Jedro

S tem, ko je tožeča stranka v predpisanem 8-dnevnem roku po odkritju stvarne napake obvestila prodajalca, si je zagotovila pravice iz 488. člena ZOR oziroma pravico do vložitve tožbe (iz 500. člena ZOR) Po opravljenem "popravilu", ki ni bilo uspešno, ni bilo potrebno v roku 8 dni (483. člen ZOR) prodajalca ponovno obvestiti o napaki, ki ni bila odpravljena. S tem, ko je prodajalec izrecno zatrdil, da prodaja vozilo, ki ni karambolirano, kasneje pa se je ugotovilo, da je bilo vozilo poškodovano in popravljeno, je prodal stvar, ki ni imela lastnosti, ki je bila izrečno dogovorjena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je razvezalo prodajno pogodbo med pravdnima strankama z dne 29.9.1995 in toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki vrniti 14.000,00 DEM v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila, tožeči stranki pa je naložilo vrnitev osebnega avtomobila Ford Fiesta toženi stranki. Tožena stranka mora povrniti tudi 227.812,50 SIT pravdnih stroškov tožeči stranki. Zaradi stvarne napake avtomobila je utemeljen zahtevek za razdrtje pogodbe in za vrnitev zmanjšanega zneska kupnine v višini tolarske protivrednosti 14.000,00 DEM, tožeča stranka pa mora vrniti toženi stranki osebni avtomobil Ford Fiesta.

Proti sodbi se pritožuje tožena stranka in uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 353. člena ZPP. V pritožbi navaja, da je najmanj preuranjeno stališče sodbe, da je tožnica pravočasno grajala napake oziroma pravočasno obvestila toženo stranko o napaki. Drugi odstavek 484. člena Zakona o obligacijskih razmerjih določa, da mora kupec prodajalca o napaki obvestiti s priporočenim pismom, brzojavko in na kak drug zanesljiv način, tožnica pa ni predložila nobenega potrdila o oddaji priporočene poštne pošiljke z dne 28.3.1996. V spisu je le dopis tožnice z datumom 28.3.1996, ki pa mu ni priloženo potrdilo, da je bil ta dopis oziroma faks dejansko poslan toženi stranki. Sodišče je razsodilo, da je tožnica upravičena do plačila 14.000,00 DEM, razliko do polnega plačila, torej znesek 2.000,00 DEM pa je štelo kot uporabnino za osebno avtomobil. Sodišče v smeri, kakšna je bila uporabnina osebnega avtomobila, koliko časa je dejansko trajala in kako visoka je, ni izvedlo nobenega dokaza.

Izpodbijana sodba v tem delu nima razlogov, zaradi česar je ni mogoče preizkusiti. Napačno je tudi stališče sodišča, da v konkretnem primeru ne gre za napako v smislu določil člena 492/1 ZOR, ker da avto predstavlja celoto. Dejstvo je, da tožnica sporni avtomobil uporablja še danes. To pomeni, da je tožnica morala dvakrat podaljšati prometno dovoljenje, dvakrat opraviti tehnični pregled in da je bilo izdano potrdilo o tehnični brezhibnosti avtomobila, sicer avto ne bi mogel biti registriran. Vse navedeno pomeni, da tožnica osebni avto lahko povsem normalno uporablja. Avto so pogledali trije izvedenci, nobeden izmed njih ni ugotovil, da predstavljajo napake več kot 10 % vrednosti avtomobila. Povsem jasno je, da ima sporni avtomobil vse lastnosti za normalno uporabo in ga tožnica tudi normalno uporablja. Stališče sodišča, da je v konkretnem primeru potrebno uporabiti določila člena 492/2 ZOR tako predstavlja zmotno uporabno materialnega prava. Člen 131 ZOR namreč določa, da pogodbe ni mogoče razdreti zaradi neizpolnitve neznatnega dela obveznosti.

V odgovoru na pritožbo tožeča stranka navaja, da je o napaki obvestila toženko z dopisom z dne 28.3.1996 in sicer je pismo poslala po svojem pooblaščencu s priporočeno poštno pošiljko, kot izhaja iz pooblaščenčeve poštne knjige z dne 28.3.1996 pod zap. št. 4, kar pošta potrjuje s poštnim žigom (fotokopija priložena).

Pritožba ni utemeljena.

Niso sporne dejanske ugotovitve, da je tožeča stranka pri toženi stranki septembra 1995 kupila rabljen osebni avto znamke Ford Fiesta, letnik 1995 s prevoženimi okrog 6000 kilometri za kupnino 16.200,00 DEM oziroma 1,377.000,00 SIT. Dne 20.2.1996 so serviserji na rednem servisu ugotovili, da je avto karamboliran na sprednjem in zadnjem delu ter kleparsko in ličarsko popravljan, kar sta potrdila s strani tožnice angažirana cenilca J. C. dne 21.2.1996 in A. V. dne 25.2.1996. Dne 28.2.1996 je tožnica napake grajala pri toženi stranki v Novem mestu in se dogovorila za popravilo avtomobila. Po 22. dneh popravila je tožnica prejela avto nazaj in zahtevala razvezo prodajne pogodbe in vrnitev kupnine, ker je bilo popravilo tako slabo, da ni moglo prikriti karamboliranosti vozila.

