Jedro

Neutemeljene so tako pritožbene navedbe, da tožena stranka pri odmeri pokojnine ne bi smela upoštevati določb ZPIZVZ. Navedene določbe so ključne tako pri upoštevanju zavarovalne dobe prebite v JLA, kot tudi pri odmeri starostne pokojnine, ki jo je tožnik sicer uveljavljal po splošnih predpisih. Do tega vprašanja se je opredelilo tudi že Vrhovno sodišče RS v podobni zadevi. Obrazložilo je, da navedba, da tožnik "ne sodi pod jurisdikcijo ZPIZVZ" je neutemeljena že zato, ker tožena stranka ni odločila o tožnikovi pravici do starostne pokojnine po ZPIZVZ. Tožniku je bila priznana pravica do pokojnine in tudi odmerjena po določbah ZPIZ-1. Trditev, da "določbe ZPIZVZ na tožnika ne morejo imeti učinka" pa so v nasprotju z nadaljnjo trditvijo tožnika, da ZPIZVZ - tudi zanj - ureja priznanje zavarovalne dobe, dopolnjene po vojaških predpisih (peti odstavek 2. člena ZPIZVZ). Tega namreč ZPIZ-1 ne ureja. Pri tem pa tožnik spregleda, da ZPIZVZ na tako priznano zavarovalno dobo veže tudi določitev osnove za to obdobje (prvi odstavek 8. člena ZPIZVZ): ne upoštevajo se dejansko prejete plače, temveč osnove, ki so glede na čin določene v 7. členu ZPIZVZ.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba tožene stranke št. ... z dne 18. 4. 2017 in odločba št. ... z dne 29. 8. 2016 v delu, ki se nanaša na višino starostne pokojnine in da se tožniku prizna višja starostna pokojnina ob upoštevanju višjih plač oziroma zavarovalnih osnov v obdobju od 31. 8. 1974 do 7. 10. 1991. Sodišče je nadalje odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik po pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je za odločitev v zadevi odločilno že vprašanje, kateri zakon uporabiti pri odmeri pokojnine. Ali gre odmera po določbah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2)1 ali po določbah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju bivših vojaških zavarovancev (v nadaljevanju: ZPIZVZ).2 Po mnenju tožnika se pri odmeri pokojnine ne morejo uporabiti določbe ZPIZVZ, saj je pravico do pokojnine pridobil v času veljavnosti ZPIZ-2, ta pa v 6. členu določa, da lahko le ZPIZ-2 določa drugačen način odmerjanja pravic iz obveznega zavarovanja, torej drug način, ki ni sorazmeren varovančevi plači ali drugim dohodkom in plačanim prispevkom. V primeru tožnika je potrebno upoštevati dejansko pokojninsko osnovo, ne pa pavšalne osnove, kot je določena v 7. členu ZPIZVZ. Izračun je potrebno opraviti na podlagi dejansko vplačanih prispevkov. S tem v zvezi tudi ni moč slediti argumentaciji Ustavnega sodišča RS.3 Bistveno je namreč dejstvo, da je tožnik priložil potrdila o plači, s čimer pa ustavno sodišče v prej navedeni zadevi ni razpolagalo. Do teh navedb se prvostopenjsko sodišče v izpodbijani sodbi ni opredelilo. Sodišče prve stopnje se je zgolj sklicevalo na navedbe tožene stranke, ki tudi same po sebi niso razumljive. Ni pa obrazložilo svoje odločitve, zakaj je kljub jasni določbi 6. člena ZPIZ-2 v predmetni zadevi tožena stranka pokojnino tožniku odmerila po določbah ZPIZVZ. Ker glede tega ni razlogov, sodbe v tem delu tudi ni mogoče preizkusiti, zaradi česar je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP).4 Ker se do teh vprašanj sodišče ni opredelilo, je sodišče tožniku tudi odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem. Posledično je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka tudi po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sama obrazložitev je izrazito skopa, kar onemogoča ustrezen preizkus pravilnosti izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je poleg opisanih postopkovnih kršitev tudi zmotno uporabilo materialno pravo in sicer, s tem ko je uporabilo določbo 7. in 8. člena ZPIZVZ v zvezi z določili ZPIZ-2. Tožena stranka bi morala pri odmeri pokojnine za tožnika upoštevati njegove dejanske prihodke tudi v času njegova službovanja v JLA. Zaradi sprememb v zakonodaji je postala uporaba ZPIZVZ nezakonita in neustavna, saj določa drugačen način odmere pravic, kot jih določa ZPIZ-2. Glede na sedaj veljavni ZPIZ-2 sta določili 7. in 8. člena ZPIZVZ v nasprotju z načelom zaupanja v pravo (2. člen Ustave RS) v nasprotju z načelom enakosti (14. člen Ustave RS), v nasprotju z ustavno pravico do socialne varnosti (50. člen Ustave RS) ter v nasprotju s prepovedjo retroaktivnosti iz 155. člena Ustave RS. Z odmero tožnikove pokojnine ob upoštevanju pavšalne osnove glede na njegov čin ali razred tako ni ustavne in zakonske podlage, zato bi tožena stranka morala tožniku pokojnino odmeriti upoštevaje višino njegovih dejanskih osebnih prihodkov tudi za čas od 31. 8. 1974 do 7. 10. 1991. Tožnik ni bil zavarovan pri "tujem nosilcu zavarovanja", kot to zmotno navaja tožena stranka in kar nekritično povzema tudi sodišče prve stopnje. Tožnik je v navedenem obdobju služboval v JLA, kjer je bil tudi zavarovan. Šlo je za skupnega nosilca zavarovanja v takratni skupni državi (SFRJ). Slovenija pa je s pogodbo o sukcesiji, kot naslednica SFRJ, nase prevzela tudi obveze iz socialnega zavarovanja. Ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, je tudi dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. V primeru pa, če bi sodišče presodilo, da je potrebno tudi za odmero pokojnine uporabiti določbe ZPIZVZ, pa bi moralo sodišče presoditi, ali je tožena stranka pravilno upoštevala čine oziroma razrede za tožnika za posamezno koledarsko leto, ali pa bi morala skladno s 7. členom ZPIZVZ upoštevati zadnji čin, ki ga je dosegel tožnik. Dikcija prvega odstavka 7. člena ZPIZVZ je jasna in ne dopušča razlage, kot jo ponuja tožena stranka. Tožnik je neposredno pred uveljavljanjem pravice do pokojnine dosegel čin ali stopnjo "major", zato bi mu morala tožena stranka ob upoštevanju pavšalnih osnov iz drugega odstavka 7. člena ZPIZVZ odmeriti pokojnino upoštevaje ta čin. 8. člen ZPIZVZ namreč ne določa, da je za zavarovance, ki se upokojijo v skladu s splošnimi predpisi (in ne vojaškimi) potrebno določiti osnovo glede na posamezni čin ali stopnjo po posameznem koledarskem letu. Takšna razlaga je neustavna, saj nedopustno razlikuje med zavarovanci, ki so se upokojili po vojaških predpisih in jim je tožena stranka upoštevala le zadnji čin ali stopnjo, ki so jo dosegli pred upokojitvijo. Ker so pokojninske osnove za nižje čine oziroma stopnje nižje, kot za čin major, takšno razlikovanje ni dopustno, saj ne temelji na ustavno dopustnem razlogu razlikovanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi (pravilno: spremeni) in v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, niti postopkovnih določb, na katere v pritožbi opozarja tožnik.

