Jedro

Sejnine za občinski svet so prejemki tožnika, ki zmanjšujejo reparacijski zahtevek tožnika pri vračilu izgubljene plače, ki bi jo dobival, če bi bil v delovnem razmerju na občini.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se razveljavi izpodbijana sodba v 2. točki izreka, to je v zavrnilnem delu glede plačila razlike v plači in se v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem se pritožba v izpodbijanem delu 1. tč. izreka zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Delovno in socialno sodišče v Ljubljani razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku neto razliko v plači v znesku 472.385,00 SIT in sicer za posamezne mesece, določene v izreku izpodbijane sodbe v tč. 1 določene mesečne zneske z zakonitimi zamudnimi obrestmi od posameznega zneska od vsakega 15. v mesecu za pretekli mesec ter obračunati razliko v bruto zneskih, od katerih je dolžna za tožnika plačati ustrezne davke in prispevke, vse v 8 dneh, pod izvršbo. Kar je tožnik zahteval več iz naslova razlike v plači za čas od 19.4.1999 do 19.9.1999 in od 21.3.2000 do 8.10.2001 (2.677.615,00 SIT) se zavrne. Nadalje je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati regres za letni dopust za leto 1999, 2000 in 2001 v neto znesku 271.418,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov, določenih v izpodbijani sodbi ob 1.7.1999, 2000 in 2001 v 8 dneh pod izvršbo. Zavrnilo je zahtevek tožnika iz naslova regresa za letni dopust za leta 1999, 2000 in 2001 več (55.592,00 SIT) in odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožniku stroške postopka v znesku 132.048,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izdaje sodbe do plačila, v 8 dneh pod izvršbo. Odločilo je tudi, da tožena stranka nosi sama svoje stroške postopka.   Zoper navedeno sodbo zoper zavrnilni del, to je 2. tč. izreka in smiselno zoper zavrnilni del pri 1. tč. izreka se pritožuje tožeča stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava.   Pritožba je delno utemeljena.   Tožeča stranka v pritožbi navaja, da nasprotuje 1. točki izreka, ker ima tožnik za sporno obdobje pravico na primer do zavarovalne dobe za polni delovni čas, tega pa sodišče z odločitvijo pod tč. 1 izreka izpodbijane sodbe ne priznava, saj mu priznava prispevke in davke le na delne neto zneske plač, kot jih je samo izračunalo. Sicer tožnik ugovarja izračunu tako po temelju kot po višini in meni, da ni res, da je upravičen le do delnih neto izplačil, saj mu je delovno razmerje prenehalo nezakonito, o čemer je sodišče že pravnomočno odločilo in da mu še traja z vsemi pravicami iz delovnega razmerja. V postopku je bilo ugotovljeno, da bi tožnik bil lahko ustrezno razporejen na delovno mesto sodelavec I z osnovnim količnikom 2,20, povečanim za napredovanje tako, da bi dosegel količnik 2,50 in bi mu pripadali dodatki, kot jih je izračunala kot bruto plače tožena stranka. Tožniku ni razumljivo, kako je sodišče izračunalo konkretne razlike v plači, kot so navedene v 1. tč. izreka izpodbijane sodbe. Tudi ni res, da sodišče ni razpolagalo z bruto sejninami, saj je obračune z bruto sejninami z dne 9.10.2001 v spis vložila tožena stranka na obravnavi dne 9.10.2001. Tožnik je po vzorcu sodišča izračunal razliko v plači za junij 1999 tako, da je upošteval bruto plačo za mesec junij 1999 in bruto sejnino za isti mesec. Razlika znaša 56.415,00 SIT bruto oziroma minus prispevki in davki 34.358,00 SIT. Sodišče pa je izračunalo razliko v višini 22.997,00 SIT. Metoda, ki jo je uporabilo