Jedro

Pravično denarno zadoščenje za kršitev pravice do sojenja v razumnem roku: 20 let in 1 mesec na 8 stopnjah je 4.000,00 EUR z minimalnim soprispevkom tožnice.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženki naložilo, da mora tožnici v 15 dneh plačati 4.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 4. 2007 in 516,00 EUR pravdnih stroškov, višji tožbeni zahtevek pa zavrnilo.

Zoper takšno sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki, tožnica zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava, toženka pa iz vseh pritožbenih razlogov.

Toženka v pritožbi poudarja, da je bila Evropska konvencija o človekovih pravicah sprejeta 28. 6. 1994, zato bi sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine lahko upoštevalo le obdobje od sprejema konvencije do pravnomočnosti sodbe, to je devet let in devet mesecev. Za takšno trajanje sodnega postopka bi Evropsko sodišče prisodilo 2.400,00 EUR odškodnine, po praksi priznavanja tovrstnih odškodnin v Republiki Sloveniji pa bi se tožnici priznalo 45 % od tega zneska, to je največ 1.080,00 EUR. Toženka torej meni, da je odškodnina, ki jo je sodišče prisodilo tožnici, previsoka, saj bi sodišče moralo izhajati iz sodne prakse Evropskega sodišča. Poleg tega toženka meni, da iz razlogov izpodbijane sodbe ni mogoče ugotoviti, kako je sodišče določilo obseg škode ter stopnjo in intenzivnost duševnih bolečin, pa tudi ne, kako so se duševne bolečine dejansko odražale v tožničinem življenju.

Tožnica pa v pritožbi zatrjuje, da je sodišče zmotno ugotovilo, da je prispevala k podaljševanju postopka. Res je sicer, da je odklonila plačilo dopolnitve izvedenskega mnenja, a je sodišče spregledalo, da je bil sklep o odmeri stroškov brez specifikacije, kar je ugotovilo tudi višje sodišče in sklep razveljavilo.

V pretežnem delu svoje pritožbe pa tožnica izpodbija višine odškodnine, tako da izpostavlja prakso Evropskega sodišča za človekove pravice, ki naj bi v podobnih primerih prisojalo 20.000,00 EUR in več. Tožnica izpostavlja toženkino nekorektnost, ker toženka ni bila pripravljena na pogovore o mirni rešitvi spora.

Tožnica se pritožuje tudi zoper odločitev o pravdnih stroških, poudarja, da so določbe Zakona o državnem pravobranilstvu (1) (v nadaljevanju ZDPra), s katerimi si je toženka zagotovila plačilo stroškov po odvetniški tarifi, v nasprotju z ustavo, zato sodišče toženki pravdnih stroškov na podlagi odvetniške tarife ne bi smelo priznati.

Pritožbi sta bili vročeni nasprotnima strankama, ki nanju nista odgovorili.

Pritožbi nista utemeljeni.

Sodišče prve stopnje je odločalo o zahtevku na plačilo odškodnine zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

Toženka ne izpodbija zaključkov sodišča prve stopnje o protipravnosti ravnanja države, ki ni zagotovila, da bi sodni postopek tekel brez odlašanja in o odškodninski odgovornosti toženke oz. podlagi zanjo. Pritožbeno sodišče tako le na kratko pojasnjuje, da je pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja v našem pravnem redu na normativni ravni priznana tako na ustavni kot na konvencijski ravni. Vprašanje njene normativne zagotovitve pa (v situaciji sistemskih sodnih zaostankov) ni (bilo) ustrezno urejeno, podana je (bila) pravna praznina, ki jo sodišča za razmerja pred 1. 1. 2007 (2) vsebinsko napolnjujejo tako, da analogno uporabljajo določbo 179. člena Obligacijskega zakonika (3) (v nadaljevanju OZ) in Ustavo RS (4) (obsežnejšo argumentacijo problema vsebuje sodba Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 5167/2007).

Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku ugotovilo, da je pravdni postopek v zadevi tožnice zoper toženca K. P. in V. P. na podlagi tožbe, vložene 8. 3. 1984 pred takratnim Temeljnim sodiščem v Ljubljani, tekel kar 20 let in en mesec in da je bilo v zadevi odločeno štirikrat na prvi in štirikrat na drugi stopnji, postopek je torej tekel skozi osem sodnih stopenj. Sodišče prve stopnje je še ugotovilo, da je šlo za pravno in dejansko dokaj zapleteno zadevo, ki ni bila prednostna (in bi bila lahko zaključena v razumnem roku dveh do treh let), da je bilo nujno angažiranje izvedenca, ogled in zaslišanje prič, da je v postopku prišlo do nekaj nepotrebnih daljših zastojev, da je sodišče obravnave brez razloga prelagalo na nedoločen čas in da ni obvladalo procesne nediscipline tožencev. Takšne dejanske ugotovitve pritožbeno sodišče v celoti sprejema, pravdni stranki pa jih niti ne izpodbijata.

