Jedro

Za presojo legitimacije strank v pravdi zaradi varstva lastninske pravice pred neutemeljenimi posegi vanjo (torej v pravdi, sproženi na podlagi t.i. negatorne tožbe), je vprašanje izkazanega lastništva pomembno le na aktivni strani, medtem ko je pasivno legitimiran "tretji", ki "neutemeljeno vznemirja lastnika" (42. člen ZTLR).

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se v delu odločitve, ki se nanaša na prvega tožnika E.P., razveljavi in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o stroških pritožbenega postopka tožencev v zvezi z odgovorom na pritožbo se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v celoti zavrnilo zahtevek, po katerem sta tožnika od tožencev terjala odstranitev po nezakoniti poti izvedene centralne napeljave za kurjenje na zemeljski plin, ki se nahaja na solastniškem hodniku in v kleti objekta na G. D. 29 v Ljubljani - z vso pripadajočo napeljavo in instalacijo, ker se sicer za to pooblaščata tožnika na stroške tožencev. Glede na tak izid postopka je sodišče prve stopnje tožnikoma naložilo plačilo pravdnih stroškov tožencev v znesku 83.030,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopne sodbe dalje do plačila. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pritožil prvi tožnik E. P.. Izpodbija jo iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmnotne uporabe materialnega prava. V pritožbi graja stališče sodišča prve stopnje, po katerem toženi stranki naj ne bi bili pasivno legitimirani v tej pravdi in se s tem v zvezi sklicuje na odločbo, izdano v upravnem sporu, s katero so bila odpravljena vsa tista upravna dovoljenja, ki so predstavljala tožencema podlago za njune gradbene posege. Slednje je zato treba opredeliti kot nedopustne oziroma kot črno gradnjo, vendar je sodišče prve stopnje kljub temu štelo, da je bil poseg tožencev z adaptacijo srednje dimniške tuljave izveden v skladu z gradbenimi predpisi. Sprememba solastništva hiše zaradi prodaje deleža tožencev je po mnenju tožnika brez slehernega pomena za odločitev v tem sporu - ne glede na tudi siceršnjo vprašljivost pravne učinkovitosti spremebe lastninskega stanja po izvršenem gradbenem posegu tožencev, na katero se slednja sklicujeta, saj domnevna nova solastnica hiše ni izvršila nedopustnih gradbenih posegov v obstoječe stanje, temveč prav toženca. Bistvo problema je v naknadni vgradnji kovinske tuljave v dimnik, zaradi katere je tožnik ostal brez možnosti priključka peči na dimnik iz njegovega, v prvem nadstropju ležečega stanovanja. S posegom tožencev je prišlo do stanja, v katerem bi bili za potrebe ogrevanja stanovanja v pritličju na razpolago dve dimniški tuljavi, medtem ko bi ostal tožnik brez možnosti odvajanja dima iz peči v stanovanju, ki se nahaja v prvem nadstropju iste zgradbe. Po mnenju tožnika bi se moralo sodišče prve stopnje ukvarjati s tem vprašanjem, ne pa z vprašanjem lastništva stanovanj v hiši. Z zamenjavo solastnikov problema dimniške tuljave, in s tem ogrevanja stanovanja v prvem nadstropju, ni mogoče razrešiti. Tožnik predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Toženca v odgovoru na pritožbo predlagata njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Pritožba je utemeljena. Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe sicer pravilno opredelilo tožbo tožnikov kot negatorno oz. opustitveno tožbo, pri tem pa se je tudi pravilno sklicevalo na določbe 42. in 43. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) kot materialnopravno podlago za njuno upravičenje do varstva lastninske pravice pred neutemeljenim vznemirjanjem oz. posegi vanjo - vključno s pravico solastnika do varstva svoje pravice na delu stvari (43. člen istega zakona). Vendar je kljub temu štelo, da toženca nista pasivno legitimirana v tej pravdi, čeprav med pravdnima strankama ni spora o tem, da sta posege, ki potrditvah tožeče stranke pomenijo neutemeljeno vznemirjanje, izvedla prav toženca (in torej ne morda njuna morebitna singularna pravna naslednica, kateri sta toženca že po izvedenem posegu prodala njuna solastniška deleža oziroma - po razdružitvi solastnine - pritlično stanovanje v hiši na G.D.. To pa pomeni, da je stališče sodišča prve stopnje o