Jedro

Tožena stranka je pri določitvi presežnih delavcev uporabila 39. člen KPVIZ. Po 38. členu KPVIZ se pri določanju delavcev, katerih delo postane nepotrebno, upošteva seštevek točk po vseh kriterijih (določenih v 39. členu KPVIZ); kot presežek pa se najprej opredelijo delavci z manjšim številom točk. Upoštevani kriteriji so bili: delovna uspešnost, strokovna izobrazba, naziv, delovne izkušnje, dosežena delovna doba ter zdravstveno in socialno stanje. V okviru kriterija zdravstvenega stanja je delavec, ki ima kronično ali ponavljajoče obolenje, dobil 10 točk, delavec, čigar zdravstveno stanje je slabše zaradi poškodbe pri delu, pa 20 točk. Tožnica je toženi stranki pred podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi predložila zdravniško potrdilo, iz katerega je razvidno, da ima ponavljajoče obolenje. Tožena stranka tega zdravniškega potrdila ni upoštevala in tožnici po kriteriju zdravstvenega stanja ni priznala 10 točk za kronično ali ponavljajoče obolenje. Ker je tožena stranka kršila pravila postopka pred podajo odpovedi (ker je preverjala verodostojnost tožničinega zdravniškega potrdila, predvsem pa zato, ker tega zdravniškega potrdila ni upoštevala), je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v drugem, tretjem in četrtem odstavku I. točke izreka delno spremeni tako, da se ta del sodbe na novo glasi: „Ugotovi se, da delovno razmerje tožnice po pogodbi o zaposlitvi z dne 30. 4. 2002 št. ... in pripadajočih aneksih pri toženi stranki ni prenehalo z iztekom trimesečnega odpovednega roka, ampak je trajalo do 24. 3. 2016. V presežku (za trajanje delovnega razmerja od 25. 3. 2016 do pravnomočnosti sodbe), se tožbeni zahtevek zavrne.

Tožena stranka je dolžna tožnici za ves čas trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do 24. 3. 2016 priznati neprekinjeno delovno dobo in pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije urediti vpis zavarovalne dobe v matično evidenco, v roku 8 dni.

V presežku (za priznanje delovne dobe in vpis zavarovalne dobe v matično evidenco od 25. 3. 2016 do pravnomočnosti sodbe), se tožbeni zahtevek zavrne.

Tožena stranka je dolžna tožnici obračunati mesečna nadomestila bruto plač za čas od izteka odpovednega roka do 24. 3. 2016 v višini 2.226,90 EUR, od teh zneskov obračunati pripadajoče prispevke in davke ter tožnici izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila, v roku 8 dni.

V presežku (za obračun in izplačilo nadomestila plače od 25. 3. 2016 do vrnitve nazaj na delo), se tožbeni zahtevek zavrne.“

II. V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo v I. točki izreka ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 7. 2014, nezakonita (prvi odstavek); delovno razmerje tožnice ne preneha z iztekom trimesečnega odpovednega roka in traja še naprej z vsemi pravicami do pravnomočnosti sodbe sodišča prve stopnje (drugi odstavek); naložilo toženi stranki, da tožnici v roku osmih dni za čas trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja dalje do pravnomočnosti te sodbe prizna neprekinjeno delovno dobo in pri ZPIZ uredi vpis zavarovalne dobe v matično evidenco (tretji odstavek); da tožnici v roku osmih dni obračuna mesečna nadomestila bruto plač za čas od izteka odpovednega roka do vrnitve nazaj na delo v višini 2.226,90 EUR, od teh zneskov obračunati pripadajoče prispevke in davke ter tožnici izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila, v roku 8 dni (četrti odstavek); ter da tožnici plača odškodnino namesto reintegracije v višini 10 mesečnih plač v znesku 22.657,60 EUR, ob upoštevanju že plačane odpravnine 11.758,01 EUR, kar znese 10.899,59 EUR (peti odstavek). V II. točki izreka sodbe je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek v presežku za plačilo odškodnine namesto reintegracije v višini 18.126,08 EUR (8 mesečnih plač), zavrnilo. V III. točki izreka sodbe je toženi stranki naložilo, da tožnici v roku osmih dni povrne stroške postopka v višini 2.481,84 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v IV. točki izreka pa je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka.

