Jedro

Upravna enota je utemeljeno izdala gradbeno dovoljenje, saj investitor izpolnjuje vse pogoje po 66. členu ZGO-1.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Upravna enota Koper (v nadaljevanju upravni organ prve stopnje) je z izpodbijano odločbo gospodarski družbi A. d.o.o., dovolila gradnjo tristanovanjskega objekta na parc. št. 212/17 in 212/18 pod pogoji navedenimi v točkah 2 (osnovni podatki objekta) 3 (komunalna oskrba stavbe) 4 (projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja, 5 (soglasja in potrdila pristojnih soglasodajalcev) in 6 (ostali pogoji) izreka odločbe.

V obrazložitvi na podlagi podatkov v projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja (PGD) navaja, da želi investitor na zemljišču s parc. št. 212/17 in 212/18 k.o. B. zgraditi stanovanjsko stavbo s tremi stanovanjskimi enotami, etažnosti K+P+1+M, pri čemer je kletna etaža vkopana s treh strani. Maksimalni tlorisni gabarit stavbe z balkoni je dimenzij 18,80 x 10.00 m z dvema zamikoma po 1,00 m. Na podlagi podatkov v spisih ugotavlja, da je investitor izkazal pravico graditi na parc. št. 212/17 (zemljiškoknjižni lastnik) in na parc. št. 212/17 (vložen zemlj. knjižni predlog za vpis pridobitve služnostne pravice). Pravica graditi pa je izkazana na parc. št. 212/4 (v zemljiški knjigi vpisana služnostna pravica) in za priključek na gospodarsko javno infrastrukturo in na parceli št. 212/8 k.o. B. s soglasjem Mestne občine Koper, Urada za gospodarske javne službe in promet. V nadaljevanju ugotavlja, da je območje nameravane gradnje urejeno z Odlokom o prostorsko ureditvenih pogojih Žusterna (Uradne objave, št. 29/01 – v nadaljevanju Odlok o PUP) in da je nameravana gradnja skladna z določbami 9., 10., 19., 20., 22., 31., 32., 33. in 34. člena Odloka o PUP. Za ureditev cestnega priključka, si je investitor pridobil soglasje Mestne občine Koper, priključek novega objekta: na vodovodno omrežje je v skladu s soglasjem Rižanskega vodovoda Koper; na elektroenergetsko omrežje skladno s soglasjem Elektro Primorske; komunalne odpadne vode in meteorne vode pa bodo speljane v javno fekalno omrežje s priključkom na parc. št. 212/8 in v jašek javne meteorne kanalizacije na parc. št. 212/4 k.o. B., skladno s soglasjem Komunale Koper. Objekt bo priključen na javno telekomunikacijsko omrežje na parc. št. 212/4 skladno s soglasjem Telekoma Slovenije. Zbirno in odjemno mesto za bio in komunalne odpadke je v skladu s soglasjem Komunale Koper predvideno na parc. št. 212/17 k.o. B. Upravni organ prve stopnje ugotavlja, da je PGD izdelala oseba, ki izpolnjuje pogoje predpisane v ZGO-1, da so bila za gradnjo pridobljena vsa predpisana soglasja, da ima projekt vse predpisane sestavine in da bo za objekt zagotovljena minimalna komunalna oskrba (pitna voda, električna energija, odvajanje odpadnih voda in dostop do javne ceste) ter da je investitor izkazal plačilo odmerjenega komunalnega prispevka. Iz obrazložitve izhaja tudi, da je upravni organ prve stopnje v skladu z določbo 62. člena ZGO-1 na podlagi prikazanega območja za določitev strank v postopku in na podlagi zbirnega načrta komunalnih priključkov ugotovil, da sta stranki v tem postopku poleg investitorja med drugimi tudi C.C. in D.D. kot solastnika parcele 212/5 k.o. B., po kateri bo potekal priključek na javno pot. Upravni organ prve stopnje po navajanju pripomb C.C. in D.D. (v nadaljevanju tožnika) ki se s predvideno gradnjo ne strinjata in ji nasprotujeta, zato, ker niso podani zakonski pogoji, tožnikoma pojasnjuje zakaj predvidena gradnja na podlagi podatkov v predloženi dokumentaciji predstavlja stanovanjsko stavbo s tremi enotami in ne tri enostanovanjske stavbe (skupen vhod za vse stanovanjske enote, hodnik, skupni prostori za kolesa in vozičke, skupno gradbeno parcelo in skupne naprave, vsako stanovanje je zaključena celota).