Sodišče prve stopnje je še ugotovilo, da je k dolgotrajnosti postopka v minimalni meri prispevala tožnica, ki kar dve leti in pol ni plačala predujma za dopolnitev izvedenskega mnenja. Dejanski ugotovitvi, da predujma ni plačala, tožnica ne nasprotuje, meni pa, da je bilo njeno ravnanje upravičeno, ker sodišče stroškov ni odmerilo na podlagi specificiranega stroškovnika izvedenca. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem pojasnjuje, da je sicer res, da je višje sodišče pritožbi zoper sklep o odmeri nagrade izvedencu ugodilo iz razlogov, ki jih navaja pritožnica, vendar pa tožnica spregleda, da je bil razveljavljen sklep, s katerim je sodišče odmerilo nagrado izvedencu za prvotno opravljeno delo. Dejstvo, da se je tožnica pritožila zoper ta sklep, ni pravno odločilno povezano z njenim ravnanjem, ko ni želela založiti predujma za nadaljnje delo izvedenca. Sodišče prve stopnje je torej pravilno zaključilo, da je s takšnim ravnanjem tožnica prispevala k podaljšanju postopka.

Sicer se pravdni stranki pritožujeta predvsem zoper odmero odškodnine. Obe se sklicujeta na sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice, ki naj bi po stališču tožnice za tako dolgotrajne postopka prisojalo višje odškodnine, po stališču toženke pa nižje, oziroma toženka meni, da bi sodišče prve stopnje kot čas trajanja postopka smelo upoštevati le obdobje devetih let in devetih mesecev.

Toženkino stališče, da naj bi tožnici pripadala odškodnina le za obdobje od 28. 6. 1994 dalje, to je od tedaj, ko je Republika Slovenija ratificirala Konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (5), je napačno. Slovenska sodišča odškodnine zaradi kršenja pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ne prisojajo na podlagi Evropske konvencije, tako kot Evropsko sodišče, ki je jurisdikcijo glede Slovenije lahko prevzelo šele z 28. 6. 1994, ampak na podlagi smiselne uporabe določb OZ in neposredne uporabe določbe 26. člena Ustave Republike Slovenije. Prej sta podobni določbi vsebovala 180. člen Ustave Socialistične federativne republike Jugoslavije in 220. člen Ustave Socialistične republike Slovenije. Še posebej pa pritožbeno sodišče poudarja, da je treba trajanje postopka upoštevati celovito in da je dolgotrajnost postopka, za katerega se odškodnina prisoja v tej zadevi, postala izrazito nerazumna po poteku prvih desetih let, torej prav takrat, ko je Slovenija že ratificirala Evropsko konvencijo o človekovih pravicah.

Toženka še meni, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, kako je ugotovilo obseg tožničinih duševnih bolečin, in ni ugotovilo, kako so se te odrazile v njenem življenju, vendar pa je takšna pritožbena navedba neutemeljena. Sodišče prve stopnje je dovolj jasno obrazložilo, da tožnica na spornem zemljišču ni mogla graditi niti tja prihajati, da jo je dolgotrajnost postopka vznemirjala in da je morala celo jemati pomirjevala. Dokazna ocena v tem delu je jasna in sklenjena ter ustreza zahtevam 8. člena ZPP. Vse opisano pa nedvomno predstavlja takšno notranje neugodje, ki ga je treba opredeliti kot duševne bolečine in utemeljuje prisojo odškodnine.

Vprašanje je le še, ali je prisojena odškodnina pravična. Višina odškodnine je odvisna od stopnje duševnih bolečin, pri tovrstnih zahtevkih pa še posebej od trajanja postopka, pomena postopka za stranko in njenega morebitnega soprispevka. Da je bil slednji minimalen, je pritožbeno sodišče že pojasnilo, da je bila zadeva za tožnico pomembna, je ugotovilo sodišče prve stopnje, toženka pa takšnemu zaključku niti ne nasprotuje. Trajanje postopka, ki je izrazito nerazumno, opravičuje prisojo odškodnine v višini 4.000,00 EUR. Višja odškodnina bi bila glede na objektivno danost, da je postopek tekel kar na osmih stopnjah, pretirana. Toženkino zavzemanje za prisojo nižje odškodnine pa je glede na izjemno dolgo trajanje postopka neutemeljeno.

Glede odločitve o stroških pa pritožbeno sodišče v prvi vrsti poudarja, da je tožnica uspela le s 26 % zahtevka, zato bi bila najbolj pravilna odločitev, da vsaka stranka krije svoje pravdne stroške. Dejstvo, da je sodišče stroške izračunalo tako, da je pri preračunu uspeha upoštevalo 100 % uspeh po temelju, je svojevrsten način upoštevanja vseh okoliščin primera (ki ga sodna praksa pretežno opušča) in je v tej zadevi izrazito v tožničino korist. Že zato tožničina pritožba v tem delu ni utemeljena. Kar se tiče pritožbenih navedb v smeri neustavnosti 16. člena ZDPra, pa pritožbeno sodišče zgolj pojasnjuje, da je takšne trditve že presojalo Ustavno sodišče RS in jih zavrnilo kot očitno neutemeljene (odločba U-I-155/01 s 15. 11. 2001).

V pritožbah uveljavljani razlogi torej niso utemeljeni. Ker višje sodišče tudi ni zasledilo kakšne od kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je v skladu z določbo 153. člena ZPP pritožbi obeh pravdnih strank zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožb. (1) Ur. l. RS, št. 20/97 s sprem. in dop.

(2) Ko je začel veljati Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (Ur. l. RS, št. 49/2006).

(3) Ur. l. RS, št. 83/2001 s sprem. in dop.

(4) Ur. l. RS, št. 33/91-I s sprem. in dop.

(5) Ur. l. RS, št. 7 - MP (33)/94.