Jedro

Ni sicer treba, da so pravne norme sploh pripisane v izrek prvostopenjske sodbe, razen če nadomeščajo del opisa dejanja kot življenjskega dogodka (opis dejstev), vendar pa je utemeljeno pritožbeno izpostavljeno pričakovanje zagovornikov obdolženega, da je vsebina skupka norm, vsebovanih v izreku izpodbijane sodbe, ustrezno obrazložena. Pri tem se je prvostopenjsko sodišče dolžno opredeliti do vseh trditev, ki izhajajo iz opisa kaznivega dejanja po obtožbi, tako, da na podlagi izvedenih dokazov pojasni, ali zatrjevana dejstva šteje za dokazana ali ne. Razlogi sodbe morajo skladno s 17. členom ZKP zajeti vsa dejstva, ki so znak obravnavanega kaznivega dejanja, ali so odločilna zato, ker je od njih odvisna uporaba posamezne določbe kazenskega zakona oziroma z njim povezanega predpisa v primeru blanketne kazenske norme.

Izrek

Pritožbi zagovornikov obdolženega A. A. se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugega sodnika.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo I K 3060/2021 z dne 21. 11. 2022 obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po prvem odstavku 196. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Na podlagi 57. in 58. člena KZ-1 mu je izreklo pogojno obsodbo, v okviru katere mu je po prvem odstavku 196. člena KZ-1 določilo kazen eno leto in dva meseca zapora in skladno s 47. členom KZ-1 denarno kazen v višini 150 dnevnih zneskov po 10,52 EUR, kar znaša 1.578,00 EUR. Odločilo je, da se kazen zapora ne bo izrekla, če obdolženi v preizkusni dobi treh let ne bo storil novega kaznivega dejanja, medtem ko se denarna kazen izreče in jo je obdolženi dolžan plačati v roku treh mesecev od pravnomočnosti sodbe. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženega obremenilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom ter sodne takse, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe. Po drugem odstavku 105. člena ZKP je oškodovano B. B. s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pot pravde.

2. Zoper takšno sodbo so se pritožili obdolženčevi zagovorniki, in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, kazenske sankcije in odločitve o stroških postopka. Pritožbenemu sodišču predlagajo, da pritožbi ugodi in izreče zavrnilno sodbo oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Zagovorniki pritožbeno izpostavijo, da izrek izpodbijane prvostopenjske sodbe obdolženemu očita ravnanje v nasprotju s 44. členom Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1) v zvezi s 134. členom ZDR-1, s 144., 152. in 158. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-2), prvim in četrtim odstavkom 57. člena Zakona o davčnem postopku (ZdavP-2) in drugim odstavkom 352. člena ZdavP-2 ter 353. členom ZdavP-2, omejitev pravice delavcem do plače po 44. členu ZDR-1 in odvzem pravice upoštevanja obdobja v pokojninsko dobo na podlagi 134. člena ZPIZ-2, medtem ko vsebina teh, v opisu inkriminiranega dejanja izrecno navedenih norm, med razlogi sodbe sploh ni natančneje pojasnjena. Posledično menijo, da sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o odločilnih dejstvih, saj manjka obrazložitev glede odločb, vsebovanih v izreku, prav tako pa obstaja nasprotje med izrekom in obrazložitvijo sodbe, ki je zatorej nerazumljiva in nejasna, v čemer zagovorniki obdolženega prepoznajo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

