Jedro

Predmet dokazovanja z izvedenci je strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga, torej abstraktna pravila znanosti, stroke in posebnih izkušenj, posredno pa tudi konkretna dejstva. Odločanje o pravnih vprašanjih oziroma uporaba prava je naloga sodišča. Če naj bi bilo navedbe tožene stranke razumeti kot poskus znižanja pogodbene cene zaradi napak, pa bi morala takšno pravico uveljavljati z (nasprotno) tožbo, ugovor ne zadošča.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim delom sodbe v zvezi s popravnim sklepom s 26. 5. 2014 je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 81356/2009 s 16. 6. 2009 ohranilo v veljavi v 1. točki izreka v delu, v katerem je toženi stranki naloženo plačilo 47.303,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov in datumov, ki so natančneje navedeni v 6. točki izreka izpodbijane odločbe, vse pa pod pogoji v sklepu St 756/2012 z 22. 11. 2012 sklenjene prisilne poravnave, in sicer 54 % v roku štirih let od pravnomočnosti potrjene prisilne poravnave, pri čemer se terjatve v obdobju od 2. 4. 2012 do poteka roka za njihovo plačilo ne obrestujejo. Sodišče je še sklenilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pravdnega postopka.

2. Zoper takšno odločitev se pravočasno iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka. V pritožbi navaja, da je med postopkom podala vrsto obrazloženih ugovorov, s katerimi je izpostavila tožničine kršitve pogodbenih obveznosti in zahtevala znižanje pogodbeno dogovorjenih cen. Sodišče je svojo odločitev v zvezi z vtoževanimi računi oprlo na izvedensko mnenje izvedenca M.B. Ta je med drugim ugotovil, da tožena stranka ni upravičena do pogodbene kazni zaradi zamude tožeče stranke, ker so se dela izvajala v spremenjenih okoliščinah, s spremenjenim številom vrat, zaradi česar bi morali pravdni stranki skleniti dodatek k pogodbi, s katerim bi določili spremenjene roke gradnje. Tožena stranka je že v pripombah na izvedensko mnenje opozorila, da ni naloga izvedenca, da odloča o pravnih vprašanjih, ampak mora ugotoviti oziroma razjasniti dejstva, ki jih sodišče zaradi pomanjkanja strokovnega znanja ne more. Sodišče prve stopnje se v izpodbijani sodbi v zvezi s tem ugovorom tožene stranke v celoti sklicuje na dokazni postopek, ki se je vodil pred naslovnim sodiščem v zadevi IX Pg 1351/2008. Ker ta še ni pravnomočno zaključen, je to nedopustno.

Iz listinske dokumentacije je jasno razvidno, da tožeča stranka brez svoje krivde ni pričela z deli v času, določenem v 12. a členu pogodbe, sklenjene med pravdnima strankama za izvedbo mizarskih del na objektu S. Ni sporno, da je tožeča stranka z deli začela več kot en mesec po predvidenem začetku šele 21. 12. 2007. V 2. členu pogodbe je določena obveznost tožeče stranke za izvedbo del s klavzulo “ključ v roke“ v obsegu pogodbe kot je potrebno za celotno izvedbo pogodbenih del in pridobitev uporabnega dovoljenja. Čeprav je tožena stranka posamezna dela naknadno naročila, to ne pomeni, da tožeča stranka v skladu s svojo osnovno obveznostjo iz pogodbe ni zamujala. To, da je tožena stranka omogočila tožeči stranki izvedbo del šele po času, predvidenem za pričetek del, ne pomeni, da je tožeča stranka z izpolnitvijo svojih pogodbenih obveznosti smela zamujati. Spremenjene okoliščine (zamuda tožene stranke pri pripravi gradbišča), niso razlog, da tožeči stranki ni bilo treba izpolniti njenih obveznosti v času, dogovorjenem po pogodbi.

V zvezi z obveznostjo plačila 3.235,20 EUR po računu št. 1187 za menjavo vrat v lokalu H. pa pritožnica pojasnjuje, da je ves čas pravočasno ugovarjala, da tožeča stranka po zamenjavi prvotno vgrajenih vrat tistih ni pustila na gradbišču, ampak si jih je neupravičeno prisvojila. Izvedenec bi moral za vrednost prvotno vgrajenih vrat zmanjšati obveznost tožene stranke.

3. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožnica pravilno razume položaj izvedenca v pravdnem postopku. Predmet dokazovanja z izvedenci je strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga (243. člen Zakona o pravdnem postopku; ZPP), torej abstraktna pravila znanosti, stroke in posebnih izkušenj, posredno pa tudi konkretna dejstva. Odločanje o pravnih vprašanjih oziroma uporaba prava je naloga sodišča. 6. Vendar pritožbene trditve o tem, da se sodišče prve stopnje sklicuje na ugotovitve izvedenca oziroma na njegove zaključke in stališča, same po sebi ne pomenijo ničesar. Pritožnica takšnih zaključkov (njihove pravilnosti) v ničemer ne graja; še več, sploh ne pojasni, za katere zaključke sodišča velja ta pritožbeni očitek, da bi pritožbeno sodišče lahko preizkusilo ali (in kateri) razlogi sodišča prve stopnje so zaradi zatrjevanega povzemanja pravnih stališč izvedenca napačni. Prazno pritožbeno zatrjevanje ne more doseči natančnejšega odgovora pritožbenega sodišča. 7. Vse zgoraj zapisano velja tudi za pritožbene trditve o sklicevanju sodišča prve stopnje na sodbo IX Pg 1351/2008. 8. Tudi sicer so pritožbene navedbe o tem, da tožena stranka ni upravičena do plačila pogodbene kazni, nerazumljive. Tožena stranka namreč ne zahteva plačila pogodbene kazni. Če naj bi bilo njene navedbe razumeti kot poskus znižanja pogodbene cene zaradi napak (delno je s tem celo uspela; glej 14. in 25. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), pa ji pritožbeno sodišče pojasnjuje, da bi morala takšno pravico uveljavljati z (nasprotno) tožbo, ugovor ne zadošča.(1)

9. V obravnavani zadevi je bilo vprašanje zamude pomembno le zato, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, ali je zaradi zamude tožeče stranke tožena stranka utemeljeno opravila delo s pomočjo drugih izvajalcev oziroma podizvajalcev. V delu, kjer je bilo to pomembno (26. točka izpodbijane sodbe), tožeča stranka s tožbenim zahtevkom ni uspela.

10. Ne glede na to pa višje sodišče pritožnici še enkrat pojasnjuje, da tudi, če je tožeča stranka z deli zamujala, tožena stranka v obravnavani zadevi ne uveljavlja zahtevka na plačilo pogodbene kazni, stroškov zaradi tožničine zamude ali zahtevka na znižanje plačila, zato ni jasno, zakaj bi bil še kak del tožničinega zahtevka zaradi teh trditev neutemeljen.

11. Pritožnica nazadnje še trdi, da bi moralo sodišče prve stopnje od prisojene vrednosti odšteti vrednost prvotno vgrajenih vrat v trgovini H. (zahtevek na katerega se nanaša 21. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe navede, da so bile tovrstne trditve tožene stranke prepozne (1. odstavek 286. člena ZPP). Pritožnica tej ugotovitvi sploh ne nasprotuje. Trdi sicer, da je tak ugovor postavila, vendar pa v pritožbi ne navede, kje je bil (pravočasno) postavljen. Ker višje sodišče na kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP ne pazi po uradni dolžnosti, bi morala tožena stranka, da bi dosegla preizkus pravilnosti zaključka sodišča prve stopnje, le-tega konkretno grajati(2) (torej navesti, katere njene pravočasne trditve je sodišče prve stopnje spregledalo in kje oz. kdaj jih je navedla). Ker tega ne stori, se pritožbeno zatrjevanje izkaže kot neutemeljeno.

12. Višje sodišče je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP opravilo še uradni preizkus izpodbijane sodbe glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in pravilnosti uporabe materialnega prava. Tudi ta pritožbeni razlog ni podan, zato je višje sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

(1) Galič, A., Znižanje pogodbene cene – z nasprotno tožbo ali z ugovorom?, Pravna praksa, 2014/8, str. 9. (2) Prim. odločbo Višjega sodišča v Ljubljani, I Cpg 1637/2013.