5. Tožnik sodišču očita, da je kršilo 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz pritožbe izhaja, da tožnik uveljavlja pomanjkljivost obrazložitve o odločilnih dejstvih oziroma glede uporabe materialnega prava. Kot to izhaja iz komentarja k 339. členu ZPP5 je skupna bistvena in nosilna značilnost kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, da sodbe zaradi napak naštetih v 14. točki objektivno ni mogoče preizkusiti. S sankcioniranjem teh kršitev je varovana pravica do pritožbe. Če ima namreč sodba tako hude pomanjkljivosti, da je niti preizkusiti ni mogoče, se zoper njo ni mogoče pritožiti. V sporni zadevi pa je sodišče prve stopnje navedlo razloge, bistvene za odločitev v zadevi ter tudi pojasnilo, kateri materialni predpisi so bistveni pri presoji sporne zadeve. Ker sodba vsebuje bistvene razloge, se jo torej da preizkusiti. Prav tako v zadevi ni podana kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Po navedeni točki je kršitev podana, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem zlasti pa z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Sodišče ni z nobenim svojim dejanjem kršilo pravico do sodnega varstva. Tožniku tudi ni bila odvzeta možnost izjavljanja. Sodišče se je opredelilo do bistvenih tožnikovih navedb, kar pomeni, da ni prišlo do kršitev, ki jih tožnik očita sodišču prve stopnje v pritožbi.

6. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 18. 4. 2017, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 29. 8. 2016. Z omenjeno odločbo je bilo odločeno, da ima tožnik pravico do starostne pokojnine v znesku 1.175,30 EUR na mesec od 6. 1. 2015 dalje. V zadevi je sporna odmera omenjene pokojnine.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik do uveljavitve pravice do starostne pokojnine dopolnil 62 let in 1 mesec starosti ter pokojninsko dobo v Sloveniji 46 let, 11 mesecev in 10 dni, ter v Republiki Srbiji 6 mesecev in 16 dni. Skupna pokojninska doba tako znaša 47 let, 5 mesecev in 26 dni. Tožena stranka mu je v zavarovalno dobo vštela tudi čas aktivne vojaške službe v JLA 16 let, 9 mesecev in 26 dni s povečano zavarovalno dobo v trajanju 8 let, 4 mesece in 28 dni. Navedena doba je bila upoštevana skladno z določbo petega odstavka 2. člena ZPIZVZ v zvezi s 14. členom Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti RS (v nadaljevanju: UZITUL).6 Ker je bil tožnik nazadnje zavarovan pri toženi stranki je tožena stranka odločila o priznanju pravice do starostne pokojnine po določbah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-1)7 v zvezi s 391. členom ZPIZ-2, ki zagotavlja varstvo pričakovanih pravic.

