Jedro

Toženec v prvem sojenju svoje nasprotne terjatve ni ustrezno procesno izjavil z ugovorom zaradi pobota. Kadar pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, je v drugem odstavku 362. člena ZPP določeno, da smejo stranke na prvem naroku nove glavne obravnave navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze, če jih brez svoje krivde v dotedanjem postopku niso mogle navesti oziroma predložiti. Ta zakonska določba torej stranke časovno omejuje le glede navajanja dejstev in predlaganja dokazov, ne velja pa za druge institute, tudi ne glede procesnega ugovora pobota. V okviru že v prvem postopku podane dejstvene in dokazne podlage je torej dopusten pobotni ugovor tudi v ponovnem sojenju.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, sodbo sodišča prve stopnje se delno spremeni, tako da se v 3. točki izreka terjatvi pravdnih strank iz 1. in 2. točke izreka pobotata do višine 783,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.6.2005 do 1.10.2009 in se višji tožbeni zahtevek zavrne.

V preostalem delu se pritožba zavrne in sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

Tožnica nosi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da obstaja terjatev tožnice zoper toženca zaradi plačila 783,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 28.6.2005 dalje (1. točka izreka); da obstaja terjatev toženca zoper tožnico zaradi plačila 834,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 28.6.2005 dalje (2. točka izreka); da se terjatvi pravdnih strank iz 1. in 2. točke izreka sodbe pobotata do višine 783,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 28.6.2005 dalje in se tožbeni zahtevek tožnice, s katerim je od toženca zahtevala več kot znaša priznana terjatev, zavrne (3. točka izreka); tožnica je dolžna tožencu v roku petnajstih dni plačati pravdne stroške v znesku 827,48 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka petnajstdnevnega roka dalje do plačila (4. točka izreka).

