Jedro

Velja, da lahko imetnik v primeru, če je nekdo uporabil tujo stvar v svojo korist, od njega zahteva, naj mu nadomesti korist, ki jo je imel od uporabe. Plačilo uporabnine torej predstavlja nadomestilo za korist, ki jo je imela tožena stranka od uporabe tujih poslovnih prostorov.

Ob uporabi tuje nepremičnine ima okoriščeni korist v obsegu, kot bi znašala najemnina za te prostore. V konkretnem primeru je imela tožena stranka pred majem 2007 sama v najemu sporne prostore. Sicer pa tožena stranka, ki na tožbo ni odgovorila, tudi višine tožbenega zahtevka ni prerekala. Zato tožeča stranka tudi ni bila dolžna podati podrobnejše obrazložitve glede „primernosti vtoževane uporabnine“, niti ni bilo dolžno, brez ugovora tožene stranke, sodišče samo preverjati višino vtoževanega zneska.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneskov: 525,95 EUR od 10.6.2006 do 10.7.2006, 981,53 EUR od 10.6.2006 do 10.7.2006, 525,95 EUR od 10.6.2006 do 10.8.2006, 981,53 EUR od 10.6.2006 do 10.8.2006, 525,87 EUR od 10.6.2006 do 10.9.2006, 981,37 EUR od 10.6.2006 do 10.9.2006, 525,87 EUR od 10.6.2006 do 10.10.2006, 981,37 EUR od 10.6.2006 do 10.10.2006, 525,91 EUR od 10.6.2006 do 10.11.2006, 981,45 EUR do 10.6.2006 do 10.11.2006, 525,95 EUR od 10.6.2006 do 10.12.2006, 981,54 EUR od 10.6.2006 do 10.12.2006, 543,47 EUR od 10.6.2006 do 10.1.2007,

1.028,65 EUR od 10.6.2006 do 10.1.2007, 543,47 EUR od 10.6.2006 do 10.2.2007,

1.028,65 EUR od 10.6.2006 do 10.2.2007, 543,47 EUR od 10.6.2006 do 10.3.2007,

1.028,65 EUR od 10.6.2006 do 10.3.2007, 543,47 EUR od 10.6.2006 do 10.4.2007,

1.028,65 EUR od 10.6.2006 do 10.4.2007, 140,24 EUR od 10.6.2006 do 10.5.2007, 796,37 EUR od 10.6.2006 do 10.5.2007, 403,23 EUR od 10.6.2006 do 31.7.2007, 232,27 EUR od 10.6.2006 do 31.7.2007, 543,45 EUR od 10.6.2006 do 31.7.2007,

1.028,65 EUR od 10.6.2006 do 31.7.2007, 543,45 EUR od 10.6.2006 do 31.7.2007,

1.028,65 EUR od 10.6.2006 do 31.7.2007, 543,45 EUR od 10.6.2006 do 21.9.2007,

1.028,65 EUR od 10.6.2006 do 21.9.2007, 543,45 EUR od 10.6.2006 do 28.9.2007,

1.028,65 EUR od 10.6.2006 do 7.9.2007, 543,45 EUR od 10.6.2006 do 30.11.2007,

1.028,65 EUR od 10.6.2006 do 30.11.2007, 126,81 EUR od 10.6.2006 do 30.11.2007,

1.028,65 EUR od 10.6.2006 do 30.11.2007, 232,26 EUR od 10.6.2006 do 29.2.2008, 36,05 EUR od 10.6.2006 do 21.8.2006, 36,05 EUR od 10.6.2006 do 14.11.2007. V nespremenjenem delu se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu potrdi.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 946,65 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 27.732,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.6.2006 dalje. Toženi stranki je naložilo še plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 1.479,90 EUR v roku 15 dni, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper navedeno sodbo vlaga tožena stranka pravočasno pritožbo. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena ZPP ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da izda zavrnilno sodbo oziroma da zamudno sodbo razveljavi in zadevo odstopi v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

Tožeča stranka je vložila odgovor na pritožbo. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrne.

Pritožba je delno utemeljena.

Tožeča stranka je od tožene stranke s predmetno tožbo terjala plačilo najemnine in stroškov za najem lokala štev. ... skupaj s posebnimi najemnimi površinami, to je skladiščnim prostorom in parkirnimi prostori. Najemnino in stroške je terjala za čas od meseca junija 2006 do maja 2007. Ker je 8.5.2007 potekel rok za prostovoljno izpraznitev omenjenih prostorov, tožena stranka pa prostorov kljub temu ni izpraznila še nadaljnjih šest mesecev, je terjala od tožene stranke še plačilo uporabnine zaradi uporabe prostorov v lasti tožeče stranke za obdobje nadaljnjih šestih mesecev. Ne držijo torej pritožbene navedbe, da je tožeča stranka za ves čas zahtevala plačilo najemnine, kljub temu, da je bila najemna pogodba že odpovedana. Iz navedb tožeče stranke je namreč razvidno, da je tožena stranka v obdobju po 8.5.2007, ko ji je bila s sodno odločbo naložena izpraznitev spornih poslovnih prostorov, brez pogodbene podlage uporabljala poslovne prostore, ki so bili v lasti tožeče stranke. Iz dejanskih navedb tožeče stranke je sodišče prve stopnje naredilo pravilen pravni zaključek, da tožeča stranka od tožene stranke za čas po 8.5.2007 terja plačilo na podlagi pravil o neupravičeni pridobitvi. Velja namreč, da lahko imetnik v primeru, če je nekdo uporabil tujo stvar v svojo korist, od njega zahteva, naj mu nadomesti korist, ki jo je imel od uporabe (198. člen Obligacijskega zakonika, Ur. list RS št. 83/01 s spremembami; nadalje OZ). Plačilo uporabnine torej predstavlja nadomestilo za korist, ki jo je imela tožena stranka od uporabe tujih poslovnih prostorov.