Na podlagi ugotovitve, da je za priključke na javno cesto ter varnost prometa pridobljeno soglasje upravljalca javne ceste, da je za ureditev priključka po zazidalni situaciji iz PGD, predviden priključek in dostopna pot širine 4,00 m in da je investitor solastnik parcele št. 212/5 k.o. B., po kateri v naravi poteka dostopna pot, so po mnenju upravnega organa prve stopnje neutemeljene pripombe tožnikov v zvezi s prometom na dostopni poti, priključevanjem na javno pot in varnostjo prometa. Glede na določbe Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SZ), je neutemeljena tudi pripomba, da bi si moral investitor za uporabo dostopne poti pridobiti soglasje.

Ker si je investitor za gradnjo na delu parcele, kjer naj bi po zatrjevanju tožnikov potekal hudournik, pridobil vodno soglasje v skladu s 40. členom Odloka o PUP, iz katerega ne izhajajo omejitve gradnje v zvezi z vodami, so po mnenju upravnega organa prve stopnje, neutemeljene pripombe tožnikov tudi v tem delu. V nadaljevanju kot neutemeljene, zavrne tudi njune pripombe glede ureditve gradbišča (prikaz ureditve gradbišča je razviden iz PGD). V zvezi s križanjem kanalizacije in vodovoda ter postavitvijo odjemnega mesta za odpadke, pa tožnikoma pojasnjuje, da iz soglasja upravljalca javnega vodovoda, ne izhaja, da je predvideno križanje v nasprotju z veljavnimi predpisi. Na podlagi podatkov v PGD (prikaz vpliva na sosednje objekte z vidika osončenja in vedute), pa utemeljuje zavrnitev ugovorov tožnikov v zvezi z osončenjem in veduto. Parcelacija, ki ji ugovarjata tožnika po mnenju upravnega organa ni predmet tega postopka.

Na podlagi navedenega upravni organ prve stopnje ugotavlja, da so izpolnjeni vsi pogoji predpisani v 66. členu ZGO-1, zato je ugodil investitorjevi zahtevi.

Ministrstvo za okolje in prostor (v nadaljevanju upravni organ druge stopnje) je pritožbo, ki sta jo vložila tožnika zoper navedeno odločbo upravnega organa prve stopnje, kot neutemeljeno zavrnil dne 22. 3. 2011 z odločbo številka 35108-517/2010/NiK-2. Tožnika, ki se z izpodbijano odločbo ne strinja, vlagata tožbo iz razlogov 1. do 3. točke prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) in vztrajata pri vseh navedbah in dokaznih predlogih podanih v upravnem postopku. V tožbi navajata okoliščine in dejstva, s katerimi vztrajata pri trditvi, da niso izpolnjeni pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja.

Zatrjujeta, da predvidena gradnja ni skladna z veljavnim prostorskim aktom (PUP Žusterna), ker oblika stavbe presega definicijo ene več stanovanjske hiše. Dejstvo, da sporna gradnja predstavlja tri enostanovanjske hiše, izhaja že iz grafične dokumentacije priložene zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja. Menita, da gre pri projektu in zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja za poskus nespoštovanja veljavnega prostorskega akta, saj je na območju, ki ga ureja, predvidena le individualna stanovanjska zazidava z maksimalno tremi stanovanjskimi in poslovnimi enotami, ne pa gradnja vrstnih hiš oz. celo bloka.

S predvideno gradnjo se po navedbah tožnikov kršijo določila 19. in 20. člena PUP. Zatrjujeta, da bi sporni objekt izstopal iz celotne podobe tega dela naselja, ker je njegova gradbena linija (objekt navzven predstavlja tri vrstne hiše) drugačna od linije ostalih objektov (enovitih in zaokroženih večstanovanjskih hiš). Tudi v estetskem pogledu sporni objekt ne predstavlja nekega velikega dosežka. V zvezi s tem opozarjata, da bo gledano dolgoročno s spornim objektom, ob upoštevanju dejstva, da si je isti investitor že pridobil gradbeno dovoljenje za povsem enak objekt na parcelah nad njim, urbanistična ureditev prostora spremenila podobo tega dela naselja.

