pa samo zase ne more imeti odločilne teže, saj z nobenim drugim dokazom ni bilo ugotovljeno, da so tujci obdolžencem za storitev plačali oziroma da bi jim za pot plačali ob uspešnem prihodu. Pomembno je zato poudariti, da je izrek obsodilne sodbe na podlagi posrednih dokazov (indicev) dopusten le v primeru, če gre za tak niz nedvoumno ugotovljenih indicev, ki so med seboj trdno in logično povezani ter se tako dopolnjujejo, da tvorijo zaprt krog in je na njihovi podlagi moč z gotovostjo sklepati, da je obdolženec storil kaznivo dejanje. Ob navedenem, k drugačnim zaključkom ne more privesti niti golo sklepanje pritožbe, da so se obdolženci takšnemu tveganju izpostavili izključno za plačilo, niti sklicevanje pritožbe na omejitve gibanja zaradi epidemije COVID-19. Nenazadnje je prav slednje botrovalo spremembi poti obdolženih B. in C. ter priložnosti srečanja slednjega s pričo D. D., kot to izhaja iz točke 13 obrazložitve izpodbijane sodbe. Glede na to, da je ob pomanjkanju drugih dokazov sodišče prve stopnje razloge izpodbijane sodbe (razumljivo) gradilo na neovrženi okoliščini, da je za celoten načrt vedel le priča D. D., pa pritožba ne more uspeti s polemiziranjem izpovedbe navedene priče in zatrjevane pomoči tujcem. Četudi bi ta v svoji izpovedbi želel omiliti vsebino svojih ravnanj, to na ravnanja obdolžencev ne bi imelo odločilnega vpliva.

13. Preveliko težo pritožba pripisuje tudi domnevno usklajenemu ravnanju obdolžencev, kateri so sprejemljivo pojasnili razloge za skupen prihod na mesto prevzema tujcev, medtem ko je bilo glede načina vožnje obeh udeleženih vozil ugotoviti, da v ključnih trenutkih vozilo BMW ni vozilo pred vozilom s tujci. Usklajevanja in dogovarjanja med obdolženci v smislu obtožbenih očitkov pa niso potrdili niti pregledani podatki mobilnih telefonov in komunikacija obdolžencev, kot je to obširno pojasnilo sodišče prve stopnje, ki je med drugim dovolj prepričljivo ocenilo v pritožbi izpostavljen videoposnetek, izdelan dne 28. 12. 2020 ob 22.50 uri (točka 22 obrazložitve izpodbijane sodbe), ter sporočilo z dne 28. 12. 2020 z vsebino registrske tablice vozila in podatke o iskanju kraja M. na Hrvaškem (točka 23 obrazložitve izpodbijane sodbe). Iz navedenih indicev namreč tudi po presoji pritožbenega sodišča ne izhaja ničesar, kar bi na podlagi logičnega sklepanja (lahko) kazalo na obstoj odločilnih dejstev.

14. Brez podlage je tudi pritožbeno izpostavljanje zagovora obdolženega A. A., ki je na glavni obravnavi potrdil, da je izstopil iz avtomobila, saj to samodejno ne potrjuje očitka, da je bil prav on tisti, ki je tujcem odprl stranska vrata tovornega dela vozila, še zlasti, ker je sodišče prve stopnje pravilno opozorilo na vsakršno odsotnost dokazov v tej smeri (točki 21 in 24 obrazložitve izpodbijane sodbe). V zvezi s pritožbeno navedbo, da je sodišče prve stopnje pojem koristoljubja iz tretjega odstavka 308. člena KZ-1 v konkretni zadevi zmotno povezalo s pojmom velike premoženjske koristi iz 99. člena KZ-1, pa je dodati, da gre pri tem le za nedoslednost sodišča prve stopnje, katero sanirajo preostali pravilni razlogi izpodbijane sodbe.

15. Iz navedenih razlogov, in ker pritožba okrožne državne tožilke tudi v preostalem ne navaja ničesar, kar bi vzbudilo dvom v pravilnost prvostopenjskega oprostilnega izreka, je pritožbeno sodišče, ki pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti (prvi odstavek 383. člena ZKP), o pritožbi odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

16. Odločba o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 98. člena in prvem odstavku 96. člena ZKP.