Jedro

Vprašanje izvedbe ustne obravnave zaradi zagotovitve temeljnih jamstev poštenega postopka iz 6. člena EKČP in 29. člena Ustave je odvisno predvsem od narave vprašanja, ki ga kršitelj obrazloženo izpostavlja v vloženi zahtevi za sodno varstvo.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne Okrajnemu sodišču v Ilirski Bistrici v novo odločanje.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Tržni inšpektorat Republike Slovenije, Enota Koper, je z uvodoma navedeno odločbo o prekršku storilca G. M. s. p. spoznal za odgovornega za prekršek po tretji alineji prvega odstavka 21. člena Zakona o gostinstvu (Uradni list RS, št. 93/2007, v nadaljevanju ZGos) ter mu izrekel globo 1.200,00 EUR in mu naložil plačilo stroškov postopka o prekršku. Okrajno sodišče v Ilirski Bistrici je storilčevo zahtevo za sodno varstvo zavrnilo kot neutemeljeno in mu naložilo plačilo sodne takse.

2. Zoper pravnomočno odločbo o prekršku je vrhovni državni tožilec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP), 22. in 29. člena Ustave, prvega odstavka 90. člena in 99. b člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) v zvezi s tretjim odstavkom 59. člena ZP-1 in drugim odstavkom 155. člena ZP-1 ter kršitve iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1. Vrhovni državni tožilec predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo Okrajnega sodišča v Ilirski Bistrici razveljavi ter zadevo vrne temu sodišču v novo odločanje.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilcu in njegovemu zagovorniku, ki se o njej nista izjavila.

B-I.

4. Vrhovni državni tožilec v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da je storilec zoper pravnomočno odločbo o prekršku vložil ustavno pritožbo, ki jo je Ustavno sodišče Republike Slovenije s sklepom Up-380/10 in Up-381/10 z dne 6. 1. 2011 zavrglo. Nato je storilec vložil pritožbo na Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) zaradi kršitev 6. in 13. člena EKČP. S sodbo 111411/11 z dne 28. 2. 2013 je ESČP ugotovilo, da je bila storilcu v obravnavanem postopku o prekršku kršena določba 6. člena EKČP, ker ga sodišče ni zaslišalo in ker ni zaslišalo predlaganih prič, prav tako teh dokazov ni izvedel prekrškovni organ. Zato storilec ni imel možnosti, da bi v postopku uveljavil in dokazoval svojo izjavo, torej ni imel pravice do poštenega sojenja. ESČP je v omenjeni sodbi obrazložilo, da je storilec v postopku o prekršku izpodbijal dejansko stanje in na tej podlagi uveljavljeno pravno opredelitev kršitve in izrečeno sankcijo. Odgovor na vprašanje, ali je storilčev lokal v spornem času obratoval, se navezuje na dejstva, ki so jih ugotovili policisti in ki jih je storilec izpodbijal, organi, ki so vodili postopke, pa so se oprli le na očitke policistov. Zato storilcu očitno ni bila dana možnost, da bi izjavo, ki jo je sicer lahko podal, tudi ustrezno dokazno utemeljil. Ugotovitve policistov so bile edina podlaga za obsodbo, zato je ustna obravnava osrednjega pomena za varstvo storilčevih interesov, saj je na njej mogoče preveriti verodostojnost ugotovitev policistov. Okrajno sodišče v izpodbijani sodbi ni vsebinsko poglobljeno in z oporo v konkretnih okoliščinah obrazložilo, zakaj dopolnitev dokaznega postopka ni potrebna. Tako prekrškovni organ kot sodišče sta verjela ugotovitvam policistov in kljub temu, da policisti storilca niso zaslišali, tega nista storila niti prekrškovni organ niti sodišče, pa čeprav je storilec to v svoji pisni izjavi izrecno predlagal. Z neizvedbo dokazov in opustitvijo dolžnosti, da se o razlogih za tako svojo odločitev izrecno opredeli, je sodišče kršilo prvi odstavek 6. člena EKČP, 22. in 29. člen Ustave, prvi odstavek 90. člena in 99. b člen ZP-1 v zvezi s tretjim odstavkom 59. člena ZP-1 in drugim odstavkom 155. člena ZP-1, ter 8. točko prvega odstavka 155. člena ZP-1. Skupni učinek teh kršitev je imel za posledico kršitev pravice do poštenega sojenja.

B-II.

