Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Sodišče zavezuje načelo učinkovitosti in ekonomičnosti postopka (15. člen ZKP), zato sme zavrniti dokazni predlog, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano ali je brez pomena za zadevo ali če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo. Pravna relevantnost predlaganih dokazov s potrebno stopnjo verjetnosti uspeha ni bila izkazana, sodišče pa predlaganih dokazov ni dolžno izvajati v nedogled in neoziraje na stroške.
Iz opisa obdolžencu očitanega kaznivega dejanja krive ovadbe po četrtem odstavku 283. člena KZ-1 izhaja, da naj bi ga obdolženec storil dne 11. 8. 2014. Ob upoštevanju tretjega odstavka 91. člena KZ-1 in drugega odstavka 3. člena Zakona o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19) je šestletni zastaralni rok, po poteku katerega kazenski pregon ni več dovoljen, potekel 14. 10. 2020. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da obstaja resen dvom, da naj bi si prav obdolženec protipravno prilastil blago iz zaloge blaga pri oškodovanki oziroma denar od prodanega blaga po specificiranih gotovinskih računih, z gotovostjo pa tudi ni mogoče zaključiti, da naj bi prav obdolženec izvajal vse očitane manipulacije na gotovinskih računih oziroma nepravilna knjiženja, ko tudi sicer glede teh ni mogoče z gotovostjo ugotoviti, ali so bila hotena ali nehotena. V kazenskem postopku nosi dokazno breme (upravičeni) tožilec, ki mora obdolženčevo krivdo dokazati z najvišjim dokaznim standardom (onkraj razumnega dvoma) in torej ponuditi toliko in takšne dokaze, ki omogočajo zaključek, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje, čemur pa v obravnavani zadevi ni bilo zadoščeno.
I. Ob reševanju pritožb okrožne državne tožilke in pooblaščenca oškodovane K. K. d.o.o. se sodba sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti v točki II izreka spremeni tako, da se zoper obdolženega A. A. (osebni podatki v sodbi sodišča prve stopnje) po 4. točki 357. člena Zakona o kazenskem postopku zavrne obtožba, da je naznanil, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, čeprav je vedel, da tako dejanje ni bilo storjeno, in s tem povzročil, da so državi organi začeli ukrepati, s tem, da je dne 11. 8. 2014, ob 7.18 uri, v S., po telefonu naznanil policistom OKC PU, da je v poslovalnici zadruge v S., neznani storilec vlomil v rezervoarje za gorivo bencinske črpalke in po vsej verjetnosti izčrpal neznano količino goriva, s tem naznanil, da je bilo storjeno kaznivo dejanje velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) v zvezi s prvim odstavkom 204. člena Kazenskega zakonika (KZ-1), čeprav je vedel, da dejanje ni bilo storjeno, saj je izvršitev vlomne tatvine sam uprizoril z namenom prikritja storitve kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po četrtem v zvezi s prvim odstavkom 209. člena Kazenskega zakonika (KZ-1), ki ga je sam storil in s katerim si je protipravno prilastil blago in denar od prodanega blaga, z naznanilom pa povzročil, da so policisti ukrepali v smislu ogleda kraja kaznivega dejanja in zbiranja obvestil, s čimer naj bi storil kaznivo dejanje krive ovadbe po četrtem odstavku 283. člena Kazenskega zakonika (KZ-1).
II. Pritožbi okrožne državne tožilke in pooblaščenca oškodovane K. K. d.o.o. se zavrneta kot neutemeljeni ter v nespremenjenem obsegu potrdi sodba sodišča prve stopnje.
1. Okrožno sodišče v Murski Soboti je z izpodbijano sodbo obdolženega A. A., na podlagi 3. točke 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), oprostilo obtožbe, da naj bi storil kaznivo dejanje poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po četrtem v zvezi s prvim odstavkom 209. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in kaznivo dejanje krive ovadbe po četrtem odstavku 283. člena KZ-1. Po tretjem odstavku 105. člena ZKP je oškodovano K. K. d.o.o. s premoženjskopravnim zahtevkom v višini 201.987,68 EUR napotilo na pravdo. Odločilo je še, da se obdolžencu zaseženi predmeti vrnejo, in da po prvem odstavku 96. člena ZKP stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženca ter nagrada in izdatki zagovornika, bremenijo proračun.
2. Zoper sodbo sta se pritožila: - okrožna državna tožilka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom višjemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca spozna za krivega očitanih kaznivih dejanj ter mu za kaznivo dejanje poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja (točka I izreka) izreče kazen dve leti in šest mesecev zapora ter stransko denarno kazen 100 dnevnih zneskov po 40,00 EUR, kar skupaj znaša 4.000,00 EUR, za kaznivo dejanje krive ovadbe (točka II izreka) pa denarno kazen 70 dnevnih zneskov po 40,00 EUR, kar skupaj znaša 2.800,00 EUR, oziroma da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje in odločitev, in - pooblaščenec oškodovanke iz vseh pritožbenih razlogov po 370. členu ZKP, s predlogom višjemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolžencu izreče obsodilno sodbo, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje.
