Jedro

Glede na to, da iz plačilne liste, ki jo je predložila tožeča stranka sama, in sicer za mesec september 2020, izhaja, da je tudi v tem mesecu tožeča stranka prejemala iste kategorije dodatkov kot v mesecih november in december 2021, je moč zaključiti, da tožeča stranka poleg rednega dela, zaradi organizacije dela na njenem službenem mestu, prejema tudi različne dodatke. Glede na to, da tožeča stranka ni navedla, kolikšna je konkretna višina nagrade, ki naj bi jo prejela v mesecu januarju 2022 iz naslova epidemije COVID, zlasti pa tega ni izkazala z nobeno listino, sodišče prve stopnje tega ni moglo upoštevati.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (II. do IV. točka izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije stroške pritožbe.

Obrazložitev

**Odločitev sodišča prve stopnje**

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se tožečo stranko delno oprosti plačila sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje, in sicer za znesek 435,00 EUR (I. točka izreka); glede tega, kar zahteva tožeča stranka iz naslova taksne oprostitve več, se predlog tožeče stranke zavrne (II. točka izreka sklepa); tožeča stranka je dolžna plačati preostali del sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje v višini 1.680,00 EUR v 24-ih zaporednih mesečnih obrokih po 70,00 EUR. Posamezni obroki zapadejo v plačilo po datumu, navedenem v plačilnem nalogu, ki ga bo tožeča stranka prejela po pravnomočnosti sklepa. Če bo tožeča stranka zamudila s plačilom posameznega obroka, bodo z dnem zamude v plačilo zapadli še neplačani obroki (III. točka izreka); neplačane obroke bo sodišče prisilno izterjalo (IV. točka izreka).

**Povzetek pritožbenih navedb**

2. Tožeča stranka je vložila pritožbo iz razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep od II. do IV. točke spremeni tako, da v celoti ugodi pritožbi tožeče stranke, oziroma, podrejeno, da izpodbijani sklep od II. do IV. točke izreka razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom. Predlaga še, da pritožbeno sodišče toženi stranki naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka ter sodne takse, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po preteku paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo. V pritožbi navaja, da je tožeča stranka res zaposlena, vendar prejema le plačo v znesku 1.043,00 EUR bruto, kar izhaja iz potrdila o prejemu minimalne plače z 9. 5. 2022, ki ga je izdal delodajalec D. Prilaga tudi zbirni pregled izplačil od januarja do marca 2022, katerega je izdal njen delodajalec, iz katerega izhaja, da ima tožeča stranka minimalne prihodke v znesku 1.000,00 EUR bruto. Navaja, da je bila tožeči stranki v mesecu januarju 2022 za leto 2021 izplačana enkratna nagrada za čas dela med pandemijo COVID-19, kar je sodišče prve stopnje napačno upoštevalo pri cenzusu oprostitve sodne takse v tem pravdnem postopku. Sodišče je zmotno in nepopolno vpogledalo v listine ter nepopolno in zmotno ugotovilo, da tožeča stranka ni socialno ogrožena zaradi plačila stroškov sodnega postopka. Poudarja, da je premoženjsko stanje tožeče stranke tako slabo, da opravičuje celotno taksno oprostitev. Tožeča stranka je del socialno ogroženega sloja prebivalstva, saj dejansko ne razpolaga z nobenim premoženjem, razen z osebnim vozilom, ki ga potrebuje za prevoz v službo. Prejema minimalno plačo v znesku 1.043,00 EUR bruto na mesec.

**Presoja utemeljenosti pritožbe**

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje, sodišče v skladu z določbo prvega odstavka 11. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) v celoti ali deloma oprosti stranko plačila taks, če bi bila s tem plačilom občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja stranka ali se preživljajo osebe, ki se za namen ugotavljanja materialnega položaja pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev poleg vlagatelja upoštevajo po zakonu, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev. Sodišče stranki odloži plačilo taks ali ji dovoli obročno plačilo, če bi bila s takojšnjim plačilom ali takojšnjim plačilom v celotnem znesku občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja sama ali se preživljajo njeni družinski člani. Čas odloga plačila oziroma skupni čas plačevanja obrokov ne sme biti daljši od 24 mesecev, razen, če sodišče zaradi izjemnih okoliščin presodi, da je za plačilo potreben daljši čas (drugi odstavek 11. člena ZST-1). Pri odločanju o oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu taks mora sodišče skrbno presoditi vse okoliščine, zlasti pa upoštevati materialni položaj stranke in njenih družinskih članov, vrednost predmeta postopka in število oseb, ki jih stranka preživlja (peti odstavek 11. člena ZST-1). Po določbi šestega odstavka 11. člena ZST-1 velja, da je do celotne oprostitve plačila taks, ne glede na določbe prvega odstavka tega člena, upravičena stranka, ki izpolnjuje materialne pogoje za prejemanje redne brezplačne pravne pomoči po zakonu, ki ureja brezplačno pravno pomoč.

