Jedro

Med strankama je sporno, ali je bil tožnikov objekt res na novo priključen na komunalno opremo, saj tožnik trdi, da je bil že pred priključitvijo na leta 2013 zgrajeno kanalizacijo priključen na javno kanalizacijsko omrežje.

Toženka je ves čas upravnega postopka navajala, da to ni mogoče, ker tako omrežje na območju, na katerem se nahaja tožnikova stavba, pred letom 2013 ni obstajalo. Negativna dejstva – torej tudi neobstoj javnega kanalizacijskega omrežja – je smiselno nemogoče dokazati, zato je v obravnavani zadevi tožnik tisti, ki bi moral dokazati obstoj javnega kanalizacijskega omrežja in da je bila njegova stavba na to omrežje priključena.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo tožniku odmerila komunalni prispevek za stavbo na naslovu A. parc. št. 178/20 k.o. ..., za komunalno opremo s primarnim in sekundarnim kanalizacijskim omrežjem komunalnih odpadnih voda v skupnem znesku 2.523,65 EUR, ter določila način plačila.

Iz obrazložitve med drugim izhaja, da se navedeni objekt na novo priključuje na javno kanalizacijo komunalnih odpadnih voda ter da tožnik toženki v postavljenem roku ni dostavil morebitnih dokazil o že poravnanih obveznostih v zvezi s priklopom objekta na tovrstno komunalno opremo. Poleg tega toženka navaja še podatke, na katerih temelji izračun komunalnega prispevka.

Drugostopenjski upravni organ je tožnikovo pritožbo zavrnil kot neutemeljeno. Iz obrazložitve med drugim izhaja, da meni, da ne drži tožnikova pritožbena navedba, da se njegov objekt priključuje na zgolj prenovljeno kanalizacijo, na katero je sicer priključen že 35 let. Navaja, da je bilo tožniku izdano soglasje za priključitev na javno kanalizacijo, ki je bila zgrajena v letu 2013, da se komunalne vode iz objekta odvajajo v greznico, iz nje pa v kanalizacijo (cevovod) z iztokom v Poljansko Soro, da se bodo s priklopom na javno kanalizacijo te vode pričele odvajati v kanalizacijo „Ob jezu“, ki je sestavni del kanalizacije Gorenja vas, ta pa se zaključuje s komunalno čistilno napravo Gorenja vas, da iz evidence izvajalca javne službe izhaja, da objekt pred tem ni bil priključen na javno kanalizacijo komunalnih odpadnih voda in da je prvostopenjski organ tožnika pozval k posredovanju projektne dokumentacije in gradbenega dovoljenja za objekt ter dokazil v zvezi z že poravnanimi obveznostmi v zvezi s priklopom na javno kanalizacijo, tožnik pa se na ta poziv ni odzval. Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da je bila zgradba na navedeni parceli na javno kanalizacijo priključena že od leta 1966, v letu 2013 pa je občina kanalizacijo obnovila. Obstoječi priključek je gradbeni izvajalec priključil na prenovljeno kanalizacijo, tožnik pa je kasneje od občine dobil zahtevek, da vloži vlogo za priključek. V dobri veri, da gre za formalnost, je to tudi storil. Njegov objekt se ne priključuje na novo, njegova tlorisna površina je nespremenjena, objekt tudi ni spremenil svoje namembnosti, kar pomeni, da je bila odločba „o plačilu priklopne takse“ (pravilno: o odmeri komunalnega prispevka; op. sodišča) izdana v nasprotju z 80. členom Zakona o prostorskem načrtovanju (v nadaljevanju ZPNačrt). Od Upravnega sodišča „pričakuje sodbo, ki bo sledila navedenim zakonskim predpisom“, torej smiselno sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi.

Toženka v odgovoru na tožbo, obe stranki pa še v pripravljalnih vlogah, navajata nadaljnja dejstva in okoliščine v zvezi z odmero komunalnega prispevka.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče uvodoma opozarja, da je po prvem odstavku 28. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) rok za vložitev tožbe v upravnem sporu 30 dni, v tožbi pa mora tožnik razložiti, zakaj toži (prvi odstavek 30. člena ZUS-1). Predmet preizkusa je zakonitost izpodbijane odločbe, torej odločbe, kot je bila izdana in vročena tožniku, kar pomeni, da morebitnih pomanjkljivosti ni mogoče sanirati z navedbami v odgovoru na tožbo in pripravljalnih vlogah. Po drugi strani je mogoče kot tožbene razloge upoštevati le dejstva in dokaze, ki so jih stranke navedle že v upravnem postopku (52. člen ZUS-1). Sodišče zato pri odločanju ni moglo upoštevati novih dejstev in razlogov, ki sta jih stranki navedli po preteku navedenega roka oziroma v pripravljalnih vlogah.

