Jedro

Sodišče je ravnalo zakonito, ko je odločilo, da se zahtevo za revizijo, vloženo zoper sodbo Vojaškega sodišča v Beogradu, zavrne, ker za vložitev tega izrednega pravnega sredstva ni podan pogoj, t.j. obsodba pred slovenskimi sodišči (1. odstavek 22. člena ZPKri).

Izrek

Zahteva zagovornice obsojenega B.M. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 7.12.2001 na podlagi 30. člena Zakona o popravi krivic (ZPKri) zavrnilo zahtevo obsojenega B.M. za revizijo pravnomočne sodbe Vojaškega sodišča v Beogradu z dne 17.1.1987, s katero je bil obsojen zaradi kaznivega dejanja neizpolnitve ukaza in odrekanja pokornosti po 3. v zvezi s 1. odstavkom 201. člena KZJ na tri leta zapora. Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo zavrnilo pritožbo obsojenčeve zagovornice kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo o zavrnitvi zahteve za revizijo je obsojenčeva zagovornica zaradi kršitve kazenskega zakona po 1. točki 372. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki da so v zvezi s 17. členom ZKP vplivale na zakonitost sodne odločbe, torej razlogov po 1., 2. in 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP, vložila zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in na podlagi 1. odstavka 426. člena ZKP pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenega B.M. oprosti obtožbe, podrejeno pa da sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne (sodišču prve stopnje) v novo sojenje.

Vrhovna državna tožilka K.U.K. meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena in Vrhovnemu sodišču predlaga, da jo zavrne.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Stališče zagovornice, da bi moralo sodišče, ko je odločalo o zahtevi za revizijo, smiselno uporabiti določbo 2. odstavka 560. člena ZKP, po kateri je mogoče zoper sodbe vojaških sodišč, ki so bila pristojna za območje katerekoli republike bivše SFRJ, vložiti izredno pravno sredstvo, je pravno zgrešeno. Prav tako so neutemeljene vložničine navedbe, da bi zgolj ozko, dobesedno upoštevanje določbe 2. odstavka 560. člena ZKP, kot si je v pravnomočni odločbi razlagalo sodišče, pomenilo kršitev 14. člena Ustave Republike Slovenije (Ustave), ki so ga sodišča v Republiki Sloveniji v postopkih po 15. členu Ustave dolžna upoštevati neposredno.

Po 34. členu ZPKri se takrat, ko v tem zakonu ni določeno kaj drugega, v postopku o zahtevi za revizijo smiselno uporabljajo določbe ZKP. Kot navaja že vložnica, govori določba 560. člena ZKP o dveh izrednih pravnih sredstvih, o zahtevi za varstvo zakonitosti in o zahtevi za izredno omilitev kazni, ne omenja pa revizije. Tega izrednega pravnega sredstva ZKP ne pozna, dopušča pa ga ZPKri. Ta poznejši zakon pa ne določa zgolj novega izrednega pravnega sredstva, temveč tudi posebne pogoje in postopek za spremembo pravnomočne kazenske sodbe. Glede na načelo zakonitosti je sodišče na te določbe vezano, saj mora postopati v skladu z Ustavo in zakonom. Določba 1. odstavka 22. člena ZPKri je nedvoumna in razlage, ki jo ponuja zahteva, ne dopušča. Zato je treba ugotoviti, da je sodišče z izpodbijano pravnomočno sodbo zakonito odločilo, ko je zahtevo za revizijo zoper navedeno sodbo Vojaškega sodišča v Beogradu zavrnilo, ker da za vložitev tega izrednega pravnega sredstva ni podan pogoj, t.j. obsodba pred slovenskimi sodišči. Neutemeljena je tudi navedba v zahtevi, da pomeni razlaga 2. odstavka 560. člena ZKP v zvezi s 1. odstavkom 22. člena ZPKri, ki jo je sprejelo sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi, kršitev 14. člena Ustave, ki zagotavlja spoštovanje načela enakosti pri izdajanju posamičnih aktov v postopkih pred sodiščem, t.j. da se vsi veljavni pravni predpisi uporabljajo do vseh državljanov na enak način.

Sodišče je navedeni določbi, tako kot v ostalih, glede na dejansko stanje in pravno problematiko v primerljivih zadevah, enako uporabljalo. Nobenega konkretnega primera, kjer bi ravnalo drugače, vložnica ne navaja. Ravno širša razlaga, za katero se zavzema zahteva, ki nima podlage v določbah obeh zakonov, bi pomenila samovoljnost in arbitriranje sodnika, kar pa bi posledično privedlo tudi do kršitve načela enakosti.

Svoje stališče, da je preozko gledanje, da je mogoče zahtevo za revizijo vložiti samo zoper sodbe, izdane na ozemlju Republike Slovenije, vložnica v zahtevi utemeljuje z navedbami, da so se tudi tiste pravnomočne sodbe, izdane izven Slovenije, sklicevale na ista zakonska določila, da so bili obsojenci slovenski državljani, ki jim je bilo pač sojeno tam, kamor so bili vpoklicani in da bi se jim povsem enako godilo, če bi jim sodilo vojaško sodišče na ozemlju Republike Slovenije ter da so tudi zaporne kazni prestajali pod istimi pogoji in v istih zavodih. Posebej pomembno se ji zdi dejstvo, da so vojaške obveznike v druge republike, kjer jim je bilo nato sojeno, pošiljali slovenski organi. Opozarja tudi na takrat veljavno ureditev, ki je temeljila na enotnosti pravnega (ustavnega) sistema, tako da so odločbe sodišč drugih republik veljale na območju celotne nekdanje Jugoslavije in so imela pravne učinke v Republiki Sloveniji. Poudarja, da je tako izhajalo iz določbe 250. člena Ustave SFRJ (1974), po kateri so imele upravne in sodne odločbe enako veljavo v vseh republikah. Zato je po vložničinem mnenju pravno nesprejemljivo zavrniti zahteve za revizijo vlagateljev, ki izpolnjujejo vse pogoje, zgolj zaradi tega, ker je bila sodba izdana izven Republike Slovenije.

Po 1. odstavku 22. člena ZPKri se sme zahteva za revizijo iz razlogov, naštetih v 1. in 2. točki iste določbe vložiti zoper sodbe, izdane v času od 15.5.1945 do 2.7.1990 na ozemlju sedanje Republike Slovenije.

Glede na tako zakonsko formulacijo že jezikovna razlaga nedvoumno pokaže, da je mogoče to izredno pravno sredstvo po ZPKri vložiti samo zoper sodbe, ki so bile izdane v navedenem časovnem obdobju na ozemlju naše države. Da je taka razlaga pravilna, je razvidno tudi iz ureditve v 2. členu ZPKri, ki določa, katere osebe so bivši politični zaporniki. Tako v 1. odstavku govori o osebah, ki so bile obsojene v sodnem ali upravnokazenskem postopku v času od 15.5.1945 do 2.7.1990 na ozemlju sedanje Republike Slovenije, nato pa v 3. odstavku izrecno navaja, da se ob pogojih iz 1. odstavka istega člena štejejo za bivše politične zapornike tudi osebe, ki so bile obsojene pred sodiščem drugih republik ali federacije nekdanje Jugoslavije in predpisuje nato še dodatne pogoje. Že iz sistematike, ki jo sprejema ZPKri, je zato razvidno, da je treba določbo 1. odstavka 22. člena ZPKri, ki ne vsebuje izjeme, kot jo predpisuje 3. odstavek 2. člena ZPKri, razlagati tako, da se sme zahteva za revizijo vložiti samo zoper sodbe, ki so jih v navedenem časovnem razdobju izrekla sodišča s sedežem na ozemlju sedanje Republike Slovenije. Glede na to, da jezikovna razlaga navedene določbe jasno pokaže, da je naziranje v izpodbijani pravnomočni sodbi pravno popolnoma korektno, in ne dopušča nobenih nedvoumnosti, je argumenti, ki jih v zahtevi navaja vložnica, ne morejo omajati.

Kolikor pa se vložnica sklicuje na vsebino 3. odstavka 2. člena ZPKri in tudi s tem utemeljuje svoje naziranje, da je izpodbijana pravnomočna sodba nezakonita, je treba ugotoviti, da ta določba ne omogoča vložitve revizije v obravnavanem primeru. Pogoji za pridobitev statusa političnega zapornika se ne prekrivajo v celoti s pogoji za vložitev revizije zoper kazensko obsodilno sodbo, gre pa tudi za vsebinsko različna postopka z različnimi predpostavkami in posledicami.

Zatrjevane kršitve zakona z izpodbijano pravnomočno sodbo niso podane, zato je Vrhovno sodišče zahtevo zagovornice obsojenega B.M. za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP v zvezi s 34. členom ZPKri zavrnilo kot neutemeljeno.