5. V pritožbenem izvajanju, ko pogrešajo obrazložitev vsebine v izreku izpodbijane prvostopenjske sodbe navedenih dopolnilnih norm, je zagovornikom slediti. Na podlagi 1. točke prvega odstavka 359. člena ZKP v zvezi s tretjim odstavkom 364. člena ZKP mora biti v izreku sodbe naveden opis kaznivega dejanja, ki mora vsebovati vsa odločilna dejstva, ki konkretizirajo kaznivo dejanje, ter zakonska označba kaznivega dejanja in določbe kazenskega zakona, ki jih je sodišče uporabilo (2. točka prvega odstavka 359. člena ZKP).1 V predmetni kazenski zadevi pa je bazno določilo, 196. člen KZ-1, blanketne narave. Blanketnost cit. norme je izražena s tem, da določba z naslovom Kršitev temeljnih pravic delavcev sama ne našteva pravilnega ravnanja po predpisih o plači in o drugih prejemkih iz delovnega razmerja, temveč se glede tega sklicuje na vsebino drugih predpisov, in sicer na 44. člen ZDR-1, ki določa, da mora delodajalec delavcu za opravljeno delo zagotoviti ustrezno plačilo. Vrhovno sodišče je v zvezi z blanketnimi normami že v več odločbah zavzelo stališče,2 da blanketna kazenskopravna norma sama v celoti ne določa zakonskega stanu kaznivega dejanja. Glede posameznih znakov se blanketna norma zato sklicuje na pravna pravila drugih pravnih področij (dopolnilne norme) in se podrobnejša opredelitev znakov kaznivega dejanja in njihov pomen tako ugotavlja po drugih, že sprejetih predpisih, v danem primeru konkretnih določb ZDR-1, ZPIZ-2 in ZDavP-2, ki so navedena v izreku izpodbijane sodbe. Blanketna kazenskopravna norma iz prvega odstavka 196. člena KZ-1 in dopolnilne norme 44. in 134. člena ZDR-1, 134., 144., 152., 153. in 158. člena ZPIZ-2 ter 57. v zvezi s prvim in drugim odstavkom 352. in 353. člena ZDavP-2 tako tvorijo pravno celoto, ki jo sodišče uporabi glede na ugotovljeno dejansko stanje. Ni sicer treba, da so pravne norme sploh pripisane v izrek prvostopenjske sodbe, razen če nadomeščajo del opisa dejanja kot življenjskega dogodka (opis dejstev), vendar pa je utemeljeno pritožbeno izpostavljeno pričakovanje zagovornikov obdolženega, da je vsebina skupka norm, vsebovanih v izreku izpodbijane sodbe, ustrezno obrazložena.

6. Ob navedenem pritožbeno sodišče opozarja, da je obrazložitev sodbe predstavitev sodnikove miselne presoje dejanskega stanja in njegove pravne subsumpcije v zvezi s predmetom kazenskega postopka ter je zato bistveni del poštenega sodnega postopka, ki ga zagotavlja 22. člen Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava).3 Pri tem se je prvostopenjsko sodišče dolžno opredeliti do vseh trditev, ki izhajajo iz opisa kaznivega dejanja po obtožbi, tako, da na podlagi izvedenih dokazov pojasni, ali zatrjevana dejstva šteje za dokazana ali ne. Razlogi sodbe morajo skladno s 17. členom ZKP zajeti vsa dejstva, ki so znak obravnavanega kaznivega dejanja, ali so odločilna zato, ker je od njih odvisna uporaba posamezne določbe kazenskega zakona oziroma z njim povezanega predpisa v primeru blanketne kazenske norme. Ta zahteva se, razen na obrazložitev dejanskega stanja v zvezi s krivdo obdolženega, v smislu vseh predpostavk za izrek obsodilne sodbe iz 3. člena ZKP nanaša na vse sodne odločbe, ki jih je sodišče prve stopnje izdalo ob izreku sodbe, torej (tudi) glede pritožbeno izpostavljenih izbire in odmere kazenskih sankcij, načina njihove izvršitve ter stroškov kazenskega postopka. Pri pravni presoji zadeve pa sodišče prve stopnje v okviru svoje neodvisnosti iz 125. člena Ustave upošteva uveljavljene argumente za razlago normativnih pravnih aktov.

7. Poleg navedenega je opozoriti, da je v primeru neplačanih prispevkov posamezni delavec prikrajšan za to, da bi se mu plača v obdobju neplačanih prispevkov na podlagi drugega odstavka 30. člena ZPIZ-2 upoštevala pri izračunu pokojninske osnove, medtem ko je pri neobračunanih prispevkih delavec prikrajšan, da se mu neobračunano obdobje na podlagi 134. člena ZPIZ-2 ne upošteva v pokojninsko dobo. V obeh primerih gre vsekakor za omejitev delavčeve pravice do plače,4 in sicer do celotne bruto plače, ki je sestavljena iz neto plače in plačila obveznih prispevkov, kar vse skupaj tvori bruto plačo. Pri pregledu izpodbijane prvostopenjske sodbe pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni zadostilo pričakovanemu standardu podajanja pravne argumentacije, kot to pravilno opozarjajo zagovorniki obdolženega, saj zgolj prepis v izreku navedenih določb dopolnilnih norm ZDR-1, ZPIZ-2 in ZDavP-2 v točki 14 ne ponudi jasne in tehtne obrazložitve, ki bi jo šlo preizkusiti v okviru pritožbenega postopka. Zgolj na načelni ravni izražen očitek, naslovljen na obdolženega, da je ravnal v nasprotju s 44. členom ZDR-1 v zvezi s 134. členom ZDR-1, brez ustrezne vsebinske utemeljitve, namreč ne more biti zadostna, še sploh iz razloga, ker je jedro 134. člena ZDR-1 plačilni dan, medtem ko je fokus predmetne kazenske zadeve na zatrjevanem odvzemu pravice delavcem, da bi se jim na podlagi 134. člena ZPIZ-2 (in ne ZDR-1) inkriminirano obdobje upoštevalo v pokojninsko dobo. Po navedenem je zato podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

