Jedro

Vse povzete revizijske navedbe gredo v smeri dokazovanja, da toženec ne izpolnjuje pogodbenih obveznosti, torej obstoja zakonskega dejanskega stanu iz tretjega in ne iz drugega odstavka 120. člena Zakona o dedovanju. Tožnik je dejansko prvič šele v pritožbi začel zatrjevati neznosnost nadaljnjega skupnega življenja. Taka razširitev dotakratne trditvene dejanske podlage tožbe pomeni spremembo tožbe, kar bi tožnik glede na določbo prvega odstavka 190. člena ZPP lahko storil le do konca glavne obravnave.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za razvezo pogodbe o dosmrtnem preživljanju, ki sta jo pravdni stranki sklenili dne 4.10.1989, ker tožnik ni dokazal, da toženec ne izpolnjuje prevzetih pogodbenih obveznosti. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga tako spremembo izpodbijane sodbe, da se njegovemu tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa razveljavitev sodb obeh nižjih sodišč ali le sodbe sodišča druge stopnje in vrnitev zadeve v novo sojenje. Obe sodbi sta v dejanskem in pravnem pogledu napačni in nezakoniti.

Sodišče druge stopnje je bistveno kršilo določbe pravdnega pos-topka, ker se ni opredelilo do vseh pritožbenih trditev, čeprav bi se moralo, pač pa je celo samo na tretji strani sodbe navedlo, da ni obravnavalo vseh pritožbenih navedb. Pavšalno sklicevanje sodišča druge stopnje na dokazno oceno sodišča prve stopnje ne zadostuje, kar pomeni, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Ni res, da toženec ne bi izpolnjeval le manjšega dela pogodbenih obveznosti. Tožnik je dokazal, da ne izpolnjuje nobene pogodbene obveznosti.

Toženec je sam priznal, da ne obdeluje ne-premičnin, ki so predmet pogodbe, pa tudi, da ne plačuje nanj odpadajočih stroškov za porabo elektrike. Tožnik je bolan in potrebuje vsakodnevno nego in postrežbo, česar mu toženec kljub sprejeti obveznosti ne nudi. Do tožnika in njegove žene ima neprimeren odnos, na kar kažejo fizični obračuni in žalitve, zato tudi s tem krši pogodbene obveznosti.

Napačni so razlogi pritožbenega sodišča, da je tožnik šele v pritožbi začel zatrjevati neznosnost skupnega življenja. To je zatrjeval že v navedbah, ki jih je podal na obravnavi 21.10.1996. Tudi izgovorjene žaljivke dokazujejo, da gre za nevzdržne odnose. Tožnik meni, da gre za obstoj pogojev za razvezo pogodbe po tretjem in drugem odstavku 120. člena Zakona o dedovanju in da je napačno stališče pritožbenega sodišča, da je v pritožbi spreminjal trditveno podlago.

Revizija je bila vročena tožencu, ki nanjo ni odgovoril in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju: ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je ob uradnem preizkusu ugotovilo, da v postopku pred nižjima sodiščema ni prišlo do bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ni pa prišlo niti do v reviziji uveljavljanih procesnih kršitev. Očitek o neupoštevanju prav vseh pritožbenih trditev ni utemeljen, saj je pritožbeno sodišče v skladu z določbo prvega odstavka 375. člena ZPP dolžno presoditi le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena. Ni torej dolžno presojati vseh pritož-benih navedb, kot uveljavlja revizija, ki poleg tega niti ne konkretizira, katerih odločilnih pritožbenih navedb naj pritožbeno sodišče ne bi presojalo. Razlogi pritožbenega sodišča na 3. strani sodbe so povsem jasni in skladni z navedeno zakonsko določbo. Neutemeljen je tudi revizijski očitek o pomanjkanju razlogov o odločilnih dejstvih, ker naj bi se pritožbeno sodišče le pavšalno sklicevalo na dokazno oceno sodišča prve stopnje. Razlogi pritožbenega sodišča, v katerih pritrjuje dokazni oceni sodišča prve stopnje o tem, da toženec izpolnjuje pogodbeno prevzete obveznosti, obsegajo celo tretjo stran izpodbijane sodbe in jih že zato ni mogoče označiti za pavšalne.

Iz nadaljnjih revizijskih trditev o nepravilnosti sodbe sodišča druge stopnje v dejanskem pogledu in o dokazanosti neizpolnjevanja prav vseh prevzetih obveznosti izhaja, da revizija skuša izpodbiti pravilnost in popolnost dokazne ocene sodišča prve stopnje, ki jo je v celoti potrdilo sodišče druge stopnje. Teh trditev revizijsko sodišče ne more in ne sme upoštevati, ker po izrecni določbi tretjega odstavka 385. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato le pripominja, da so napačne trditve, da naj bi toženec sam priznal, da ne obdeluje nepremičnin, to je izpovedal le glede travnika in tudi pojasnil razloge, zakaj ga ne obdeluje več. Revizijske trditve o tožnikovi bolezni in posledični potrebi po nudenju vsakodnevne nege in pomoči so glede sedaj zatrjevane bolezni nedovoljena revizijska novota, v postopku na prvi stopnji pa so bile še bolj pavšalne in nekonkretizirane.

