Jedro

Ker tožnik v postopku priznanja statusa in pravic žrtve vojnega nasilja ni imel položaja stranke ali stranskega udeleženca in niti ne uveljavlja, da bi moral v prvotnem postopku sodelovati kot stranka ali stranki udeleženec (obnovitveni razlog iz 9. točke 260. ZUP), v obravnavani zadevi ni upravičen predlagatelj obnove postopka.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 1. 4. 2005, s katero je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper sklep Upravne enote Novo mesto z dne 3. 1. 2005, s katerim je bil zavržen tožnikov predlog za obnovo postopka priznanja statusa in pravic žrtve vojnega nasilja A.A. 2. Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe pritrjuje odločitvi in razlogom iz izpodbijane odločbe tožene stranke. Sklicuje na določbe Zakona o žrtvah vojnega nasilja – ZZVN (Ur. l. RS, št. 63/95, 8/96, 44/96, 70/97, 39/98 – odl. US, 43/99, 19/00- odl. US, 28/00, 1/01 – odl. US, 64/01, 110/02, 3/03) in na v upravnem postopku ugotovljeno dejansko stanje. Soglaša z zaključkom tožene stranke, da tožnik v obravnavanem primeru ni upravičena oseba za vložitev predloga za obnovo postopka. Dodaja, da je za pravice in pravne koristi po ZZVN, o katerih se odloča v upravnem postopku, značilno, da so po svoji naravi strogo osebne pravice, zato obnovo postopka lahko predlaga samo oseba, ki je sodelovala kot stranka oziroma bi morala sodelovati v prejšnjem postopku.

3. V reviziji tožnik opisuje dogajanja v letu 1942 in 1945 in zahteva ukrepanje. Meni, da A.A. ni upravičen do priznanja statusa in pravic žrtve vojnega nasilja. Predlaga, da ga Vrhovno sodišče zasliši v zvezi z vojnimi dogodki ter prouči dokumentacijo v spisu.

4. Odgovor na revizijo (prej pritožbo) ni bil vložen.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je kot izredno pravno sredstvo v upravnem sporu uvedel revizijo. Po določbi prvega odstavka 107. člena ZUS-1 Vrhovno sodišče odloča o pravnih sredstvih zoper izdane odločbe sodišča prve stopnje po določbah ZUS-1, če ni s posebnim zakonom določeno drugače. Na podlagi drugega odstavka 107. člena ZUS-1 se do 1. 1. 2007 vložene pritožbe, če ne izpolnjujejo pogojev za pritožbo po tej določbi, štejejo za revizije. Ker je bila pritožba tožeče stranke zoper izpodbijano sodbo vložena pred 1. 1. 2007 in ne izpolnjuje pogojev za pritožbo po drugem odstavku 107. člena ZUS-1, se obravnava kot revizija. Izpodbijana sodba je v skladu z določbo drugega odstavka 107. člena ZUS-1 postala pravnomočna dne 1. 1. 2007. 7. Revizija v upravnem sporu je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po prvem odstavku 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1).

8. Tožnik v reviziji (prej pritožbi) ne navaja nobenega revizijskega (prej pritožbenega) razloga, po vsebini uveljavlja le zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja v postopku priznanja statusa in pravic žrtve vojnega nasilja A.A., ki je v tem upravnem sporu prizadeta stranka. To pa v tem primeru ni pravno pomembno za odločitev, saj v tem upravnem sporu ne gre za odločanje o zakonitosti odločbe o statusu in pravicah žrtve vojnega nasilja za prizadeto stranko, temveč za presojo, ali so izpolnjene procesne predpostavke za uvedbo obnove (prejšnjega) postopka, ki je bil končan z odločbo o statusu in pravicah žrtve vojnega nasilja za prizadeto stranko. Zato se Vrhovno sodišče do navedenih revizijskih ugovorov v tej sodbi ne opredeljuje.

9. Tudi sicer pa po drugem odstavku 85. člena ZUS-1 zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ni dovoljen revizijski razlog (enako je po določbi petega odstavka 72. člena ZUS veljalo za pritožbo, če sodišče ni samo ugotavljalo dejanskega stanja). Torej tudi v primeru, če bi revident izpodbijal prvostopno sodbo zaradi zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in bi se ugovori nanašali na dejansko stanje, ki bi se nanašali na dovolitev obnove postopka, bi bil to nedovoljen revizijski razlog in se Vrhovno sodišče do tovrstnih ugovorov ne bi opredeljevalo.

