Jedro

Prvotni tožnik je s toženo stranko sklenil pogodbo o zaposlitvi za čas, za katerega je bil imenovan na funkcijo člana uprave tožene stranke. V pogodbi o zaposlitvi je bilo dogovorjeno, da prvotni tožnik ni upravičen do odpravnine v primeru odpoklica oz. razrešitve pred potekom mandata, če mu hkrati ne preneha delovno razmerje in se mu ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi za člana uprave ponudi nova pogodba o zaposlitvi za opravljanje drugega dela, ki ustreza stopnji njegove strokovne izobrazbe za določeno vrsto poklica, znanja in zmožnosti. Tožniku je bila po odpoklicu ponujena nova pogodba o zaposlitvi za opravljanje drugega dela, ki je ustrezalo stopnji njegove strokovne izobrazbe, znanju in zmožmosti, zato tožbeni zahtevek za plačilo odpravnine ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo (sodbo in sklepom) je bil zavrnjen primarni tožbeni zahtevek, da se toženi stranki naloži, da tožnikom plača bruto znesek 147.970,38 EUR, od tega plača davke, neto znesek pa plača tožnikom z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 9. 2009 (točka I izreka). Zavrglo je tožbo v zvezi s podrednim zahtevkom za plačilo bruto zneska 147.970,38 EUR, odvod davka od tega zneska ter plačilo neto zneska tožnikom z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 9. 2009 (točka II izreka). Zavrnilo je ostali podredni zahtevek za plačilo bruto zneska 5.671,64 EUR, odvod davkov od tega zneska ter plačilo neto zneska tožnikom z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 9. 2009 dalje (točka III izreka). Odločilo je, da tožniki sami krijejo svoje stroške postopka, toženi stranki pa so dolžni v roku 8 dni povrniti njene stroške v znesku 9.157,85 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obresti od izteka izpolnitvenega roka do plačila (točka IV izreka).

Zoper izpodbijano sodbo se tožniki pritožujejo iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS št. 26/1999 s spremembami). Bistvena kršitev določb pravdnega postopka je podana, ker sodišče prve stopnje ni navedlo predpisa, na katerega je oprlo zavrnitev tožbenega zahtevka. Tako se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tega, ali je šlo v primeru za prvotno tožnikovo ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi na podlagi 47. ali 48. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS št. 42/2002 s spremembami). V primeru ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi po 47. členu ZDR odklonitev podpisa pogodbe nima za delavca nobene pravne posledice. V kolikor pa je sodišče štelo, da je šlo za ponudbo nove pogodbe na podlagi 48. člena ZDR v povezavi z 90. členom ZDR, pa bi morala biti prvotnemu tožniku istočasno odpovedana tudi stara pogodba o zaposlitvi z dne 2. 6. 2004, kar pa se ni zgodilo. Nasprotno, tožena stranka je pogodbo z dne 2. 6. 2004 ves čas ohranjala v veljavi, saj je prvotnemu tožniku do prenehanja delovnega razmerja v septembru 2009 ob plači priznavala tudi vse druge pravice, dogovorjene s to pogodbo. Tudi v primeru, če bi bili izpolnjeni pogoji za uporabo 48. in 90. člena ZDR, bi bilo potrebno upoštevati, da prvotnemu tožniku v fizični obliki ni bila vročena nobena nova pogodba, prav tako tožniku ni bil dan 15 dnevni rok za razmislek, ali naj pogodbo sprejme. Potem ko je bilo ugotovljeno, da tožniku prej veljavna pogodba o zaposlitvi sploh ni bila odpovedana, ni bilo več potrebno ugotavljati, ali je bila tožniku ponujena nova pogodba o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do stališča tožnikov, da se ponudba nove pogodbe o zaposlitvi ne more dokazovati s pričami. Tožena stranka je navajala zgolj to, da se je s prvotnim tožnikom poskušala dogovoriti glede sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi, ne pa da bi tožniku ponudila novo pogodbo o zaposlitvi. Tožena stranka je to začela zatrjevati šele v novem postopku. Na podlagi izpovedbe priče A.A. je sodišče prve stopnje v novem postopku zmotno ugotovilo, da je tožena stranka prvotnemu tožniku v podpis izročila novo pogodbo o zaposlitvi. Priča A.A. se je pri toženi stranki zaposlila 1. 10. 2007, zato je malo verjetno, da bi že v prvem oziroma drugem tednu zaposlitve urejala delovnopravni status prvotnega tožnika. Ta se je kot član uprave o svojem statusu dogovarjal izključno z direktorjem B.B., s katerim sta bila kolega. V kolikor bi nova pogodba v resnici obstajala, bi jo tožena stranka lahko predložila kot dokaz. Iz izpovedbe predsednika uprave tožene stranke B.B. izhaja, da prvotnemu tožniku nova pogodba o zaposlitvi ni bila ponujena. V kolikor zakoniti zastopnik tožene stranke kot edini pooblaščeni za sklepanje in podpisovanje pogodb o zaposlitvi ne ve ničesar o kakšni novi pogodbi za prvotnega tožnika, potem je še toliko manj možnosti, da bi bila takšna pogodba prvotnemu tožniku ponujena oziroma pokazana. Možno je, da je tožena stranka razmišljala o prezaposlitvi prvotnega tožnika, očitno pa je, da se za realizacijo takšnega sklepa uprave ni odločila. Tožena stranka je zatrjevala, da je tožniku ponudila delovno mesto samostojnega pravnika, vendar ni predložila akta o sistemizaciji, iz katerega bi bilo razvidno, ali je takšno delovno mesto sploh obstajalo in kakšni so bili pogoji za njegovo zasedbo. Izpodbijana sodba je tudi sicer nerazumljiva, razlogi sodbe so v popolnem nasprotju z izpovedbami prič in listinami v spisu. Glede napotila Vrhovnega sodišča RS, da se ugotovi, ali je bila prvotnemu tožniku ponujena nova pogodba o zaposlitvi, pa je potrebno upoštevati, da je bilo to napotilo dano pod predpostavko, da je bila prvotnemu tožniku predhodno odpovedana pogodba o zaposlitvi, sklenjena dne 2. 6. 2009 (pravilno 2. 6. 2004). Tožniki predlagajo, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi oziroma podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe in predlagala, da drugostopenjsko sodišče pritožbo zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožniki se pritožujejo zgolj zoper izpodbijano sodbo, kar pomeni, da odločitev o zavrženju dela tožbe ni pod pritožbo.

