Jedro

Ob ugotovitvi, da je med strankama obstajal dogovor o tem, da tožeča stranka objavi toženkin oglas, je bilo na toženi stranki dokazano breme, da dokaže zatrjevano dejstvo, da je bil dogovor tak, da se oglas ne plača.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo 79.975,50 SIT s pripadki in je zato obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Kočevju, opr. št. I - Ig 556/95 z dne 15.1.1996 v 1. in 3. točki izreka in toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki povrniti tudi pravdne stroške.

Proti sodbi se je tožena stranka pravočasno pritožila. V njej je ponovila vse dosedanje trditve.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki odgovora na pritožbo ni vložila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo, ker je ugotovilo, da je tožena stranka potrdila trditve tožeče stranke, da je med njima bilo dogovorjeno, da tožeča stranka objavi v svojem časopisu toženkin oglas in da tožena stranka ni zanikala trditev tožeče stranke, da je tožena stranka vtoževana računa ni zavrnila. Poleg tega je zaključilo, da je tudi na toženi stranki dokazno breme, da bi za svoje trditve (to je trditve o dogovorjeni brezplačnosti objave oglasa) morala tožena stranka predlagati dokaze.

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da že iz trditev pravdnih strank izhaja zaključek, da sta se stranki dogovorili, da tožeča stranka v svojem časopisu objavi oglas za toženo stranko. Čim je ta ugotovitev pravilna pa je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo pravila o trditvenem in dokaznem bremenu, ko je zaključilo, da je bilo na toženi stranki dokazno breme, da bi ponudila dokaze za to, da sta se stranki dogovorili, da bo objava oglasa brezplačna. Res je manj verjetno, da se oglasi predvajajo brezplačno, zato je bilo na toženi stranki dokazno breme o obstoju takega dogovora. Dejstvo, da tožena stranka tožeči stranki ni izdala naročilnice za objavo, ni dokaz o obstoju dogovora o brezplačnosti objave. Tožena stranka bi morala za obstoj očitno ustno sklenjenega dogovora o brezplačnosti objave predlagati zaslišanje osebe, ki je tak dogovor s tožečo stranko sklenila. Takega dokaza pa tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni predlagala, pa tudi v pritožbi ne predloži nobenega dokaza.

Dejansko stanje je bilo glede na trditve in dokaze ugotovljeno v zadostnem obsegu in tudi materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno, ko je bilo tožbenemu zahtevku ugodeno.

Pritožba ni utemeljena, saj pritožbeno sodišče tudi ni našlo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Zato je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 368. člena ZPP potrdilo.