3. Pritožbi okrožne državne tožilke in pooblaščenca oškodovanke nista utemeljeni, višje sodišče pa je ob uradnem preizkusu sodbe sodišča prve stopnje ugotovilo kršitev kazenskega zakona, ki je v točki II izreka terjala njeno spremembo v zavrnilno sodbo.
4. Pooblaščenec oškodovanke zatrjuje bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker meni, da je sodišče prve stopnje kot nepotrebne neutemeljeno zavrnilo dokazne predloge po postavitvi novega sodnega izvedenca finančne stroke ter zaslišanju prič D. B., J. Z. in D. R. Poudarja nujo po dopolnitvi izvedenskih mnenj in navaja, da bi izvedenec finančne stroke, ob pomoči oškodovanke in v tej zvezi predlaganih prič, po vrednostni metodi lahko izračunal višino oškodovanja. V bistvenem trdi, da bi sodišče prve stopnje moralo izvedenki finančne stroke A. D. ali novemu izvedencu finančne stroke naložiti, da po vrednostni metodi ugotovi višino oškodovanja, ne glede na to, koliko časa, ljudi in strokovnjakov bi izvedenec za to potreboval, saj bi izključno na ta način sodišče prve stopnje lahko dejansko stanje ugotovilo popolno in pravilno.
5. Čeprav pooblaščenec oškodovanke izrecno zatrjuje bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, je iz vsebine povzetih pritožbenih navedb razbrati, da uveljavlja kršitev drugega odstavka 371. člena ZKP. Pooblaščencu oškodovanke ni mogoče pritrditi. V skladu z načelom proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) sodišče samo odloča, katere predlagane dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost, pri čemer ni dolžno izvesti vsakega predlaganega dokaza. Sodišče namreč zavezuje tudi načelo učinkovitosti in ekonomičnosti postopka (15. člen ZKP), zato sme zavrniti dokazni predlog, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano ali je brez pomena za zadevo ali če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo.1
6. Sodišče prve stopnje je v točkah 9, 10 in 39 izpodbijane sodbe pravilno, tehtno in argumentirano pojasnilo svojo odločitev o zavrnitvi dokaznih predlogov. Morebitna dodatna dopolnitev izvedenskega mnenja sodne izvedenke A. D. pa po zadnji pisni dopolnitvi z dne 13. 3. 2020 ni bila več predlagana. Sodišče prve stopnje je utemeljeno izpostavilo, da sta bili tekom obravnavanega postopka postavljeni kar dve izvedenki ekonomske stroke, ki sta ugotavljali vrednost manka blaga, ki naj bi nastal oškodovanki, pri čemer nobena od njiju gotovih odgovorov v tej smeri ni mogla podati. Iz obeh izvedenskih mnenj namreč izhaja, da bi to bilo možno ugotoviti le, če bi oškodovanka vso dokumentacijo redno knjižila oziroma, če bi se ponovno ovrednotilo vse poslovne dogodke za obdobje, v katerem je bil obdolženec poslovodja, pri čemer pa sta obe izvedenki ugotovili, da je to časovno in vsebinsko neizvedljivo in nemogoče. Izvedenka A. D. je sicer res teoretično pojasnila, da bi se manko lahko ugotovil vrednostno (ne pa tudi količinsko), če bi se ponovno ovrednotilo vse poslovne dogodke (op. šlo bi za evidentiranje dogodkov na nekaj tisoč artiklih, za obdobje od leta 2010 do 2014), vendar iz izvedenskih mnenj obeh izvedenk nadalje jasno izhaja, da četudi bi se dalo ugotoviti manko s ponovnim knjiženjem vseh poslovnih dogodkov, to ne bi privedlo do drugačnih zaključkov o tem, kdo je opravljal vnose v računalniški sistem in ali je šlo za manipulacije ali zgolj napake ali pa morebiti druge procese v zvezi z blagom. Pravna relevantnost predlaganih dokazov s potrebno stopnjo verjetnosti uspeha torej ni bila izkazana, sodišče pa predlaganih dokazov ni dolžno izvajati v nedogled in neoziraje na stroške. Pritožbenim navedbam pooblaščenca zato ni mogoče pritrditi, neutemeljeno pa je tudi izpostavljanje pomoči, ki bi jo naj nudila oškodovana K. K. d.o.o. in v tej zvezi podrobno zaslišane tam zaposlene priče, saj pooblaščenec prezre, da je izvedenka A. D. svoje zaključke že podala na podlagi dodatno zbrane dokumentacije ter ob upoštevanju pojasnil oškodovanke in ob pomoči informatika, ki je tam zaposlen. Ob navedenem višje sodišče še dodaja, da je za uspešno uveljavljanje kršitve drugega odstavka 371. člena ZKP v pritožbi potrebno zatrjevati, da je kršitev vplivala ali mogla vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe. Pooblaščenec oškodovanke take trditve v pritožbi ne navaja in tako tudi obrazložitev zatrjevane kršitve ostaja nedorečena.