Sodišče prve stopnje je v tem sporu enkrat že odločalo in takrat tožbenemu zahtevku delno ugodilo ter toženi stranki naložilo, da tožnikom izplača bruto znesek 147.970,38 EUR, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Pritožbeno sodišče je takšno odločitev sicer potrdilo, vendar je Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodilo reviziji tožene stranke in sodbi nižjih sodišč v ugodilnem delu razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Revizijsko sodišče je sodišču prve stopnje naložilo, da z zaslišanjem predlaganih prič preveri navedbe tožene stranke, da je bil prvotni tožnik v času predčasnega odpoklica odsoten z dela zaradi bolezni, da se je na delo vrnil šele v oktobru 2007 in da mu je tožena stranka takrat ponudila ustrezno zaposlitev za delovno mesto strokovnega sodelavca - pravnika, ki pa je prvotni tožnik ni sprejel. Pri tem je zavzelo stališče, da v kolikor bo po tako dopolnjenem postopku ugotovljeno, da je prvotni tožnik dejansko odklonil ponudbo druge ustrezne zaposlitve za nedoločen čas, dejstvo, da mu je tožena stranka priznavala pravice iz delovnega razmerja na podlagi pogodbe o zaposlitvi za člana uprave vse do njenega časovnega izteka, ni moglo vplivati na ohranitev njegove pravice do plačila odpravnine. Po dopolnjenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje izdalo izpodbijano sodbo.