Glede na dejstvo, da gre za dva sklopa gradenj (skupaj 6 vrstnih hiš, ene nad drugo in 9 parkirišč) na parceli, ki meri manj kot 600 m2, tožnika opozarjata na predpisane odmike in zatrjujeta, da bo gradnja spornega objekta nasičila prostor v skupni izmeri 1.000 m2, saj bo na tej površini zgrajenih 6 stanovanjskih enot za 6 družin in 18 parkirnih mest. Menita, da bi, če bi se gradila normalna večstanovanjska hiša, takšna kvadratura zadoščala le za eno stanovanjsko hišo. Namen pri sprejemanju zazidalnega načrta za sporno območje je po njunem mnenju bil prav ta, da se loči individualna stanovanjska gradnja od drugih gradenj (vrstne hiše, bloki), ki predstavljajo drugačen vsebinski sklop sosesk in zahtevajo tudi drugačno infrastrukturno ureditev. Ker bo posledica takšne gradnje tudi preobremenjenost in varnost na slabi obstoječi cesti na parc. št. 212/5, sta tožnika tudi predlagala toženi stranki naj pred odločanjem zaprosi Mestno občino Koper za interpretacijo 10. člena PUP. Toženi stranki očitata, da vseh navedenih dejstev pri ugotovitvi vrste sporne gradnje ni upoštevala. Menita, da je zato njena razlaga preveč formalistična in zato v nasprotju z namenom, ki naj bi ga PUP dosegel. V nadaljevanju tožnika zatrjujeta, da bodo z izgradnjo spornega objekta nastopile negativne posledice tudi na dostopni poti na parc. št. 212/5. Toženi stranki očitata, da si pred izdajo izpodbijanega dovoljenja ni ogledala kraja, na katerem bi lahko ugotovila, da je dostopna pot s parc. št. 212/5 tako ozka (široka komaj 3 m, na izredno veliki strmini), da je srečanje dveh avtomobilov skoraj nemogoče. Takšen dostop do objektov bo zato po zatrjevanju tožnikov ustvaril nemogočo situacijo. V soglasju MOK je prav zato kot pogoj določena izgradnja dostopne ceste, ki bo široka najmanj 4,00 m, ki bo povezana s potjo po parc. št. 212/8. Ta pogoj v izpodbijanem dovoljenju ni upoštevan in to kljub opozorilu tožnikov. Navajata, da danes ni mogoče ugotoviti ali investitor lahko zagotovi izpolnitev tega pogoja, kar pa pomeni, da investitor pogoja navedenega v soglasju ni izpolnjeval. Tožnika navajata tudi, da je investitor, s tem, ko je svojo parc. št. 212/15 razdelil na dve parceli, tako, da je sedaj ob dostopni cesti s parc. št. 212/5 zelo ozek del zemljišča s parc. št. 212/16, njena lastnica pa je ustanoviteljica investitorja, tožnikoma odvzel pravico soglasja, ki bi jo imela zaradi manjšega odmika spornega objekta od njune nepremičnine. Menita, da je investitor s tem zaobšel predpis. To dejstvo bi tožena stranka lahko ugotovila, če bi opravila ogled kraja ali z vpogledom v računalniško bazo podatkov Geodetske uprave. V zvezi z dostopno potjo zatrjujeta, da bo zaradi širine in lege prišlo do prometnega kaosa in ogrožanja varnosti. Za navedeno dostopno pot, ki je po zemljiškoknjižnih podatkih travnik, bi si moral investitor pridobiti soglasje tožnikov kot solastnikov tega zemljišča glede na souporabo te poti do spornega objekta. Navajata, da kot solastnika v skladu z 69. členom SPZ lahko predlagata delitev te parcele in da jima z upravno odločbo te pravice ni mogoče odvzeti.