7. Kršitev kazenskega zakona pooblaščenec oškodovanke uveljavlja z navedbo, da se je sodišče prve stopnje zmotilo v pravni oceni in posledično kršilo kazenski zakon, saj je kaznivo dejanje obdolžencu v celoti dokazano. S tako posplošeno in ohlapno pritožbeno navedbo pooblaščenec zatrjevane kršitve ni obrazložil in konkretiziral, zato njegove pritožbe v tej smeri ni bilo mogoče preizkusiti.
8. Višje sodišče pa je kršitev kazenskega zakona ugotovilo, ko je v skladu z določbo 383. člena ZKP izpodbijano sodbo preizkusilo po uradni dolžnosti. Iz opisa obdolžencu očitanega kaznivega dejanja krive ovadbe po četrtem odstavku 283. člena KZ-1 izhaja, da naj bi ga obdolženec storil dne 11. 8. 2014, kar po določbi prvega odstavka 91. člena KZ-1 pomeni, da je tega dne začelo teči zastaranje kazenskega pregona. Za očitano kaznivo dejanje je predpisana denarna kazen. Po določbi 5. točke prvega odstavka 90. člena KZ-1 pa kazenski pregon ni več dovoljen, če je poteklo šest let od storitve kaznivega dejanja, za katero se sme po zakonu izreči zapor do enega leta ali denarna kazen. Glede na navedeno ter ob upoštevanju tretjega odstavka 91. člena KZ-1 in drugega odstavka 3. člena Zakona o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19)2 je šestletni zastaralni rok, po poteku katerega kazenski pregon ni več dovoljen, potekel 14. 10. 2020 (to je sicer po izdaji izpodbijane sodbe, vendar še pred predložitvijo spisa v odločanje višjemu sodišču dne 22. 10. 2020).
9. Ker je torej kazenski pregon zoper obdolženca za očitano kaznivo dejanje krive ovadbe že zastaran, je podana kršitev kazenskega zakona iz 3. točke 372. člena ZKP, torej kršitev zakona v škodo obdolženca, na katero je višje sodišče v skladu z določbo 383. člena ZKP dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je izpodbijano sodbo v točki II izreka spremenilo tako, da je obtožbo zoper obdolženca za očitano kaznivo dejanje krive ovadbe po četrtem odstavku 283. člena KZ-1, iz razloga po 4. točki 357. člena ZKP zavrnilo. Glede na sprejeto odločitev, višje sodišče pritožbenih navedb okrožne državne tožilke in pooblaščenca oškodovanke, ki se nanašajo na očitano kaznivo dejanje krive ovadbe, ni presojalo.
10. Preostale pritožbene navedbe okrožne državne tožilke in pooblaščenca oškodovanke po vsebini prestavljajo njuno nestrinjanje z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje, na podlagi katerih je obdolžencu izreklo oprostilno sodbo. To pa pomeni uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Vendar okrožni državni tožilki in pooblaščencu ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je namreč dejansko stanje v obravnavani zadevi ugotovilo pravilno in popolno. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovor obdolženca je pravilno ocenilo, na tej osnovi pa zanesljivo zaključilo, da ni dokazano, da je storil očitano mu kaznivo dejanje poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po četrtem v zvezi s prvim odstavkom 209. člena KZ-1, zato je obdolženca v skladu s 3. točko 358. člena ZKP v točki I izreka izpodbijane sodbe utemeljeno oprostilo obtožbe.
11. Okrožna državna tožilka v zvezi z zaključkom sodišča prve stopnje, da nobena od izvedenk ni mogla ugotoviti, kdo je opravljal nepravilna knjiženja, in ali je pri teh knjiženjih šlo zgolj za napake ali za hoteno prikrivanje manka oziroma usklajevanja zalog, navaja, da mnenji izvedenk glede teh okoliščin nista relevantni, saj sodišče za njuno presojo ne rabi izvedenstva. Smiselno enako poudarja pooblaščenec oškodovanke, ki trdi, da je dokazna ocena glede vprašanj, kdo je opravljal vnose v računalniški sistem, in ali je šlo za manipulacije ali zgolj za napake ali pa druge procese v zvezi z blagom, stvar presoje sodišča in ne izvedenstva.
