Jedro

Ustava Republike Slovenije se sklicuje na Temeljno ustavno listino, saj preambula izrečno določa, da izhaja iz nje, kar pomeni, da ta ostaja v veljavi hkrati z novo ustavo. Dejansko pa je to lahko pomembno le v povezavi s časovnim nastankom slovenske države in ureditvijo razmerij z nekdanjimi deli prejšnje skupne države. Ustavni zakon za njeno izvedbo zato še vedno ureja le tista vprašanja, ki zadevajo prehodno obdobje ter načine in roke za ureditev določenih področij.

Za pozneje nastala razmerja mora zato veljati ureditev, ki jo predpisuje Ustava Republike Slovenije (Ur.l. RS, št. 33/91-I). To pa med drugim pomeni, da tudi za tujce velja 67. člen, ki določa, da le zakon lahko določa način uživanja lastnine, tako da bo zagotovljena njena gospodarska, socialna in ekološka funkcija. V 68. členu (Ur.l. RS, št. 42/97) je namreč urejeno le vprašanje pridobivanja lastninske pravice tujcev v bodoče (najnižji pravni akt je tudi tu zakon), v 9. členu ustavnega zakona za izvedbo ustave pa začasna prepoved njene pridobitve do ureditve v zakonu. V obravnavanem primeru pa ne gre za pridobitev lastninske pravice tujca, temveč za razpolaganje tujca v korist domače pravne osebe.

Po 1. odstavku 3. člena Zakona o sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94 in 45/95) je sodnik pri opravljanju sodniške funkcije vezan na ustavo in zakon. V skladu z ustavo je vezan tudi na splošna načela mednarodnega prava in na ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe. To pomeni, da uredba ni akt, na katerega je sodišče vezano, če ugotovi, da je takšna uredba v nasprotju z zakonom ali ustavo. Vrhovno sodišče je zato navedeno nejasno določbo uredbe presojalo v povezavi s sedaj veljavno ustavo in zakoni ter ugotovilo, da je ni mogoče uporabiti za pravne osebe, ki v času osamosvojitve niso imele poslovnih enot na območju Republike Slovenije.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zemljiškoknjižni predlog predlagatelja B. d.o.o. L., M., da se dovoli vknjižba lastninske pravice v njegovo korist pri ... z.k. telesa II, ki je vknjiženo kot družbena lastnina z vknjiženim imetnikom pravice uporabe H. K. E. - I. p.o., M. T. 186, O., in sicer na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 8.3.1994, sklenjene med K. E. - I. d.d., M. T., O., in R. - Z. d.d. Z., h. in t., Z. t. 14, R. S. ter na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 11.5.1994, sklenjene med R. - Z. d.d. Z., h. in t., Z. t. 14, R. S., in predlagateljem. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi predlagatelja in prvostopni sklep spremenilo tako, da je predlagano vknjižbo dovolilo.

Proti sklepu sodišča druge stopnje je Državno tožilstvo Republike Slovenije vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti. Sklep izpodbija zaradi zmotne uporabe materialnega prava in sicer 16. člena ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, v zvezi s 67. členom Ustave Republike Slovenije; 8. člena Uredbe o preoblikovanju poslovnih enot ter o načinu in pogojih preoblikovanja ter 33. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih. V obrazložitvi navaja, da je bila navedena uredba izdana na podlagi 16. člena ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, ki do ureditve pravic tujih oseb glede nepremičnin ureja to pravno področje. Zato po mnenju Državnega tožilstva Republike Slovenije 8. člena navedene uredbe ni mogoče razlagati tako, da prepoved razpolaganja z nepremičninami velja le za pravne osebe s sedežem na območju ostalih republik in pokrajin nekdanje SFRJ, ki so zavezane k preoblikovanju poslovnih enot na območju Republike Slovenije. Preoblikovanje poslovnih enot tujih ustanoviteljev je že končano. Ni pa še dosežen drugi namen navedene uredbe, to je zamrznitev lastnine pravnih oseb iz drugih republik, dokler ne bo izdelana razdružitvena bilanca nekdanje SFRJ ali pa lastninska razmerja pravnih naslednikov te države urejena z mednarodnimi pogodbami po načelu vzajemnosti. Pravilnost te pravne razlage Državno tožilstvo utemeljuje tudi z dejstvom, da so druge republike in pokrajini nekdanje SFRJ že v letu 1991 uzakonile prepoved prometa z nepremičninami na svojem ozemlju, katerih lastnik je pravna oseba, registrirana v drugih republikah, torej tudi promet z nepremičninami slovenskih pravnih oseb. To velja tudi za Hrvaško. Državno tožilstvo Republike Slovenije se končno sklicuje še na 33. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, ki določa način pridobitve lastninske pravice s pravnim poslom. Trdi, da je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo vpis, ker predlagatelj ni predložil potrdila pristojnega ministrstva o dejanski vzajemnosti za Republiko Hrvaško. Državni tožilec zato predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in potrdi sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 21.2.1995, opr.št. Dn 7291/94 (sedaj opr.št. Dn 147/96).

