Jedro

Predmet darila niso bile sporne premičnine, niti kmetija oziroma kmetijsko gospodarstvo, temveč izrecno naštete nepremičnine. Tudi če te res tvorijo kmetijo, kot trdi tožnik, to še ne pomeni, da so bile hkrati z njimi podarjene tudi sporne premičnine. Dejstvo, da so te namenjene gospodarski rabi kmetije, ne zadošča za takšno domnevo. Pritiklina po drugem odstavku 17. člena SPZ le v dvomu deli usodo glavne stvari. Za presojo pravne povezave med njima je treba poleg objektivnih meril upoštevati tudi voljo lastnika glavne stvari.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se v celoti, pritožbi tožeče stranke pa delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v I., II. III.1. in IV. točki izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožba tožeče stranke zoper odločitev o zavrnitvi denarnega zahtevka (III. 2. izreka) se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v tem delu potrdi.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je tožnik izključni lastnik premičnih stvari (nakladalnika, cisterne, ovijalke, vrtavkaste brane, trosilca umetnega gnoja, obračalnega pluga, nakladalne prikolice, kosilnice, tračnega obračalnika, silokombajna, mlina, škropilnice, sesalnika in mešalnika gnojevke), kar je toženec dolžan priznati. Poleg tega je ugotovilo, da je tožnik izključni lastnik traktorja Zetor, traktorja John Deere in traktorskega polpriklopnika, kar je toženec dolžan priznati in tožniku izstaviti listino za vpis lastninske pravice v prometnih dovoljenjih na tožnikovo ime. Zavrnilo pa je tožnikov zahtevek, da morata toženca opustiti vsako poseganje v tožnikovo lastninsko pravico na navedenih premičnih stvareh ter traktorjih s polpriklopnikom. Prav tako je zavrnilo zahtevek, da morata toženca tožniku solidarno izročiti 9.440,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 10. 2013 do plačila. Tožniku pa je naložilo, da mora tožencema povrniti njune pravdne stroške v znesku 845,85 EUR z obrestmi za primer zamude s plačilom.

2. Zoper navedeno sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki, ki se sklicujeta na vse zakonske pritožbene razloge. Predlagata ustrezno spremembo sodbe, tožnik podrejeno tudi njeno razveljavitev v zavrnilnem in stroškovnem delu ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožnik navaja, da sodbe o zahtevku za vrnitev posojila zaradi nejasnih in pomanjkljivih razlogov ni mogoče preizkusiti. Če prepovedni zahtevek res ne bi bil sklepčen, bi moralo sodišče tožbo v tem delu zavreči, a je zahtevek zavrnilo, kar pomeni absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Dokazni postopek je pokazal, da je toženec tožniku prepovedal registracijo traktorja, traktor zaklenil in vzel ključe. Celo sam toženec je priznal, da je tožniku prepovedal uporabo strojev. Takšna neutemeljena prepoved predstavlja nedopusten poseg v tožnikovo lastninsko pravico. Glede posojenega zneska sodišča ni pojasnilo, zakaj naj bi šlo za darilo. Nič nenavadnega ni, če med ožjimi družinskimi člani ne pride do sklenitve pisnega pravnega posla. Sicer pa ni sporno, da je bila celotna kupnina za kupljeno vozilo Renault Modus plačana s tožnikovim denarjem, ker je imel toženec svoja sredstva vezana. Sodišče tožniku kljub predloženim računom ni verjelo. Napačno je odločilo o stroških postopka. Glede prepovednega zahtevka posebni stroški niso nastali, zato bi moralo sodišče celotne stroške naložiti v plačilo tožencema.