12. Pritožnikoma, ki si ob povzetem prizadevata prepričati, da je vse navedeno počel ravno obdolženec, ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno presodilo, da obstaja resen dvom, da naj bi si prav obdolženec protipravno prilastil blago iz zaloge blaga pri oškodovanki oziroma denar od prodanega blaga po specificiranih gotovinskih računih, z gotovostjo pa tudi ni mogoče zaključiti, da naj bi prav obdolženec izvajal vse očitane manipulacije na gotovinskih računih oziroma nepravilna knjiženja, ko tudi sicer glede teh ni mogoče z gotovostjo ugotoviti, ali so bila hotena ali nehotena. Takšnih zaključkov sodišče prve stopnje ni podalo zgolj na podlagi izvedenskih mnenj obeh sodnih izvedenk, kot to skušata prikazati pritožnika, pač pa je njune ugotovitve skrbno analiziralo in ocenilo v luči drugih izvedenih dokazov. Med drugim je pravilno izpostavilo računalniške evidence in izpovedbe zaslišanih prič, zlasti trgovcev, iz katerih izhaja, da so se v računalniški sistem v trgovini prijavljali vsi pod isto šifro, to je šifro obdolženca kot poslovodje, vsi trgovci so imeli pod to isto šifro dostop do zalog blaga, do kartic artiklov, vsi so izdajali gotovinske račune, delali z blagajno, izdajali blago in zapisovali podatke v zvezek, prav tako so v trgovini vedno delali po dva oziroma večino časa celo štirje, vračila blaga so lahko opravljali tudi drugi zaposleni in tudi prevzemov ni v celoti opravljal le obdolženec. Takšni dokazi pa tudi po presoji višjega sodišča v obravnavane očitke vnašajo dvom, ki preprečuje izdajo obsodilne sodbe. Še zlasti, ker v kazenskem postopku nosi dokazno breme (upravičeni) tožilec, ki mora obdolženčevo krivdo dokazati z najvišjim dokaznim standardom (onkraj razumnega dvoma) in torej ponuditi toliko in takšne dokaze, ki omogočajo zaključek, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje, čemur pa v obravnavani zadevi ni bilo zadoščeno.
13. Upoštevaje navedeno se kot neutemeljene izkažejo pritožbene navedbe okrožne državne tožilke, da je glede na „druge izvedene dokaze“ mogoče brez dvoma zaključiti, da je prav obdolženec opravljal nepravilna knjiženja in pri teh knjiženjih ni šlo zgolj za napake, ampak obdolženčevo hoteno prikrivanje manka oziroma usklajevanja zalog in da si je zato prav obdolženec protipravno prilastil blago iz zaloge blaga pri oškodovanki oziroma denar od prodanega blaga. Kateri „drugi dokazi“ bi naj slednje dokazovali, okrožna državna tožilka ne pojasni, temveč se v nadaljevanju tudi sama sklicuje na ugotovitve izvedenke A. D., katere pa je v izpodbijani sodbi pravilno upoštevalo že sodišče prve stopnje, in sicer: da je bil računalniški in organizacijski sistem pri oškodovanki zlorabljen in da so se izvajale manipulacije oziroma nepravilna knjiženja (točka 41 obrazložitve); da je program pri izdaji gotovinskih računov omogočal evidentiranje prodaje v minus in je bila ta možnost lahko zlorabljena tudi za dogodke, katerih namen ni bil prodaja in vračilo blaga, pač pa manipulacija z zalogo (točka 31 obrazložitve); da se je z evidentiranjem prodaje v plus in evidentiranjem vračil blaga kot pozicije minus na računih finančno evidentirala in hkrati korigirala zaloga blaga, ki je bila „prodana“ in ni imela kritja v plačilu; da bi to moralo rezultirati v viških oziroma mankih pri inventuri; da takšna evidentiranja vračil blaga niso običajna v trgovinskem poslovanju, zlasti ob dejstvu, da se prodaja blaga nanaša na en artikel, vračilo pa na drugega; da je praviloma šlo za iste količine v plus in minus; in da je vrednostno tako bila zaloga usklajena, količine artiklov pa z dejanskim stanjem niso bile usklajene (točka 38 obrazložitve). Kako bi naj takšne ugotovitve izvedenke A. D., ki jih okrožna državna tožilka v obrazložitvi pritožbe večkrat ponovi, obremenile izključno obdolženca, ni jasno in gotovo, saj je izvedenka hkrati tudi izrecno zaključila, da ni mogoče ugotoviti, kdo je opravljal vnose v računalniški sistem, kdo je opravljal nepravilna knjiženja oziroma manipulacije, in ali je pri le-teh morebiti šlo za napake ali pa hotena prikrivanja manka in usklajevanja zalog. Odprtost računalniškega in organizacijskega sistema pri oškodovanki je namreč več kot očitno dopuščala manevrski prostor za zlorabe vsem zaposlenim in ne zgolj obdolžencu.
