Jedro

Zahtevek za ugotovitev transformacije oziroma obstoja delovnega razmerja za nedoločen čas je dopusten zahtevek ugotovitvene tožbe (181. člen ZPP) in je pogoj za priznanje ostalih dveh zahtevkov, ki ju tožnik neutemeljeno prikazuje kot samostojna dajatvena zahtevka, češ da bi jima sodišče lahko ugodilo brez priznanja delovnega razmerja za nedoločen čas, kar pa ne drži. Brez priznanja delovnega razmerja ni možno priznati pravic iz tega naslova in tudi ne naložiti vrnitve na delo po neobstoječi pogodbi o zaposlitvi. V posledici nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas s 15. 1. 2021 je sodišče prve stopnje lahko ugodilo reparacijskemu zahtevku le za čas do izteka pogodbe za določen čas, tj. do 28. 1. 2021, ne pa tudi za nadaljnji čas, kot zmotno predlaga pritožba. Brez priznanja delovnega razmerja tudi za nadaljnji čas, ni podlage za priznanje pravic iz delovnega razmerja za ta čas in tudi ne za reintegracijo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe in sklep.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrglo del tožbe z zahtevkom na ugotovitev, da se je pogodba o zaposlitvi z dne 8. 12. 2020 transformirala v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto voznik tovornega vozila in da je tožnik še naprej delavec toženke (I. točka izreka). Ugotovilo je, da je tožniku 15. 1. 2021 delovno razmerje pri toženki nezakonito prenehalo (II. točka izreka), ter toženki naložilo, da je dolžna tožniku v roku 8 dni za obdobje od 16. 1. 2021 do 28. 2. 2021 priznati vse pravice iz delovnega razmerja, ga za to obdobje prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ Slovenije ter mu izplačati neto nadomestila plače mesečnega zneska 1.024,24 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za pretekli mesec (III. točka izreka). Zavrnilo je reintegracijski zahtevek in še presežek zahtevka za prijavo v zavarovanje, priznanje pravic in izplačilo nadomestil plače od 1. 3. 2021 dalje (IV. točka izreka). Toženki je še naložilo, da je dolžna tožniku v roku 8 dni plačati stroške postopka 405,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka), v roku 15 dni pa na transakcijski račun sodišča plačati še 1.209,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VI. točka izreka).

2. Tožnik se izrecno zoper zavrnilni del sodbe in smiselno zoper zavrženje tožbe pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov. Vztraja, da se je pogodba o zaposlitvi, sklenjena za določen čas od 8. 12. 2020 do 28. 2. 2021, transformirala v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, ker v pogodbi ni bil naveden razlog za sklenitev pogodbe. Sodišče je napačno presodilo, da tožnik zaradi prepoznega uveljavljanja transformacije ni upravičen do reintegracije in reparacije za čas od 1. 3. 2021 dalje. Sprva je vtoževal, da mu delovno razmerje ni zakonito prenehalo, naj se mu to prizna za čas od prenehanja (od 16. 1. 2021) do 28. 2. 2021 in naj se ga reintegrira. Nato je z vlogo z dne 19. 5. 2021 spremenil zahtevek tako, da se je glasil še na transformacijo in reparacijo za čas od 16. 1. 2021 dalje ter s tem povezano reintegracijo. Ugotovitveni zahtevek je odveč, če je postavljen dajatveni. Zahtevek na ugotovitev transformacije je odveč, saj tožnik zanj ni imel pravnega interesa odkar ga je toženka s 15. 1. 2021 nezakonito odjavila iz zavarovanja. Odločilen je zahtevek za reintegracijo in reparacijo od odjave (kot posledice nezakonitega prenehanja delovnega razmerja), ne pa za transformacijo. Edini zahtevek, za katerega ima delavec v takšnem primeru interes, je dajatveni – reparacijski in reintegracijski. Za utemeljenost tega zadostuje ugotovitev nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Za ugoditev dajatvenemu zahtevku ni potrebno ugotavljati utemeljenost dveh ugotovitvenih zahtevkov. Ni potrebna posebna ugotovitev transformacije, do katere pride že na podlagi samega zakona. Res je tožnik šele 19. 5. 2021 zahteval reparacijo brez časovne omejitve, a je po 41. členu ZDSS-1 možna sprememba tožbe do konca glavne obravnave. Zato bi moralo sodišče zahtevku, glede katerega je dopustilo spremembo tožbe, ugoditi, ne pa ga zavreči kot prepoznega.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Izraža strinjanje z razlogovanjem sodišča prve stopnje in navaja, da dopuščena sprememba tožbe ne pomeni, da tožbe ni možno zavreči kot prepozne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP preizkusilo izpodbijani del sodbe in sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Tožnik je imel s toženko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas od 8. 12. 2020 do 28. 2. 2021. Uspel je s prvotnim zahtevkom, ki se je nanašal na ugotovitev nezakonitega prenehanja delovnega razmerja s 15. 1. 2021, ker ga je toženka brez podlage odjavila iz zavarovanja. Posledično je sodišče tožniku priznalo delovno razmerje za čas od 16. 1. 2021 do 28. 2. 2021 in ugodilo še reparacijskemu zahtevku za ta čas. Zahtevku za reintegracijo ni moglo ugoditi, saj je bila sodba z dne 23. 11. 2021 izdana po izteku časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi.