sodišče, ni pravilna: tudi ni zakonita, saj sejnina ni plača in ni pravica iz delovnega razmerja. Sodišče ni v ničemer utemeljilo primernost uporabljene metode. Nadalje opozarja pritožnik, da v Zakonu o lokalni samoupravi ni podlage, da bi mu sejnine upoštevali v plačo kot pravico iz delovnega razmerja. V 37b. členu navedenega zakona je namreč določeno, da funkcija člana občinskega sveta ni združljiva z delom v občinski upravi. Zato je treba izhajati iz namena zakonske določbe, ki ima prav gotovo korenine v nadzorni funkciji oziroma relaciji zakonodajno-izvršilni organ. Tožnik ni delal v občinski upravi prav zaradi nezakonitega postopka tožene stranke, zato ni bilo nobenega razloga, da ne bi bil član občinskega sveta. V 3. odstavku 37b. člena Zakona o lokalni samoupravi je poudarjeno, da funkcija člana občinskega sveta ni združljiva z delom v državni upravi. Torej z delom, ne pa z delovnim razmerjem. Tožnik ni delal v občinskih organih; zaradi nezakonitega ravnanja tožene stranke ni bilo razloga za uporabo določbe 37b. člena pred 8.10.2001, ko je tožnik začel ponovno delati v občinski upravi. Poleg tega so sejnine honorarji oziroma nagrade in ne plače. Sicer pritožnik soglaša s sodbo pod 3. in 4. točko izreka glede izplačila regresa za letni dopust in glede regresa ne vlaga pritožbe. Ima pa ugovore glede izračuna razlike v plači, da bi tožniku pripadala za sporno obdobje. Tožnik nasprotuje priznani višini povračila stroškov. Poleg tega bi sodišče moralo skladno s 1. odst. 156. čl. ZPP tožeči stranki v celoti priznati plačilo tistih stroškov, ki jih je tožena stranka povzročila po svoji krivdi, ko ni predložila obračuna primerljive plače (obravnava dne 4.12.2001).   Pritožbeno sodišče je ocenilo izvedene dokaze in zaključuje, da je pritožba glede plačila neto plač utemeljena, zato je v tem delu razveljavilo izpodbijano sodbo glede zavrnitve presežka nad ugodenim delom zahtevka. Ni pa pritožba utemeljena glede izreka v 1. tč. sodbe, ki se nanaša na odločitev o plačilu ustreznih davkov in prispevkov. V zvezi s slednjim pritožbeno sodišče pripominja, da ne gre za dajatveni zahtevek oziroma dajatveno sodbo v tem delu, saj delovno sodišče ni stvarno pristojno odločati o plačilu davkov in prispevkov, zato tudi sodišče prve stopnje ni ugotavljalo višine teh prispevkov. Ta del izreka v sodbi je v bistvu naslovljen na delodajalca, da ga opozori na dolžna plačila ustreznih davkov in prispevkov pristojnim organom. To je dolžan plačati delodajalec po uradni oziroma zakonski dolžnosti in v zvezi s tem delavec nima tožbenega zahtevka, lahko pa opozori pristojne organe na obveznosti delodajalca za plačilo davkov in prispevkov. Gre v bistvu za opozorilni, ne pa dajatveni izrek, zato je bilo treba pritožbo v tem delu zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v tem delu 1. točke izreka. V zavrnilnem delu glede plačila razlike v plači v neto zneskih pa je bilo treba pritožbi ugoditi, ker pravilno uveljavlja, da dejansko stanje še ni popolno ugotovljeno. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da se v tem delu izpodbijane sodbe ne da preizkusiti tudi zaradi neobrazloženosti. Pritožbeno sodišče navaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, da je sodišče izračunalo neto zneske plače tako, da je ob bruto višine odštelo 22,10 % iz naslova prispevkov in 17 % iz naslova osnove od dohodnine, presežek pa bo tožnik plačal ob odmeri dohodnine za leto, v katerem bo razliko dobil izplačano. Od neto zneskov plače sodišč je odštelo neto sejnine in ugotovilo skupno, da tožena stranka dolguje tožniku 472.385,00 SIT razlike. Navedlo je posamične razlike za posamezne mesece. Pritožbeno sodišče je s pomočjo svoje strokovne službe preizkusilo izračun neto plače za mesec junij 1999 po istih izhodiščih, kot sodišče prve stopnje: 22,10 % prispevka, 17 % od dohodnine. Tako bi osnova za dohodnino znašala pri bruto plači 124.850,00 SIT, 22,10 % prispevki 27.592,00 SIT in 17 % dohodnina 16.534,00 SIT. Vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje pri izračunu ni upoštevalo 11 % splošne olajšave, določene s predpisi in bi tako neto plača znašala 80.724,00 SIT oziroma z upoštevanjem 11 % olajšave 83.931,00 SIT. Upoštevaje neto sejnino 53.037,00 SIT bi znašala razlika 27.687,00 SIT, sodišče prve stopnje pa je določilo razliko v znesku 22.997,00 SIT. Ob upoštevanju 11 % olajšave bi razlika znašala 30.894,00 SIT. Izračun za junij izhaja iz iste bruto plače za junij 1999 124.850,00 SIT, bruto sejnina 68.435,00 SIT, razlika bruto znesek 56.415,00 SIT, neto razlika pa po pritožbi 34.358,00 SIT, po izračunu strokovne službe pa 36.467,00 SIT. Zato pritožbeno sodišče pripominja, da je izračun, ki ga ponuja pritožba, neutemeljen, saj gre za izračun, ki je pomemben za odločitev sodišča v neto zneskih. Pristop, ki ga ponuja pritožba, je izračun iz bruto sejnine in iz bruto razlike plače, prehod na neto razliko pa ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno pristopilo k izračunu neto plače in odštetje neto sejnine. Sodišče prve stopnje ni obrazlagalo zneskov, ki jih je po svojem izračunu dobilo. V obrazložitvi je navedlo le znesek razlik med neto plačo in neto sejnino. Že zaradi navedenega je bilo treba pritožbi ugoditi, da bo sodišče prve stopnje popolno ugotovilo dejansko stanje in ga tudi popolno obrazložilo. V zvezi s pritožbeno navedbo, da sejnine ne bi smele biti upoštevane pri povrnitvi izgubljene plače v neto znesku, pritožbeno sodišče opozarja, da imajo reparacijski zahtevki zaradi izgubljenega zaslužka po svojem značaju tudi elemente odškodnine; ne gre za izplačilo plače, ampak za nadomestilo plače. Pri tem je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da sejnine niso materialni strošek, kot na primer kilometrina, ki je sodišče pravilno ni upoštevalo. Vendarle je treba upoštevati, da plačilo sejnin pomeni prejemke, s katerim se zmanjšuje škoda, ki jo je povzročila tožena stranka. Nenazadnje je tudi oškodovanec dolžan skrbeti, da je škoda čim manjša. Zaradi tega se pritožbeno sodišče strinja, da so neto sejnine, ki jih je tožnik prejel, zmanjšale škodo oziroma reparacijsko obveznost tožene stranke. V tem delu pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Zaradi prej navedenega je bilo treba razveljaviti izpodbijano sodbo v zavrnilnem delu glede plačila razlike neto plač, da bo sodišče v nakazani smeri dopolnilo dokazni postopek in opravilo izračune za posamezne mesece in nato razliko ponovno ugotavljalo v kontradiktornem postopku na obravnavi, ne pa brez obravnave, kot je to storilo. Zato je bilo treba pritožbi v tem delu ugoditi in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ker je izpodbijana sodba razveljavljena le v zavrnilnem delu, sodišče prve stopnje ni posegalo v stroškovni izrek, zaradi delne razveljavitve v glavni stvari pa je hkrati odločilo, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka. Pri ponovni odmeri stroškov postopka naj sodišče prve stopnje upošteva pritožbene navedbe glede dosedanje odmere stroškov postopka.