10. Ker pa v revizijskem postopku revizijsko sodišče po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava, je Vrhovno sodišče tudi v tem primeru v tem obsegu po uradni dolžnosti preizkusilo pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, ter ugotovilo, da s to kršitvijo ni obremenjena.

11. V obravnavani zadevi je sporno vprašanje, ali je revident upravičena oseba za vložitev predloga za obnovo postopka za priznanje statusa in pravic žrtve vojnega nasilja prizadeti stranki. Pri tem pa ni sporno, da revident v postopku priznavanja statusa in pravic žrtve vojnega nasilja prizadeti stranki ni sodeloval kot stranka in tudi ne kot stranski udeleženec, da ne uveljavlja obnovitvenega razloga iz 9. točke 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP (to je, da bi moral v prvotnem postopku sodelovati kot stranka oziroma stranski udeleženec), temveč smiselno uveljavlja razlog za obnovo iz 1. točke (nova dejstva in novi dokazi) oziroma iz 5. točke (v osnovnem postopku za stranko izdana ugodna odločba na podlagi njenih neresničnih navedb) 260. člena ZUP.

12. Glede tega spornega vprašanja pa se Vrhovno sodišče pridružuje stališču upravnih organov in prvostopnega sodišča, da v tem primeru predloga za obnovo postopka ni vložila upravičena oseba.

13. Po določbah 261. člena ZUP lahko obnovo postopka predlaga stranka, to je oseba, ki je sodelovala kot stranka (glej 42. člen ZUP) v prejšnjem postopku (to je v postopku, katerega obnova se predlaga), glede na določbo tretjega odstavka 43. člena ZUP (po kateri ima stranski udeleženec postopka v postopku enake pravice in dolžnosti kot stranka, če zakon ne določa drugače) pa lahko predlog za obnovo postopka vloži tudi stranski udeleženec (to je po 43. členu ZUP oseba, ki se je zaradi izkazanega pravnega interesa udeleževala postopka, v tem primeru prejšnjega postopka). V tem primeru pa revident v prejšnjem postopku ni bil niti stranka niti stranski udeleženec. Le iz razloga po 9. točki 260. člena ZUP (osebi, ki bi morala sodelovati v prejšnjem postopku kot stranka oziroma stranski udeleženec, ta možnost ni bila dana) lahko po določbah 261. člena ZUP obnovo postopka predlaga tudi oseba, ki bi morala biti udeležena kot stranka ali stranski udeleženec, pa ji ta možnost ni bila dana. Kot že navedeno, pa v tem primeru revident ne predlaga obnove postopka po 9. točki 260. člena ZUP. Glede na to v tem primeru tudi po presoji Vrhovnega sodišča revident ni izkazal, da bi bil upravičeni predlagatelj obnove postopka.

14. Po določbah 267. člena ZUP pristojni upravni organ v predhodnem preizkusu predloga za obnovo postopka preizkusi, ali predlog izpolnjuje procesne predpostavke za njegovo vsebinsko obravnavanje (ena izmed njih je - ali je predlog vložila upravičena oseba). Če upravni organ ugotovi, da kakšna izmed procesnih predpostavk ni izpolnjena, predlog zavrže (drugi odstavek 267. člena ZUP). Ker v tem primeru revident ni izkazal, da bi bil upravičeni predlagatelj obnove postopka, je bil njegov predlog pravilno zavržen na podlagi drugega odstavka 267. člena ZUP.

15. Glede na takšno stanje zadeve se je po presoji Vrhovnega sodišča prvostopno sodišče po nepotrebnem opredeljevalo do tega, ali bi moral revident v prejšnjem postopku sodelovati kot stranka oziroma stranski udeleženec.

16. Iz zgoraj navedenih razlogov je Vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 92. člena ZUS-1, saj je presodilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, in ne razlogi, na katere Vrhovno sodišče pazi po uradni dolžnosti.