Zoper sodbo se po pooblaščenki pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) s predlogom, da se pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno, da se sodbo spremeni, tako da se tožbenemu zahtevku tožnice ugodi. Navaja, da se v skladu z določbami ZPP lahko poda pobotna izjava samo do konca glavne obravnave. Tožnica je v pritožbi navedla, da za podajo pobota niso bili podani vsi pogoji po 313. členu OZ, in sicer vzajemnost, istovrstnost, dospelost in iztožljivost obeh terjatev. Ponovno je na naroku navajala, da niso izpolnjeni pogoji za pobot, glede česar se sodišče v sodbi ne opredeli. Tožnica je vložila tožbo za vračilo zneska 1.567,35 EUR, in sicer od tega 1.460,52 EUR, katerega je poravnala M. S. glede na obvezo pokojnega S. T. po plačilu izposojenega zneska. Že iz tega izhaja, da pobot, v kolikor ga je toženec uveljavljal v ponovnem postopku napram terjatvi, ki jo ima tožnica, ne more nastati, saj niso podani vsi pogoji, in sicer vzajemnost. Toženec napram tožnici nima nobene terjatve, zato že iz tega razloga ugovor pobotanja ne more biti upošteven. Toženec je podal pobotni ugovor šele na naroku 1.10.2009, čeprav bi ugovor lahko in mogel podati le do zaključka glavne obravnave 17.11.2008. Ponovljen postopek se ni mogel nanašati na možnost podaje pobotnega ugovora toženca, ampak na ugotovitev glede tožbenega zahtevka tožnice v zvezi z uveljavljanjem pravne podlage glede vračila celotnega zneska od toženca. Na to je opozorilo še višje sodišče. Tožnica je znesek 1.460,52 EUR uveljavljala kot stranka, ki je morala poravnati terjatev M. S., in ne kot dedinja po pokojnem S. T., kar pomeni, da bi sodišče prve stopnje moralo tožbeni zahtevek tožnice v celoti priznati in ne ugotavljati pobotanja toženca z zneskom, ki ga je imel toženec do pokojnega S. T. Tožnica je na naroku iz previdnosti uveljavljala tudi ugovor zastaranja, v kolikor bi sodišče ugotovilo, da so podani pogoji za nastanek pobota. Pogoji za pobot se niso mogli izteči 27.6.2005, ker pogoji za pobot takrat še niso nastali. Tožnica pripominja, da je bilo v postopku nesporno ugotovljeno, da toženec svoje terjatve do pokojnega S. T. iz potrdila z dne 13.5.2004 ni prijavil v zapuščinsko maso in tako tudi obveznost napram plačilu dolga dedinjama po pokojnem S. T. ni mogla nastati. Tožnica je uveljavljala znesek 1.460,52 EUR, saj je v celoti poravnala dolg M. S., kateremu se je toženec zavezal vrniti izposojen znesek s strani pokojnega S. T. Tožnica je vtoževala dolgovani znesek iz naslova neupravičene obogatitve, ne pa iz naslova dedovanja po pokojnem S. T. Na to je opozorilo že višje sodišče, vendar v tej smeri sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaznega postopka. Zato je storilo bistveno kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izrek sodbe ni mogoče preizkusiti glede na obrazložitev sodbe, prav tako je zmotno ugotovilo dejansko stanje in napačno uporabilo materialno pravo. Tožnica je v celoti poravnala dolg M. S., zato ji je toženec dolžan vrniti navedeni znesek v celoti. Nepravilno je sodišče odločilo, da je dolžan vrniti le polovico tega zneska. V postopku je tudi A. M. izpovedala, da je znesek M. S. povrnila tožnica. Glede na to je toženec neupravičeno obogaten za navedeni znesek. Še zlasti, ker se je v postopku ugotovilo, da je na potrdilu, ki ga je podpisal v domu upokojencev, se zavezal, da bo navedeni znesek takoj naslednji dan po smrti S. T. vrnil M. S., kar pa ni storil. M. S. je kot priča izpovedal, da se je najprej obrnil na toženca, vendar mu je toženec dejal, da tega ne bo plačal, nato se je obrnil na dedinji. Tožnica poudarja, da toženec svoje terjatve v zapuščinskem postopku ni prijavil. Res je, da to ne pomeni, da terjatev ne obstaja, vendar bi jo moral od tožnice iztoževati po drugi sodni poti, v kolikor se ne bi uspel dogovoriti s tožnico o plačilu dolgovanega zneska. Sodišče je tožbeni zahtevek presojalo z vidika dolga, ki je bil oz. ni bil priglašen v zapuščinsko maso, zato je napačno uporabilo materialno pravo. A. M. kot druga dedinja niti nima upravičenja iz konkretne pravde, saj znesek M. S. ni poravnala, ampak ga je poravnala njena sestra, tožnica, in zato lahko tožnica vtožuje celoten znesek od toženca, ne pa samo kot dedinja do 1/2. Sodišče prve stopnje bi moralo odločiti o tožbenem zahtevku ob neupoštevanju pobotnega ugovora. Tožnica je pobotu nasprotovala tudi na naroku, in sicer, da ni pogojev za pobot po 313. členu OZ, da gre za pobotni ugovor, ki bi ga lahko toženec podal, če bi menil, da je utemeljen, že do 17.11.2008, in da je terjatev toženca napram tožnici že zastarala, saj terjatev napram tožnici ne more biti dana iz naslova zapuščine pokojnega S. T., ampak iz naslova, ko je terjatev dejansko nastala in bi toženec lahko zahteval plačilo te terjatve, vendar od smrti S. T. dalje, ampak takrat, ko je bila dejansko dana in je takrat dospela v plačilo (prvi zneski so bili posojeni leta 2002, 2003, 2004 in 2005) in glede na podan ugovor so na dan 1.10.2005 napram tožnici že zastarali. Ob tem tožnica pripominja, da je na naroku navedla, da se pobotni ugovor nanaša na celotni znesek, ni pa jasno specificirano, na katere zneske, glede na potrdilo z dne 13.5.2004, ali na leto 2002, 2003 in 2004 se sploh nanaša. Ob tem pa tožnica tudi pripominja, da celotni seštevek zneskov iz potrdila z dne 13.5.2004 znaša 655.000,00 SIT oz. 2.733,36 EUR, toženec pa uveljavlja 834,59 EUR v pobot, kar pomeni, da tožnica ne ve, na katere zneske in na katera leta naj bi se navedeni znesek nanašal. Posledično vsemu navedenemu je sodišče tudi napačno uporabilo materialno pravo v zvezi s povračilom pravdnih stroškov in je zato izrek 4. točke sodbe v nasprotju z določbami ZPP.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tudi v novem sojenju odločilo tako kot v prvem sojenju. Ugotovilo je obstoj tožničine terjatve, nato, da obstoji terjatev toženca, nato odredilo pobotanje in višji tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je torej po pravilih o procesnem pobotanju, glede na prvem naroku glavne obravnave v ponovljenem postopku s strani toženca podan ugovor pobota v višini 834,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.6.2005 dalje. Taka odločitev je predmet ponovne pritožbene graje. Toženec v prvem sojenju svoje nasprotne terjatve ni ustrezno procesno izjavil z ugovorom zaradi pobota. Kadar pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, je v drugem odstavku 362. člena ZPP določeno, da smejo stranke na prvem naroku nove glavne obravnave navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze, če jih brez svoje krivde v dotedanjem postopku niso mogle navesti oziroma predložiti. Ta zakonska določba torej stranke časovno omejuje le glede navajanja dejstev in predlaganja dokazov, ne velja pa za druge institute, tudi ne glede procesnega ugovora pobota. V okviru že v prvem postopku podane dejstvene in dokazne podlage je torej dopusten pobotni ugovor tudi v ponovnem sojenju. Toženec je v odgovoru na tožbo trdil, da je pokojnemu S. T. posojal denar za drva, avto in drugo, v višini razvidni iz potrdila z dne 13.5.2004, kar se mu je slednji zavezal vrniti, pa mu ni, na podlagi takih trditev je zato lahko podal na prvem naroku v novem sojenju (načelo enotnosti glavne obravnave – prim. 302. člen ZPP) pobotni ugovor, torej, da ima terjatev, ki naj se ugotovi in uporabi za pobot in zavrnitev tožbenega zahtevka. Glede višine v pobot uveljavljene terjatve se je skliceval na v potrdilu z dne 13.5.2004 navedene (posojene) zneske, v pobot pa je uveljavljal manjši znesek (le v višini 834,59 EUR), kar zato ne more biti v škodo tožnici. S pritožbenim očitkom bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker je sodišče prve stopnje v novem sojenju upoštevalo toženčev pobotni ugovor, ob vsem obrazloženem, tožnica ne more uspeti.