Pritožba smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, češ da izpodbijana sodba nima razlogov o tem, na kateri predpis je sodišče prve stopnje oprlo zavrnitev tožbenega zahtevka. Navedeno ne more povzročiti smiselno zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, saj je ta podana le, če sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, torej o spodnji premisi; materialno pravo, ki ga je potrebno uporabiti na dejansko stanje pa predstavlja zgornjo premiso sodniškega silogizma. Očitek pa je tudi vsebinsko neutemeljen, saj je iz izpodbijane sodbe povsem jasno razvidno, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na določbo 30. člena pogodbe o zaposlitvi, ki sta jo sklenili stranki tega spora. Materialno pravo, ki ga je potrebno uporabiti v sporu o pravici prvotnega tožnika do odpravnine pa so ravno določbe pogodbe o zaposlitvi, saj je to edini pravni vir, ki to pravico določa. Obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP pritožba uveljavlja tudi z navedbo, da je izpodbijana sodba nerazumljiva. Pritožbeno sodišče s takšno oceno ne soglaša. Razlogi izpodbijane sodbe so povsem jasni in ni res, da bi sodba imela takšne pomanjkljivosti, da je ne bi bilo možno niti preizkusiti.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da so razlogi sodbe v popolnem nasprotju z izpovedbami prič in listinami v spisu. Ni sicer povsem jasno, ali tožniki s to pritožbeno navedbo uveljavljajo obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ali pa zgolj pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Med tem kar se v izpodbijani sodbi navaja o vsebini listin in zapisnikov o izpovedbah prič ter med samimi temi listinami in zapisniki ni nikakršnega nasprotja. Sicer pa pritožba tudi ne konkretizira v čem bi bilo takšno nasprotje. Prav tako iz izvedenih dokazov izhaja, da je potrebno zavrniti zahtevek tožnikov za plačilo odpravnine, ki naj bi prvotnemu tožniku šla zaradi predčasnega odpoklica s funkcije člana uprave tožene stranke. Takšna odločitev nikakor ni v nasprotju z izvedenimi dokazi, temveč nasprotno, temelji na teh dokazih.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je tožena stranka šele v novem postopku začela zatrjevati, da je tožniku ponudila novo pogodbo o zaposlitvi. Tožena stranka je že v prvi pripravljalni vlogi z dne 15. 3. 2012 navedla, da je bila tožniku naknadno celo ponujena nova pogodba o zaposlitvi za delovno mesto, ki ustreza stopnji strokovne izobrazbe tožnika, pa je ta ni hotel podpisati. Prav tako je tožena stranka v drugi pripravljalni vlogi z dne 5. 4. 2012 predlagala izvedbo dokaza z zaslišanjem priče A.A., ki je po pooblastilu predsednika uprave tožene stranke s prvotnim tožnikom vodila razgovore glede sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi. Sicer pa je tudi iz napotkov revizijskega sodišča, da naj sodišče prve stopnje trditve tožene stranke glede ponudbe druge ustrezne zaposlitve preveri z zaslišanjem predlaganih prič razvidno, da ni šlo za novote, ki bi jih tožena stranka začela uveljavljati šele v novem postopku.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva, ta pa so predvsem naslednja: - prvotni tožnik je s toženo stranko sklenil pogodbo o zaposlitvi za čas za katerega je bil imenovan na funkcijo člana uprave tožene stranke, to je za čas od 11. 9. 2004 do 10. 9. 2009; - nadzorni svet tožene stranke je prvotnega tožnika dne 16. 5. 2007 odpoklical s funkcije člana uprave, prvotni tožnik je bil v času od 19. 3. 2007 do 8. 10. 2007 zaradi bolezni odsoten z dela; - uprava tožene stranke je 10. 10. 2007 sprejela sklep, da se odpre novo delovno mesto strokovnega sodelavca - pravnika in da se na novo odprto delovno mesto z 10. 10. 2007 razporedi prvotnega tožnika; - tožnik je izpolnjeval pogoje za delovno mesto strokovnega sodelavca - pravnika, saj je bil po izobrazbi univerzitetni dipl. pravnik z opravljenim pravosodnim izpitom in je pravniška dela do takrat opravljal kakšnih 10 ali 15 let; - delavka tožene stranke A.A. je po naročilu predsednika uprave tožene stranke prvotnemu tožniku v oktobru 2007 dala natipkano pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto strokovnega sodelavca - pravnika, vendar je prvotni tožnik odgovoril, da pogodbe ne bo podpisal; - prvotni tožnik je nato pri toženi stranki ostal zaposlen do 10. 9. 2009, tožena stranka pa mu je ves ta čas priznavala vse pravice iz delovnega razmerja po pogodbi o zaposlitvi za člana uprave tožene stranke.