14. Neutemeljeno okrožna državna tožilka izpostavlja še navedbo izvedenke I. L., da je na podlagi gotovinskih računov, na katerih je za določene artikle povečeval zalogo, na drugih artiklih pa zmanjševal zaloge, lahko manipuliral, vsaka manipulacija pa se pri popisu blaga ugotovi, ker nastanejo razlike v artiklih. Iz izpovedbe izvedenke I. L. v nadaljevanju namreč jasno izhaja, da ni rečeno, da je to počel obdolženec, pač pa je to lahko bil kateri drugi delavec in poimensko tega ne more ugotoviti (l. št. 1984). Pravilnosti izpodbijane sodbe zato takšne pritožbene navedbe ne morejo omajati. Enako velja za v pritožbi okrožne državne tožilke izpostavljeno izpovedbo priče D. B. (ki je od obdolženca prevzel funkcijo poslovodje), da so bili manki v času, ko je bil on poslovodja, minimalni, do podobnih situacij pa ni prišlo niti v drugih poslovalnicah. Namreč tudi v poslovalnici v S. v letih od 2010 do 2014 pri inventurah niso bila ugotovljena večja odstopanja, pri čemer pa nobena od poprejšnjih inventur ni bila opravljena na način kot inventura dne 4. 9. 2014, ob tem pa se je tudi sicer v tem letu spremenil računalniški sistem poslovanja pri oškodovanki, zato obdolženčevega in D. B. položaja na mestu poslovodje ni mogoče enačiti.
15. Tudi pooblaščenec oškodovanke v pritožbi navaja, da pri oškodovanki ni dvoma, da jo je s svojim početjem oškodoval prav obdolženec, saj je on edini, ki je izvajal manipulacije. Na kakšni podlagi temelji takšno prepričanje, pooblaščenec ne pojasni, v nadaljevanju pritožbe pa navaja, da so vse zaslišane priče, zlasti zaposleni v trgovini v S., izpovedali, da je manipulacije z blagom izvajal le obdolženec. Takšna pritožbena trditev je netočna, saj opore za zaključek, da bi manipulacije z blagom izvajal obdolženec, izpovedbe zaslišanih prič ne omogočajo. Neutemeljena pa je tudi nadaljnja pritožbena trditev pooblaščenca, da je bilo obdolžencu večkrat prepovedano, da izdajo blaga beleži le v zvezku, pa je kljub opozorilom to naprej počel. Do te okoliščine se je sodišče prve stopnje pravilno opredelilo v točki 23 obrazložitve izpodbijane sodbe in na podlagi prič M. H., D. K. in M. N. utemeljeno zaključilo, da se je delo z zapisovanjem v zvezke s strani oškodovanke dopuščalo oziroma ni bilo sankcionirano. Pravilnosti izpodbijane sodbe pa ne morejo omajati niti v pritožbi pooblaščenca izpostavljene neodločilne okoliščine, da obdolženec ni želel sodelovati pri inventuri dne 4. 9. 2014, da ugotovitvam inventurne komisije ni ugovarjal in da je soglašal s prenehanjem delovnega razmerja pri delodajalcu.
16. Pooblaščenec oškodovanke in okrožna državna tožilka nadalje neutemeljeno skušata prepričati, da je nepravilna knjiženja oziroma manipulacije izvajal obdolženec, ker se nobena od inventur ni opravila na način kot inventura dne 4. 9. 2014, ko je bilo prešteto vse blago v trgovini in stehtano vso blago v silosih. Takšno stališče pritožnikov je zmotno. Način in sistem opravljanja inventur ni bil odvisen od obdolženca, zato višje sodišče v celoti soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da ni mogoče brez dvoma zaključiti, da je obdolženec manipuliral z zalogo pri inventurah, saj pri inventurah ni sodeloval oziroma ni imel odločilne vloge, niti ni vedel v naprej, katero blago se bo preverjalo, zato napak in pomanjkljivosti, ki so se očitno dogajale pri inventurah, ni dopustno naložiti v breme obdolženca. Četudi so se inventure opravljale vsake tri mesece in je obstajala možnost, da se vnaprej pripravi artikle za popis blaga, ker inventurna komisija ni popisala vse zaloge, kot to izpostavlja okrožna državna tožilka, pa so zaslišane priče (zlasti M. K., M. H. in D. Š.) jasno izpovedale, da poslovodjem ni bilo znano, katero blago se bo preverjalo (točka 24 obrazložitve izpodbijane sodbe). Pritožbene navedbe okrožne državne tožilke so zato neutemeljene, kot netočne in v nasprotju s podatki spisa pa se izkažejo tudi njene nadaljnje navedbe, da je obdolženec pripravljal izpise blaga za inventure oziroma izpisal podatke o zalogah blaga, ki bo preverjeno, in da je z izdajo računov prikrival dejansko stanje blaga pred inventurnimi komisijami vse do 4. 9. 2014. V točki 25 obrazložitve izpodbijane sodbe je namreč sodišče prve stopnje pravilno povzelo izpovedbe prič M. K., M. H., J. Z., D. Š., M. N. in N. F., od teh pa sta zgolj priči M. K. in D. Š. povedali, da je to izpisoval poslovodja, pri čemer pa je priča D. Š. tudi povedala, da so poslovodji to, katere izpise podatkov naj komisiji pripravi za potrebe inventure, povedali tik pred tem, ko so torej že bili tam. Tako ni izkazano, da bi obdolženec imel dovolj manevrskega prostora za prikrivanje dejanskega stanja pred inventurnimi komisijami. Kot zmotna pa se nenazadnje izkaže še pritožbena navedba okrožne državne tožilke, da sodišče prve stopnje ni presodilo navedbe priče D. K., da je obdolženec v zvezi z inventuro aprila 2014 naročil, naj s sodelavcem inventurne liste priredita zalogi blaga v zvezi s sojo in sačmo, saj se je sodišče prve stopnje do takšnih njegovih navedb ustrezno opredelilo v točki 27 obrazložitve izpodbijane sodbe.