Obe stranki se sklicujeta na 80. člen ZPNačrt, po katerem je zavezanec za plačilo komunalnega prispevka investitor oziroma lastnik objekta, ki se na novo priključuje na komunalno opremo. Med njima je sporno, ali je bil tožnikov objekt res na novo priključen na komunalno opremo, saj tožnik trdi, da je bil že pred priključitvijo na leta 2013 zgrajeno kanalizacijo priključen na javno kanalizacijsko omrežje.

Toženka je ves čas upravnega postopka navajala, da to ni mogoče, ker tako omrežje na območju, na katerem se nahaja tožnikova stavba, pred letom 2013 ni obstajalo. Negativna dejstva – torej tudi neobstoj javnega kanalizacijskega omrežja – je smiselno nemogoče dokazati, zato je v obravnavani zadevi tožnik tisti, ki bi moral dokazati obstoj javnega kanalizacijskega omrežja in da je bila njegova stavba na to omrežje priključena.

Toženka mu je po presoji sodišča v upravnem postopku to na ustrezen način tudi omogočila, saj ga je pozvala, naj predloži projektno dokumentacijo, gradbeno dovoljenje in morebitna dokazila o že poravnanih obveznostih v zvezi s priklopom na javno kanalizacijo komunalnih odpadnih voda. Med strankama ni sporno, da tožnik ničesar od naštetega ni dostavil, skliceval pa se je na lokacijsko dokumentacijo, iz katere izhaja, da je „zemljišče komunalno opremljeno z javnim vodom elektrike, vodovoda in kanalizacije“. Toženka se je v drugostopenjski odločbi do te navedbe opredelila z obrazložitvijo, da pri tej opremljenosti ni šlo za javno kanalizacijsko omrežje temveč za opremljenost z greznico, ki je bila priključena na cevovod z iztokom v Poljansko Soro, ter na to, da tudi iz evidence izvajalca javne službe izhaja, da tožnikov objekt ni bil priključen na javno kanalizacijo komunalnih odpadnih voda.

Taka obrazložitev je po presoji sodišča smiselna in logična, posebno glede na to, da tožnik ni predložil nobenih drugih oziroma nadaljnjih dokazov o obstoju javnega kanalizacijskega omrežja oziroma o svojem plačilu za priključek nanj, na kar se drugostopenjski organ prav tako sklicuje v svoji odločbi. Sodišče se zato strinja s toženko, da tožnik ni dokazal, da bi bil njegov objekt že prej priključen na javno kanalizacijo komunalnih odpadnih voda.

Iz tožbenih navedb bi utegnilo izhajati še, da je tožnik za priklop na javno kanalizacijsko omrežje štel priključek svoje greznice na cevovod, katerega obstoj med strankama očitno ni sporen, in ki je bil speljan neposredno v vodotok. V zvezi s tem sodišče opozarja, da je odvajanje in čiščenje komunalne in padavinske odpadne vode obvezna občinska gospodarska služba varstva okolja (2. točka prvega odstavka 149. člena Zakona o varstvu okolja, v nadaljevanju ZVO-1), kar pomeni, da gre za komunalno opremo iz 1. točke prvega odstavka 71. člena ZPNačrt. Ta pa mora biti, da se stavbno zemljišče šteje za opremljeno, ne le zgrajena, temveč tudi predana v upravljanje (1. točka prvega odstavka 72. člena ZPNačrt). Poljuben cevovod, v katerega so speljane odpadne vode, torej tudi cevovod, ki ga omenjata stranki, zato še ne predstavlja javnega kanalizacijskega omrežja. Da bi ta cevovod izpolnjeval pogoje za javno omrežje oziroma da bi poleg njega obstajalo še kakšno omrežje, pa tožnik niti ne trdi.

Iz navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je tožbo v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.