Pritožba neutemeljeno izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje glede verodostojnosti izpovedbe priče A.A.. Njena izpovedba naj bi bila neverodostojna, ker ni verjetno, da bi že kratek čas po nastopu dela pri toženi stranki urejala delovno pravni status tožnika, ki se je kot član uprave o vsem dogovarjal izključno s predsednikom uprave B.B.. Priča je prepričljivo pojasnila, da ji je predsednik uprave tožene stranke naročil, da naj prvotnemu tožniku ponudi že pripravljeno pogodbo o zaposlitvi ravno zato, ker je bila nevpletena. Prepričljivo pa je tudi opisala kako je potekal pogovor s prvotnim tožnikom. Njeno izpovedbo je potrdil tudi kot priča zaslišani takratni predsednik uprave tožene stranke B.B.. Povedal je, da je prepričan o tem, da je A.A. prvotnemu tožniku ponudila pisni predlog pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto strokovnega sodelavca - pravnika, da pa prvotni tožnik ponujene pogodbe ni sprejel, temveč je odšel v bolniško in ga ni bilo več nazaj. Ni bistveno, da priča A.A. ni vedela kdo je pripravil pogodbo, saj je tožniku dala že pripravljeno pogodbo.

Tudi ni res, da iz izpovedbe priče B.B. izhaja, da tožniku ni bila ponujena nova pogodba o zaposlitvi. Pritožba o tem sklepa na podlagi nadaljnjega odgovora priče B.B. na vprašanje ali je bila ponudba tožene stranke za zaposlitev C.C. ustna ali pisna. Priča B.B. je namreč odgovoril, da se je sam z njim pogovarjal ustno, da ne ve kako se je z njim dogovarjala A.A., da pa predvideva, da mu je ponudila pisni predlog. Iz takšnega odgovora nikakor ne sledi, da pogodbe sploh ni bilo, zlasti še ker je priča B.B. v začetku izpovedal, da je prepričan, da je A.A. prvotnemu tožniku ponudila pisni predlog pogodbe o zaposlitvi, predvsem pa, da je prvotni tožnik ponudbo odklonil. Zmotno je pritožbeno stališče, da bi bilo obstoj ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi možno dokazovati le z listino. Res je sicer, da je bilo takšno dokazovanje za toženo stranko lažje, vendar pa naš pravni sistem ne pozna dokaznih pravil, po katerih bi bilo določena dejstva možno dokazovati samo s predpisanimi dokazi. ZPP ne pozna omejitev glede izbora dokaznih sredstev, kar pomeni, da je dejstvo ponudbe pogodbe o zaposlitvi možno dokazovati tudi s pričami in ne le z listino.

Dokazno oceno glede ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi je sodišče prve stopnje utemeljeno oprlo tudi na izpovedbo priče D.D., ki je potrdila avtentičnost sklepa uprave tožene stranke z dne 10. 10. 2007 (priloga B5). S tem sklepom je bilo odločeno, da se odpre novo delovno mesto strokovnega sodelavca pravnika, da se na novo odprto delovno mesto z 10. 10. 2007 razporedi prvotnega tožnika in da se z njim sklene pogodba o zaposlitvi za opravljanje dela na tem delovnem mestu. Glede na to, da je bilo to delovno mesto odprto prav z namenom, da se na njem zaposli tožnika in da si je tožena stranka prizadevala poiskati za tožnika ugodno rešitev, je pravilen tudi zaključek, da je to delovno mesto ustrezalo stopnji njegove strokovne izobrazbe za določeno vrsto poklica, znanju in zmožnosti.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ob sklicevanju na določbo 30. člena pogodbe o zaposlitvi zavrnilo primarni tožnikov zahtevek za plačilo odpravnine v bruto znesku 147.970,38 EUR. V skladu s 1. odstavkom 30. člena pogodbe o zaposlitvi prvotni tožnik ni bil upravičen do odpravnine v primeru odpoklica oz. razrešitve pred potekom mandata, če mu hkrati ne preneha delovno razmerje in se mu ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi za člana uprave ponudi nova pogodba o zaposlitvi za opravljanje drugega dela, ki ustreza stopnji njegove strokovne izobrazbe za določeno vrsto poklica, znanja in zmožnosti. Ob ugotovitvi, da je bila tožniku po odpoklicu ponujena nova pogodba o zaposlitvi za opravljanje drugega dela, ki je ustrezalo stopnji njegove strokovne izobrazbe, znanju in možnostih, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo zahtevek za plačilo odpravnine, saj je nastopil primer, za katerega je bilo v pogodbi izrecno dogovorjeno, da prvotnemu tožniku odpravnina ne pripada. Pri tem ni bistveno na kakšen način je bila nova pogodba prvotnemu tožniku ponujena. Bistveno je, da mu je bila ponujena in da je šlo za ustrezno zaposlitev v smislu pogodbene določbe.