17. Okrožna državna tožilka z obširnimi pritožbenimi navedbami povzema ugotovitve zapisnika za popis blaga z dne 4. 9. 2014 ter že povzete ugotovitve izvedenke A. D. ter v bistvenem še navaja, da je pri operacijah z izdajanjem gotovinskih računov z negativnimi vrednostmi za več kot 170.000,00 EUR dejansko šlo za protipravno prilastitev blaga ali denarja od prodanega blaga, saj v kolikor bi šlo za dejanska vračila blaga, ne bi prišlo do mankov, ki izhajajo iz inventure z dne 4. 9. 2014. Takšnemu stališču ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedb prič D. K. in M. N., zaposlenih v trgovini na S., v točki 21 obrazložitve izpodbijane sodbe utemeljeno pojasnilo, da ni mogoče zaključiti, da bi račune z negativnimi količinami izdajal samo obdolženec. Iz izpovedb D. K. in M. N. namreč izhaja, da sta tudi onadva v primeru, ko je stranka kakšno blago vrnila, izdala novi račun, na katerega sta zapisala negativne količine blaga, ki je bilo vrnjeno, in razknjižila blago, ki je bilo vzeto, ob tem pa sta tudi pojasnila, da nikoli nista bila obveščena o morebitni spornosti takšne prakse. Tovrstna praksa se je torej več kot očitno izvajala in to neoziraje na morebitno interno navodilo, da je za vračila potrebno narediti storno račun, kot to izpostavlja okrožna državna tožilka. Prav tako pa je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovitev izvedenke A. D. glede spornega evidentiranja vračil blaga tehtno tudi zaključilo (točki 38 in 43 obrazložitve izpodbijane sodbe), da sploh ni mogoče ugotoviti, kaj bi naj bilo dejansko odtujeno – denar ali blago, kakor tudi ni mogoče zaključiti, da bi bilo odtujeno prav to, kar je bilo na gotovinskih računih knjiženo v minus. Zato se ni mogoče strinjati z okrožno državno tožilko, da je pri operacijah z izdajanjem gotovinskih računov z negativnimi vrednostmi nedvomno šlo za protipravno prilastitev blaga ali denarja od prodanega blaga. Neutemeljeno pa je tudi hkratno sklicevanje okrožne državne tožilke na ugotovitve zapisnika komisije za popis blaga z dne 4. 9. 2014, saj je tudi v tem delu sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo argumentiranim ugotovitvam izvedenke A. D., ki je glede inventure na dan 4. 9. 2014 zaključila, da ni mogoče z gotovostjo potrditi, da so tedaj ugotovljeni manki oziroma viški pravilni po količini in po vrednosti.
18. Izvedenka A. D. je podala mnenje, da je manko zaloge v trgovini v S. posledica več dejavnikov, saj je bil računalniški sistem za blagovno poslovanje na trgovini preveč odprt, pri čemer je izrecno izpostavila, da celotnega manka ni mogoče pripisati zgolj „zlorabi“ tega sistema, temveč je tudi posledica drugih pomanjkljivosti in slabosti poslovanja oškodovanke, ki jih je sodišče prve stopnje natančno povzelo v točki 33 obrazložitve izpodbijane sodbe. Na podlagi takšnih ugotovitev okrožna državna tožilka neutemeljeno navaja, da so bile obdolžencu, ki je bil pri oškodovanki zaposlen vse od leta 2001 (na mestu poslovodje od 2010), vse te pomanjkljivosti oziroma slabosti znane in jih je tako lahko izkoristil pri protipravnem prilaščanju blaga oziroma denarja oškodovanke. Ugotovitve izvedenke A. D. namreč zajemajo vrsto pomanjkljivosti in slabosti, ki ne sodijo le v obseg dela poslovodje in domet njegove kontrole, saj računalniški in organizacijski sistem pri oškodovanki ni bil zgolj odprt in ranljiv za izvrševanje manipulacij vsem zaposlenim, kot že pojasnjeno, pač pa je tudi sicer bil očitno toliko ranljiv in podvržen nehotenim dogodkom (tudi prenosu dogodkov na novo bazo), da ni mogoče zaključiti, koliko od ugotovljenih razlik je predstavljalo neupravičeno prilastitev zalog, koliko od ugotovljenih razlik je posledica namerno oziroma nenamerno izvršenih dogodkov, kdo je opravljal vnose v sistem in kdaj so se ti vnosi zgodili. Glede na številčnost in prepleteno naravo ugotovljenih slabosti in pomanjkljivosti pri poslovanju oškodovanke, pa morebitnega razlikovanja namerno oziroma nenamerno izvršenih dogodkov ni mogoče z vso potrebno gotovostjo napraviti niti na podlagi gotovinskih računov z negativnimi vrednostmi v vrednosti 177.690,77 EUR, kot se za to neuspešno zavzema okrožna državna tožilka in si ugotovitve izvedenke A. D. v tem delu prizadeva prikazati kot brezpredmetne.
19. Glede na navedene ugotovitve v zvezi z izdajanjem gotovinskih računov z negativnimi vrednostmi okrožna državna tožilka neutemeljeno graja tudi zaključke sodišča prve stopnje o višini in času nastanka manka v poslovalnici. Zaključke v tej smeri je namreč sodišče prve stopnje pravilno strnilo v točki 41 obrazložitve izpodbijane sodbe, le-teh pa okrožna državna tožilka ne more omajati zgolj zato, ker je v zadnjem dopolnilnem mnenju izvedenka podala izračun manka po računih ki izhajajo iz izreka izpodbijane sodbe, saj glede teh računov s potrebno gotovostjo ni bilo dokazano, da jih je izdal prav obdolženec, ko pa so tudi drugi prodajalci imeli dostop do računalniškega sistema in delo opravljali pod šifro poslovodje, prav tako pa so lahko sprejemali vračila blaga. Brez dvoma pa tudi ni mogoče zaključiti, kateri od teh izdanih gotovinskih računov z minus vknjižbo predstavlja hoteno in namerno nepravilno knjiženje oziroma manipuliranje z zalogo, kateri pa predstavlja dejansko vračilo blaga. Posledično je zato dvomljiva tudi opredelitev časa nastanka manka v poslovalnici, katero okrožna državna tožilka presoja po taistih računih z negativnimi vrednostmi, saj je izvedenka A. D. jasno navedla, da manka ni mogoče natančno ugotoviti in je torej lahko nastal še v času preden je obdolženec postal poslovodja, kot to ugotavlja sodišče prve stopnje.
20. Okrožna državna tožilka navaja, da ni potrebno, da bi opis dejanja vseboval dodatne navedbe o tem, katero blago ali denar od prodanega blaga naj bi si obdolženec protipravno prilastil. Slednje utemeljuje s sklicevanjem na zaključke sodišča prve stopnje, ki jih sprejelo na podlagi skladnih ugotovitev izvedenk A. D. in I. L., da ni mogoče ugotoviti, katero blago iz zaloge blaga ali denar od prodanega blaga in po katerih računih naj bi si protipravno prilastil obdolženec. Takšne pritožbene navedbe so brezpredmetne, saj sodišče prve stopnje obdolženca ni oprostilo zaradi morebitnih pomanjkljivosti v opisu dejanja, pač pa zato, ker ni dokazano, da je obdolženec storil dejanje, katerega je obdolžen. Samo dejstvo, da navedenih okoliščin ni mogoče ugotoviti, pa pravilnost odločitve sodišča prve stopnje zgolj potrjuje.
21. Pooblaščenec oškodovanke še izpostavlja posamezne ugotovitve obeh izvedenk finančne stroke ter zlasti na podlagi pojasnil izvedenke A. D. znova zatrjuje, da bi bilo možno dejansko stanje glede višine oškodovanja ugotoviti po vrednostni metodi, s ponovnim vrednotenjem vseh poslovnih dogodkov v obravnavanem časovnem obdobju. Vendar pooblaščenec nima prav, saj je sodišče prve stopnje v nasprotju z njegovim prepričanjem pravilno upoštevalo tudi nadaljnje ugotovitve obeh izvedenk, da bi bilo to časovno in vsebinsko neizvedljivo in nemogoče. Neutemeljeno in pavšalno se pooblaščenec v tej zvezi sklicuje na izpovedbo izvedenke A. D., ki jo je podala na glavni obravnavi dne 18. 11. 2019, saj prezre, da je slednja prav tedaj izrecno pojasnila, da je vsebinsko nemogoče ponoviti poslovne dogodke, katerih je ogromno, in da je to tudi časovno neizvedljivo, poleg tega pa ni mogoče ugotoviti, kateri zapisi so odraz anomalij (točka 37 obrazložitve izpodbijane sodbe). Zgolj zato, ker je izvedenka A. D. dopustila očitno teoretično možnost, da bi se izhodiščni manko ugotovil po vrednostni metodi, pa pooblaščenec ne more vzbuditi dvoma v pravilnost izpodbijane sodbe. Še zlasti ne, ker je sodišče prve stopnje upoštevalo in ocenilo tudi takšno možnost ter glede na pojasnila izvedenke A. D. utemeljeno zaključilo, da četudi bi prišli do pravilnega izhodiščnega stanja, torej do pravilne ugotovitve manka, še vedno ne bi bilo mogoče ugotoviti, koliko od ugotovljenih razlik bi naj predstavljalo neupravičeno prilastitev zalog, koliko od ugotovljenih razlik je posledica namerno oziroma nenamerno izvršenih dogodkov, ki bi morali biti knjiženi, kdaj so se ti vnosi zgodili in predvsem kdo je opravljal vnose v sistemu. Vse navedeno je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi na več mestih podrobno in tehtno pojasnilo, takšne svoje zaključke pa podalo tudi v luči preostalih izvedenih dokazov, zato se obširno pritožbeno zavzemanje pooblaščenca za ponovno vrednotenje vseh poslovnih dogodkov z namenom ugotovitve višine oškodovanja izkaže za neutemeljeno. Posledično pa se kot brezpredmetna izkaže še pritožbena navedba pooblaščenca, da bi bilo manko potrebno preračunavati po maloprodajnih cenah.