2. Zoper ugodilni del sodbe v I. točki izreka in zoper odločitev o stroških postopka se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka. Pritožbi se pridružuje stranski intervenient. Tožena stranka v pritožbi navaja, da je sodba sama s sabo v nasprotju, saj sodišče ugotavlja diskriminacijo, ne ugotovi pa zakonskih pogojev za diskriminacijo. Tožnica ni jasno zatrjevala diskriminacije, ni navedla osebne okoliščine v zvezi s tem. Niti ni dokazano, da bi imela zdravstvene težave. Sodišče je toženi stranki naložilo, da naj predloži zdravniška potrdila ostalih delavcev, ne da bi ta dokazni predlog podala katera od strank (kršitev 227. člena ZPP). Tožnica poleg zdravniškega potrdila ni predložila še kakšne zdravstvene dokumentacije. Sodišče druge zdravstvene dokumentacije ostalih delavcev ne bi smelo zanemariti in bi moralo tudi v zvezi s tem postaviti izvedenca. Sodišče ni upoštevalo dejstva, da je sodni izvedenec ocenil, da tožnica ni imela ponavljajočega se obolenja. To dokazuje, da je tožena stranka upravičeno dvomila v tožničino zdravniško potrdilo. Ne drži, da bi tožena stranka tožnico neenako obravnavala, ker naj ne bi upoštevala dogovora s sindikati, da ne bo preko medicinskih izvedencev preverjala verodostojnosti zdravniških potrdil. Zdravniškega potrdila tožnice niti ni preverjala prek izvedencev, ampak le pri njeni osebni zdravnici, enako kot v zvezi z zdravniškimi potrdili ostalih delavcev. Tožnica zdravniškega potrdila ni predložila na prvi in drugi poziv, ampak šele po 17. 6. 2014, ko je bilo narejeno informativno točkovanje. Tudi iz njenega odgovora ravnatelju z dne 14. 6. 2014 izhaja, da svojega zdravstvenega stanja ni jemala kot takšnega, da bi lahko vplivalo na točkovanje. Tožena stranka se pritožuje tudi zoper prisojeno denarno povračilo. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe spremeni tako, da zahtevek zavrne oziroma, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožnica je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.), in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno navaja, da je obrazložitev sodbe sama s sabo v nasprotju in da je zato podana kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je resda v večjem delu zmotno uporabilo materialno pravo, kar je imelo za posledico ugotavljanje neodločilnih dejstev (predvsem glede preverjanja verodostojnosti zdravniškega potrdila), vseeno pa ne gre za navedeno absolutno bistveno kršitev postopka, ki bi nalagala razveljavitev sodbe.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 7. 7. 2014, ker naj bi tožena stranka tožnico glede uporabe kriterijev iz 39. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji (KPVIZ, Ur. l. RS, št. 52/94 in nasl.) za ugotovitev presežnih delavcev na delovnem mestu učitelja strokovno-teoretičnih predmetov in strokovnih modulov v zvezi s predloženim zdravniškim potrdilom obravnavala diskriminatorno.

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožena stranka pri določitvi presežnih delavcev uporabila 39. člen KPVIZ kot izhaja iz listine Ugotovitve o nastanku presežka dela in o nastanku razloga za pričetek postopka za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi presežnim delavcem z dne 7. 7. 2014. Po 38. členu KPVIZ se pri določanju delavcev, katerih delo postane nepotrebno, upošteva seštevek točk po vseh kriterijih (določenih v 39. členu KPVIZ); kot presežek pa se najprej opredelijo delavci z manjšim številom točk. Upoštevani kriteriji so bili: delovna uspešnost, strokovna izobrazba, naziv, delovne izkušnje, dosežena delovna doba ter zdravstveno in socialno stanje. V okviru kriterija zdravstvenega stanja je delavec, ki ima kronično ali ponavljajoče obolenje, dobil 10 točk, delavec, čigar zdravstveno stanje je slabše zaradi poškodbe pri delu, pa 20 točk. Po 41. členu KPVIZ se kriteriji upoštevajo na podlagi dokumentiranih podatkov, s katerimi razpolaga zavod (tj. tožena stranka) oziroma jih na podlagi poziva posredujejo delavci. Podatki se upoštevajo po stanju na dan, ko pristojni organ ugotovi trajen presežek delavcev.

9. Tožnica je po ugotovitvi sodišča prve stopnje toženi stranki pred podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi predložila zdravniško potrdilo z dne 18. 6. 2014, iz katerega je razvidno, da ima ponavljajoče obolenje. Tožena stranka tega zdravniškega potrdila ni upoštevala in tožnici po kriteriju zdravstvenega stanja ni priznala 10 točk za kronično ali ponavljajoče obolenje.

10. Glede tega ni pomembna okoliščina, ki jo je ob sklicevanju na diskriminacijo poudarilo sodišče prve stopnje, da naj bi tožena stranka le glede tožnice preverjala verodostojnost predloženega zdravniškega potrdila. Odpoved torej ni nezakonita zaradi kršene prepovedi diskriminacije, ampak zato, ker je tožena stranka kršila pravila postopka pred podajo odpovedi, ker je preverjala verodostojnost tožničinega zdravniškega potrdila, predvsem pa zato, ker tega zdravniškega potrdila ni upoštevala.

