Jedro

V obravnavani zadevi ni sporno, da so bili tožnik in njegova dva starša že v avgustu leta 1940, torej pred pričetkom vojne oziroma pred italijansko okupacijo dela slovenskega ozemlja, izpostavljeni nasilnemu dejanju oziroma prisilnemu ukrepu tedanje italijanske oblasti, vendar na podlagi njene tedaj veljavne zakonodaje, in na ozemlju, ki je tedaj sodilo pod Italijo. Zato je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno stališče tožene stranke, da v obravnavani zadevi ne gre za prisilni ukrep oziroma nasilno dejanje po določbah ZZVN.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 184/99-6 z dne 8.5.2000, se spremeni tako, da se tožba zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 2. in 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) ugodilo tožnikovi tožbi ter odpravilo odločbo tožene stranke z dne 23.12.1998. Z navedeno odločbo je bila odpravljena odločba Upravne enote L., Izpostava M.-P. z dne 9.12.1997, s katero je navedeni prvostopni upravni organ tožniku priznal status žrtve vojnega nasilja - interniranca za čas od 6.4.1941 do 15.5.1945 ter pravice do doživljenske mesečne rente, do plačila zdravstvenih storitev v višini razlike do polne vrednosti storitev, zagotovljenih v okviru obveznega zdravstvenega zavarovanja, obdobje od 6.4.1941 do 15.7.1945 pa mu je upošteval kot podlago za priznanje pokojninske dobe; ter je bilo odločeno, da se tožniku ne priznajo status in pravice žrtve vojnega nasilja, ker ne izpolnjuje pogojev, določenih v 1. in 2. členu Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96 in 44/96 - v nadaljevanju: ZZVN).

V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje ne strinja s presojo tožene stranke, da v primerih, kot je obravnavani, stranki ne gre status žrtve vojnega nasilja. Meni, da je med strankama nesporno, da sta bila tožnikova starša aretirana s strani Italijanov v letu 1940 in nato odpeljana v internacijo, skupaj s tožnikom. Nesporno je, da sta bila skupaj s tožnikom internirana tudi v času od 6.4.1941 do 15.5.1945, kot tudi, da sta bila aretirana in internirana iz političnih (nacionalnih) razlogov, kot člana gibanja TIGR. Nesporno je tudi, da je v času aretacije celotna družina živela na območju Furlanije-Julijske krajine, ki je pred drugo svetovno vojno spadalo pod Italijo. Sporno je, ali ob navedenem nesporno ugotovljenem dejanskem stanju, tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje statusa (in pravic) žrtve vojnega nasilja - interniranca po določbah 1. in 2. člena ZZVN. Po mnenju sodišča prve stopnje ni pravilno stališče tožene stranke, da v primerih, kot je obravnavani, ko se je prisilni ukrep nad tožnikom pričel izvajati še pred vojaško agresijo na Republiko Slovenijo (6.4.1941), tožniku zgolj iz tega razloga statusa žrtve vojnega nasilja ni mogoče priznati, tudi ne za čas (nadaljnega) trajanja prisilnih ukrepov v obdobju od 6.4.1941 do 15.5.1945. Po določbi 1. in 2. člena ZZVN je žrtev vojnega nasilja državljan Republike Slovenije, ki je bil v času vojne (od 6.4.1941 do 15.5.1945) izpostavljen nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom nemških, italijanskih ali madžarskih okupacijskih sil zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov tudi, če je bil prisilni ukrep (internacija) nad njim povzročen na ozemlju dežele Furlanije-Julijske krajine. Zakon priznanja statusa žrtve vojnega nasilja ne veže na trenutek pričetka izvrševanja prisilnega ukrepa, ampak na obdobje, v katerem se je prisilni ukrep izvajal, to je na čas vojne. Stališče tožene stranke, da pred začetkom druge svetovne vojne ni mogoče govoriti o Italijanih kot agresorjih, je za obdobje do italijanskega napada na Jugoslavijo sicer pravilno, ni pa ga mogoče, glede na določbe 1. in 2. člena ZZVN, raztegniti tudi na čas po napadu. Za ta čas je treba Italijo, tudi glede območja Furlanije-Julijske krajine v smislu ZZVN, šteti za agresorja. Po mnenju sodišča prve stopnje je drugačna razlaga zakona v nasprotju z določbo tedanjega 4. odstavka 2. člena ZZVN, ki izrecno govori o ukrepu, povzročenem na navedenem območju, vendar ga ne omejuje na (kasnejšega) nemškega okupatorja tega območja. ZZVN pa status žrtve veže na dejanja, ki so jih v času vojne zagrešili agresorji.

Odločitev tožene stranke zato po mnenju sodišča prve stopnje temelji na napačni uporabi določb 1. in 2. člena ZZVN. Zaradi napačne uporabe materialnega prava pa je po mnenju sodišča prve stopnje v postopku dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, saj tožena stranka ni ugotavljala razlogov za izvajanje prisilnega ukrepa nad tožnikovimi starši od 6.4.1941 dalje. Sodišče prve stopnje je zato odločbo tožene stranke odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek, v katerem bo za zakonito odločitev treba dejansko stanje raziskati še v smeri, ali so italijanske oblasti, tudi v času od 6.4.1941 do 15.5.1945, prisilni ukrep nad tožnikovima staršema izvajale zaradi političnih oziroma nacionalnih razlogov. Tožena stranka bo ob upoštevanju navedenega stališča o zadevi ponovno odločila v roku 30 dni od dneva pravnomočnosti izpodbijane sodbe (3. odstavek 60. člena ZUS).