pomanjkanju pasivne legitimacije tožencev v tej pravdi materialnopravno zmotno. Obstoja le-te res ni mogoče črpati zgolj iz zemljiškoknjižno izkazanega solastništva tožencev po stanju na dan izdaje izpodbijane sodbe (razlogi sodišča prve stopnje), temveč iz dejstva, da sta poseg v pravico tožnikov, ki pomeni po njunih trditvah neutemeljeno vznemirjanje, izvršila toženca. Za presojo legitimacije strank v pravdi zaradi varstva lastninske pravice pred neutemeljenimi posegi vanjo, ki sicer ne predstavljajo odvzema stvari (torej v pravdi, sproženi na podlagi t.i. negatorne tožbe), je namreč vprašanje izkazanega lastništva pomembno le na aktivni strani, medtem ko je pasivno legitimiran "tretji", ki "neutemeljeno vznemirja lastnika" (42. člen ZTLR). Zato je treba pritrditi pritožbenim navedbam tožnika, da se je sodišče prve stopnje brez potrebe obširno ukvarjalo z vprašanjem lastninskopravnega statusa tožencev po prodaji njunih deležev na predmetni stanovanjski hiši in da je na tej podlagi prišlo do zmotnega sklepa o pomanjkanju pasivne legitimacije tožencev v tej pravdi. Ob stališču o pomanjkanju pasivne legitimacije pa je sodišče prve stopnje podkrepilo odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka tudi z obrazložitvijo, da poseg z adaptacijo srednje dimniške tuljave ne predstavlja neutmeljenega vznemirjanja, saj so že predlastniki tožencev zgradili etažno centralno napeljavo in jo priključili v sporno dimniško tuljavo ter da bi naj bilo torej "prejšnje stanje" enako sedanjemu v smislu, da je bila napeljava v skupnem hodniku napeljana že v letu 1979 in da se s stališča vznemirjanja ni nič spremenilo, če je bila ta napeljava nadomeščena z drugo oziroma sanirana. Takšno razlogovanje sodišča prve stopnje pa je v opreki s trditvami tožnikov v postopku na prvi stopnji, ponovljenimi v pritožbi tožnika, po katerih sta toženca srednjo dimniško tuljavo naknadno "sanirala" z vgradnjo kovinske tuljave v dimnik, zaradi katere je tožeča stranka ostala brez možnosti priključka peči na dimnik oziroma brez možnosti odvajanja dima iz peči v stanovanju tožeče stranke, ki se nahaja v prvem nadstropju iste zgradbe. Če bi se takšne trditve tožeče stranke izkazale za resnične, ne bi bilo mogoče pritrditi razlogovanju sodišča prve stopnje, da adaptacija srednje dimniške tuljave ni predstavljala vznemirjanja tožeče stranke ter da je prejšnje stanje bilo enako sedanjemu in da se s stališča vznemirjanja ni nič spremenilo. Vendar pa o teh trditvah tožeče stranke - kljub s tem v zvezi ponudenimi dokazi v spisu - ni v razlogih izpodbijane sodbe nobenih relevantnih dejanskih ugotovitev in je zaradi tega ostalo dejansko stanje v postopku na prvi stopnji nepopolno ugotovljeno. Res je sicer, da v pravdnem postopku odloča sodišče v mejah postavljenih zahtevkov (prvi odstavek 2. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP) in da v sedanjem stadiju postopka ni videti materialnopravne podlage za ugoditev zahtevi po odstranitvi "centralne napeljave za kurjenje na zemeljski plin" v celotnem terjanem obsegu (torej tudi v delu, ki se nahaja "na solastniškem hodniku in v kleti objekta na G.D. 29 v Ljubljani"); vendar to še ni razlog za zavrnitev celotnega tožbenega zahtevka, ki zajema med drugim tudi zahtevo po odstranitvi "... vse pripadajoče napeljave in instalacije" in v sklop katere sodi tudi zatrjevana vgradnja kovinske dimniške tuljave v dimnik, v katerega je bil pred zatrjevanim posegom speljan odvod dima za potrebe dotedanjega ogrevanja prostorov oz. sobe v stanovanju tožeče stranke, ki se nahaja v prvem nadstropju iste stanovanjske zgradbe. Po obrazloženem je bilo treba torej izpodbijano sodbo v delu, ki se nanaša na tožnika E.P. in ki se je edini zoper njo pritožil, na podlagi določbe 355. člena ZPP razveljaviti in v tem obsegu vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, da bo v ponovljenem postopku mogoče dokazovanje dopolniti v že zgoraj nakazani smeri in nato o za odločanje še odprtem delu zahtevka (torej o zahtevku tožnika E.P.) materialnopravno pravilno ponovno odločiti. Odločitev o stroških pritožbenega postopka tožene stranke v zvezi z odgovorom na pritožbo temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.