Toženi stranki očitata, da ni upoštevala in preverila, da velik del parcele, na kateri je predvidena sporna gradnja, predstavlja hudournik, torej javno dobro, ki je v zasebni lasti investitorja. Preverjeni in zato tudi niso zakonski pogoji glede odmika sporne gradnje od hudournika. Zatrjujeta, da iz projekta ni razviden način izvedbe deponije zemlje in humusa (na predvideni lokaciji bo namreč stal že omenjeni enak objekt na parceli tik nad spornim objektom). Prav tako tožnikoma ni jasno kako bo realizirana deponija gradbenih odpadkov (predvidena je lega deponije tik ob dostopni poti, ki je v vsakodnevni uporabi strank in zato obstoji nevarnost nesreč). Tudi za ograjo v višini 2 m, ki je predvidena na parc. št. 212/5 t.j. na dostopni poti, ni razvidno kako bo ta ograja postavljena na dostopni poti. Nejasno pa ostaja tudi ali bo dostopna pot imela varnosti pas, ki je potreben za varno vožnjo.

Za tožnika ostaja posebej sporen potek fekalne in druge kanalizacije za sporni objekt. Zatrjujeta, da je le-ta predvidena nad oz. „seka“ vodovodno cev, ki jo tožnika uporabljata. Pitna voda, ki jo uporabljata lahko postane oporečna zaradi vdorov fekalne kanalizacije za sporni objekt. Nedopustna je zanju tudi postavitev vodovodnih števcev skupaj z odlagališčem odpadkov, saj bi to lahko pomenilo nevarnost za zdravje tožnikov oz. uporabnikov števcev. Predvidena sporna gradnja pa bo imela negativne vplive tudi na veduto iz njune hiše. Na koncu tožnika poudarjata, da je investitor izvedel parcelacijo nepremičnin, na katerih leži tudi sporna gradnja, brez potrdila o namenski rabi parcele in je zato parcelacija nezakonita. Prav s tem pa je investitor ustvaril že opisano situacijo, v kateri je omogočena gradnja dveh ali več sklopov vrstnih hiš na tako majhnem prostoru, kar pa je v neskladju z okoliškimi objekti in kar iznakaža okolico in spreminja pogoje bivanja na tem območju.

Tožnika sodišču glede na vse navedeno predlagata, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in samo reši zadevo oz. podrejeno, da izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponoven postopek ter ji naloži plačilo stroškov tega postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih navedenih v obrazložitvi in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

A. d.o.o., ki je kot investitor prizadeta stranka v tem upravnem sporu, v odgovoru na tožbo kot netočne prereka tožbene navedbe o tem, da predvideni objekt ni en stanovanjski objekt s tremi stanovanjskimi enotami. Pri tem se sklicuje na razloge podane v obrazložitvi izpodbijane odločbe in tudi na gradbeno dovoljenje za gradnjo stanovanjskega objekta s tremi stanovanjskimi enotami na sosednjem zemljišču, ki je postalo s sodbo upravnega sodišča III U 310/2009-11 z dne 27. 8. 2010 pravnomočno.

V nadaljevanju na podlagi določb 10., 19. in 20. člena Odloka o PUP, upoštevanih tudi v izpodbijani odločbi, in s sklicevanjem na izdana soglasja zanika utemeljenost tožbenih trditev o neskladnosti predvidene gradnje s prostorskim aktom. Trditev tožnikov, da upravni organ ne more in ne sme odločitve o skladnosti predlagane gradnje prepustiti izdelovalcu PGD, kot tudi trditev, da bi moral upravni organ zaprositi MOK za interpretacijo 10. člena Odloka o PUP je po mnenju investitorja neutemeljena. V zvezi z dostopno potjo na parc. št. 212/5 investitor navaja, da je le-ta tudi v njegovi solasti in da ga tožnika pri njeni uporabi ne moreta omejevati.

S sklicevanjem na soglasje Agencije RS za okolje dne 6. 2. 2009, investitor zatrjuje, da je bilo soglasjedajalcu znano, da je na širšem območju predvidene gradnje hudournik. Zato je bilo navedeno soglasje tudi izdano šele po tem, ko je investitor temu primerno spremenil PGD. Zato so tudi tožbeni očitki v zvezi s tem neutemeljeni. Ker je ureditev gradbišča prikazana v prilogi PGD v skladu s Pravnikom po določbah katerega je potrebno v projektu za izvedbo (PZI) izdelati med drugim tudi načrt deponije v zvezi z ureditvijo gradbišča, je neutemeljena bojazen tožnikov, da načrt deponije ne bo urejen.