5. V obravnavanem primeru je Policijska postaja Koper prekrškovnemu organu 4. 11. 2008 podala predlog za uvedbo postopka o prekršku. Policija je bila 5. 10. 2008 ob 3.45 uri obveščena, da se pred storilčevim lokalom U. preriva več oseb. Policija je ugotovila, da ni prišlo do kršitev javnega reda in miru ter da sta lokal in terasa pred lokalom polna gostov. Storilčev brat policistom ni hotel pokazati dovoljenja za obratovanje v podaljšanem obratovalnem času, saj naj bi se v lokalu odvijala zasebna zabava. Od Mestne občine Koper je policija pridobila odločbo, s katero ni bilo ugodeno storilčevi zahtevi za izdajo dovoljenja za obratovanje v podaljšanem obratovalnem času po 2. uri, dovoljeno pa mu je bilo poslovanje v rednem obratovalnem času, to je do 22. ure.

6. Prekrškovni organ je 13. 11. 2008 storilcu poslal obvestilo, v katerem ga je pozval, naj se izjavi o okoliščinah prekrška. Storilčev zagovornik je v izjavi o okoliščinah prekrška navedel, da očitke policije zavrača; da omenjenega dne lokal ni posloval v času, kot je naveden v obvestilu o prekršku; da se prekrškovni organ o tem lahko prepriča z zaslišanjem prič J. H. in P. M., ki sta zaposlena pri storilcu in sta bila tistega večera v službi. Takrat je bila v storilčevem lokalu zasebna zabava, katere pa storilec ni organiziral niti je ni vodil, lokal pa ni obratoval v času, kot ga navaja policija. Končno je zagovornik še navedel, da policisti storilca niso zaslišali, izrazil pa je tudi zahtevo, da naj ga prekrškovni organ povabi k posameznim dejanjem v dokaznem postopku.

7. Z uvodoma navedeno odločbo o prekršku je prekrškovni organ storilca spoznal za odgovornega za prekršek po tretji alineji prvega odstavka 21. člena ZGos, ker je 5. 10. 2008 ob 3.45 uri v svojem gostinskem lokalu opravljal gostinsko dejavnost, ne da bi si pred tem pridobil dovoljenje pristojnega organa za podaljšanje obratovalnega časa. V obrazložitvi odločbe o prekršku prekrškovni organ navaja, da je predlog za uvedbo postopka o prekršku podala Policijska postaja Koper, da policija na dan storitve prekrška storilca ni zaslišala ter da prekrškovni organ po proučitvi dokumentacije v spisu verjame navedbam policije, da je gostinski lokal ob omenjeni uri še posloval. Nato prekrškovni organ v razlogih odločbe o prekršku povzema določbi 12. člena ZGos in 3. člena Pravilnika o merilih za določitev obratovalnega časa gostinskih obratov in kmetij, na katerih se opravlja gostinska dejavnost, in sklepno ugotovi, da je storilec kot samostojni podjetnik posameznik posloval preko določenega poslovnega časa, obratovalnega časa, do katerega je dejansko posloval, ni prijavil pristojnemu organu, zato ni posloval v določenem obratovalnem času.

8. Storilčev zagovornik je v zahtevi za sodno varstvo ponovil navedbe, podane v izjavi o prekršku z dne 19. 11. 2008, ter navedel, da storilec obravnavanega dne ni posloval v času, ki je naveden v izreku odločbe o prekršku ter da drugih dejstev storilec ni mogel navesti, saj policisti niso opravili razgovora z njim. Zagovornik je v zahtevi zatrjeval, da je spornega dne v storilčevem gostinskem lokalu potekala zasebna zabava ter da lokal ni posloval, storilec pa te zabave ni organiziral niti je ni vodil. V času, ki ga je policija navedla v predlogu za uvedbo postopka o prekršku, lokal ni obratoval. Nadalje je zagovornik uveljavljal kršitev pravice do obrambe, saj storilec v postopku ni bil zaslišan, prekrškovni organ pa v odločbi o prekršku ni navedel razlogov, zakaj ni ugodil storilčevim dokaznim predlogom.

9. Okrajno sodišče v Ilirski Bistrici je o zahtevi za sodno varstvo odločilo, ne da bi dopolnilo dokazni postopek. Obrazložilo je, da so bila v odločbi o prekršku vsa odločilna dejstva zanesljivo in celovito ugotovljena, kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, pa ni zaznalo. Sodišče se je prepričalo, da je bila storilcu dana možnost izjaviti se o vseh dejstvih in okoliščinah prekrška, kar je tudi izkoristil z izjavo o prekršku z dne 19. 11. 2008. Obratovalni čas, v katerem smejo poslovati nosilci gostinske dejavnosti, ki nimajo dovoljenja za podaljšani obratovalni čas, je v odločbi o prekršku ustrezno opredeljen. Zato je sodišče zahtevo za sodno varstvo zavrnilo kot neutemeljeno.