Tožena stranka se v pritožbi zoper izpodbijano sodbo ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje. Pri tem pojasnjuje, da mora oseba, ki uveljavlja status žrtve vojnega nasilja po 1. členu Zakona o dopolnitvah zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 44/96), ker ji je bil prisilni ukrep povzročen na ozemlju Furlanije-Julijske krajine, izpolnjevati tudi vse pogoje iz 1., 2. in 3. člena ZZVN, torej, da gre za osebo, državljana Republike Slovenije, ki so jo v vojni ali vojaški agresiji na Republiko Slovenijo nemške, italijanske ali madžarske okupacijske sile od 6.4.1941 do 15.5.1945 zaradi političnih, nacionalnih ali verskih razlogov prisilno izselile, poslale v taborišče, zapor, na prisilno delo ali internacijo ter osebo, ki je pobegnila pred vojnim nasiljem ali bila nasilno odvzeta staršem, pri čemer je morala biti prisilnim ukrepom izpostavljena najmanj tri mesece. V določbi 2. člena ZZVN priznanje statusa žrtve vojnega nasilja torej veže tako na pričetek izvrševanja prisilnega ukrepa znotraj tega obdobja, kot tudi na čas trajanja prisilnega ukrepa, ki so ga v času vojne zagrešili agresorji nad posamezno osebo, pri čemer pa je vseeno, ali so pričele s prisilnim ukrepom ali nasilnim dejanjem italijanske okupacijske oblasti, nadaljevale pa nemške okupacijske oblasti, saj je splošno znano dejstvo, da so po kapitulaciji Italije 9.9.1943 nemške okupacijske sile razširile svojo oblast tudi na ozemlja, kjer so jo pred tem datumom imele italijanske okupacijske sile, to je tudi na ozemlje Republike Slovenije in Furlanije-Julijske krajine. Pri tem tožena stranka še poudarja, da ni namen določb ZZVN, da vse osebe, ki so preživele obdobje druge svetovne vojne, pridobijo status žrtve vojnega nasilja. Za kumulativno izpolnjevanje pogojev po določbah citiranega zakona je po njenem mnenju treba v vsakem primeru posebej ugotoviti izpostavljenost neposrednim nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom (s trajanjem najmanj treh mesecev), ki morajo biti dejansko podani v smislu navedenih zakonskih določb, česar pa tožniku ni uspelo dokazati. Njegova starša, ki sta živela na območju Furlanije-Julijske krajine, sta bila s strani Italijanov kot člana gibanja TIGR aretirana že v letu 1940 in skupaj s tožnikom v avgustu 1940 odpeljana v internacijo, v S., od koder so se vrnili po koncu vojne. Glede na to, da so tožnika in njegova starša Italijani odpeljali v internacijo pred 6.4.1941, uradni pričetek vojne v Sloveniji pa je 6.4.1941, po mnenju tožene stranke o italijanskem okupatorju na ozemlju, kjer je tožnik z očetom in materjo živel pred tem datumom, ni moč govoriti kot okupatorju Slovenije v smislu določb ZZVN. Predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi izpodbijano sodbo in samo odloči oziroma vrne zadevo v ponovno sojenje prvostopnemu sodišču. Tožnik na pritožbo ni odgovoril. Pritožba je utemeljena.

ZZVN določa, da je žrtev vojnega nasilja državljan Republike Slovenije, ki je bil v vojni ali vojaški agresiji na Slovenijo izpostavljen nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorja, agresorja ali njunih pomagačev (1. člen). V 2. in 4. členu ZZVN so našteta nasilna dejanja in prisilni ukrepi, zaradi katerih imajo osebe, ki so jim bile izpostavljene med drugo svetovno vojno in v letu 1991, priznan status žrtve vojnega nasilja ter iz tega naslova priznane deloma različne pravice glede na vrsto nasilnega ravnanja.

V obravnavani zadevi ni sporno, da so bili tožnik in njegova starša že v avgustu leta 1940, torej pred pričetkom vojne oziroma pred italijansko okupacijo dela slovenskega ozemlja, izpostavljeni nasilnemu dejanju oziroma prisilnemu ukrepu tedanje italijanske oblasti, vendar na podlagi njene tedaj veljavne zakonodaje in na ozemlju, ki je tedaj sodilo pod Italijo. Zato je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno stališče tožene stranke, da v obravnavani zadevi ne gre za prisilni ukrep oziroma nasilno dejanje po določbah ZZVN. To pa pomeni, da tudi po presoji pritožbenega sodišča tožnik ne izpolnjuje s 1. in 2. členom ZZVN predpisanih pogojev za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja.

Dejstvo, da se je prisilni ukrep oziroma nasilno dejanje tedanjih italijanskih oblasti zoper tožnika in njegove starše nadaljevalo tudi po 6.4.1941 oziroma po italijanski okupaciji slovenskega ozemlja, tudi po presoji pritožbenega sodišča ne vpliva na drugačno odločitev o zadevi. Po presoji pritožbenega sodišča je namreč odločitev tožene stranke pravilna in temelji na zakonu, odločitev sodišča prve stopnje pa nepravilna, saj je na pravilno ugotovljeno dejansko stanje glede nadaljevanja prisilnega ukrepa oziroma nasilnega dejanja predvojnih italijanskih oblasti zoper tožnika in njegove starše tudi po 6.4.1941 oziroma po italijanski okupaciji slovenskega ozemlja, zmotno uporabilo materialno pravo oziroma ZZVN. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbo zavrnilo na podlagi 3. točke 2. odstavka 77. člena ZUS.