Jedro

Pri zadržani osebi obstoji duševna motnja, ki je začasna ali trajna motnja v delovanju možganov, ki se kaže kot spremenjeno mišljenje, čustvovanje, zaznavanje, vedenje ter dojemanje sebe in okolja, kakor tudi, da ima oseba v njeni posledici hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje.

Izrek

Pritožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se zadržani osebi omeji prisotnost pri izvajanju dokazov in se jo zadrži na zdravljenju v Univerzitetni psihiatrični kliniki na oddelku pod posebnim nadzorom najdalj do 21. 2. 2022. 2. Zoper ta sklep se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila zadržana oseba po svojem odvetniku. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da pri udeleženki ne gre za psihično bolezen, temveč stanje po možganski kapi, zato ne sodi na psihiatrično kliniko, temveč na nevrološko kliniko UKC oziroma na Univerzitetni rehabilitacijski inštitut, kjer bi bila lahko deležna ustreznega zdravljenja in rehabilitacije. Iz priloženega izpisa iz spletne strani Univerzitetni rehabilitacijski inštitut je razvidno, da imajo oddelek za rehabilitacijo pacientov po možganski kapi in s čim se na tem oddelku ukvarjajo – točno s tem, kar potrebuje udeleženka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je postopek potekal v skladu z določili Zakona o duševnem zdravju (ZDZdr1), glede na ugotovljena dejstva pa je bilo pravilno uporabljeno tudi materialno pravo. Sklep ima tudi vse razloge o odločilnih dejstvih.

5. Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu imajo oporo v izvidu in mnenju izvedenke dr. A. A., zaslišanju zadržane osebe ter zbrani listinski dokumentaciji. Sodišče prve stopnje je tako na podlagi mnenja izvedenke ugotovilo, da je pri udeleženki prisotna duševna motnja. Gre za zgodnje znake stanja po možganski kapi z nesposobnostjo tvorjenja govora in kognitivnim upadom ter delno neorientiranostjo, ob čemer je prišlo tudi do čustvene vznemirjenosti in v posledici česar sta presoja realnosti in sposobnost obvladovanja ravnanja osebe hudo moteni. Sodišče prve stopnje je tako pravilno presodilo, da pri zadržani osebi obstoji duševna motnja, ki je skladno s tretjo točko 2. člena ZDZdr začasna ali trajna motnja v delovanju možganov, ki se kaže kot spremenjeno mišljenje, čustvovanje, zaznavanje, vedenje ter dojemanje sebe in okolja, kakor tudi, da ima oseba v njeni posledici hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje. Odvetnik zadržane osebe v postopku na prvi stopnji zoper mnenje izvedenke ni imel pripomb v smeri, kot jih podaja v pritožbi, to je, da za zdravljenje udeleženke na oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice ni pogojev in da sodi drugam. Pri obstoju duševne motnje gre za strokovno vprašanje, zato se je sodišče prve stopnje pri tej ugotovitvi utemeljeno oprlo na mnenje izvedenke. Zato je neutemeljena pritožbena trditev, da pri udeleženki ne gre za psihično bolezen. Po 1. odst. 39. člena ZDZdr je namreč eden od pogojev za zdravljenje osebe v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve obstoj ogrožanja zdravja ali življenja kot posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje, kar pa je sodišče prve stopnje pri udeleženki ugotovilo, da obstoji.

6. Sodišče prve stopnje je glede na mnenje izvedenke tudi pravilno ocenilo, da vzrokov in ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi (milejšimi) oblikami pomoči. Navedenega ogrožanja zaenkrat ni mogoče odpraviti na kak drug način izven oddelka pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice, saj udeleženka pri njih ne bi bila sposobna sodelovati. Glede na mnenje izvedenke pa je primerna tudi doba pridržanja v trajanju enega meseca, saj bo v tem času osebi uvedena ustrezna terapija in z njo dosežen tolikšen učinek, da bo oseba sposobna bivanja tudi zunaj oddelka pod posebnim nadzorom.

7. Glede na navedeno so tudi po oceni pritožbenega sodišča podani vsi kumulativno zahtevani pogoji za pridržanje na zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom v skladu s 53. členom v zvezi z 39. členom ZDZdr. Poseg v udeleženkine ustavnopravno varovane pravice ima torej vso potrebno zakonsko podlago.

8. Pritožbeno sodišče tudi ni zaznalo nobene od tistih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku2 - ZNP-1 in v zvezi s prvim odstavkom 30. člena ZDZdr). Zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1). V času odločanja o pritožbi še ni bilo pogojev za pravnomočnost sklepa (še ni potekel rok za pritožbo ostalih udeležencev). Zato sklepa še ni mogoče potrditi. Skladno s tretjim odstavkom 67. člena ZDZdr je odločeno le o pritožbi odvetnika zadržane osebe. Učinek pravnomočnosti sklepa bo nastopil, ko se bo iztekel rok za pritožbo ostalih udeležencev ali ko bo pritožbeno sodišče odločilo o njihovi morebitni pritožbi.

1 Ur. l. RS, št. 77/2008 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 16/2019.