Pritožba tudi ni utemeljena v delu, ko nasprotuje višini prisojene uporabnine. Ob uporabi tuje nepremičnine ima, po sodni praksi, okoriščeni korist v obsegu, kot bi znašala najemnina za te prostore (2 Ips 428/98). V konkretnem primeru je imela tožena stranka pred majem 2007 sama v najemu sporne prostore. Sicer pa tožena stranka, ki na tožbo ni odgovorila, tudi višine tožbenega zahtevka ni prerekala. Zato tožeča stranka tudi ni bila dolžna podati podrobnejše obrazložitve glede „primernosti vtoževane uporabnine“, niti ni bilo dolžno, brez ugovora tožene stranke, sodišče samo preverjati višino vtoževanega zneska. Ker je bila izdana zamudna sodba, pri kateri se dokazni postopek ne izvede, tudi ni mogoče očitati tožeči stranki, da ni predlagala nobenega dokaza glede višine prisojene uporabnine. Glede plačila glavnice iz naslova neupravičene obogatitve torej ni utemeljen pritožbeni ugovor, da iz dejstev, ki so navedena v tožbi, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. V tem delu torej ni podana zatrjevana kršitev 3. točke 1. odstavka 318. člena ZPP.

Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe v zvezi s kršitvijo 4. točke 1. odstavku 318. člena ZPP, ki določa, da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, ne smejo biti v nasprotju s predloženimi dokazi. Ovira za izdajo zamudne sodbe je le nasprotje med dejstvi, ki spadajo v pravno relevantno trditveno podlago tožeče stranke in predloženimi dokazi. Dokazi, ki predstavljajo oviro za izdajo zamudne sodbe, so zato le tisti, s katerimi so ovržene tožbene trditve tako, da bi bila zaradi tega nujna zavrnitev tožbenega zahtevka. Ker predložena najemna pogodba z dne 10.12.2004 ne izključuje zatrjevanega obstoja najemnega razmerja po najemni pogodbi z dne 20.6.2002, predloženi dokaz ne predstavlja ovire za izdajo zamudne sodbe. Navedeno pravno stališče je zavzelo tudi sodišče prve stopnje. Ker gre za pravno interpretacijo določbe 4. točke 1. odstavku 318. člena ZPP, sodišče prve stopnje z obrazloženim pojasnilom ni širilo trditvene podlage tožbe.

Pritožbene navedbe torej niso utemeljene, pač pa pritožbeno sodišče ob preizkusu po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP) ugotavlja, da v obrestnem delu zahtevka, iz dejstev, ki so navedena v tožbi, ne izhaja v celoti utemeljenost tožbenega zahtevka (3. točka 1. odstavka 318. člena ZPP). Kot je navedla tožeča stranka v tožbi, so posamezni zneski najemnine oziroma uporabnine skupaj s stroški mesečno zapadali v plačilo po dnevih, navedenih v tožbi. Dolžnik pride v zamudo šele, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev (1. odstavek 299. člena OZ), od zamude dalje pa dolguje poleg glavnice še zamudne obresti (1. odstavek 378. člena OZ). Zato je bila tožeča stranka upravičena do plačila zakonskih zamudnih obresti od neplačanih zneskov šele od zapadlosti posameznega zneska v plačilo, ne pa do plačila zakonskih zamudnih obresti od celotnega zneska za čas od 10.6.2006 dalje. Ta del obrestnega zahtevka torej ni utemeljen, nesklepčnosti pa tudi ni mogoče odpraviti (4. odstavek 318. člena ZPP). Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti za čas od 10.6.2006 dalje pa do zapadlosti posameznih računov, kot jih je navedla tožeča stranka na 3. do 6. strani tožbe.

Zato je, ob pravilni uporabi materialnega prava, tožbeni zahtevek tožeče stranke v navedenem delu obrestnega zahtevka neutemeljen. Pritožbeno sodišče je zato delno spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, kot je to razvidno iz izreka te sodbe (4. točka 358. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče je spremenilo odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo. Zato je moralo odločiti o stroških vsega postopka (2. odstavek 165. člena ZPP). Ker tožeča stranka v pravdi ni uspela samo z majhnim delom obrestnega zahtevka, zaradi katerega niso nastali posebni stroški (3. odstavek 154. člena ZPP) ji je dolžna tožena stranka plačati njene stroške pred sodiščem prve stopnje. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo tudi v 2. točki izreka potrdilo.

Izpodbijana sodba je bila delno spremenjena v majhnem delu obrestnega zahtevka ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti. Zato pritožnik tudi ni upravičen do povračila pritožbenih stroškov in jih je dolžan nositi sam ter tožeči stranki plačati stroške odgovora na pritožbo. Stroške tožene stranke je pritožbeno sodišče odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo na podlagi specificiranega stroškovnika in sicer je toženi stranki priznalo nagrado za postopek v priglašenem znesku z 20% DDV, skupaj 946,56 EUR. Navedeni znesek je dolžna tožeči stranki povrniti tožena stranka v roku 15 dni, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.