8. Tako ZPIZ-1 kot tudi ZPIZ-2 urejata odmero starostne pokojnine. Vendar pa glede na to, da ima tožnik priznano tudi dobo pribito v JLA, je tožena stranka glede odmere pokojnine pravilno upoštevala tudi določbe ZPIZVZ, kot specialnega predpisa. V 8. členu navedenega zakona je določeno, da se osnova iz prejšnjega člena (7. člena, ki ureja odmero pokojnin upravičencem, ki nimajo odločb, izdanih po vojaških predpisih) upošteva tudi pri določitvi plač za čas, prebit v aktivni vojaški službi v JLA, ki se upošteva pri izračunu pokojninske osnove za zavarovance, ki uveljavijo pravico do pokojnine po splošnih predpisih ne glede na to, ali zavarovanec predloži potrdilo o dejansko prejetih plačah. Osnova iz prejšnjega odstavka se preračuna na povprečje leta 1991 s količnikom med povprečno plačo na zaposlenega delavca v Republiki Sloveniji v obdobju od 1. 1. 1991 do 31. 12. 1991 in povprečno plačo na zaposlenega delavca v Republiki Sloveniji v obdobju od 1. 1. 1991 do 30. 6. 1991, ki znaša 1,297. Pri izračunu pokojninske osnove se zavarovancu, ki je bil v posameznem koledarskem letu zavarovan po vojaških predpisih, upošteva kot plača znesek osnove iz prejšnjega odstavka tako, da se uskladi na raven zadnjega koledarskega leta pred letom, v katerem zavarovanec uveljavi pravico do pokojnine, s količniki, ki se po splošnih predpisih uporabljajo za uskladitev plač iz leta 1991. 9. Neutemeljene so tako pritožbene navedbe, da tožena stranka pri odmeri pokojnine ne bi smela upoštevati določb ZPIZVZ. Navedene določbe so ključne tako pri upoštevanju zavarovalne dobe prebite v JLA, kot tudi pri odmeri starostne pokojnine, ki jo je tožnik sicer uveljavljal po splošnih predpisih. Do tega vprašanja se je opredelilo tudi že Vrhovno sodišče RS.8 Obrazložilo je, da navedba, da tožnik "ne sodi pod jurisdikcijo ZPIZVZ" je neutemeljena že zato, ker tožena stranka ni odločila o tožnikovi pravici do starostne pokojnine po ZPIZVZ. Tožniku je bila priznana pravica do pokojnine in tudi odmerjena po določbah ZPIZ-1. Trditev, da "določbe ZPIZVZ na tožnika ne morejo imeti učinka" pa so v nasprotju z nadaljnjo trditvijo tožnika, da ZPIZVZ - tudi zanj - ureja priznanje zavarovalne dobe, dopolnjene po vojaških predpisih (peti odstavek 2. člena ZPIZVZ). Tega namreč ZPIZ-1 ne ureja. Pri tem pa tožnik spregleda, da ZPIZVZ na tako priznano zavarovalno dobo veže tudi določitev osnove za to obdobje (prvi odstavek 8. člena ZPIZVZ): ne upoštevajo se dejansko prejete plače, temveč osnove, ki so glede na čin določene v 7. členu ZPIZVZ.

10. Enako so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da bi morala tožena stranka upoštevati zgolj zadnji čin, ki ga je tožnik dosegel v službi v JLA. Pokojninska osnova se namreč določi tako, da se znesek pavšalne osnove upošteva za vsako posamezno leto (tretji odstavek 8. člena ZPIZVZ), prebito v JLA, višina pa je odvisna od čina (razreda), ki ga je imel zavarovanec v posameznem koledarskem letu. Za samo odmero tako ni odločilno potrdilo o dejansko prejetih plačah, na katerega se sklicuje tožnik, temveč se odmera opravi upoštevaje 7. člen ZPIZVZ, pri čemer za samo odmero ni odločilen zadnji čin, ki ga je imel tožnik, temveč je pri odmeri potrebno upoštevati čin oziroma razred, ki ga je tožnik imel v posameznem koledarskem letu prebitem v JLA, kar poudarja tudi Vrhovno sodišče RS v že citirani sodbi. Enako izhaja tudi iz že zavzetega stališča pritožbenega sodišča v drugi zadevi.9

11. Glede pritožbenih navedb, da naj bi šlo za neustavnost spornih določb oziroma za neustavno razlikovanje oziroma diskriminacijo zavarovancev, pa pritožbeno sodišče opozarja na sklep Ustavnega sodišča RS,10 ki ni ugotovilo, da bi bile sporne določbe v neskladju z ustavo. Pojasnilo je, da taka izjemna ureditev pokojninske osnove ni arbitrarna, saj je zakonodajalec zanjo imel razumen razlog in ne pomeni neenakega obravnavanja skupine bivših vojaških zavarovancev.

12. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

13. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.

1 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 49/98 s spremembami. 3 Glej U-I-269/2004. 4 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 5 Glej Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, 2009, str. 307. 6 Ur. l. RS, št. 1/91. 7 Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami. 8 Glej sodba VIII Ips 439/2009 z dne 24. 5. 2011. 9 Glej sodba Psp 333/2015 z dne 5. 11. 2015. 10 Glej U-I-269/2004 z dne 13. 4. 2006.