Zahteva za varstvo zakonitosti je bila v skladu z 2. odstavkom 408. člena, v zvezi s 3. odstavkom 390. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in v povezavi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP) vročena predlagatelju, ki nanjo ni odgovoril. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vrhovno sodišče uvodoma ugotavlja, da je bilo pri razsoji v tej zemljiškoknjižni zadevi vezano na dejansko stanje, ki je bilo podlaga za odločitev na drugi stopnji. Vrhovno sodišče sme v postopku na zahtevo za varstvo zakonitosti preizkušati le tiste kršitve materialnega in procesnega prava, ki jih Državno tožilstvo Republike Slovenije v svoji zahtevi izrečno uveljavlja (1. odstavek 408. člena ZPP). Med dejanske ugotovitve pa sodi zlasti ugotovitev, da prodajalec K. E. - I. d.d. O. v času, ki je odločilen za presojo dovoljenosti vpisa v zemljiško knjigo, ni imel poslovne enote na območju Republike Slovenije. Med postopkom tudi ni bilo sporno, da je prodajalec nepremičnine v pogodbi z dne 8.3.1994 hrvaška pravna oseba, kupec pa slovenska pravna oseba.

Materialnopravna podlaga za odločanje na prvi in drugi stopnji v tej zemljiškoknjižni zadevi je bila Uredba o preoblikovanju poslovnih enot ter o načinu in pogojih preoblikovanja (Uradni list RS, št. 1/93 in 3/94, v nadaljevanju uredba). V 3. členu navedene uredbe je določeno, da morajo podjetja in druge pravne osebe s sedežem na območju ostalih republik in pokrajin bivše SFRJ obstoječe poslovne enote na območju Republike Slovenije preoblikovati v podjetja ali v predstavništva najkasneje do 28. februarja 1993. Uredba se tudi v nadaljnjih členih sklicuje na to določbo, ko zajema krog oseb, na katere naj se uredba nanaša. Na ta člen se sklicuje tudi 8. člen. V njem je določeno, da osebe iz 3. člena te uredbe z nepremičnim premoženjem, ki ga imajo v lasti na območju Republike Slovenije, ne morejo razpolagati oz. ga kako drugače odtujiti ali ga obremeniti z zastavnimi, hipotekarnimi ali drugimi stvarnimi pravicami, razen v primeru dejanske vzajemnosti. Pogoj dejanske vzajemnosti ugotavlja ministrstvo, pristojno za pravosodje.

Odločitvi na prvi in drugi stopnji temeljita na različni razlagi 8. člena v povezavi s 3. členom navedene uredbe. Povezava je potrebna, ker se 8. člen sklicuje na 3. člen. Sporen pa je obseg sklicevanja. Ni sicer dvoma, da 8. člen ureja prepoved le za pravne osebe in ne tudi za fizične osebe, ker te zajema 1. člen. Vprašanje pa je, ali je 8. člen treba razumeti tako, da zajema celotni 3. člen, ali le tisti del, ki opredeljuje tuje pravne osebe (tiste, ki imajo sedež na območju nekdanjih republik SFRJ).

Določba 8. člena ni povsem jasna. Enako prepoved razpolaganja, kot jo ureja ta člen, ureja za preoblikovane poslovne enote tudi 5. člen v 2. odstavku, če ni izpolnjen pogoj vzajemnosti. Za te enote velja, da smejo nepremično premoženje uporabljati le za opravljanje dejavnosti v Republiki Sloveniji. Nadaljnja prepoved razpolaganja, vendar ne glede na vzajemnost, je določena v 2. odstavku 7. člena. V tej določbi je dana možnost delavcem, da ustanovijo gospodarsko družbo, če tuja pravna oseba ne ravna v skladu s 3. členom uredbe, vendar sme premoženje tuje pravne osebe le uporabljati za opravljanje dejavnosti. Zato se zastavlja vprašanje, na katero pravno situacijo se lahko nanaša 8. člen. Zaradi nomotehnične pomanjkljivosti navedenega predpisa je potrebno navedeni člen razlagati v povezavi s celotnim besedilom uredbe. Njen naslov zajema le poslovne enote in njihovo preoblikovanje. Novela uredbe iz leta 1994 določa vodenje evidenc in poročanje o stanju premičnega in nepremičnega premoženja le za tiste tuje pravne osebe, ki so na območju Republike Slovenije poslovale kot poslovne enote.