Vsa navedena dejstva tožena stranka priznava, zanika le pravočasnost obvestila o napaki, češ da ni dokazano, da bi bil dopis z dne 28.3.1996 toženi stranki zares poslan. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče utemeljeno upoštevalo, da je tožeča stranka dne 28.3.1996 obvestila toženo stranko o napaki, saj nasprotnih pritožbenih trditev tožene stranke, češ da pošiljanje dopisa z dne 28.3.1996 toženi stranki ni izkazano, ni mogoče upoštevati glede na naknadno priloženo listino tožeče stranke, to je oddajno knjigo odvetnika S. G. iz ..., v kateri pošta potrjuje dne 28.3.1996 poslano pošiljko toženi stranki. Pritožbeno sodišče pa hkrati poudarja, da je vprašanje, ali je bil dopis dne 28.3.1996 dostavljen toženi stranki, brezpredmetno, ker navedeni dopis v pomenu grajanja napak zaradi jamčevalnih zahtevkov ni bil potreben. Ob ugotovitvi skritih napak dne 20.2.1996 je namreč tožeča stranka v skladu s prvim odstavkom 482. člena ZOR toženo stranko obvestila o napaki dne 28.2.1996, to je v predpisanem 8-dnevnem roku, ko je avto toženi stranki z opisom napake izročila v popravilo. S tem, ko je tožeča stranka pravočasno in pravilno obvestila toženo stranko kot prodajalca, si je zagotovila pravice iz 488. člena ZOR oziroma pravico do vložitve tožbe iz 500. člena ZOR. Ponovno obvestilo o napaki za uveljavljanje pravic ni bilo potrebno in to tudi ne v roku 8 dni po opravljenem "popravilu", ki ni bilo uspešno, kot izhaja iz izvedenskega mnenja sodnega izvedenca I. Š.. Zmotno se prvostopno sodišče in tožena stranka sklicujeta na 483. člen ZOR, saj v tem členu določeni roki veljajo za nove napake popravljene stvari, zamenjane dele stvari ali nove stvari, ne pa za prvotne napake, ki s popravilom niso bile odpravljene. Novo obvestilo glede grajanja skrite napake, to je karamboliranosti avtomobila, za uveljavljanje pravic tožeče stranke, torej ni bilo potrebno.

Prvostopno sodišče ugotavlja, da je predstavnik tožene stranke ob prodaji avtomobila tožnici izrecno zatrdil, da avto ni karamboliran in da se prodaja kot "salonsko" vozilo s prevoženimi 6000 kilometri ter da tožnica poškodovanega in popravljenega avtomobila ne bi kupila, če bi za to napako vedela. Tem ugotovitvam tožena stranka ne ugovarja, prvostopno sodišče pa pravilno šteje, da gre v tem primeru za prodajo avtomobila, ki ni imel lastnosti, ki je bila izrecno dogovorjena (da vozilo ni karambolirano). V tem primeru gre za stvarno napako po 3. točki 479. člena ZOR, kot pravilno ugotavlja prvostopno sodišče, ki še dodaja, da ni mogoče govoriti o delni napaki v smislu prvega odstavka 492. člena ZOR, saj avto predstavlja celoto in je mogoče napako (karamboliranost avtomobila v sprednjem in zadnjem delu) mogoče tretirati le po drugem odstavku 492. člena ZOR.

Navedeno razlogovanje, da avto predstavlja celoto, smiselno pomeni, da ima kupec interes na avtomobilu brez kakršnihkoli (popravljenih) poškodb in je sprejemljivo, vendar pa nepotrebno, saj za ugotovitev stvarne napake zadošča, da avtomobil nima lastnosti, ki so bile izrecno dogovorjene (3. točka 479. člena ZOR), torej da vozilo ni karambolirano. Ob tem je zato povsem nerelevantno sklicevanje pritožbe na delne napake v smislu prvega odstavka 492. člena ZOR oziroma na tehnično brezhibnost vozila, kar je oboje v obravnavani zadevi pravno nerelevantno.

Po ugotovitvi obstoja stvarne napake in pravilnega grajanja, je prvostopno sodišče v skladu s 3. točko prvega odstavka 488. člena ZOR utemeljeno ugodilo zahtevku za razvezo oziroma razdrtje kupoprodajne pogodbe z dne 29.9.1995. Posledica razdrtja pogodbe je, da ima vsaka stranka pravico do vrnitve tistega, kar je dala (prvi in drugi odstavek 132. člena ZOR v zvezi s prvim odstavkom 497. člena ZOR). Na tej podlagi je prvostopno sodišče pravilno naložilo toženi stranki vrnitev kupnine tožeči stranki. Kupnina je znašala 16.200,00 DEM, tožeča stranka je toženi stranki priznala uporabnino in zahtevala le vrnitev zneska 14.000,00 DEM v tolarski protivrednosti. V tem obsegu je prvostopno sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku, kar je skladno z drugim odstavkom 132. člena ZOR. Hkrati mora tožeča stranka toženi stranki vrniti osebni avtomobil Ford Fiesta. Tožena stranka v pritožbi trdi, da prvostopno sodišče ni ugotavljalo, koliko časa je tožeča stranka uporabljala avtomobil in kolikšna bi bila pravilna uporabnina, zaradi česar naj bi bila podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Tej pritožbeni trditvi ni mogoče pritrditi, saj tožena stranka ni postavila nobenega nasprotnega zahtevka ali pobotnega ugovora, s katerim bi uveljavljala uporabnino, zato prvostopno sodišče teh vprašanj ni bilo dolžno obravnavati oziroma obrazlagati v sodbi. Zahtevek tožeče stranke je bil kondikcijske narave, torej vrnitev danega po razdrtju pogodbe, pri čemer je pač uveljavljala vrnitev dela kupnine in ne celote, kar je tudi ustrezno obrazložila. Tako v dejanskem, kot v materialnopravnem pogledu je zato odločitev pravilna, zatrjevane kršitve postopka pa ni bilo, kot tudi ne kakšne druge kršitve postopka, ki jo je pritožbeno sodišče dolžno upoštevati po uradni dolžnosti. Zato je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (368. člen ZPP).