4. Toženca vztrajata, da spornih premičnin tožniku nista podarila. Darilna pogodba z dne 26. 1. 2007 je glede predmeta povsem jasna. Pojem „kmetijsko gospodarstvo“, ki ga omenja sporazum z dne 10. 12. 2013, v darilni pogodbi ni bil uporabljen. Predmet pogodbe so bile zgolj nepremičnine. Tožnik toženca nikoli ni pozval k prenosu lastništva premičnin. Šele po nastanku sporov med pravdnima strankama je začel omenjati domnevno solastništvo traktorja John Deere in polpriklopnika. Tudi iz tožnikove izjave policistom z dne 18. 12. 2013 je razvidno, da zaradi medsebojnega spora ni prišlo do prenosa kmetijskih strojev v tožnikovo last. Ni res, da naj bi toženec po podpisu darilne pogodbe dejansko prepustil gospodarjenje na kmetiji tožniku. Iz izpovedi priče in strank namreč izhaja, da se po sklenitvi darilne pogodbe ni ničesar bistveno spremenilo. Premičnine so še naprej uporabljali vsi, ki so delali na kmetiji. Za povrh toženka ni soglašala s prenosom vsega premoženja na tožnika, saj niti vedeti ni mogla, da naj bi tožnik na podlagi darilne pogodbe dobil tudi premičnine. Tožnik do nastanka sporov med pravdnima strankama ni izvrševal lastniške posesti. Toženca sta tožniku sicer omogočala soposest strojev, tožnik pa jima je priznaval lastninsko pravico. Tožnik, ki si je začel šele po nastanku sporov v letu 2011 lastiti sporne premičnine, niti njihove simbolične izročitve ne zatrjuje. Čeprav je za registracijo potreboval toženčevo pooblastilo, nikoli ni zahteval evidentiranja svoje lastninske pravice v javnih upravnih evidencah. Tožnik se na podlagi darilne pogodbe ni mogel šteti za lastnika strojev, saj jih pogodba ne omenja. Trditev v dopisu z dne 15. 10. 2013, da je tožnik solastnik strojev, ker jih je kupil oziroma soprispeval pri njihovem nakupu, je neresnična. Končno sodišče ni pojasnilo, kakšno listino in na kakšni podlagi naj bi toženec izstavil tožniku za vpis lastninske pravice v prometnih dovoljenjih.

5. Odgovorov na pritožbi ni bilo.

6. Tožnikova pritožba je utemeljena delno, pritožba tožencev pa v celoti.

7. Stališče izpodbijane sodbe, da je tožnik lastninsko pravico na spornih nepremičninah (kmetijskih strojih, traktorjih in polpriklopniku) pridobil na podlagi darilne pogodbe z dne 26. 1. 2007, je v dejanskem in pravnem pogledu zmotno. Toženca upravičeno izpostavljata jasno vsebino darilne pogodbe. Predmet darila niso bile sporne premičnine, niti kmetija oziroma kmetijsko gospodarstvo, temveč izrecno naštete nepremičnine. Tudi če vse podarjene nepremičnine res tvorijo kmetijo, kot trdi tožnik, to še ne pomeni, da so bile hkrati z njimi podarjene tudi sporne premičnine. Dejstvo, da so te namenjene gospodarski rabi kmetije, ne zadošča za takšno domnevo. Pritiklina po drugem odstavku 17. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) le v dvomu deli usodo glavne stvari. Za presojo pravne povezave med njima je treba poleg objektivnih meril upoštevati tudi voljo lastnika glavne stvari. Doslej ugotovljene okoliščine primera po presoji pritožbenega sodišča ne dopuščajo zanesljivega zaključka o tem, da sta pogodbenika ob sklepanju darilne pogodbe soglašala, naj na tožnika hkrati z lastninsko pravico na nepremičninah preide še lastninska pravica na spornih premičninah. V zbranem trditvenem in dokaznem gradivu ni najti nobenega tehtnega razloga, zakaj potemtakem pogodbenika v darilno pogodbo nista vključila tudi premičnin, zlasti ker je javni razpis, na katerega se sklicuje izpodbijana sodba, kot pogoj za pridobitev nepovratnih sredstev izrecno terjal, da se na bodočega prevzemnika kmetije prenesejo tudi premičnine. Prav tako ni jasno, zakaj toženec z navedeno pogodbo ni prepustil tožniku celotne kmetije, torej vseh nepremičnin s premičninami vred, če je bil tožnik, kot ugotavlja sodišče prve stopnje, res že prej „nakazan“ za prevzem kmetije. Poleg tega ni mogoče mimo dejstva, da sta se s tožencem 10. 12. 2003 celo pisno sporazumela, da mu bo toženec predal kmetijsko gospodarstvo najkasneje v roku petih let od prejema odločbe o odobritvi sredstev iz programa SAPARD. Darilna pogodba je bila sklenjena več kot tri leta po navedenem sporazumu, tožnik pa doslej ni izkazal, da bi od toženca terjal njegovo izpolnitev, čeprav je, kar med strankama ni sporno, uspešno kandidiral na razpisu. Vprašljivo je torej, ali ni bila darilna pogodba v resnici sklenjena le zaradi pridobitve nepovratnih sredstev, kot trdita toženca, ker je tožnik za razliko od toženca izpolnjeval predpisani starostni pogoj iz javnega razpisa.