V zvezi s pripombami tožnikov na predvideno križanje kanalizacije in vode ter postavitvijo odjemnega mesta za odpadke, investitor tožnikoma pojasnjuje, da je zanje pridobljeno soglasje upravljalca javne kanalizacije in javnega vodovoda, zato ta dela ne morejo biti v nasprotju s predpisi. Na ugovor o okrnjeni veduti pa je tožnikoma že odgovoril upravni organ v izpodbijani odloči in je zato tudi po mnenju investitorja neutemeljen.

Na podlagi navedenega prizadeta stranka sodišču predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki I. izreka: Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je upravni organ prve stopnje pravilno odločil, da so v obravnavani zadevi izpolnjeni pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja. Njegova odločitev ima oporo v citiranih materialnih predpisih ter izhaja iz podatkov v spisih. Ker sta oba upravna organa v obrazložitvah odločb podala pravilne razloge za svojo odločitev sodišče v celoti sledi njuni utemeljitvi in zato ponovno ne navaja razlogov za svojo odločitev (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1). V zvezi z navedbami v tožbi pa še dodaja: Po oceni sodišča je zmotno stališče tožnikov, da po Odloku o PUP, ki velja za območje na katerem je lociran sporni objekt, gradnja takšnega objekta ni dopustna, ker sporni objekt ne predstavlja gradnje enega stanovanjskega objekta. Po določbi 10. člena Odloka o PUP je namreč dopustna individualna stanovanjska zazidava z maksimalno tremi stanovanjskimi ali poslovnimi enotami, maksimalne etažnosti K+P+1+M, pri čemer je klet vkopana s treh strani, višina kolenčnega zidu mansarde pa je 1,10 m. Tožnika z navedbami v postopku izdaje izpodbijane odločbe in niti v tožbi ne navajata dejstev, iz katerih bi lahko izhajalo, da zanju sporna gradnja predstavlja gradnjo treh posamičnih gradbenih enot. Njuna trditev, da ima sporni objekt le skupni vhod, je brez podlage v PGD. Na drugačno klasifikacijo obravnavanega objekta, namreč ne morejo vplivati navedbe tožnikov, da se bo z obravnavanim objektom spremenil namen, zaradi katerega je bila na tem območju z Odlokom o PUP urejena individualna stanovanjska gradnja. Po navedenem Odloku o PUP je gradnja ene stanovanjske hiše s tremi stanovanjskimi enotami dovoljeno. Ker je gradnja objekta predvidena skladna tako s pogoji določenimi v 10. in 19. členu kot ostalimi pogoji, tudi tožena stranka v predloženem PGD s prilogami in ob vseh izdanih predpisanih soglasij, ni imela podlage, da bi obravnavani objekt glede na določbe Pravilnika Stanovanjskega zakona (3. člen SZ-1) in Uredbe o enotni klasifikaciji objektov, klasificirala kot tri enostanovanjske objekte v nizu (vrstne hiše). Zato sodišče ni imelo razlogov za spremembo stališča, ki ga je sprejelo v svoji sodbi III U 310/2009-11 z dne 27. 8. 2010. Ob upoštevanju dejstev navedenih v točki 28. te obrazložitve, je neutemeljen tudi tožbeni očitek, da bi morala tožena stranka pred odločanjem o zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja zaprositi pristojni organ Mestne občine Koper, za tolmačenje 10. člena Odloka o PUP. Navedena določba je namreč jasna in je zato po presoji sodišča upravni organ prve stopnje lahko preveril skladnost predlagane gradnje s pogoji določenimi v veljavnem Odloku o PUP.

Ugotovitvam tožene stranke, da je PGD izdelal projektant s predpisano izobrazbo in da PGD vsebuje vse v ZGO-1 in Pravilniku o projektni dokumentaciji (v nadaljevanju Pravilnik) določene sestavne dele, tožnika ne ugovarjata. Tožnika pa ne navajata okoliščin, iz katerih bi izhajalo, da projektant v PGD ni navedel podatkov iz 17. in 18. člena Pravilnika. Njune trditve, da v PGD niso razvidni vsi podatki o lokaciji in ureditvi gradbišča, nimajo podlage v PGD, ki ga je zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja priložil investitor. Zato so tožbeni očitki, tudi v tem delu neutemeljeni.