Tudi ne drži, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni ugotavljalo pogojev pobotanja (313. člen Obligacijskega zakonika, OZ). Pobot je oblika prenehanja obveznosti, kjer prenehata dve ali več obveznosti v medsebojnem razmerju med dvema strankama iz različnih pravnih naslovov. Osnovni pogoj za pobotanje je, da sta dve osebi hkrati upnik in dolžnik iz obligacijskih razmerij, ki izpolnjujejo vsebinske pogoje za pobotanje. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da je tožnica kot dedinja odgovorna za terjatve do zapustnika, zato ne vzdrži pritožbena navedba, da ni podan osnovni pogoj za pobotanje, to je vzajemnost, ker toženec napram tožnici nima nobene terjatve. Iz razlogov sodbe tudi izhaja, da se obe terjatvi glasita na denar in sta zapadli. Iz potrdila z dne 13.5.2004 izhaja, da se je pokojni S. T. zavezal vrniti posojene zneske, „ko proda hišo (o prodaji hiše v postopku na prvi stopnji ni bilo trditev), sicer pa (v primeru smrti) so te zneske dolžni vrniti dediči“. Zastaralni rok za v pobot uveljavljeno terjatev je torej lahko začel teči šele s smrtjo zapustnika (in ne kot razlaga sodišče prve stopnje v drugem odstavku na šesti strani sodbe) in torej niti do uveljavljanega pobotanja v letu 2009, petletni zastaralni rok še ni potekel. Tožnica je v tožbi trdila, da vtožuje plačilo zneska 1567,35 EUR iz naslova neupravičene obogatitve, ker si je toženec ta znesek ob zapustnikovi smrti neupravičeno obdržal, in zato od takrat dalje zahteva tudi zamudne obresti (193. člen OZ). S tako, tudi dokazno podprto trditveno podlago, je uokvirila podlago sodnemu odločanju o (delni) utemeljenosti tožbenega zahtevka, saj ni sporno, da sta bili za zakoniti dedinji po pok. S. T. razglašeni tožnica in njena sestra A. T. M., vsaka do ½. Zato je nepomembno, pa tudi sicer protispisno njeno vztrajanje v pritožbi, da je kasneje v celoti sama poravnala M. S. po sodbi opr. št. P 1 priznani mu znesek, saj je A. T. M., zaslišana kot stranka v tem postopku, jasno izpovedala, da sta s tožnico poravnali vsak pol zneska, s tem da je sama tožnici dala pol denarja, tožnica pa je nato celotni znesek le nakazala M. S. (list. št. 60 spisa).

Ker tudi za tožnico ni sporno, da znaša seštevek posojenih zneskov po potrdilu z dne 13.5.2004 več kot toženec uveljavlja v pobot, niti ne tožnica v pritožbi izrecno oporeka posameznim posojenim zneskom, je nepomembno in tožnica ne more uspeti z navedbami, da ne ve, na katere posojene zneske se nanaša pobotni zahtevek. Sodišče prve stopnje je posebej ugotovilo obstoj toženčeve terjatve, vendar jo je ugotovilo preko višine tožničine terjatve, čeprav je ugotovitev obstoja v pobot uveljavljane terjatve preko višine tožbene terjatve v nasprotju s funkcijo pobotnega ugovora, katerega namen je doseči le zavrnitev tožbenega zahtevka. Ker pa na tako kršitev pazi sodišče le na zahtevo stranke in te pritožnica ni uveljavljala, pritožbeno sodišče v odločitev v 2. točki izreka ni posegalo. V 3. točki sodbenega izreka je sodišče prve stopnje opravilo (procesno pravni) pobot. V takem primeru nastane pobot na podlagi sodne odločbe in obresti od ugotovljenih terjatev tečejo vse do tedaj. Zato je pritožbeno sodišče odločitev v 3. točki sodbenega izreka le v toliko spremenilo (358. člen ZPP), da se terjatvi iz 1. in 2. točke izreka pobotata do višine 783,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 28.6.2005 do 1.10.2009, višji tožbeni zahtevek pa se zavrne.

Ob vsem povedanem je pritožbeno sodišče pritožbo v preostalem delu zavrnilo in sodbo v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP), ko tudi ob uradnem preizkusu ni našlo kršitev, in ko tudi gornja sprememba ni terjala spremembe stroškovne odločitve v izpodbijani sodbi, pri čemer nosi tožnica sama svoje pritožbene stroške (165. člen v zvezi s 154. členom ZPP).