Jedro

Tožnikoma je potrebno priznati strošek za pridobitev notarske listine, za posredovanje odgovora na tožbo in toženčevo pripoznavo zahtevka.

Sodišče utemeljeno ni priznalo stroška za posredovanje sklepa o napotitvi na pravdo in drugih priglašenih stroškov, ki se nanašajo na postopek v zvezi z mediacijo.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se znesek 3,98 EUR nadomesti z zneskom 118,90 EUR, pred besedno zvezo „stroške postopka“ pa se doda beseda „dodatne“.

II. V ostalem se pritožba zavrne ter se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni od prejema tega sklepa tožeči stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 30,69 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da je toženec dolžan tožnikoma povrniti stroške postopka v višini 3,98 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izpolnitvenega roka do plačila.

2. Zoper navedeni sklep se iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožujeta tožnika in predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijani sklep spremeni tako, da poleg že priznanih stroškov prizna tudi vse dodatno priglašene pravdne stroške. Navajata, da iz izreka izpodbijanega sklepa ni razvidno, da se nanaša stroškovna odločitev na sodbo na podlagi pripoznave. Ni jasna usoda priglašenih stroškov nad priznanimi. V izreku bi prvo sodišče moralo odločiti o nepriznanih stroških. Ni logično, da je prvo sodišče priznalo takso za pridobitev notarske listine, stroška za storitev pa ne. Pridobitev takšne listine je določena v tar. št. 39/5 Odvetniške tarife (OT). Stroški za posredovanje tožbe strankama, obvestilo o mediaciji in posredovanje soglasja o mediaciji, podajanje nasprotnega poravnalnega predloga in posredovanje pripoznave strankam so kratki dopisi in obrazložena obvestila, za katere se strošek odmeri po tar. št. 39/3 in 39/4 OT. Gre za samostojne odvetniške storitve, ki niso zajete v postavki materialnih in administrativnih stroškov ali drugih postavkah. OT ne določa v tar. št. 39/6 OT, da se storitev nanaša samo na izpolnjevanje obrazcev, ki bi jih pripravil odvetnik. Ne drži, da postopek mediacije ni del sodnega postopka. Pravdni stroški so vsi stroški, ki nastanejo v zvezi s pravdnim postopkom, med postopkom ali zaradi njega. Pri stroških postopka za mediacijo je potrebno upoštevati tudi dejstvo, da je toženec podal soglasje k mediaciji in s tem po nepotrebnem povzročil stroške ter zavlekel postopek. Tudi OT v tar. št. 4/1 opredeljuje kot samostojno storitev zastopanje v postopku mediacije, če ne pride do sklenitve poravnave. Tožnika povrnitve teh stroškov ne moreta uveljavljati drugje. Neupravičeno je prvo sodišče zavrnilo stroške za vlogo. Če ne gre za pripravljalno vlogo, potem bi moralo prvo sodišče uporabiti drugo tar. št. in ne v celoti zavrniti stroška, ki je gotovo nastal. Prvo sodišče v izpodbijanem sklepu ni navedlo razlogov, zakaj ni odločilo o vloženi pritožbi tožnikov zoper sodbo na podlagi pripoznave in se v tem delu sklepa ne da preizkusiti.

3. Na vročeno pritožbo toženec ni odgovoril. 4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Tožnika sta po vloženi pritožbi zoper sodbo na podlagi pripoznave z vlogo z dne 10. 11. 2021 prvemu sodišču sporočila, naj njuno pritožbo z dne 4. 11. 2021 upošteva v primeru, če ne bo izdalo dodatnega sklepa o stroških. Ker je prvo sodišče izdalo dodatni sklep o stroških, obravnava pritožbe ni bila potrebna, prav tako ne vsebinsko opredeljevanje do vložene pritožbe zoper sodbo na podlagi pripoznave.

6. Pritožnika utemeljeno grajata, da je prvo sodišče delno napačno odmerilo pravdne stroške, in sicer glede priglašenih stroškov za pridobitev notarske listine iz zbirke listin, za posredovanje odgovora na tožbo in toženčeve pripoznave zahtevka ter stroške v zvezi z vloženim stroškovnikom. Pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, sodišče upošteva tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo (prvi odstavek 155. člena ZPP). Kateri stroški so bili potrebni in koliko znašajo, odloči sodišče po skrbni presoji vseh okoliščin.

7. Na podlagi tar. št. 39/5 OT je tožnikoma potrebno priznati strošek za pridobitev notarske listine v višini 55 točk. Druge storitve iz tar. št. 39 OT za stranko lahko odvetnik zaračuna, če storitve niso zajete v drugih tarifnih številkah in bi tako šlo za samostojno storitev. Iz podatkov spisa je razvidno, da je pooblaščenec tožnikov za sestavo tožbe pridobil notarski zapis SV 000/12 iz zbirke listin. V konkretnem primeru gre za samostojno odvetniško storitev, ki ni vključena v postavki za sestavo tožbe. Pridobitev takšne listine je bila za pravdo (vložitev tožbe) potrebna in predstavlja samostojno dejanje odvetnika, zato je pritožbeno sodišče navedeni strošek priznalo.

8. Prav tako je tožnikoma priznalo priglašeni strošek za posredovanje odgovora na tožbo in toženčevo pripoznavo zahtevka po tar. št. 39/4 OT. V obeh primerih je pooblaščenec tožnikov sestavil krajši dopis (prilogi A30 in A33). Gre torej za kratek dopis in obvestilo odvetnika stranki v zvezi s potekom pravdnega postopka in kratko obrazložitvijo procesnih dejanj, ki se ovrednoti po tar. št. 39/4 OT v višini 20 točk za vsak dopis, zaradi zastopanja dveh strank povišano na 22 točk (tretji odstavek 7. člena OT). Zaradi polne uresničitve strankine pravice do izjave je bil tudi ta strošek potreben za pravdo. Postavki nista zajeti v drugih postavkah (npr. za sestavo vloge) in gre tudi v tem primeru za samostojno odvetniško storitev.

