Jedro

Ni jasno, na kakšni podlagi tožena stranka ugotavlja, da je v naselju dovoljena gradnja nove stanovanjske hiše po prostorskih ureditvenih pogojih. V izpodbijani odločbi ni navedeno, v katerem zazidalnem območju je lokacija. Sodišče je zato na podlagi 2. odstavka 42. člena ZUP izpodbijano odločbo odpravilo.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba tožene stranke z dne 10.6.1993.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo o lokacijskem dovoljenju, ki ga je dne 21.10.1992 izdal Oddelek za urejanje prostora in varstvo okolja občine. Investitorju je prvostopenjski upravni organ dovolil gradnjo stanovanjske hiše na parc. št. 835/2 in 833/3, med drugim tudi pod pogojem, da odmik od parcelne meje ne sme biti manjši od 4,00 m. Tožena stranka je ugotovila, da je bila prvostopenjska odločba izdana v skladu z 2. odstavkom 54. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list RS, št. 18/84, 37/86, RS, št. 26/90, ZUN). Območje predlagane lokacije je urejeno z odlokom o splošnih prostorskih ureditvenih pogojih za občino (Uradni list RS, št. 43/92). Odmiki od meja in sosednjih zgradb so v skladu z odlokom in so glede na lego, višino in namembnost zgradbe taki, da to ne more povzročiti motenj sosednjim nepremičninam.

Tožnik je v tožbi predlagal, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi. Skliceval se je na pritožbene razloge in trdil, da dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno. Materialno pravo je bilo nepravilno uporabljeno. Ker njegova hiša stoji 3 m od meje, investitorjeva pa 4 m, to pomeni manjši odmik kot 7 m, kar pa ni v skladu s predpisi. Če se upošteva širina napuščev pri obeh stavbah, je ta razdalja le okrog 5 m. Investitor bi lahko postavil hišo dlje od meje.

Tožena stranka je predlagala, da sodišče tožbo zavrne. Poslala je upravne spise.

Prizadeta stranka, investitor stavbe, je v odgovoru navajal, da je odmik od posestne meje 4 m, od tožnikove hiše pa 8 m, kar je razvidno iz grafičnega dela lokacijske dokumentacije. Možnosti večjih odmikov ni. Upravni organ je lokacijsko dovoljenje izdal v skladu s predpisi. Gre le za zavlačevanje postopka in povečevanje stroškov investitorju. Tožba je utemeljena.

ZUN v 2. odstavku 54. člena določa, da pristojni organ izda lokacijsko dovoljenje za objekte, naprave ali druge posege v prostor na območjih, ki se urejajo s prostorskimi ureditvenimi pogoji, v skladu s pogoji, ki jih določa lokacijska dokumentacija. V 11. členu odloka o splošnih prostorskih ureditvenih pogojih za občino (Uradni list RS, št. 43/92, ki je začel veljati 13.9.1992) je določena lega objektov. Po prvi alinei navedenega člena morajo biti novi stanovanjski in drugi objekti odmaknjeni od parcelne meje tako, da ni motena sosednja posest, po drugi alinei pa je določen najmanjši odmik 4 m od parcelne meje. Sodišče ugotavlja, da so glede na skice, ki so priložene upravnemu spisu, odmiki investitorjeve stavbe od tožnikovih v skladu z določbami navedenega odloka.

Vendar pa po mnenju sodišča ni jasno, na kakšni podlagi tožena stranka ugotavlja, da je v naselju dovoljena gradnja nove stanovanjske hiše po prostorskih ureditvenih pogojih. Glede lokacijske dokumentacije tožena stranka sama navaja, da je bila izdelana preden so bili prostorski ureditveni pogoji sprejeti, kake dopolnitve, ki bi jo pripravila pristojna upravna organizacija, med upravnimi spisi ni, odlok pa v 2. točki 6. člena vsebuje določbo, da so v ureditvenih območjih več naselij, med njimi tudi v R., ki se urejajo z urbanističnimi zasnovami, v ureditvenih conah, kjer je predvidena izdelava prostorskega izvedbenega načrta, do sprejetja le tega dopustne dozidave, nadzidave, prenavljanje, vzdrževanje obstoječih objektov in naprav ob upoštevanju drugih meril in pogojev tega odloka. Glede na novogradnje je pomembna tudi določba 4. točke 5. člena, ki pravi, da na območjih, kjer je z dolgoročnim in srednjeročnim planom občine predvidena izdelava prostorskega izvedbenega načrta, niso dovoljene novogradnje objektov, razen v zvezi s komunalnim urejanjem. Ne v odločbi prve stopnje z dne 21.10.1992 in tudi ne v izpodbijani odločbi pa ni navedeno, tožena stranka pa tega tudi ni ugotovila, v katerem zazidalnem območju je lokacija.

Ker tožena stranka ni popolno ugotovila, ali je gradnja, ki je predmet lokacije, dovoljena, je sodišče na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (Uradni list SFRJ, št. 4/77, 60/77) izpodbijano odločno odpravilo. Sodišče je navedeni zakon uporabilo kot republiški predpis na podlagi ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).