Jedro

Skladno s tretjim odstavkom 300. člena ZPP lahko senat odloči, da se ločeno obravnavajo posamezni zahtevki iz iste tožbe in lahko izda po končnem ločenem obravnavanju posebne odločbe o teh zahtevkih. Sodišče prve stopnje je pri tem pravilno upoštevalo, da so spori o prenehanju delovnega razmerja prednostni, zato je tožbo v delu od 4. do vključno 6. točke tožbenega zahtevka razdružilo in obravnavalo ločeno.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 10. 2017 nezakonita; da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 7. 1. 2011, ampak še traja; da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo, jo za čas prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo prijaviti v socialna zavarovanja, obračunati nadomestilo plače v mesečnem bruto znesku 650,40 EUR ter ji po odvodu davkov in prispevkov izplačati pripadajoče neto zneske nadomestila plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeno sodbo vlaga tožnica pritožbo, ker meni, da je sodba pristranska. Navaja, da je pozvala predsednico senata, okrožno sodnico A.A., k nepristranskemu sojenju, saj njen priimek in priimek generalnega direktorja B. C.C. nakazuje na pristranskost in bi moralo sodišče poskrbeti za ustrezno zamenjavo sodnice. Zatrjuje, da je tudi D.D. od Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti pridobila soglasje k odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici z zlorabo službenega položaja, in sicer kot vodja ... je vplivala na mnenje komisije z zagotovilom o prerazporeditvi E.E., sina F.F. na B.. Meni, da navedeno nakazuje na pristranskost v postopku pridobivanja mnenja Komisije za soglasje k odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Prilaga mnenje Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti k odpovedi zaradi invalidnosti z dne 1. 9. 2017 in sklep Delovnega in socialnega sodišča z dne 15. 5. 2017, ki je postal pravnomočen dne 4. 7. 2017. Vztraja pri celotnem tožbenem zahtevku. Meni, da je predsednica senata zahtevek iz njej nerazumljivih razlogov prepolovila tožbeni zahtevek in ključne dele ločila, in sicer odpoved pogodbe o zaposlitvi od odškodninskega zahtevka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in sprejelo pravilno materialnopravno odločitev.

5. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodba pristranska iz razloga, ker je tožnica predsednico senata A.A. pozvala k nepristranskemu sojenju, saj je njen priimek enak priimku generalnega direktorja B., kar nakazuje na pristransko sojenje. Na naroku dne 26. 6. 2018 je predsednica senata pojasnila, da ni v nikakršnem sorodstvenem razmerju z generalnim direktorjem B. in da ga tudi ne pozna. Po prejemu navedenega pojasnila tožnica ni podala zahteve za izločitev predsednice senata, zato so nekorektne pritožbene navedbe o pristranskem sojenju zgolj iz razloga, ker imata predsednica senata in direktor B. enak priimek.

6. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva. Ta pa so naslednja: - da je bila tožnica zaradi bolezni razvrščena v III. kategorijo invalidnosti od 8. 1. 2007 dalje s pravico do dela na drugem delovnem mestu, kjer ne bo imela opravka s finančnimi transakcijami, s polovico delovnega časa - 4 ure dnevno in je opravljala nazadnje delo na delovnem mestu strokovni sodelavec II, na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 12. 2013 in aneksa k pogodbi o zaposlitvi z dne 16. 10. 2017. Opravljala je razna dela, kot npr. razporejanje in zlaganje pošte po vrstnem redu, zlaganje raznih dokumentov, priprava in zajem dokumentarnega gradiva, zbiranje podatkov in posredovanje dopisov, zahtevnejša administrativna dela, iskanje dosjejev ipd. Tožnica je tako vse od leta 2007 opravljala najlažja dela v okviru delovnega procesa, še lažjih od opisanih pa toženka ni imela; - po izpovedi tožnice je na tem delovnem mestu zlagala dosjeje po številkah, šlo je za velike fascikle, ki jih je bilo potrebno vložiti v omaro, pri tem pa izrecno pojasnila, da je bilo to delo fizično naporno ter da je npr. 3. 6. 2016 zaradi posledic dela v prisilni drži ter dela z rokami (hitri in sunkoviti gibi), ter posledičnih bolečin in mravljinčenja, morala poiskati urgentno zdravniško pomoč; - zaradi tožničinih dodatnih zdravstvenih težav ortopedske narave in v zvezi z njenimi dodatnimi pravicami iz naslova invalidnosti je bilo s pravnomočno sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. V Ps 132/2016 z dne 15. 5. 2017 odločeno, da se tožnica razvrsti v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in se ji prizna pravica do dela na drugem delu brez finančnih transakcij, brez dolgotrajnega sedenja, brez dvigovanja bremen težjih od 5 kg, z izogibanjem sunkovitim gibom, brez hoje po neravnem terenu oziroma hoje po stopnicah navzdol ali navzgor, v krajšem delovnem času od polnega 4 ure dnevno oziroma 20 ur tedensko in pravica do delnega nadomestila od 1. 9. 2015 dalje. Z navedeno sodbo so bile tožnici priznane nove, dodatne omejitve pri delu, v primerjavi z do tedaj priznanimi omejitvami z dne 8. 1. 2007; - da je Komisija za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu dne 18. 10. 2018 izdala mnenje o obstoju podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi; - da je toženka dne 19. 10. 2017 podala tožnici redno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi nezmožnosti opravljanja dela zaradi invalidnosti, ker ji ni mogla zagotoviti opravljanja dela, ustreznega njeni preostali delovni zmožnosti, ugotovljeni s sodbo sodišča prve stopnje opr. št. V Ps 132/2016 z dne 15. 5. 2017, saj delovnega mesta za delo z njenimi omejitvami ni imela.