Brez dejanske podlage je tožbena trditev, da upravni organ prve stopnje ni preveril dejstva, da je na območju gradnje hudournik. Prav zaradi tega dejstva je, kot izhaja iz podatkov v upravnih spisih, investitor moral spremeniti PGD saj je šele po tem lahko pridobil vodno soglasje Agencije RS za okolje.

Tožnika, ki ugovarjata načrtovanim priključkom na komunalno infrastrukturo, ne zanikata dejstva, da si je investitor za izgradnjo le-teh pridobil vsa predpisana soglasja. Ker v postopku izdaje izpodbijane odločbe in v tožbi navajata le da se s predvideno izvedbo priključkov ne strinjata, v zvezi s tem pa ne navedeta niti strokovne podlage in niti dokazov, s katerimi bi soglasja pristojnih organov ovrgla, tožena stranka po presoji sodišča ni imela razlogov, da bi pri odločanju upoštevala le pavšalne navedbe tožnikov in ne izdanih soglasij.

Ob upoštevanje nespornega dejstva, da dostopna pot na parc. št. 212/5 k.o. B. že obstaja in da je investitor solastnik navedene poti, po presoji sodišča v določbi 69. člena SPZ tožena stranka ni imela podlage, da bi od investitorja zahtevala, da si pridobi soglasje tožnikov kot solastnikov dostopne poti. Upravičenje solastnikov določa 66. člen SPZ. Ker iz tožbenih navedb in niti iz podatkov v spisih ne izhaja, da dostopna pot ni več v solasti investitorja, tudi trditev tožnikov, da imata pravico zahtevati delitev le-te, na odločanju v tej zadevi, ne more vplivati.

Brez podlage v izpodbijani odločbi in v upravnih spisih je tudi tožbena trditev, da bo sporni objekt zastrl karakteristično veduto objektu tožnikov. Ugotovitve tožene stranke da karakterističnih vedut sporni objekt ne zastira, temelji na podatkih PGD-ja, tožnika pa v upravnem postopku dokazov, da temu ni tako, nista predlagala. Po presoji sodišča pa so za obravnavano zazidavo pravno nepomembne navedbe tožnikov o nezakonitosti izvedene parcelacije. O njej je odločal za to pristojni organ, tožena stranka pa je v izpodbijani odločbi lahko upoštevala le že identificirane parcelne številke.

Sodišče glede na navedeno ugotavlja, da je v projektu zadoščeno določbam 19. člena Odloka o PUP glede oblikovne homogenosti in prilagajanja okoliščin objektu in ureditvam, določbi 20. člena glede višine objekta, 22. člena, ki določa pogoje oblikovanja stavbne mase, pogojen 31. člena glede velikosti gradbene parcele, pozidanosti parcele in odmika novogradnje od parcelnih mej, kakor tudi 1. alinei drugega odstavka 32. čelna glede minimalne širine okrog objekta in širine dovozne poti. Obravnavana gradnja zagotavlja po 34. členu istega odloka zadostno število parkirnih mest in je v skladu s 37. členom priključena na obstoječo ali novozgrajeno komunalno in energetsko strukturo pod pogoji in s soglasji upravljalcev pristojnih za upravljanje s komunalnim in energetskim omrežjem.

Ker sta bila tožnika v obravnavani zadevi stranki v postopku kot stranska udeleženca, sta v zadevi izdaje gradbenega dovoljenja lahko v njem uveljavljala svoje pravice in pravne koristi le v okviru določb Odloka o PUP. Tudi zato so neutemeljeni njuni ugovori, ki se nanašajo na dostopno pot, ki je že obstoječa in priključena na krožno cesto, kar pomeni, da posebnega soglasja za njeno uporabo ni potrebno pridobivati. Iz soglasja Mestne občine Koper pa izhaja, da s predvidenim posegom ne bo zmanjšana prevoznost in preglednost javne poti.

Po presoji sodišča je glede na navedeno tožba neutemeljena in jo je zato zavrnilo v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1. K točki II. izreka: Izrek o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.