Iz doslej obrazloženega izhaja, da je revizijsko sodišče vezano na odločilne dejanske ugotovitve nižjih sodišč, ki so bile v obravnavani zadevi naslednje. Pogodbene obveznosti iz točke 3a pogodbe o dosmrtnem preživljanju, ki so v nudenju pomoči tožniku pri obdelavi nepremičnin, toženec izpolnjuje vsa leta od sklenitve pogodbe dalje, delno tudi z bratovo pomočjo. Kolikor je tožnik vseeno najel tujo pomoč pri posameznih delih, to ni bilo nujno potrebno. Tožnik v zvezi z zatrjevanim neizpolnjevanjem pogodbenih obveznosti iz točke 3b pogodbe, ki so v nudenju postrežbe in nege za primer bolezni in starostne onemoglosti, kolikor ta presega običajno nego in postrežbo zakonca, ni zatrjeval nič konkretnega. Tožnik ni dokazal kršitve pogodbenih obveznosti iz točke 3g pogodbe, v kateri se je toženec zavezal imeti primeren odnos do tožnika in njegove žene. Zatrjevanega fizičnega napada in žaljivih besed izvedeni dokazi niso potrdili. Res je toženec priznal, da ne plačuje 1/2 stroškov za porabljeno električno energijo, vendar je tudi pojasnil razloge za tako ravnanje. Le na ta del pogodbenih obveznosti se lahko nanašajo razlogi pritožbenega sodišča, da morebitno neizpolnjevanje manjšega dela prevzetih obveznosti ne more predstavljati razloga za razvezo pogodbe, ker je razveza pogodbe izjemen ukrep, ki je upravičen le, kadar so zanjo podani utemeljeni razlogi, sicer pa naj pogodba ostane v veljavi. Tak je tudi namen zakonodajalca, kar izhaja iz 121. člena Zakona o dedovanju (Ul. SRS št. 15/76, 23/78) o spremembi pogodbe. Navedenim razlogom pritožbenega sodišča pritrjuje tudi revizijsko sodišče. Glede na povzete odločilne dejanske ugotovitve obeh nižjih sodišč je bila materialnopravno pravilna odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka za razvezo pogodbe o dosmrtnem preživljanju in tudi odločitev pritožbenega sodišča o zavrnitvi tožnikove pritožbe. Po določbi tretjega odstavka 120. člena Zakona o dedovanju lahko vsaka stranka zahteva, da se pogodba razveže, če druga stranka ne izpolnjuje svojih obveznosti, tožnik pa toženčevega neizpolnjevanja pogodbeno prevzetih obveznosti ni dokazal. Revizijsko sodišče pritrjuje tudi nadaljnjim razlogom pritožbenega sodišča, da tožnikove pritožbene trditve o neznosnem skupnem življenju pravdnih strank predstavljajo spremembo dejanske trditvene podlage tožbe.

Kljub pazljivemu branju tožnikovih navedb na obravnavi dne 21.10.1996, na katere se tožnik v reviziji sklicuje, teh ni moglo opredeliti kot uveljavljanja dejanskega zakonskega stanu iz drugega odstavka 120. člena Zakona o dedovanju. Po navedeni zakonski določbi lahko v primeru, če živita po pogodbi o dosmrtnem preživljanju pogodbenika skupaj, pa se njuno razmerje tako omaje, da postane skupno življenje neznosno, vsaka stranka zahteva od sodišča, da se pogodba razveže. Na navedeni obravnavi je tožnik navajal, da je bil v času sklenitve pogodbe toženec solastnik do 1/2 nepremičnin, da toženec krši pogodbeno obvezo o primernem odnosu do tožnika in njegove žene, kar izhaja iz (nedokazanega) incidenta z dne 17.9.1996, da toženec ni izročil dovolj pridelka od takratne trgatve, da je veliko zemljišča v pušči, da ne prispeva k plačilu elektrike. Vse povzete navedbe gredo v smeri dokazovanja, da toženec ne izpolnjuje pogodbenih obveznosti, torej obstoja zakonskega dejanskega stanu iz tretjega in ne iz drugega odstavka 120. člena Zakona o dedovanju. Tožnik je dejansko prvič šele v pritožbi začel zatrjevati neznosnost nadaljnjega skupnega življenja. Taka razširitev dotakratne trditvene dejanske podlage tožbe pomeni spremembo tožbe, kar bi tožnik glede na določbo prvega odstavka 190. člena ZPP lahko storil le do konca glavne obravnave. Razlogi pritožbenega sodišča o na pritožbeni stopnji nedopustni spremembi tožbe so zato pravilni.

Ker uradno upoštevni in v reviziji uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP tožnikovo revizijo zavrnilo kot neutemeljeno. Zavrnilni izrek revizijske odločbe vsebuje tudi zavrnitev tožnikovih priglašenih revizijskih stroškov.