8. Za pridobitev lastninske pravice na premični stvari s pravnim poslom, se morata odsvojitelj stvari in njen pridobitelj sporazumeti o prenosu lastninske pravice (40. člen SPZ), poleg tega pa mora biti stvar pridobitelju izročena na enega od predpisanih načinov (60. člen SPZ). Dejstvo, da je toženec, kot ugotavlja sodišče prve stopnje, po letu 2007 tožniku dejansko prepustil gospodarjenje na kmetiji, ne dokazuje obstoja sporazuma o prenosu lastninske pravice na spornih premičninah. Enako velja za dejstvo, da toženca vse do spora med pravdnima strankama v letu 2013 nista nasprotovala njihovi uporabi. Kot izhaja iz pritožbe tožencev, so pravdne stranke že pred sklenitvijo darilne pogodbe skupaj delale na kmetiji in tudi uporabljale sporne premičnine; te sta kupila toženca, tožniku pa sta dopuščala njihovo uporabo in soposest. Vprašljivo je torej, ali je tožnik s tem, ko je vzdrževal kmetijske stroje in po toženčevem pooblastilu registriral traktorje, res izvrševal svoja zatrjevana lastninska upravičenja na spornih premičninah, kot meni sodišče prve stopnje. Sicer pa izpodbijana sodba nima razlogov o tem, na kakšen način naj bi toženca izročila sporne nepremičnine tožniku v last. Sodišče prve stopnje tudi ni prepričljivo pojasnilo dejstva, da tožnik kljub zatrjevani pridobitvi svoje lastninske pravice od toženca ni terjal niti njegove udeležbe pri prepisu lastništva traktorjev v javnopravnih evidencah. Toženca pa utemeljeno opozarjata tudi na tožnikovo izjavo, ki izhaja iz poročila Policijske postaje ... z dne 18. 12. 2013. Iz navedene listine je mogoče razbrati, da toženec kmetijske mehanizacije v resnici ni izročil tožniku, ker je med njima prej prišlo do spora. Brez dvoma gre za odločilno dejstvo, vendar je sodišče prve stopnje ta listinski dokaz v izpodbijani sodbi neupravičeno povsem prezrlo.

