Jedro

Pritožbeno sodišče se mora opredeliti le do tistih navedb, ki so dopustne in za odločitev bistvenega pomena. V obrazložitvi svojih odločb pa se sodiščem ni treba opredeljevati do navedb, ki za odločitev niso relevantne, zlasti če je o stališču sodišča do navedbe stranke mogoče sklepati že konkludentno.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo ugotovilo, da predstavlja poškodba tožnice z dne 6.8.1994 zavarovalni primer po policah št... in št... ter da mora zato tožena stranka tožnici plačati zavarovalnino. Po opravljeni obravnavi je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V obrazložitvi sodbe je navedlo razloge, zakaj verjame tožnici, da se je poškodovala tako, da je z loncem trčila ob rob mize.

Zoper to sodbo vlaga tožena stranka revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava in predlaga razveljavitev. Pritožbenemu sodišču očita, da je v celoti spregledalo njene pritožbene trditve, da ni podan zavarovalni primer, ker nastanek poškodbe zaradi nepredvidenih zunanjih dogodkov ni bil neposredno po poškodbi ugotovljen v bolnišnici ali zdravstveni ustanovi. To je namreč po 8. točki tretjega odstavka 5. člena Splošnih pogojev za nezgodno zavarovanje (NE-91/1) predpostavka zavarovalnega primera. Iz podatkov spisa izhaja, da zatrjevani zunanji dogodek ni bil ugotovljen neposredno po poškodbi v bolnišnici, saj je tožnica ta dogodek prvič omenila šele v tožbenih navedbah tri leta po poškodbi.

Tožnica je odgovorila na revizijo, v odgovoru pa opozarja, da se omenjena določba splošnih pogojev nanaša na pretrganje mišic, izpah, prelome zdravih kosti, ne pa na nepredvidljive zunanje dogodke.

Bolnišnica lahko ugotavlja samo škodo na zdravju oziroma telesne poškodbe, ni pa v njeni domeni ocenjevanje, ali gre za nepredvidljive zunanje dogodke. Omenjene določbe zato ni mogoče razumeti tako, da če se poškodbe ugotovijo kasneje, zavarovanec ni upravičen do zavarovalnine. Tako je bilo tudi v tožničinem primeru. Pritožbeno sodišče, ki je pred odločitvijo opravilo obravnavo, se je izjavilo o vseh pritožbenih navedbah in toženi stranki v celoti in pravilno odgovorilo. Očitek, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih zato ni utemeljen.

Revizija je bila vročena tudi Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Pritožbo tožene stranke je mogoče strniti v dvoje očitkov. Prvega predstavlja kritika ugotovitve, da se je tožnica poškodovala, ko je z robom lonca udarila ob mizo (očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja), drugega pa pravno stališče, da (tudi če bi se tožnica res poškodovala tako, da je z loncem zadela ob mizo) ni izpolnjena nadaljnja predpostavka nezgode (zavarovalnega primera) iz 8. točke 3. odstavka 5. člena Splošnih pogojev za nezgodno zavarovanje oseb (NE-91/1): Zunanji dogodek ni bil ugotovljen neposredno po poškodbi v bolnišnici ali zdravstveni ustanovi, saj je bil prvič omenjen šele v tožbi z dne 29.5.1997 (očitek zmotne uporabe materialnega prava).

Na prvi očitek je pritožbeno sodišče temeljito in izčrpno odgovorilo. Po opravljeni obravnavi je še samo ocenilo dokaze ter na podlagi razumno obrazložene dokazne ocene prišlo do enakega dokaznega zaključka kot sodišče prve stopnje, namreč, da se je tožnica poškodovala zaradi udarca z loncem ob rob mize.

Na drugi pritožbeni očitek pa pritožbenemu sodišču ni bilo treba izrecno odgovoriti. V zadnjem odstavku na drugi strani izpodbijane sodbe je namreč navedlo: "Na podlagi izvedenih dokazov je pritožbeno sodišče prišlo do enakega zaključka kot sodišče prve stopnje, kajti ugotovilo je, da so tožničine poškodbe levega ramena posledica nezgode z dne 6.8.1994, ko je ta iz štedilnika dvignila 25-litrski lonec paradižnikove mezge in pri tem trčila ob rob mize, ko je hotela lonec postaviti na mizo. Gre za primer udarca ob predmet iz drugega odstavka 5. člena Splošnih pogojev NE-91, kar predstavlja nezgodo po prvem odstavku 5. člena omenjenih pogojev". V nadaljevanju je nato utemeljilo dokazno oceno, medtem ko ni 8. točke tretjega odstavka 5. člena Splošnih pogojev nikjer omenilo. To pomeni, da pojma nezgode ni videlo v 8. točki tretjega odstavka 5. člena (pretrganje mišic, izpah, pretrganje sklepnih vezi, prelom zdravih kosti, ki nastopi zaradi naglih telesnih kretenj ali nenadnih naporov - če so nastali zaradi nepredvidenih zunanjih dogodkov in so bili neposredno po poškodbi ugotovljeni v bolnišnici ali zdravstveni ustanovi), pač pa v določbi drugega odstavka 5. člena, po kateri se za nezgodo štejejo zlasti naslednji dogodki: povozitev, trčenje, udarec s predmetom ali ob kakšen predmet (poudarilo VS RS), udarec električnega toka ali strele, padec, spodrsljaj, strmoglavljenje, ranitev z orožjem in raznimi drugimi predmeti ali z eksplozivnimi snovmi, vbod s kakšnim predmetom, udarec ali ugriz živali.

Čim je tako, pa je irelevantno, ali je bila nagla telesna kretnja ali nenaden napor, ki naj bi nastal zaradi nepredvidenega zunanjega dogodka, neposredno po poškodbi ugotovljen v bolnišnici ali zdravstveni ustanovi. Zadošča torej ugotovitev, da je do poškodbe prišlo (ne zaradi nagle telesne kretnje ali nenadnega napora, pač pa zaradi udarca s predmetom ali ob kakšen predmet). Temu namreč ustreza opis dogodka, kot je naveden v zadnjem odstavku na drugi strani izpodbijane sodbe ("... tožničine poškodbe levega ramena /so/ posledica nezgode z dne 6.8.1994, ko je ta iz štedilnika dvignila 25-litrski lonec paradižnikove mezge in pri tem trčila ob rob mize, ko je hotela lonec postaviti na mizo").

To je tudi razlog, da se pritožbeno sodišče ni ukvarjalo s pritožbeno kritiko zmotne uporabe materialnega prava, ki jo je tožena stranka videla v tem, da ni podana nadaljnja predpostavka nezgode iz 8. točke tretjega odstavka 5. člena Splošnih pogojev, t.j. da je bil neposredni vzrok poškodbe (nagla telesna kretnja ali nenaden napor) posledica nepredvidenega zunanjega dogodka ter da je bilo to neposredno po poškodbi ugotovljeno v bolnišnici ali zdravstveni ustanovi. Pritožbeno sodišče se mora namreč opredeliti le do tistih navedb, ki so dopustne in za odločitev bistvenega pomena. V obrazložitvi svojih odločb pa se sodiščem ni treba opredeljevati do tistih navedb strank, ki za odločitev niso relevantne, zlasti, če je o stališču sodišča do navedbe stranke mogoče sklepati že konkludentno (prim. sklep Ustavnega sodišča Up 286/00 z dne 5.3.2001).

Ker je torej pritožbeno sodišče pravilno uporabilo materialno pravo in ker ni podana očitana postopkovna kršitev, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99 - 2/2004).