10. V sodbi IV Ips 106/2012 z dne 21. 5. 2012, ki je po vsebini enaka obravnavani zadevi, je Vrhovno sodišče, izhajajoč iz določb 22., 23. in 29. člena Ustave ter odločbe Ustavnega sodišča Up-120/97 z dne 18. 3. 1999, obrazložilo, da je pravica obdolženca, da se mu sodi v njegovi navzočnosti, da je treba storilcu tudi v postopku o prekršku zagotoviti pravico, da se brani sam ali z zagovornikom ter da mu je zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist, pri čemer pa je lahko raven pravic v primeru kršitev z manj hudimi posledicami za kaznovano osebo nižja kot v kazenskem postopku. Bistveno je, da so storilcu dane ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskih kotglede pravnih vidikov nanj naslovljenega očitka. Prav tako morajo biti storilcu v postopku o prekršku zagotovljena temeljna jamstva iz 6. člena EKČP, ki mu zagotavljajo pravico do poštenega sojenja.

ESČP kot del jamstev iz prvega odstavka 6. člena EKČP priznava tudi pravico do ustne obravnave. Gre za pravico stranke, da je na sojenju osebno navzoča, da svoje argumente pred sodiščem predstavi ustno, z možnostjo, da predlaga dokaze v svojo korist, da se seznani z obremenilnimi dokazi ter zaslišuje obremenilne priče. Po sodni praksi ESČP je ustna obravnava še posebej pomembna, kadar se odloča o kazenskih obtožbah (kamor ESČP uvršča tudi postopek o prekršku), ter v primerih, ko je sodni postopek (s polno jurisdikcijo) le enostopenjski. Vendar pravica do ustne obravnave ni absolutna. V kazenskih zadevah, ki ne sodijo v jedro kazenskega prava, garancije iz 6. člena EKČP ne veljajo v vsej strogosti (na primer odločba ESČP Suhadolc proti Sloveniji z dne 17. 5. 2011). V zadevi Flisar proti Sloveniji (odločba z dne 29. 9. 2011) je ESČP poudarilo, da je obdolženec v prekrškovnem postopku načeloma upravičen do obravnave pred prvim in edinim sodiščem, ki odloča o zahtevi za sodno varstvo, razen če so podane posebne okoliščine, ki bi utemeljevale, da se obravnava ne izvede (tako tudi v odločbi Jussila proti Finski z dne 23. 11. 2006). Izvedba ustne obravnave po določbah ZP-1 o postopku z zahtevo za sodno varstvo ni obvezna. Sodišče ponovi ali dopolni dokazni postopek le, če spozna, da dejansko stanje ni pravilno ali popolno ugotovljeno, in sicer po pravilih rednega sodnega postopka (četrti odstavek 65. člena ZP-1), v katerem je zaslišanje obdolženca načeloma obvezno (69. člen ZP-1) . V rednem postopku o prekršku sodišče izvede ustno obravnavo (le), če oceni, da je to potrebno za razjasnitev stvari. Vendar pa odločitev sodnika o izvedbi ustne obravnave ni prepuščena zgolj njegovi subjektivni presoji o tem, ali je prekrškovni organ dejansko stanje pravilno in popolno ugotovil ter ali je potrebno dokazni postopek dopolniti oziroma ponoviti po pravilih rednega sodnega postopka, temveč je ta sodnikova presoja omejena s kršiteljevo pravico do poštenega postopka. V nekaterih primerih bo kršitelju zagotovljena pravica do poštenega postopka že z možnostjo seznanitve s podatki v spisu in možnostjo pisne izjave o pravnih in dejanskih vidikih zadeve (na primer ko bo prekršek ugotovljen s pomočjo tehničnih sredstev), v drugih primerih pa bo kršitelju pošten postopek mogoče zagotoviti le tako, da se mu omogoči osebna navzočnost, izvajanje dokazov v njegovo korist, neposredno seznanjanje z obremenilnimi dokazi ter zasliševanje obremenilnih prič (na primer takrat, kadar so edina podlaga za kaznovanje kršitelja opažanja policistov, kršitelj pa v zahtevi za sodno varstvo obrazloženo izpodbija verodostojnost njihovih ugotovitev) . Prav v obravnavanem primeru je ESČP v zadevi Milenovič proti Sloveniji (odločba z dne 28. 2. 2013), v kateri je ugotovilo kršitev 6. člena EKČP, poudarilo, da je v primeru, ko so edina podlaga za obsodbo opažanja policistov, ustna obravnava lahko ključna za varovanje interesov obtoženca in se na tak način lahko preizkusi verodostojnost njihovih ugotovitev.