7. Tožnik je z vlogo z dne 19. 5. 2021 spremenil zahtevek tako, da se je glasil še na transformacijo navedene pogodbe o zaposlitvi za določen čas v nedoločen čas, na reparacijo od 16. 1. 2021 dalje (torej brez omejitve z dnem izteka pogodbe o zaposlitvi za določen čas – z dnem 28. 2. 2021) ter na reintegracijo še po tej podlagi, torej v posledici transformacije oziroma ugotovljenega obstoja pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas.

8. Sodišče prve stopnje je tožbo glede zahtevka za transformacijo zavrglo kot prepozno ter posledično v smislu neobstoječe podlage zavrnilo s tem povezan reintegracijski zahtevek in reparacijski zahtevek za čas od 1. 3. 2021 dalje.

9. Po četrtem odstavku 41. člena ZDSS-1 lahko delavec v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja spremeni tožbo glede zahtevka do konca glavne obravnave brez privolitve toženke. To, da je sodišče upoštevalo navedeno določbo, ne daje podlage za sklepanje, da bi moralo zahtevku za transformacijo ugoditi (oziroma o njem odločiti meritorno), kot zmotno meni tožnik. Gre za določbo ZDSS-1, s katero je v razmerju do ureditve v ZPP glede pogojev za upoštevanje spremenjene tožbe določena za delavca ugodnejša ureditev, kar pa ne pomeni, da so izvzeta pravila o preizkusu pravočasnosti tožbe. Eno so pravila o (dopuščeni) spremembi tožbe, drugo pravila o pravočasnosti tožbe. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo 30-dnevni rok iz 200. člena ZDR-1 in tožbo delno zavrglo.

10. Tožnik napačno prikazuje, da ugotovitveni zahtevek, ki je bil predmet zavrženja, niti ni bil potreben, češ da je bistven dajatveni (reintegacijski in reparacijski) zahtevek, zaradi česar naj za postavitev ugotovitvenega zahtevka niti ne bi imel pravnega interesa. Zmotno je tudi stališče tožnika, da naj bi do transformacije delovnega razmerja iz določenega v nedoločen čas (v konkretnem primeru zaradi neopredelitve razloga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas v sami pogodbi, kot to zahteva 31. člen ZDR-1) prišlo že po samem zakonu in da zato posebnega zahtevka za ugotovitev transformacije niti ne bi rabil postaviti. Če je pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom, se šteje, da je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas (56. člen ZDR-1), vendar pa takšna zakonska dikcija ne pomeni, da lahko delavec, ki mu delodajalec transformacije ne priznava, to doseže brez vložitve (pravočasne) tožbe. Tudi ne drži, da je zahtevek za ugotovitev transformacije v takšnem razmerju do reintegracijskega zahtevka (tj. zahtevka za vrnitev na delo po transformirani pogodbi) in reparacijskega zahtevka (tj. zahtevka za priznanje pravic po transformirani pogodbi), da bi bilo potrebno zavrženje zaradi pomanjkanja pravnega interesa. Zahtevek za ugotovitev transformacije oziroma obstoja delovnega razmerja za nedoločen čas je dopusten zahtevek ugotovitvene tožbe (181. člen ZPP) in je pogoj za priznanje ostalih dveh zahtevkov, ki ju tožnik neutemeljeno prikazuje kot samostojna dajatvena zahtevka, češ da bi jima sodišče lahko ugodilo brez priznanja delovnega razmerja za nedoločen čas, kar pa ne drži. Brez priznanja delovnega razmerja ni možno priznati pravic iz tega naslova in tudi ne naložiti vrnitve na delo po neobstoječi pogodbi o zaposlitvi.

11. V posledici nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas s 15. 1. 2021 je sodišče prve stopnje lahko ugodilo reparacijskemu zahtevku le za čas do izteka pogodbe za določen čas, tj. do 28. 1. 2021, ne pa tudi za nadaljnji čas, kot zmotno predlaga pritožba. Brez priznanja delovnega razmerja tudi za nadaljnji čas, ni podlage za priznanje pravic iz delovnega razmerja za ta čas in tudi ne za reintegracijo.

12. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe in sklep (353., 365. člen ZPP).

13. Vsaka stranka krije svoje stroške postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP). Tožnik zato, ker s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 154. člena ZPP), toženka zato, ker kot delodajalec v tovrstnih sporih krije svoje stroške postopka ne glede na uspeh (5. odstavek 41. člena ZDSS-1).