Jedro

V kolikor je sodišče prve stopnje priznalo utemeljenost tožbenega zahtevka tožeče stranke na pravno poslovni podlagi, je to vprašanje bistvenega pomena in bo okoliščine v zvezi s tem potrebno ponovno raziskati, upoštevajoč, da je dokazno breme, da je bila pogodba veljavno sklenjena na podlagi veljavnega pooblastila kurilnemu odboru, na strani tožeče stranke.

Izrek

Pritožbama tožeče in tožene stranke se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v celoti r a z v e l j a v i in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Stroški pritožbenega postopka so del nadaljnjih pravdnih stroškov.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v K. opr.št. Ig z dne 09.10.2002 zoper prvo toženo stranko deloma v veljavi v 1.točki izreka za glavnico v znesku 1.741.441,50 SIT z zamudnimi obrestmi po obrestni meri, določeni v zakonu, od 17.04.2002 dalje do plačila in v 3.točki izreka za stroške izvršilnega postopka v višini 19.361,00 SIT z zamudnimi obrestmi po obrestni meri, določeni z zakonom, od 09.10.2002 dalje do plačila, v preostalem delu pa izvršilni sklep v 1.točki izreka razveljavilo za znesek 1.040.588,50 SIT z zamudnimi obrestmi in za stroške postopka v znesku 11.371,00 SIT z zamudnimi obrestmi in v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo. Glede pravdnih stroškov je odločilo, da jih je prva tožena stranka dolžna povrniti tožeči v znesku 69.888,00 SIT z zamudnimi obrestmi po obrestni meri, določeni z zakonom, od 05.03.2004 dalje do plačila.

Zoper to sodbo se pritožujeta tako tožeča kot tožena stranka po svojih pooblaščencih.

Tožeča stranka se pritožuje zoper sodbo v delu, v katerem je tožbeni zahtevek zavrnjen in v izreku o pravdnih stroških, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po 1.odst. 338.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da jo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne v ponovno obravnavo. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje ravnalo napačno, ko je zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 1.040.588,50 SIT češ, da je terjatev zastarala. V konkretnem primeru namreč ni šlo za dobavo, izvršeno za potrebe gospodinjstva, temveč za potrebe tožene stranke in bi bilo potrebno uporabiti triletni zastaralni rok. Ker je postavljen podrejen tožbeni zahtevek iz naslova nujne gestije, pa bi bil lahko zastaralni rok celo petleten.

Tožena stranka se pritožuje v delu, v katerem je tožbenemu zahtevku ugodeno in sicer prav tako iz vseh pritožbenih razlogov po 1.odst. 338.čl. ZPP ter predlaga, naj pritožbeno sodišče v tem delu sodbo spremeni in tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma da izpodbijano sodbo v tem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da je bila v postopku sporna pasivna legitimacija tožene stranke, saj je v izvršilnem predlogu bil kot dolžnik naveden M.o.K. in Stanovanjski sklad M.o.K., po vloženem ugovoru pa je tožeča stranka kot toženo stranko označila le M.o.K., in šele kasneje spet M.o.K. in Javni stanovanjski sklad M.o.K.. Na enem od narokov pa je tožeča stranka še navedla, da gre za eventualni zahtevek, po katerem naj se naloži plačilo obveznosti primarno M.o.K., podrejeno pa skladu. Tožena stranka meni, da gre za subjektivno spremembo tožbe, v katero tožena stranka ni privolila, brez soglasja pa take spremembe sodišče prve stopnje ne bi smelo dovoliti. Nepravilno je ravnalo sodišče prve stopnje, ko je štelo, da lastništvo stanovanj ni bilo preneseno iz M.o.K. na sklad. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati Odlok o ustanovitvi javnega stanovanjskega sklada, na podlagi katerega so bila stanovanja z občine prenesena na sklad. Nepravilno je sodišče prve stopnje razlagalo določilo 3.čl. Splošnih pogojev, po katerem lahko dobavitelj zahteva plačilo bodisi od lastnika bodisi od najemnika. Če bi to veljalo, bi morala plačevati ogrevanje kumulativno tako lastnik kot najemnik. Sporna pa je vsekakor tudi aktivna legitimacija tožeče stranke. Tožena stranka je v postopku zatrjevala, da tožnica ni upravičena do zahtevanih plačil, saj pogodba ni bila veljavno sklenjena, ker kurilni odbor, ki je podpisal pogodbo ni imel potrebnega pooblastila lastnikov za podpis pogodbe. Sodišče prve stopnje pa napačno ugotavlja, da to dejstvo ni pomembno, ampak je pomembno samo, ali je tožeča stranka stanovanja sploh ogrevala ali ne. Da pa je bilo stanovanje ogrevano, naj bi izhajalo iz priloženih kartic.