11. Tožena stranka ni imela podlage za takšno ravnanje. Tega ne opravičuje niti dejstvo, da tožnica zdravniškega potrdila ni predložila po dveh pozivih tožene stranke, ampak šele po tem, ko je bilo 17. 6. 2014 narejeno informativno točkovanje. Po 2. členu Pravilnika o izdajanju zdravniških spričeval in potrdil v zdravstvenih delovnih organizacijah (Ur. l. SRS, št. 28/1971 in nasl.) je zdravniško potrdilo javna listina, zato bi ga morala tožena stranka upoštevati(1) , ne pa, da je pri tožničini osebni zdravnici preverjala verodostojnost zdravniškega potrdila. Posledično tudi okoliščina, da se zdravnica na poizvedbo tožene stranke ni odzvala, ni pomembna in je tožena stranka tožnici ne bi smela šteti v škodo. Prav tako ni relevantna vsebina zdravničine izpovedi pred sodiščem prve stopnje. Nenazadnje tudi ni pomembno dejstvo, da je sodni izvedenec (četudi postavljen celo na predlog tožnice) ocenil, da pri tožnici ne gre za kronično ali ponavljajoče obolenje. Niti slednje namreč ne more spremeniti pomena napačnega izhodišča tožene stranke in nato tudi sodišča prve stopnje, da je dopustna presoja verodostojnosti zdravniškega potrdila, kar je razlog za nezakonitost odpovedi.

12. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno navaja, da je dosojeno povračilo po 118. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) v višini 10 mesečnih plač tožnice previsoko in pri tem izpostavlja trajanje delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki ter njeno izobrazbo. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da bo tožnica glede na njeno starost (45 let), izobrazbo (univ. dipl. ekonomist) in geografsko območje (A.) težko našla zaposlitev ter ji je glede na trajanje zaposlitve pri toženi stranki (12 let) pravilno prisodilo denarno povračilo v višini 10 plač.

13. Iz navedenih razlogov je odločitev sodišča prve stopnje o nezakonitosti odpovedi in o plačilu denarnega povračila pravilna.

14. V okviru preizkusa po uradni dolžnosti pa je pritožbeno sodišče poseglo v izrek sodbe v delu, ki se nanaša na datum sodne razveze pogodbe o zaposlitvi in posledično na čas priznane reparacije (drugi in tretji odstavek I. točke izreka sodbe). Materialnopravno zmotna je namreč odločitev sodišča prve stopnje, da se pogodba o zaposlitvi sodno razveže z datumom pravnomočnosti sodbe in da se lahko tožnici prizna pravice iz delovnega razmerja vse do takrat. Po prvem odstavku 118. člena ZDR-1 lahko sodišče trajanje delovnega razmerja ugotovi najdlje do odločitve sodišča prve stopnje. Odločitev je bila v konkretnem primeru sprejeta na seji senata sodišča prve stopnje 24. 3. 2016. Pritožbeno sodišče je zato glede na takšen datum sodne razveze delno spremenilo drugi in tretji odstavek I. točke izreka sodbe, pa tudi četrti odstavek I. točke izreka, v katerem je sodišče prve stopnje tožnici priznalo delovno razmerje celo vse do vrnitve nazaj na delo – ne da bi upoštevalo, da je hkrati pogodbo o zaposlitvi tudi sodno razvezalo. Zato je pritožbeno sodišče sodbo tudi v tem delu spremenilo - upoštevaje datum sodne razveze pogodbe o zaposlitvi z dnem 24. 3. 2014 , posledično pa je v presežku, kot je razvidno iz izreka sodbe, tožbeni zahtevek zavrnilo (5. alineja 358. člena ZPP).

15. Ker sicer niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče v preostalem delu pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Zaradi obrazloženih ključnih materialnopravnih stališč se pritožbeno sodišče do drugih pritožbenih navedb ni opredeljevalo (prvi odstavek 360. člena ZPP), saj za odločitev o pritožbi niso odločilnega pomena (npr. navedbe o tem, da tožnica ni zatrjevala, na podlagi katere osebne okoliščine naj bi bila diskriminirana; da je sodišče prve stopnje kršilo 227. člen ZPP, ko je po uradni dolžnosti pridobivalo zdravstveno dokumentacijo ostalih delavcev; da je to dokumentacijo vpogledalo izven glavne obravnave; da je sodišče tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje glede zdravstvene dokumentacije; da tožena stranka v postopku pred odpovedjo zdravniškega potrdila tožnice ni preverjala z izvedencem).

17. Tožnica krije sama svoje stroške odgovora na pritožbo (155., 165. člen ZPP).

(1) Tako tudi sodna praksa npr. v zadevi VIII Ips 107/96, II Cp 545/2014.