9. Neprepričljiva in protislovna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik sporne premičnine priposestvoval. Takšna ugotovitev namreč nasprotuje stališču izpodbijane sodbe, da je tožnik pridobil lastninsko pravico na podlagi darilne pogodbe. Glede na že navedeno je utemeljen pritožbeni očitek tožencev, da tožnik v resnici ni izvrševal lastniške posesti. Predvsem pa je vprašljiva njegova dobrovernost. Razpisni pogoji, na katere se sklicuje izpodbijana sodba, pač niso pravni naslov, ki bi tožniku lahko omogočil pridobitev lastninske pravice, medtem ko v darilni pogodbi premičnine niso zajete. Vprašljivo je torej, kako bi lahko bil tožnik v opravičljivi zmoti, da je postal lastnik sporne kmetijske mehanizacije in vozil. 10. Po navedenem je sodišče druge stopnje ugodilo pritožbi tožencev, zaradi povezanosti ugotovitvenih zahtevkov s prepovednim, pa tudi tožnikovi pritožbi glede slednjega. Če bo tožniku v ponovljenem postopku uspelo dokazati njegovo lastninsko pravico, bo po 99. členu SPZ upravičen do zahtevane zaščite pred vznemirjanjem. Napačno je namreč stališče izpodbijane sodbe, da je ta tožnikov zahtevek nedoločen in tožba v tem delu nesklepčna. Nedoločen zahtevek po prvem odstavku 108. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 180. člena istega zakona terja ustrezno popravo ali dopolnitev, ki pa ju sodišče prve stopnje od tožnika doslej ni zahtevalo. Poleg tega je tožnik v tožbi dovolj jasno navedel, na kakšen način toženca posegata v njegovo zatrjevano lastninsko pravico. Nobenega dvoma ne more biti, da izrecna prepoved uporabe strojev, zaklepanje traktorja in odvzem ključa predstavljajo dejanja, ki nedopustno posegajo v lastninsko pravico oziroma lastnika vznemirjajo pri njenem izvrševanju.

11. Odločitev o delni razveljavitvi prve sodbe temelji na 355. členu ZPP. Dejansko stanje je ostalo v postopku na prvi stopnji zmotno in nepopolno ugotovljeno, zmotno pa je bilo uporabljeno tudi materialno pravo. Omenjene pomanjkljivosti bo lažje odpravilo sodišče prve stopnje, zato mu pritožbeno sodišče zadevo vrača v novo sojenje. Sodišče prve stopnje bo moralo skrbneje oceniti izvedene dokaze, tudi tiste, ki jih je v prvem sojenju prezrlo. Svojo novo odločitev bo moralo tudi ustrezno obrazložiti, upoštevaje navedena materialnopravna izhodišča. 12. Neutemeljeno pa tožnik nasprotuje zavrnitvi denarnega zahtevka. Res je, da pisna oblika ni pogoj za veljavnost posojilne pogodbe, vendar tožnik niti obstoja ustne pogodbe ni dokazal. Dejstvo, da je tožnik plačal kupnino za toženčev avtomobil, ne zadošča za sklepanje o tem, da mu je plačani znesek posodil oziroma da sta mu ga toženca dolžna vrniti. Takšne tožnikove izpovedi ni potrdil noben drug dokaz. Okoliščina, ki jo tožnik znova poudarja v pritožbi, da toženec kupnine takrat ne bi mogel plačati, ker je imel svoja denarna sredstva vezana v banki, lahko predstavlja le indic, ki brez zanesljive in prepričljive zveze z drugimi ugotovljenimi dejstvi in okoliščinami ne more privesti do drugačne odločitve o tem tožnikovem zahtevku. Razlogi izpodbijane sodbe v tem delu so dovolj jasni, da omogočajo njen pritožbeni preizkus. Sicer pa sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da je šlo za tožnikovo darilo tožencu, tako da je ta pritožbeni očitek protispisen.

13. Odločitev o tožnikovem denarnem zahtevku je torej pravilna, zakonita in ni obremenjena s procesnimi kršitvami, ne tistimi, na katere neopredeljeno meri pritožba in ne tistimi, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti. V tem delu je zato tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo prvo sodbo.

14. Posledica delne razveljavitve prve sodbe je tudi razveljavitev odločitve o stroških prvostopenjskega postopka. Pravica do njihovega povračila je namreč odvisna od končnega izida pravde. Enako velja za pritožbene stroške obeh pravdnih strank. V skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP bo zato o stroških vsega postopka odločalo sodišče prve stopnje.