9. Pritožnika nadalje utemeljeno izpostavljata, da bi jima prvo sodišče moralo za vlogo, s katero sta priglasila stroške (stroškovnik), priznati tožnikoma stroške po drugi tarifni številki, če se ni strinjalo, da gre v primeru stroškovnika za samostojno pripravljalno vlogo. Pravilna je tako presoja prvega sodišča, da vloženi stroškovnik ni samostojna pripravljalna vloga, ki bi se obravnavala po tar. št. 19 OT in tožnikoma za takšno vlogo ne gre priznati stroška v zahtevani višini. Vendar je priglašeni strošek za vlogo napačno v celoti zavrnilo. Vložitev stroškovnika je bila vseeno potrebna za pravdo. Za sestavo takšne vloge je pooblaščencu tožnikov nastal strošek, ki ni upoštevan v drugih postavkah. Ker sestava stroškovnika ni storitev, ki bi bila zajeta v kakšni drugi odvetniški storitvi, jo je pritožbeno sodišče na podlagi tar. št. 39/3 OT upoštevalo kot obrazložen dopis in tožnikoma za stroškovnik priznalo 55 točk. 10. Prvo sodišče utemeljeno ni priznalo drugih priglašenih stroškov, ki se nanašajo na postopek v zvezi z mediacijo. Stroški mediacije niso pravdni stroški, ker gre za stroške v zvezi z alternativnim reševanjem sporov in niso potrebni za pravdo. Tožnika sama trpita svoje stroške mediacije, saj nista trdila, da bi se v postopku mediacije s tožencem o tem sporazumela drugače (drugi odstavek 18. člena Zakona o mediaciji v civilnih in gospodarskih zadevah – ZMCGZ). V pritožbi navedeni drugi odstavek 155. člena ZPP in tar. št. 4/1 OT v konkretnem primeru zato nista uporabljiva.

11. Prav tako prvo sodišče utemeljeno ni priznalo stroška za posredovanje sklepa o napotitvi na pravdo. Strošek je nastal še pred začetkom pravdnega postopka in je bil potreben le v zvezi z vložitvijo tožbe, pri čemer je takšen strošek že upoštevan v postavki za vložitev tožbe. Sicer tožnika sklepa prvega sodišča v tem delu konkretizirano ne izpodbijata.

12. Pritožbeno sodišče je tako delno ugodilo pritožbi in tožnikoma priznalo 55 točk za pridobitev notarskega zapisa iz zbirke listin, 22 točk za posredovanje odgovora na tožbo, 22 točk za posredovanje toženčeve pripoznave zahtevka in 55 točk za stroškovnik, skupaj 154 točk, ter 3 točke za izdatke za stranko v pavšalnem znesku v višini 2 odstotkov od skupne vrednosti storitve, kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR in 22 % DDV znese 114,92 EUR pravdnih stroškov. Ob upoštevanju že priznanih stroškov v izpodbijanem sklepu v višini 3,98 EUR, toženec dolguje skupaj 118,90 EUR pravdnih stroškov.

13. Ker se prisojeni stroški nanašajo na sodbo prvega sodišča na podlagi pripoznave I P 000/2019 z dne 28. 9. 2021, v kateri je bilo že delno odločeno tudi o stroških postopka, je pritožbeno sodišče v izreku izpodbijanega sklepa zaradi jasnosti in nedvoumnosti pred besedno zvezo stroške postopka dodalo še besedo „dodatne“, tako da je razvidno, da so konkretni pravdni stroški priznani v zvezi s sodbo na podlagi pripoznave.

14. Pritožbeno sodišče ni dopolnilo izreka izpodbijanega sklepa tako, da se ostali priglašeni, a nepriznani stroški zavrnejo. Odločitev o stroških ni sklep o pravnomočno končanem postopku, ampak je zahteva za povrnitev stroškov postopka akcesorne narave, ki je ni mogoče uveljavljati samostojno, pač pa le v postopku, zaradi katerega so stroški nastali. Ker gre za akcesorni zahtevek, ni potrebno, da se zavrnilni del zahtevka izrecno zapiše v izrek (kot pri zahtevku o glavni stvari), ampak že sama odločitev o višini priznanih pravdnih stroškov, hkrati vsebuje zavrnitveni del nepriznanih stroškov.

15. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo in posledično napačno odmerilo pravdne stroške, zato je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in izpodbijani sklep ustrezno spremenilo (3. točka 365. člena ZPP). Pritožba tožeče stranke v preostalem delu ni utemeljena, zato jo je v tem delu zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

16. Tožnika sta s pritožbo delno uspela, zato jima je na podlagi drugega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP toženec dolžan povrniti sorazmeren del pritožbenih stroškov. Uspeh tožnikov v pritožbenem postopku je 12 % (114,92 EUR priznanih pravdnih stroškov od v pritožbi zahtevanih 939,62 EUR pravdnih stroškov). Za sestavo pritožbe jima je pritožbeno sodišče ob upoštevanju povišanja vrednosti storitve za zastopanje dveh strank v višini 10 % priznalo priglašenih 275 točk po tar. št. 21/1 OT in 5,5 točke za materialne stroške po 3. odstavku 11. člena OT, skupaj 280,5 točk. Ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR in 22 % DDV ter plačane sodne takse v višini 50,40 EUR, vse skupaj 255,73 EUR. Glede na pritožbeni uspeh je toženec tožnikoma dolžan povrniti pritožbene stroške v višini 30,69 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.