Jedro

ZKP ne pozna posebnega, skrajšanega ali poenostavljenega postopka za izvedbo obravnave, ko je sodba sodišča prve stopnje razveljavljena le delno (na primer le glede odločbe o (stranski) kazni), v odločbi o krivdi pa je že postala pravnomočna - v takem primeru je v ponovljenem postopku primerna smiselna uporaba določb ZKP o glavni obravnavi.

Tako bi bilo mogoče kot ustrezno opredeliti povzemanje oziroma temu ustrezno predstavitev razveljavitvenega sklepa sodišča druge stopnje namesto povzemanje obtožbe; v celoti bi moral biti podan pouk obdolžencem po 320. členu in po petem odstavku 321. člena ZKP, obdolžencu bi moralo biti omogočeno, da se izjavi o vseh okoliščinah, ki so pomembne za izrek kazenske sankcije; dokazni postopek bi se moral omejiti le na izvedbo tistih dokazov, ki so pomembni za odločanje glede razveljavljenega dela sodbe; stranke, oškodovanec in zagovornik bi morale imeti zaključno besedo; izrečena oziroma razglašena sodba pa bi morala imeti v izreku ustrezno sklicevanje na sodbo, ki je glede izreka o krivdi že pravnomočna.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo III K 89726/2010 z dne 1. 4. 2011 spoznalo obsojene E. R., G. S., N. G. in P. S. za krive storitve nadaljevanih kaznivih dejanj velike tatvine po 1. in 3. točki prvega odstavka 205. člena v zvezi s 54. in 20. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter obsojenima E. R. in G. S. izreklo vsakemu po dve leti zapora in denarno kazen v višini devetdesetih dnevnih zneskov po 34,7 EUR (3.123,6 EUR), ki sta jo obsojenca dolžna plačati v roku dveh mesecev po pravnomočnosti sodbe; obsojenemu N. G. izreklo kazen enajstih mesecev zapora ter denarno kazen v višini petdesetih dnevnih zneskov po 34,7 EUR (1.870 EUR), ki jo je obsojenec dolžan plačati v roku dveh mesecev po pravnomočnosti sodbe in obsojenemu P. S. kazen sedem mesecev zapora in denarno kazen v višini tridesetih dnevnih zneskov po 34,7 EUR (1.041 EUR), ki jo je obsojenec dolžan plačati v roku dveh mesecev po pravnomočnosti sodbe. V izrečene kazni zapora je bil vsem obsojenim vštet čas, ki so ga prebili v priporu. Zoper obsojene E. R., G. S. in P. S. je bil oškodovani V. B. prisojen premoženjskopravni zahtevek v višini 1.950 EUR, oškodovancu H. L. pa premoženjskopravni zahtevek v višini 457 EUR. Obsojeni so bili oproščeni plačila stroškov kazenskega postopka. V pritožbenem postopku je Višje sodišče v Ljubljani s sodbo in sklepom III Kp 89726/2010 z dne 1. 9. 2011 odločilo, da se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se obsojenima E. R. in G. S. izrečeni kazni zapora znižata, in sicer vsakemu na eno leto in šest mesecev zapora, glede izrečenih stranskih denarnih kazni pa se je izpodbijana sodba za vse obsojence razveljavila in v tem obsegu vrnila sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

2. V ponovljenem postopku je Okrožno sodišče v Ljubljani z uvodoma citirano sodbo izreklo obsojenima E. R. in G. S. denarni kazni v višini vsakemu po osemdeset dnevnih zneskov po 34,7 EUR oziroma 2.776,00 EUR, ki sta jo dolžna plačati v dveh mesecih po pravnomočnosti sodbe, obsojenemu N. G. je bila izrečena denarna kazen v višini petdeset dnevnih zneskov po 34,7 EUR (1.870 EUR), ki jo je dolžan plačati v roku dveh mesecev po pravnomočnosti sodbe in obsojenemu P. S. denarna kazen v višini trideset dnevnih zneskov po 34.7 EUR (1.041 EUR), ki jo je obsojenec dolžan plačati v roku dveh mesecev po pravnomočnosti sodbe. V pritožbenem postopku je Višje sodišče v Ljubljani s sodbo III Kp 89726/2010 z dne 1. 3. 2012 pritožbe zagovornikov E. R., G. S. in P. S. zavrnilo kot neutemeljene ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojence je sodišče druge stopnje oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka.

3. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenec G. S. po svojem zagovorniku vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, sklicujoč se na 420. člen Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Predlagal je, da se zahtevi ugodi, izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

4. Na zahtevo je podala odgovor vrhovna državna tožilka, ki je navedla, da je zahteva utemeljena in ji je zato treba pritrditi.

5. Odgovor vrhovne državne tožilke je bil poslan obsojencu in njegovemu zagovorniku, da se o njem izjavita. Vročitev je bila uspešno opravljena le zagovorniku obsojenca, ki pa se o odgovoru ni izjavil. 6. Zahtevo za varstvo zakonitosti je mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. V teh primerih gre za kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in za druge kršitve določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. V drugem odstavku 420. člena ZKP je izrecno izključena možnost vložitve zahteve iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V prvem odstavku 420. člena ZKP je določeno, da se sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi.

7. Zagovornik obsojenega v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitev določb ZKP o poteku glavne obravnave, torej 319. do 352. člena ZKP, saj je sodišče prve stopnje opravilo „zgolj napol formalen narok“, čeprav bi moralo ne glede na vsebino razveljavitvenega sklepa Višjega sodišča v Ljubljani III Kp 89726/2010 z dne 1. 9. 2011, po katerem je bila razveljavljena sodba sodišča prve stopnje le glede stranske denarne kazni, opraviti glavno obravnavo v celoti. ZKP namreč ne predpisuje poenostavljenega postopka za tovrstne primere, dopustne bi bile le določene prilagoditve dokaznega postopka, sicer pa bi morala biti opravljena glavna obravnava skladno z določbami XXI. poglavja ZKP. Posledično obsojenci niso bili opozorjeni po 320. členu ZKP, po tretjem odstavku 5. člena ZKP, obtožba ni bila prebrana skladno s 321. členom ZKP, na obtožbo ni bilo mogoče odgovoriti po 322. členu ZKP, obtoženci so bili zaslišani v nasprotju s 323. členom ZKP, ni bilo besede strank (kršeni členi od 346 do 350 ZKP) in je zato podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP.

8. Vložniku zahteve je sicer treba pritrditi, da sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru dejansko ni izvedlo glavne obravnave na način, predpisan v XXI. poglavju ZKP in je s tem kršilo določbe kazenskega postopka o izvedbi glavne obravnave, vendar pa zahteva ni konkretizirala, kako naj bi navedene in še posebej določno opredeljene posamične kršitve vplivale na zakonitost izpodbijane sodbe. Enako je treba ugotoviti tudi glede zatrjevanja v zahtevi, da je bilo obsojencu kršeno „ustavno načelo pravnih jamstev iz četrte alineje 29. člena Ustave RS“, saj mu ni bil dan pouk po petem odstavku 321. člena ZKP (v zvezi s tretjim odstavkom 5. člena ZKP), kar naj bi vplivalo na njegov zagovor, da dejanje obžaluje, da denarja za plačilo denarne kazni nima in da bo oškodovancem vrnil denar, ko bo izpuščen na prostost – na tak zagovor pa je sodišče tudi oprlo svojo odločitev v izpodbijani sodbi. Vendar pa vložnik zahteve niti v tem primeru ni opredelil, kako in v čem naj bi take obsojenčeve navedbe vplivale na zakonitost izrečene denarne kazni v izpodbijani sodbi. Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje izhaja prav obratno in sicer, da je bilo tako obsojenčevo zagovarjanje upoštevano pri oceni, da je „šibkega premoženjskega stanja“, kar gre očitno v obsojenčevo korist; da je dejanje storil pa je izhajalo že iz sodbe sodišča prve stopnje z dne 1. 4. 2011, ki je v odločbi o krivdi postala že pravnomočna in zato obsojenčevo obžalovanje dejanja niti v tem pogledu ni moglo vplivati na zakonitost izreka denarne kazni.