Zmotno je pritožbeno prepričanje, da je v tem sporu bistveno ali je šlo za ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi na podlagi 47. ali 48. člena ZDR. Za izgubo pravice do odpravnine na podlagi določbe 30. člena pogodbe o zaposlitvi zadošča, da je bila odpoklicanemu članu uprave ponujena nova pogodba o zaposlitvi za opravljanje drugega dela, ki ustreza stopnji njegove strokovne izobrazbe za določeno vrsto poklica, znanju in zmožnostim. Ni res, da bi hkrati morala biti odpovedana prejšnja pogodba o zaposlitvi, saj ne gre za institut odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe v smislu določbe 90. člena ZDR, temveč je v konkretnem primeru šlo za ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi po odpoklicu prvotnega tožnika s funkcije člana uprave tožene stranke in potem ko se je prvotni tožnik vrnil nazaj na delo, saj je bil v času odpoklica v bolniškem staležu. Odklonitev ponujene pogodbe o zaposlitvi ni vplivala na delovno pravni status prvotnega tožnika na tak način, kot bi vplivala odklonitev ponudbe dane skupaj z odpravnino in je torej šlo za ponudbo v smislu določbe 47. člena ZDR. Vendar pa je ta odklonitev vplivala na pravico prvotnega tožnika do odpravnine, saj je določba 1. odstavka 30. člena pogodbe o zaposlitvi glede tega vprašanja povsem jasna.

Pritožbeno stališče, da je Vrhovno sodišče RS v tem sporu odločalo pod predpostavko, da je bila tožniku predhodno (to je pred ponudbo pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto strokovnega sodelavca - pravnika) odpovedana pogodba o zaposlitvi z dne 2. 6. 2004, nima nobene podlage v spisu. Nobena od strank ni zatrjevala, da bi bila ta pogodba odpovedana, kaj takšnega tudi ne izhaja iz nobene listine, takšno sklepanje pa tudi ne izhaja iz sklepa revizijskega sodišča VIII Ips 38/2013 z dne 27. 5. 2013. Tožniki se pritožujejo zoper celotno sodbo sodišča prve stopnje, kar pomeni, da se pritožujejo tudi zoper zavrnitev tistega dela podrednega tožbenega zahtevka, ki presega podredni zahtevek, glede katerega je bila tožba zavržena (tožniki niso izpodbijali sklepa o zavrženju tožbe v delu, ki se nanaša na podredni zahtevek za plačilo bruto zneska 147.970,38 EUR). Glede na to, da tožniki v pritožbi ne navajajo, zakaj naj bi bila napačna odločitev o zavrnitvi dela podrednega tožbenega zahtevka, je pritožbeno sodišče ta del izpodbijane sodbe preizkusilo le v mejah razlogov na katere pazi po uradni dolžnosti. S podrednim tožbenim zahtevkom je prvotni tožnik zahteval plačilo odpravnine v višini 12 zadnjih bruto plač zaradi "nepodaljšanja funkcije po poteku mandata in prenehanja delovnega razmerja v okviru sistema tožene stranke". Podredni tožbeni zahtevek se od primarnega razlikuje po tem, da kot osnovo za izračun odpravnine upošteva tožniku izplačane plače v obdobju od septembra 2008 do avgusta 2009, primarni zahtevek pa upošteva plače izplačane v obdobju od maja 2006 do aprila 2007, torej v zadnjih 12 mesecih pred odpoklicem prvotnega tožnika s funkcije člana uprave tožene stranke. Seveda pa tudi glede podrednega tožbenega zahtevka velja isto kot za primarni tožbeni zahtevek. Tudi podredni tožbeni zahtevek ni utemeljen, ker je tožena stranka tožniku ob njegovi vrnitvi z bolniškega staleža v jeseni 2007 ponudila novo pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto strokovnega sodelavca pravnika.

Pravilna pa je tudi odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka, saj je te odmerilo v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008 s spremembami).

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako tudi ne razlogi na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožniki s pritožbo niso uspeli, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 165. člen v zvezi z 154. členom ZPP sami krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.