11. Vprašanje izvedbe ustne obravnave zaradi zagotovitve temeljnih jamstev poštenega postopka iz 6. člena EKČP in 29. člena Ustave je tako odvisno predvsem od narave vprašanja, ki ga kršitelj obrazloženo (in ne zgolj pavšalno – odločba ESČP Marguč proti Sloveniji z dne 15. 1. 2012) izpostavlja v vloženi zahtevi za sodno varstvo. Ob tem ni ključno, ali kršitelj v zahtevi za sodno varstvo tudi izrecno zahteva opravo ustne obravnave oziroma predlaga svoje zaslišanje ali izvajanje dokazov. V primerih, ko je ustni postopek zaradi narave izpostavljenega vprašanja obvezen, je mogoče odločiti na podlagi podatkov v spisu le, če se kršitelj pravici do ustne obravnave nedvoumno odpove (odločba ESČP Flisar proti Sloveniji z dne 29. 9. 2011).

12. Ob povedanem je treba pritrditi navedbam vrhovnega državnega tožilca v zahtevi za varstvo zakonitosti. Zaznave policistov namreč predstavljajo izključno podlago za kaznovanje storilca. Njegov zagovornik je v izjavi o okoliščinah prekrška in zahtevi za sodno varstvo obrazloženo izpodbijal verodostojnost neposrednih ugotovitev policistov Policijske postaje Koper, sodišče pa storilcu ni omogočilo ustne predstavitve njegovih argumentov ter postavljanja vprašanj avtorjema obremenilnih izjav postavlja, s tem pa storilec tudi ni imel možnosti preizkusiti njune verodostojnosti. Ugotovitev sodišča v razlogih sodbe, da je prekrškovni organ v odločbi o prekršku vsa odločilna dejstva zanesljivo in celovito ugotovil, je v nasprotju s pravnimi jamstvi 22. in 29. člena Ustave. Tako dokazno oceno dejanskega stanja bi sodišče lahko napravilo le, če bi glede na obrazložene navedbe v zahtevi za sodno varstvo zaslišalo storilca in avtorja obremenilnih izjav – policista Policijske postaje Koper ter storilcu omogočilo aktivno udeležbo v postopku. Le na tak način bi sodišče storilcu lahko zagotovilo pošteno sojenje. Posplošene navedbe sodišča o popolni ugotovitvi dejanskega stanja, storilčevi zadostni možnosti izjasnitve o dejstvih in okoliščinah prekrška ter primernem upoštevanju storilčevega sklicevanja na zasebno zabavo, niso do te mere prepričljive, da sodišču ne bi bilo treba preizkusiti verodostojnosti dokazov z njihovo neposredno izvedbo. Dodati je še treba, da je storilčev zagovornik sodišču predlagal, da zasliši storilca in dve priči, ki sta bili tistega dne v storilčevem lokalu. Tudi v tem delu ima vrhovni državni tožilec prav, da sodišče ni navedlo razlogov, zakaj teh dokaznih predlogov ni sprejelo.

C.

13. Sodišče v obravnavanem primeru ni zaslišalo storilca ter mu ni dalo možnosti izpodbijati verodostojnosti neposrednih ugotovitev policistov Policijske postaje Koper, to je avtorjev obremenilnih izjav, s čimer je kršilo določbo prvega odstavka 6. člena EKČP ter določbi

22. in 29. člena Ustave v zvezi s četrtim odstavkom 65. člena ZP-1. Zato je Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo Okrajnega sodišča v Ilirski Bistrici na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču v ponovno odločanje. V ponovljenem postopku bo sodišče moralo dopolniti dokazni postopek po pravilih rednega sodnega postopka s tem, da bo zaslišalo storilca ter avtorja obremenilnih izjav, storilcu bo moralo omogočiti, da pri izvajanju dokazov aktivno sodeluje, opredeliti pa se bo moralo tudi do dokaznih predlogov, podanih v zahtevi za sodno varstvo.