7. V predmetnem individualnem delovnem sporu je sodišče prve stopnje odločalo o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga invalidnosti, upoštevaje določbe prvega odstavka 89. člena v povezavi s prvim odstavkom 116. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl. - ZDR-1) ter prvega odstavka 102. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/06 in nasl. - ZPIZ-1) v povezavi s tretjim odstavkom 429. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 in nasl. - ZPIZ-2) ter 40. člena Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (Ur. l. RS, št. 63/04 in nasl. - ZZRZI). Pravilno je ugotovilo, da so obstajali utemeljeni razlogi za izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi in da tožnica ni bila diskriminirana zaradi svoje invalidnosti in ni bila v ničemer drugače obravnavana od ostalih delavcev tožene stranke, pri katerih je bila ugotovljena invalidnost. 8. Tožnica v pritožbi predvsem izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje v zvezi z izpovedbo priče D.D., vodje službe .... V zvezi s tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposreden vtis, ali priča izpoveduje verodostojno, ali ne, poleg tega pa ima možnost in dolžnost ta vtis primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi. Izpoved priče mora oceniti kot vsak drug dokaz, torej samega zase in v povezavi z drugimi dokazi. Svoj zaključek o verodostojnosti oziroma neverodostojnosti posamezne priče mora ustrezno argumentirati. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi prepričljivo in argumentirano pojasnilo (v 12., 13., 14. in 15. točki obrazložitve), zakaj je svojo odločitev oprlo na izpoved priče. Ta je izpovedala, da so za tožnico zaradi njenih zdravstvenih težav in invalidnosti, pri toženi stranki že vrsto let iskali rešitve. Ker je imela tožnica že od leta 2007 dalje omejitve, so že od takrat dalje zanjo iskali rešitev, kako bi ji dodelili delo, ki bi ga bila zmožna opravljati, saj je tožnica navajala, da dela ne zmore opravljati in ji težave povzroča že samo štempljanje, ker ji poslabšuje obstoječe zdravstveno stanje. Navedena priča je tudi pojasnila, da lažjega dela za tožnico, od tistega, ki ga je opravljala že pred prejemom sodbe v zadevi V Ps 132/2016, niso imeli. Ker so z navedeno sodbo tožnici priznane nove dodatne še večje omejitve, ji tožena stranka takšnega dela, ki bi ustrezalo omejitvam po tej sodbi, ni mogla ponuditi, ker takšnega delovnega mesta pri toženki niso imeli. Pritožbeno sodišče dokazno oceno sodišča prve stopnje sprejema in pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dokazno oceno, zavrača kot neutemeljene.

9. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje prepolovilo zahtevek in ključne dela zahtevka ločilo. Tožnica je dne 15. 11. 2017 vložila tožbo zaradi ugotovitve nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti (1. do 3. točka tožbenega zahtevka) in izplačilo stroškov, razlike v plači in odškodnine zaradi mobinga (4. do 6. točka tožbenega zahtevka). Sodišče prve stopnje je po pregledu spisa ugotovilo, da se tožbeni zahtevek nanaša na vsebinsko in pravno dva ločena zahtevka, ki ju je utemeljeno obravnavati ločeno, zato je skladno s prvim odstavkom 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih v predmetni zadevi kot prednostno obravnavalo tožbeni zahtevek od 1. do 3. točke, ki se nanaša na spor o prenehanju delovnega razmerja, medtem ko je s sklepom z dne 8. 5. 2018 tožbo v delu od 4. do vključno 6. točke tožbenega zahtevka razdružilo in obravnavalo ločeno pod novo opr. št. I Pd 707/2018. Pritožbeno sodišče z navedeno odločitvijo sodišča prve stopnje soglaša. Skladno s tretjim odstavkom 300. člena ZPP lahko senat odloči, da se ločeno obravnavajo posamezni zahtevki iz iste tožbe in lahko izda po končnem ločenem obravnavanju posebne odločbe o teh zahtevkih. Sodišče prve stopnje je pri tem pravilno upoštevalo, da so spori o prenehanju delovnega razmerja prednostni, zato je tožbo v delu od 4. do vključno 6. točke tožbenega zahtevka razdružilo in obravnavalo ločeno pod opr. št. I Pd 707/2018. 10. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

11. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).