22. Neutemeljeno okrožna državna tožilka graja še zaključke sodišča prve stopnje, da ni mogoče ugotoviti neposredne povezave med blagom, ki je bilo zaseženo pri opravljeni hišni preiskavi pri obdolžencu, in manjkajočim blagom pri oškodovanki. Višje sodišče v celoti soglaša s pravilnimi in tehtnimi razlogi sodišča prve stopnje, ki jih je glede opravljene hišne preiskave argumentirano navedlo v točkah 46 - 50 obrazložitve izpodbijane sodbe. Le-teh pa okrožna državna tožilka ne more omajati z navedbami, da je priča D. B. izpovedal, da so se predmeti, ki jih je prepoznal kot last oškodovanke, prodajali v njihovi trgovini, kar je ugotovil na podlagi seznama po EAN kodi, zaradi česar so bili ti predmeti vrnjeni oškodovanki, nekateri od teh predmetov pa so bili zajeti tudi v manku inventurnega popisa. Čeprav je priča D. B. res izpovedal, da je predmete prepoznal poimensko oziroma po EAN kodi, okrožna državna tožilka prezre, da je hkrati tudi pojasnil, da predmetov ni prepoznal po serijski številki, zato ne more potrditi, da gre točno za predmete iz njihove trgovine, kakor tudi ne more potrditi, ali so se količine vrnjenega blaga ujemale z ugotovljenimi manki ob inventuri. Smiselno enako izhaja iz izpovedb prič V. S. in M. K., zato na tak način okrožna državna tožilka dvoma v dokazno oceno sodišča prve stopnje ne more vzbuditi, kakor tudi ne more uspeti z obširnim pritožbenim polemiziranjem, da so bili določeni predmeti oškodovanki vrnjeni, saj je bilo to storjeno zgolj na podlagi opisanega zatrjevanja priče D. B. in torej ni gotovo, da so ti predmeti pripadali prav oškodovanki. Da bi obdolženec razpolagal z računi za že vidno rabljene zasežene predmete, večinoma namenjene kmetijski rabi, kot to pričakuje okrožna državna tožilka, pa ni življenjsko sprejemljivo. Neutemeljene so tudi preostale pritožbene navedbe okrožne državne tožilke, s katerim po vsebini zgolj nasprotuje zaključkom sodišča prve stopnje, ki je odsotnost neposredne povezave med manjkajočim blagom in blagom, ki je bilo zaseženo ob hišni preiskave, pravilno utemeljilo še na podlagi rabe zaseženih predmetov, izpovedbah trgovcev (katere glede na dolžino inkriminiranega obdobja niso zanemarljive) in ugotovitvah izvedenke A. D. Slednja je izrazila jasen dvom v pravilnost inventure opravljene dne 4. 9. 2014 in točnost podatkov o manku ter opisala manipulacije oziroma nepravilna knjiženja, ki zajemajo tudi možnost preimenovanja artiklov, kar vse vnaša dvom v pravilnost inventurnega popisa, na katerega se neutemeljeno sklicuje okrožna državna tožilka.
23. Glede uveljavljanih pritožbenih razlogov, ki se nanašata na odločbo o stroških kazenskega postopka in odločbo o premoženjskopravnem zahtevku, se višje sodišče ni posebej opredeljevalo, saj ju pooblaščenec oškodovanke konkretizirano ne obrazloži, medtem ko njune preveritve uradni preizkus izpodbijane sodbe ne obsega, morebitne drugačne odločitve pa v tem delu ne narekuje niti sprememba izpodbijane sodbe v točki II izreka.
24. Po obrazloženem je višje sodišče po uradni dolžnosti izpodbijano sodbo glede dejanja pod točko II izreka spremenilo ter obtožbo v tem delu zavrnilo (prvi odstavek 394. člena ZKP). Višje sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo drugih kršitev zakona iz 383. člena ZKP, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je v preostalem, v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter o pritožbah okrožne državne tožilke in pooblaščenca oškodovanke odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).
1 Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 8876/2015 z dne 22. 2. 2018. 2 Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS IV Ips 27/2020 z dne 19. 1. 2021.