8. Zagovorniki obdolženega imajo tudi prav, da iz točke 14 obrazložitve izpodbijane sodbe ne izhaja vsebina same določbe 134. člena ZDR-1, ki je izrecno navedena v izreku izpodbijane sodbe, kršitev te dopolnilne norme tudi ni opisana oziroma obrazložena. Je pa glede inkriminiranega očitka (pravilno) opisana vsebina kršitve določbe 134. člena ZPIZ-2, da je torej obdolženi delavcem odvzel pravico upoštevanja obdobja v pokojninsko dobo na podlagi 134. člena ZPIZ-2. Vendar slednji razlogi ne ustrezajo v izreku izpodbijane sodbe (tudi) zatrjevani kršitvi 134. člena ZDR-1. Ker je v tem delu torej sodba sodišča prve stopnje nejasna in nerazumljiva, je zagovornikom obdolženega v zatrjevani kršitvi določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP pritrditi.

9. Bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP imajo vselej za posledico razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje, zato je pritožbeno sodišče odločilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa. V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje ugotovljene kršitve odpravilo, posebno pozornost pa bo namenilo preostalim pritožbenim izvajanjem zagovornikov obdolženega, s katerimi uveljavljajo pritožbene razloge kršitve kazenskega zakona (in pritožbeno zatrjevani status ne bis in idem), zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, kazenske sankcije in odločitve o stroških postopka. Zaradi narave ugotovljenih kršitev se namreč pritožbeno sodišče s preostalimi pritožbenimi izvajanji ni moglo ukvarjati. V ponovljenem sojenju, kar pomeni ponovno skrbno presojo in oceno vseh izvedenih dokazov, še posebej odločbe Finančne uprave RS o prekršku družbi C. C. z dne 10. 7. 2020, v okviru katere je bila (tudi) obdolženemu A. A. izrečena enotna sankcija opomin,5 ter obrazložitev sodne odločbe v skladu z zahtevami in pričakovanjem iz šestega in sedmega odstavka 364. člena ZKP, bo tako sodišče prve stopnje ugotovljene kršitve odpravilo in izvedlo ter ustrezno materialno ovrednotilo vse dokaze, ki so potrebni za razjasnitev dejanskega stanja, nato pa po celoviti oceni vseh izvedenih (tako obremenilnih kot razbremenilnih) dokazov ter vsestranski razjasnitvi zadeve v zadevi ponovno odločilo, kar pa bo lažje storilo pred drugim sodnikom, ki o zadevi še ni zavzel stališča. 10. Sklep pritožbenega sodišča temelji na prvem in četrtem odstavku 392. člena ZKP.

1 Povzeto po VSRS Sodba I Ips 442/2015 z dne 15. 4. 2021. 2 Za prim. VSRS Sodbe I Ips 4/94 z dne 16. 2. 1994, I Ips 95/2010 z dne 2. 12. 2010, I Ips 94/2010 z dne 16. 12. 2010 in I Ips 18979/2012 z dne 1. 12. 2016. 3 Povzeto po Polegek B. et. al., Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Lexpera, Ljubljana 2023, str. 834. 4 Enako sklep VSM IV Kp 55722/2021 z dne 10. 2. 2022. 5 VSRS je v več odločbah že zavzelo stališče glede razlike med zakonsko opredelitvijo prekrškov in zakonskimi znaki obravnavanega kaznivega dejanja ter izpostavilo, da določba 196. člena KZ-1 kot blanketna norma za storitev kaznivega dejanja že v osnovi predpostavlja kršitev predpisov s področja delovnih razmerij. To pomeni, da so zakonski znaki prekrška vsebovani v zakonskih znakih kaznivega dejanja, s tem, da kaznivo dejanje vsebuje tudi druge elemente zakonskega dejanskega stanu, ki so lastni le kaznivemu dejanju, ne pa tudi prekršku. Medtem ko prekršek predstavlja golo kršitev predpisa, gre pri kaznivem dejanju za poseg v pravno zavarovano dobrino, ki se navzven kaže s prikrajšanjem delavcev. Za prim. VSRS Sodbe I Ips 16436/2012 z dne 7. 5. 2015 in I Ips 4756/2014 z dne 6. 9. 2018 ter odločba US RS U-I-24/10 z dne 19. 4. 2012.