Poleg tega bi brez 8. člena ostali nekateri primeri razpolaganja dovoljeni, čeprav do preoblikovanja še ni ali sploh ne bo prišlo. V 6. členu je namreč določeno, da poslovne enote v primeru, ko ne izvedejo preoblikovanja, ne smejo več opravljati dejavnosti na območju Republike Slovenije. Enako velja tudi v primeru, ko delavci teh enot ne ravnajo v skladu s 7. členom. Prepoved prometa velja tudi zanje prav na podlagi 8. člena. Poleg tega pa se je preoblikovanje izvajalo v določenem časovnem obdobju. Za razlago, da 8. člen zajema tudi vse ostale pravne osebe s sedežem na območju nekdanjih republik SFRJ, tako zgolj besedna razlaga uredbe ne zadošča. Državno tožilstvo Republike Slovenije v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja širšo razlago navedene uredbe z utemeljitvijo, da takšno razlago zahteva namen navedene uredbe. Državno tožilstvo meni, da še ni uresničen drugi namen uredbe (prvi je preoblikovanje), tj. "zamrznitev lastnine pravnih oseb iz drugih republik, dokler ne bo izdelana razdružitvena bilanca nekdanje SFRJ ali pa lastninska razmerja pravnih naslednikov te države urejena z mednarodnimi pogodbami po načelu vzajemnosti". Državno tožilstvo pri razlagi izhaja iz 16. člena ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, v nadaljevanju ustavni zakon).

Vrhovno sodišče RS ugotavlja, da je bila uredba izdana na podlagi 4. in 16. člena navedenega ustavnega zakona. V 4. členu je določeno, da se v Republiki Sloveniji do izdaje ustreznih predpisov smiselno uporabljajo prejšnji zvezni predpisi, če niso v nasprotju s pravnim redom Republike Slovenije, in če ta (torej ustavni zakon) ne določa drugače. Drugače določa 16. člen in prav kršitev te določbe uveljavlja Državno tožilstvo Republike Slovenije. Po tej določbi Republika Slovenija tujcem jamči lastninsko pravico in druge stvarne pravice ob pogoju vzajemnosti do ureditve pravic tujih oseb glede nepremičnin in sicer v obsegu, kot jih imajo ob uveljavitvi tega zakona.

Razpolaganje je eno od upravičenj lastninske pravice, pa tudi eno od upravičenj, ki so jih imele družbenopravne osebe na stvareh (tudi nepremičninah), na katerih so imele pravico uporabe (v zemljiški knjigi je na delu nepremičnine, na katerem predlagatelj zahteva vpis lastninske pravice, vknjižena pravica uporabe). Določba 16. člena ustavnega zakona po eni strani varuje tujce pred neupravičenimi posegi v njihovo premoženje po nastanku novih držav. Po drugi strani pa z zahtevo po vzajemnosti omogoča poseg v njihove pravice, in sicer v javnem interesu, zaradi varstva domačih pravnih oseb, ki imajo še vedno premoženje na območju nekdanjih republik skupne države.

Državno tožilstvo sicer pravilno ugotavlja, da Republika Slovenija še ni uredila lastninskopravnih razmerij tujcev. Prav tako z Republiko Hrvaško tudi ni sklenila nobene meddržavne pogodbe, ki bi to vprašanje urejala. Res je tudi, da je Republika Hrvaška proti slovenskim pravnim osebam ukrepala strožje, saj jim je ne glede na vzajemnost prepovedala razpolaganje z nepremičninami na svojem ozemlju (Uredba o prepovedi razpolaganja z nepremičninami na območju Republike Hrvaške, NN, št. 36/91 in Uredba o prepovedi razpolaganja in prenosa sredstev določenih pravnih oseb na območju Republike Hrvaške, NN, št. 52/91). Pri tem je pomembno poudariti, da je vzajemnost eno temeljnih izhodišč mednarodnega zasebnega prava, ki ga za urejanje premoženjskih razmerij s tujci predvideva tudi sedanja ustava.

Res je tudi, da se Ustava Republike Slovenije sklicuje na Temeljno ustavno listino, saj preambula izrečno določa, da izhaja iz nje, kar pomeni, da ta ostaja v veljavi hkrati z novo ustavo. Dejansko pa je to lahko pomembno le v povezavi s časovnim nastankom slovenske države in ureditvijo razmerij z nekdanjimi deli prejšnje skupne države.

