Jedro

Tuje podjetje po ZGD je pravna oseba, ki opravlja pridobitno dejavnost in ima sedež zunaj Republike Slovenije. Po načelu argumentum a contrario je tedaj gospodarska družba po ZGD domača pravna oseba, če ima sedež v Republiki Sloveniji. Tudi po določilu prvega in drugega odstavka 17. člena ZUKZ, ki sicer velja na splošno za vse pravne osebe, ima drugi toženec status naše osebe, saj je bil ustanovljen (in tako tudi vpisan v sodni register) po našem pravu - po ZGD.

Po pravnem mnenju Vrhovnega sodišča RS "po razveljavitvi 9. do 28. člena ZSZ ni več zakonskih ovir za pogodbeni prenos pravice uporabe, ki jo ima prejšnji lastnik po 13. in 16. členu v zvezi s 64. členom navedenega zakona" (glej Poročilo VS RS št. 1/93), pri čemer izhaja iz obrazložitve še posebej, da ni več ovir za pogodbeni prenos pravice uporabe tudi na nezazidanih stavbnih zemljiščih. To stališče se sicer nanaša na dopustnost pravnega prometa s stavbnimi zemljišči med fizičnimi osebami, toda položaj ne more biti prav nič drugačen, če pri takem prometu nastopajo tudi pravne osebe.

Izrek

Revizija se zavrne.

Toženi P. d.o.o. Ljubljana trpi sam stroške za odgovor na revizijo.

Obrazložitev

Glede na določilo prvega odstavka 498. člena ZPP je revizijsko sodišče odločalo po ZPP/77. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je nična prodajna pogodba z dne 12.5.1994 z aneksom št. 1 z dne 14.7.1994, s katero je prvi toženec prenesel na drugega toženca pravico uporabe oziroma lastninsko pravico na določenih nepremičninah, in da mora zato drugi toženec izstaviti listino za vknjižbo pravice uporabe na teh nepremičninah v korist prvega toženca v zemljiški knjigi.

Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi drugotoženca in je spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je zavrnilo zgoraj navedeni tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga tožeča stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo sodbe sodišča druge stopnje tako, da se pritožba drugega toženca zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Državno tožilstvo Republike Slovenije se o reviziji ni izjavilo, drugi toženec pa v odgovoru predlaga zavrnitev revizije in povrnitev stroškov tega odgovora.

Revizija ni utemeljena.

Zgrešeno je stališče tožeče stranke, da je drugi toženec tuja pravna oseba in da zato 1994 leta glede na določilo 68. člena Ustave RS, s spodbijano pogodbo z aneksom ni mogel pridobiti lastninske pravice na spornih nepremičninah. Že sodišče druge stopnje je povsem utemeljeno obrazložilo, da je tožena gospodarska družba P. d.o.o. vpisana v sodnem registru s sedežem v Ljubljani in je zato, glede na določilo prvega odstavka 559. člena ZGD, naša pravna oseba. Po citiranem določilu je namreč tuje podjetje po ZGD pravna oseba, ki opravlja pridobitno dejavnost in ima sedež zunaj Republike Slovenije. Po načelu argumentum a contrario je tedaj gospodarska družba po ZGD domača pravna oseba, če ima sedež v Republiki Sloveniji.

Tudi po določilu prvega in drugega odstavka 17. člena Zakona o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih, ki sicer velja na splošno za vse pravne osebe, ima drugi toženec status naše osebe, saj je bil ustanovljen (in tako tudi vpisan v sodni register) po našem pravu - po ZGD. Če pa je drugi toženec naša gospodarska družba, potem seveda ima že glede na ustavno določeno enakopravnost vseh oseb pred ustavo in zakonom vse pravice in dolžnosti, določene z našim pravnim redom, pri čemer je za gospodarske družbe še posebej določeno v drugem odstavku 2. člena ZGD, da so lahko tudi lastniki nepremičnin. Glede na to je brezpredmetno sklicevanje revizije na določbo drugega odstavka 2. člena Zakona o tujih vlaganjih o tretmanu pravnih oseb glede na tuja vlaganja, saj se ta zakon ne nanaša na obravnavano vprašanje pridobitve nepremičnine. Enako velja za sklicevanje revizije na določila 462. in 461. člena ZGD, po katerih je drugi toženec odvisna družba tujega ustanovitelja: razmerje med obvladujočo in odvisno družbo namreč v ničemer ne vplivajo na nacionalni status teh družb. Tudi nima prav revizija, da je spodbijana pogodba z aneksom po določilu 57. člena Zakona o stavbnih zemljiščih (kratko ZSZ, Uradni list SRS št. 18/84 do RS št. 24/92) nična. Revizija pri tem ne upošteva, kot to utemeljeno obrazlaga že sodišče druge stopnje, da je Ustavni amandma XCIX k Ustavi RS (Uradni list RS št. 7/91) v 3. točki razveljavil določbe Ustave RS, ki izključujejo lastninsko pravico na stavbnih zemljiščih v mestih in naseljih mestnega značaja in da je nato ustavno sodišče z odločbo razveljavilo določila od 9. do 28. člena ZSZ (Uradni list RS št. 24/92 z dne 22.5.1992), ker so posegala v lastninsko pravico na stavbnih zemljiščih. V skladu s tako pravno ureditvijo je Vrhovno sodišče RS sprejelo pravno mnenje, da "po razveljavitvi 9. do 28. člena ZSZ ni več zakonskih ovir za pogodbeni prenos pravice uporabe, ki jo ima prejšnji lastnik po 13. in 16. členu v zvezi s 64. členom navedenega zakona" (glej Poročilo VS RS št. 1/93), pri čemer izhaja iz obrazložitve še posebej, da ni več ovir za pogodbeni prenos pravice uporabe tudi na nezazidanih stavbnih zemljiščih.

To stališče se sicer nanaša na dopustnost pravnega prometa s stavbnimi zemljišči med fizičnimi osebami, toda položaj ne more biti prav nič drugačen, če pri takem prometu nastopajo tudi pravne osebe, konkretno, če nastopa kot kupec gospodarska družba v zasebni lasti, kot to tudi je drugi toženec.

Glede na tako stanje stvari, in ko po uradni dolžnosti niso bile ugotovljene kršitve iz 386. člena ZPP, je bilo treba revizijo zavrniti kot neutemeljeno.

Drugi toženec z odgovorom na revizijo ni pripomogel k rešitvi zadeve, zato mora sam trpeti stroške za ta odgovor.