Pritožbi tožeče in tožene stranke sta utemeljeni.

K pritožbi tožeče stranke: Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v delu, v katerem je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo, zmotno uporabilo materialno pravo, zato pa tudi ni ugotavljalo dejanskega stanja glede bistvenih dejanskih okoliščin. Tožeča stranka od tožene stranke iztožuje plačilo za ogrevanje stanovanj. Po 1.tč. 1.odst. 378.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) v enem letu zastarajo tudi terjatve za dobavljeno toplotno energijo, vendar le, če je bila dobava oziroma storitev izvršena za potrebe gospodinjstva. V konkretnem primeru pa je ogrevanje izvršeno za potrebe M. o. oziroma Javnega stanovanjskega sklada M.o.K., kar pa pomeni, da tožeča stranka terja plačilo ogrevanja, ki ni bilo izvršeno za potrebe gospodinjstva, upoštevajoč, kdo je tožena stranka. To pa bi kazalo na to, da gre za terjatve iz pogodb o prometu blaga in storitev po 374.čl. ZOR, za katere je določen zastaralni rok treh let. Če pa bi bilo treba upoštevati podrejeni temelj tožbenega zahtevka tožeče stranke, ki je obogatitev, pa bi veljal celo splošni zastaralni rok iz 371.čl. ZOR, to je pet let, na kar pravilno opozarja v pritožbi tudi tožeča stranka. Ker pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava, saj je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo zato, ker je menilo, da je terjatev zastarala, tudi ni ugotavljalo drugih okoliščin, ki bi bile pomembne za odločitev v zadevi, je sodišče prve stopnje v delu, v katerem je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnjen, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri ponovnem sojenju naj sodišče prve stopnje ugotavlja vse ostale okoliščine, pomembne za ugotovitev, ali je tožbeni zahtevek tožeče stranke zoper toženo stranko utemeljen ali ne, upoštevajoč pri tem tudi okoliščine, navedene v zvezi z odločitvijo o pritožbi tožene stranke.