Ustavni zakon za njeno izvedbo zato še vedno ureja le tista vprašanja, ki zadevajo prehodno obdobje ter načine in roke za ureditev določenih področij. Mednje lahko sodijo tudi razmerja v zvezi s poslovnimi enotami podjetij s sedežem na območju drugih nekdanjih republik SFRJ, ki so tedaj opravljale dejavnost na območju Republike Slovenije. Kot je že bilo navedeno, prodajalec ni imel poslovne enote na območju Slovenije, sporna pogodba pa je bila sklenjena 8.3.1994. Za pozneje nastala razmerja mora zato veljati ureditev, ki jo predpisuje Ustava Republike Slovenije (Ur.l. RS, št. 33/91-I). V 13. členu ustave je določeno, da imajo tujci v Sloveniji v skladu z mednarodnimi pogodbami vse pravice, zagotovljene s to ustavo in zakoni, razen tistih, ki jih imajo po ustavi ali po zakonu samo državljani Slovenije. V 14. členu je urejeno načelo nediskriminacije (1. odstavek), predvsem pa načelo, da so pred zakonom vsi enaki (2. odstavek). To pa med drugim pomeni, da tudi za tujce velja 67. člen, ki določa, da le zakon lahko določa način uživanja lastnine, tako da bo zagotovljena njena gospodarska, socialna in ekološka funkcija. V 68. členu (Ur.l. RS, št. 42/97) je namreč urejeno le vprašanje pridobivanja lastninske pravice tujcev v bodoče (najnižji pravni akt je tudi tu zakon), v 9. členu ustavnega zakona za izvedbo ustave pa začasna prepoved njene pridobitve do ureditve v zakonu. V obravnavanem primeru pa ne gre za pridobitev lastninske pravice tujca, temveč za razpolaganje tujca v korist domače pravne osebe.

Vrhovno sodišče nadalje ugotavlja, da se je sodišče druge stopnje pri razsoji oprlo tudi na dejstvo, da je predmet pogodb stanovanje, čeprav v zemljiški knjigi etažna lastnina ni vknjižena. Sodišče druge stopnje je zavzelo stališče, da je prišlo do lastninjenja stanovanja, ki je predmet pogodbe, na podlagi 112. člena Stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 18/91, 21/94 in 23/96). Vrhovno sodišče s tem stališčem soglaša. Da je res tako, izhaja med drugim tudi iz novele Stanovanjskega zakona in sicer iz 121.a člena, ki je le interpretativne narave. Stanovanjski zakon je začel veljati 19.10.1991, torej po uveljavitvi Temeljne ustavne listine in njenega ustavnega zakona. S tem, ko je država sprejela zakon, s katerim je olastninila stanovanja in določila pogoje za privatizacijo, je uredila tudi, vsaj deloma, področje, ki ga predvideva 16. člen ustavnega zakona. Toda privatizacija je zajela le razmerje med nekdanjimi družbenopravnimi osebami in imetniki stanovanjske pravice, medtem ko velja za preostali pravni promet s stanovanji 16. člen Stanovanjskega zakona. V tej določbi pa je navedeno, da je promet s stanovanji in stanovanjskimi hišami prost pod pogoji, ki jih določa zakon. Tudi ta zakon torej odkazuje na zakonsko urejanje prometa z nepremičninami. Gre torej za nadaljnji razlog za ozko tolmačenje navedene uredbe.

Po 1. odstavku 3. člena Zakona o sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94 in 45/95) je sodnik pri opravljanju sodniške funkcije vezan na ustavo in zakon. V skladu z ustavo je vezan tudi na splošna načela mednarodnega prava in na ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe. To pomeni, da uredba ni akt, na katerega je sodišče vezano, če ugotovi, da je takšna uredba v nasprotju z zakonom ali ustavo. Vrhovno sodišče je zato navedeno nejasno določbo uredbe presojalo v povezavi s sedaj veljavno ustavo in zakoni ter ugotovilo, da je ni mogoče uporabiti za pravne osebe, ki v času osamosvojitve niso imele poslovnih enot na območju Republike Slovenije. Drugačna razlaga v zahtevi za varstvo zakonitosti ni pravilna.

Zahteva za varstvo zakonitosti končno neutemeljeno povezuje veljavnost navedene uredbe z razdružitveno bilanco nekdanje SFRJ. Sukcesija ne zadeva pravnih razmerij med posameznimi fizičnimi in pravnimi osebami civilnega (zasebnega) prava. Da je tako, izhaja tudi iz predpisov, ki so bili sprejeti v zvezi s sukcesijo (Zakon o Skladu Republike Slovenije za sukcesijo, Ur.l. RS, št. 10/93 in 40/97, 10. člen).

Iz navedenih razlogov zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Na podlagi 408. člena v povezavi s 393. členom ZPP in 37. členom ZNP ter 63. členom Zakona o zemljiški knjigi (Ur.l. RS, št. 33/95) je Vrhovno sodišče Republike Slovenije moralo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrniti kot neutemeljeno.