9. Stališče izraženo v zahtevi, da je podano nasprotje med „zapisnikom o glavni obravnavi“ z dne 27. 9. 2011 in pisno izdelano sodbo, ki v izreku navaja, da je bila sodba izrečena „po javni glavni obravnavi“, dejansko pa naj ne bi bila opravljena glavna obravnava pač pa le „narok na podlagi četrtega podstavka 307. člena ZKP“, je prav tako neutemeljeno. O istovrstnem pritožbenem razlogu je odločalo in ga pravilno zavrnilo že sodišče druge stopnje (točka 10), pri čemer je treba še poudariti, da pri navedenem zatrjevanem nasprotju ne gre za nobeno izmed kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, niti ni v zahtevi v tej zvezi utemeljevana kršitev iz drugega odstavka istega člena ZKP. Poleg tega že iz uvodnih navedb sodbe sodišča prve stopnje jasno izhaja, da je sodišče razsodilo glede izrečenih denarnih kazni na podlagi javne glavne obravnave, opravljene na naroku 27. 9. 2011, kar prav tako izhaja iz zapisnika o izvedbi te obravnave, kjer je v zapisniku izrecno navedeno (list. številka 483), da je predsednik senata naznanil predmet glavne obravnave, medtem ko se sklep o naroku po četrtem odstavku 307. člena ZKP v tem zapisniku očitno nanaša na nenavzočega obsojenca P. S. 10. Neutemeljena so tudi oporekanja vložnika zahteve stališčem zavzetim v sodbi sodišča druge stopnje, da „izostali pouki obdolžencem“ niso vplivali na pravilnost in zakonitost sodbe sodišča prve stopnje, saj tudi v tem delu ostaja le pri trditvi, da je „po oceni obrambe“ do takega vpliva prišlo, ki pa ga vsebinsko ne opredeli oziroma ostaja pri istih navedbah, kot so zavrnjene že v točki 7. Ob tem je sicer mogoče pritrditi stališču zahteve, da ZKP ne pozna posebnega, skrajšanega ali poenostavljenega postopka, ki bi bil ustrezen za izvedbo obravnave, ko je sodba sodišča prve stopnje razveljavljena le delno, na primer le glede odločbe o (stranski) kazni, v odločbi o krivdi pa je že postala pravnomočna. Kljub taki nedorečenosti zakona pa je vendar mogoče zaključiti, da je v takem primeru v ponovljenem postopku primerna smiselna uporaba določb ZKP o glavni obravnavi in ne nujno upoštevanje vseh določb XXI. poglavja ZKP. Tako bi bilo mogoče kot ustrezno opredeliti povzemanje oziroma temu ustrezno predstavitev razveljavitvenega sklepa sodišča druge stopnje namesto povzemanje obtožbe po prvem odstavku 321. člena ZKP (kar je smiselno le tedaj, ko o obtožbi še ni odločeno); v celoti bi moral biti podan pouk obdolžencem po 320. členu in po petem odstavku 321. člena ZKP, obdolžencu bi moralo biti omogočeno, da se izjavi o vseh okoliščinah, ki so pomembne za izrek kazenske sankcije; dokazni postopek bi se moral omejiti le na izvedbo tistih dokazov, ki so pomembni za odločanje glede razveljavljenega dela sodbe oziroma so v zvezi z izrekanjem kazenskih sankcij; stranke, oškodovanec in zagovornik bi morale imeti zaključno besedo; izrečena oziroma razglašena sodba pa bi morala imeti v izreku ustrezno sklicevanje na sodbo, ki je glede izreka o krivdi že pravnomočna. Ne glede na to, da v obravnavanem primeru glavna obravnava po kateri je bila izrečena izpodbijana sodba ni bila opravljena na način, ki bi ustrezal vsem navedenim izvedbenim pogojem, v zahtevi ni konkretno opredeljen vpliv zatrjevanih kršitev na zakonitost te sodbe in je zato zahteva v celoti neutemeljena.

11. Zaradi navedenih razlogov, ko zatrjevane kršitve iz 420. člena ZKP, torej bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ki se izključno uveljavljajo, niso bile ugotovljene, je bila zahteva zavrnjena kot neutemeljena (425. člen ZKP).

12. Odločitev o plačilu stroškov, nastalih v zvezi s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98. a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP.