Jedro

Nerazumljivih pritožbenih razlogov pritožbenemu sodišču ne le ni treba, pač pa jih tudi ne sme obravnavati.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da mora toženec tožniku plačati 1,025.250 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.2.2000 dalje ter mu povrniti pravdne stroške. Pritožbeno sodišče je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V razlogih je pojasnilo, da se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da tožnik tožencu ni posodil denarnih zneskov, ki so predmet te pravde.

Zoper to sodbo je tožnik vložil revizijo. Njegove nepregledne in tudi kot celota komaj razumljive navedbe (posamezne so povsem nerazumljive) je mogoče strniti v očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP). Tožnik graja zlasti dokazno oceno listin (zadolžnic) ter polemizira z dokaznimi argumenti sodišč prve in druge stopnje. Ponavlja pritožbene navedbe (ki gredo v smeri izpodbijanja dokazne ocene sodišča prve stopnje), pritožbenemu sodišču pa očita, da njegovih pritožbenih navedb ni vsebinsko polno obravnavalo, ter da na pomemben del njih sploh ni odgovorilo. S tem naj bi kršilo tudi njegovo pravico do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS - Uradni list RS/I, št. 33/91 in nasl.), ki prepoveduje sodniško samovoljo, pristranskost, arbitrarnost, itd..

Revizija je bila vročena tožencu, ki nanjo ni odgovoril, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Kot je vrhovno sodišče že velikokrat pojasnilo, revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Z revizijskimi navedbami, s katerimi tožnik izpodbija dokazno oceno, se zato tudi tokrat ni ukvarjalo. V svojih sodbah je tudi že večkrat poudarilo, da pravdne stranke ne morejo s pomočjo procesnih kršitev vsebinsko izpodbijati dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno na prvi stopnji, in nato pravilno sprejeto na drugi stopnji (npr. odločbe II Ips 120/2001, II Ips 663/96, II Ips 616/93). Očitek procesne kršitve v takih primerih je le navidezen: pravdna stranka z njim v bistvu graja sprejeto dokazno oceno (gl. npr. odločbo II Ips 334/99). (op. 1) Zato revizijsko sodišče zavrača (skonstruiran) revizijski očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki ga revident vidi v zanj neprepričljivi dokazni oceni (listinskega dokaznega gradiva in izpovedb strank).

Kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tudi sicer ni podana. Iz razlogov izpodbijane sodbe namreč jasno izhaja, katera stališča sodišča prve stopnje je tožnik (še razumno in razumljivo) izpodbijal, jasni in izčrpni pa so tudi odgovori pritožbenega sodišča na njegovo kritiko. Ker so med pritožbenimi razlogi tudi taki, ki bodisi niso razumljivi, bodisi niso razumni, oziroma so očitno neutemeljeni, je pritožbeno sodišče ravnalo pravilno, ko teh razlogov (ki jih je z vso natančnostjo citiralo v predzadnjem odstavku na 3. strani sodbe) ni obravnavalo. Iskati smisel nerazumljivih razlogov (lahko) namreč pomeni dajati tem razlogom smisel, s tem pa pomen, ki ga prej niso imeli. Če bi sodišče to storilo, bi prekoračilo svoja pooblastila, hkrati pa drugo stranko prikrajšalo za kontradiktorno obravnavanje, saj se o pomenu, ki ga nerazumljivi razlogi prej niso imeli, (v odgovoru na pritožbo) ne bi mogla izjaviti (prvi odstavek 5. člena ZPP). Nerazumljivih pritožbenih razlogov zato pritožbenemu sodišču ne le ni treba, pač pa jih tudi ne sme obravnavati. Revizijsko sodišče seveda soglaša z revidentovim stališčem, da ima stranka pravico do vsebinsko polnega dialoga s sodiščem. Vendar mora tak dialog omogočiti stranka - z razumljivimi, jasnimi in določnimi navedbami oziroma razlogi.

Pritožbenemu sodišču se tudi ni treba opredeliti do tistih razlogov, ki so očitno neutemeljeni.(op. 2) ZPP v prvem odstavku 360. člena določa, da mora v obrazložitvi presoditi pritožbene razloge, ki so odločilnega pomena. To (argumentum a contrario) pomeni, da se potem ni treba opredeljevati do tistih, ki te kvalitete ne dosegajo. Razen tega je standard zahteve po obsežnosti obrazložitve za višja sodišča nižji kot za sodišča prve stopnje.(op. 3) Ker revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, pritožbenemu sodišču ni treba ponavljati dokaznih argumentov, na katere se je (po njegovem prepričanju pravilno) oprlo sodišče prve stopnje. Zadošča, da se iz obrazložitve sodbe vidi, da je pritožbeno sodišče obravnavalo pritožbene razloge ter argumente pritožbe primerjalo z argumenti sodišča prve stopnje.

Ker niso podane očitane postopkovne kršitve in ker je tudi materialno pravo pravilno uporabljeno (ugotovljeno je namreč, da tožnik tožencu ni izročil denarnih zneskov, ki so predmet tožbe), je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

Op.1: Povzeto po Betetto, Ustavno procesna jamstva v dokaznem postopku, Pravna praksa, 2003, št. 21, Priloga, str. VO.

Op.2: Prim. Sklep Ustavnega sodišča RS, št. Up 33/98 z dne 26.2.1998 in Up-184/98 z dne 2.2.1999. Prim. tudi Galič, Ustavno civilno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 399. Op.3: Prim. odločbo Ustavnega sodišča RS, št. Up-39/95 z dne 16.1.1997 in sklep Up-184/98 z dne 2.2.1999. Prim. tudi Galič, ibidem, str. 400.