K pritožbi tožene stranke: Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v delu, v katerem je tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodilo, dejansko stanje nepopolno ugotovilo in s tem v zvezi tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Ni sicer utemeljena navedba tožene stranke, češ da je šlo za subjektivno spremembo tožbe, ker naj bi tožeča stranka prvotno tožila le M.o.K. in šele kasneje Javni stanovanjski sklad M.o.K.. Dejansko je tožeča stranka že v izvršilnem predlogu navedla kot dolžnika obe toženi stranki in obe stranki kot toženi navedla tudi v svoji vlogi z dne 07.11.2003 s tem, da je v tej vlogi popravila ime druge tožene stranke, ki jo je označila kot Javni stanovanjski sklad M.o.K.. Tu pa gre le za popravo imena druge tožene stranke in ne za subjektivno spremembo tožbe. Na glavni obravnavi dne 26.11.2003 pa je tožbeni zahtevek uveljavljala tako, da je zahtevek uveljavljala primarno zoper prvo toženo stranko M.o.K., podrejeno pa zoper drugo toženo stranko, kar prav tako ni subjektivna sprememba tožbe. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje o tem, da tožena stranka ni dokazala, da naj bi stanovanja prešla v last druge tožene stranke in to že na podlagi Odloka o ustanovitvi javnega stanovanjskega sklada M.o.K.. Ta odlok sam po sebi, kot pravilno ugotavlja že sodišče prve stopnje, ne more biti dokaz, da je bila lastnina na stanovanjih dejansko prenesena, drugih dokazov pa tožeča stranka res ni predložila. Prav tako je po mnenju pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pravilno razlagalo določilo 3.čl. Splošnih pogojev po katerem je odjemalec lastnik stanovanja in njegov najemnik. Tako določilo tudi po mnenju pritožbenega sodišča pomeni, da lahko tožeča stranka zahteva plačilo za dobavljeno toplotno energijo od enega ali drugega, ki sta torej odgovorna za to plačilo solidarno. Ko pa plača en od obeh, je drugi prost nasproti dobavitelju energije, to je tožeči stranki in zato ne drži trditev tožene stranke, da naj bi tožeča stranka na tak način imela pravico, da od obeh izterja plačilo ogrevanja. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da ni zanesljivo raziskano vprašanje aktivne legitimacije tožeče stranke. Tožena stranka je ugovarjala, da tožnica ni upravičena do zahtevanih plačil, ker pogodba ni bila veljavno sklenjena, saj kurilni odbor, ki je podpisal pogodbo za tožečo stranko, ni imel potrebnega pooblastila lastnikov za podpis pogodbe. Da je bilo pooblastilo veljavno dano, pa mora dokazati tožeča stranka in ni pravilno stališče sodišča prve stopnje glede tega, da bi morala tožena stranka dokazati, da pooblastilo ni bilo pravilno dano. V tem delu je sodišče prve stopnje tudi zmotno uporabilo materialno pravo glede dokaznega bremena. V kolikor je sodišče prve stopnje priznalo utemeljenost tožbenega zahtevka tožeče stranke na pravno poslovni podlagi, je to vprašanje bistvenega pomena in bo okoliščine v zvezi s tem potrebno ponovno raziskati upoštevajoč, da je dokazno breme, da je bila pogodba veljavno sklenjena na podlagi veljavnega pooblastila kurilnemu odboru, na strani tožeče stranke. Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi sklicuje tudi na to, da naj bi bilo za utemeljenost zahtevka dovolj že, da je tožeča stranka res ogrevala sporna stanovanja in je zato upravičena do povrnitve potrebnih in koristnih izdatkov. To pa je seveda drug, sicer podrejen tožbeni temelj, ki ga je postavila tožeča stranka, vendar je treba glede tega tožbenega temelja prav tako dopolniti ugotovitve o dejanskem stanju, saj mora tožeča stranka dokazati, da je ogrevanje opravljala in da je bila torej prikrajšana in dokazati koristi na strani tožene stranke ter seveda višino prikrajšanja oziroma koristi. V tej smeri pa sodba sodišča prve stopnje prav tako ne vsebuje ustreznih ugotovitev. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo v delu, v katerem je tožbenemu zahtevku ugodeno, razveljavilo ter v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno postopanje. Pri ponovnem postopanju naj sodišče prve stopnje, upoštevajoč, da je dokazno breme za to, da je bila pogodba o ogrevanju dejansko veljavno sklenjena in da je kurilni odbor imel ustrezno pooblastilo, ugotovi, ali je do take sklenitve pogodbe prišlo. V primeru pa, da ne bo moglo prisoditi zahtevka tožeče stranke na poslovni podlagi, pa naj razišče tudi okoliščine, ki so potrebne za odločitev o tožbenem zahtevku tožeče stranke zoper toženo stranko iz naslova obogatitve.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 3.odst. 165.čl. ZPP.