5. Za odločitev v predmetni zadevi je zlasti relevantna slednja določba. Šteje se, da je socialno stanje prosilca in njegove družine zaradi stroškov sodnega postopka ogroženo, če mesečni dohodek prosilca ne presega dvakratnika minimalnega dohodka (drugi odstavek 13. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči, v nadaljevanju ZBPP). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da povprečni mesečni dohodek tožeče stranke v zadnjem trimesečnem obdobju znaša 917,12 EUR, kar pomeni, da njen povprečni mesečni dohodek presega dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka, ki trenutno znaša 843,78 EUR. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo povprečni mesečni dohodek tožeče stranke, je neutemeljen. Iz izjave o premoženjskem stanju oziroma izjavi priloženih plačilnih list za mesece november 2021, december 2021 in pa september 2020, izhaja, da je tožeča stranka v naštetih mesecih prejemala plačilo za redno delo, dodatek na delovno dobo, dodatek na izmensko delo, dodatek za delo v nedeljo, dodatek za neenakomerni delovni čas oziroma dodatek za delo preko polnega delovnega časa. Tožeča stranka v zvezi s svojo pritožbeno trditvijo, da ji je bila v mesecu januarju izplačana enkratna nagrada za čas dela med pandemijo COVID-19, ni predložila nobene listine, zlasti ne plačilne listine za mesec januar 2022, iz katere bi se dala ugotoviti višina navedenega dodatka. Višina COVID dodatka, na katerega se sklicuje tožeča stranka, prav tako ni razvidna iz listin, ki jih je sodišče pridobilo po uradni dolžnosti (izpisek FURS, izpisi prometa na bančnem računu). Iz potrdila o prejemanju minimalne plače, ki ga je izdal D., pa pavšalno izhaja, da so izplačila za vse relevantne mesece, ki presegajo minimalno plačo, začasni, enkratni dodatki zaradi COVID ukrepov (delo v rdeči coni in nadure in izplačilo tržne dejavnosti). Glede na to, da iz plačilne liste, ki jo je predložila tožeča stranka sama, in sicer za mesec september 2020, izhaja, da je tudi v tem mesecu tožeča stranka prejemala iste kategorije dodatkov kot v mesecih november in december 2021, je moč zaključiti, da tožeča stranka poleg rednega dela, zaradi organizacije dela na njenem službenem mestu, prejema tudi različne dodatke. Glede na to, da tožeča stranka ni navedla, kolikšna je konkretna višina nagrade, ki naj bi jo prejela v mesecu januarju 2022 iz naslova epidemije COVID, zlasti pa tega ni izkazala z nobeno listino, sodišče prve stopnje tega ni moglo upoštevati. Tožeča stranka tudi ni navedla, zakaj navedenih trditev in z njimi povezanih dokazil brez svoje krivde ni podala že v fazi odločanja o taksni oprostitvi (prvi odstavek 337. člena Zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

6. Pritožbeno sodišče še poudarja, da je institut taksne oprostitve, pa tudi obročnega plačila in odloga, treba razlagati restriktivno, saj je namenjen socialno najbolj ogroženim slojem prebivalstva. Ker tožeča stranka presega z zakonom določeni cenzus na družinskega člana, je v ta sloj prebivalstva ni moč uvrstiti. Sodišče prve stopnje je finančno situacijo tožeče stranke pravilno upoštevalo na način, da ji je dovolilo obročno odplačevanje takse za maksimalno določeni čas, ki ga predvideva zakon, oziroma s tem, da jo je delno oprostilo plačila takse.

7. Ker pritožba ni utemeljena in niso podani razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je višje sodišče pritožbo na podlagi 2. točke 365. člena ZPP zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Posledično mora tožeča stranka sama kriti svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).