Jedro

Kot je že presodilo Vrhovno sodišče RS v sodbi, X Ips 5/2019 z dne 9. 10. 2019, ravnanje varčevalca v zvezi s prenosom sredstev z devizne vloge na JPR po ZNISESČP ni pravno relevantno. V zvezi s samim dejanjem prenosa sredstev zakonodajalec kot relevantno okoliščino upošteva le, ali je do njega prišlo na podlagi predpisov države, v kateri je delovala podružnica. Drugi stavek drugega odstavka 2. člena ZNISESČP je določba pojasnjevalne narave, ki ne posega v prvi stavek tega člena (niti v drugi stavek prvega odstavka 1. člena zakona), ampak ga dopolnjuje s tem, ko primeroma določa, da so ''iz poplačila med drugim izključene tudi stare devizne vloge, ki so jih varčevalci ... v skladu s predpisi BiH prenesli na posebne račune za namen uporabe v postopku privatizacije''. Po izvedenem prenosu na JPR je upniško - dolžniško razmerje med bivšim varčevalcem in Banko za preneseni del deviznih sredstev prenehalo. Ravnanje nekdanjih upnikov pri prenosu sredstev z računa Banke pri tem ni bistveno, saj je razlog za prenos deviznih vlog nastal izven sfere Banke. Kot je sodišče že pojasnilo, Republika Slovenija odgovarja za obveznosti, ki jih ima Banka do varčevalcev, ker je bila njena lastnica in je v tej vlogi (lahko) prenesla njeno premoženje na novo banko. Če Banka do varčevalca nima več dolga, ker je do prenehanja dolžniško-upniškega razmerja prišlo na podlagi predpisa FBiH, Republika Slovenija za neobstoječ dolg Banke do varčevalca, ki je posledica predpisa druge države, ne more odgovarjati. Tožena stranka je zato ravnala pravilno, ko v izpodbijanem aktu ni ugotavljala volje oziroma ravnanja tožeče stranke pri prenosu sredstev na JPR. Za pravilno rešitev spora je pomembno zgolj dejstvo, ali je imel varčevalec v času vložitve zahtevka sredstva na deviznem računu (hranilni knjižici) Banke.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Sklad Republike Slovenije za nasledstvo (v nadaljevanju tožena stranka) zavrnil zahtevo tožeče stranke za verifikacijo neizplačanih starih deviznih vlog (1. točka izreka) in še: „Stranka je priložila sodbo št. P 1014/95 z dne 15. 11. 2011, iz katere izhaja, da je“ (2. točka izreka). V obrazložitvi navaja, da je tožeča stranka k zahtevi za verifikacijo priložila sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, št. P 1014/95 z dne 15. 11. 2011 (v nadaljevanju sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani), iz katere izhaja, da je tožeča stranka imetnica deviznih vlog št. ... in ... Tožena stranka je na podlagi podatkov in dokumentov, ki jih je pridobila skladno s četrtim odstavkom 9. člena Zakona o načinu izvršitve sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi št. 60642/08 (v nadaljevanju ZNISESČP) ugotovila, da je tožeča stranka predmetni devizni vlogi v protivrednosti 89.067,98 BAM prenesla na posebni enotni privatizacijski račun pri Agenciji za privatizacijo v FBiH (v nadaljevanju JPR), ki se glasi na njeno ime in njen EMŠO. Tožena stranka je v postopku tožeči stranki dala možnost, da se izreče o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdajo odločbe, in jo z dopisom z dne 14. 6. 2017 pisno seznanila s pridobljenimi listinami ter jo pozvala na izjasnitev. V odgovoru je tožeča stranka navedla, da ima pravnomočno in izvršljivo sodbo, iz katere izhaja, da ima položena devizna sredstva, ki jih je dolžna izplačati Ljubljanska banka d. d. Ljubljana ter da pogodbeno razmerje še vedno obstaja, kot tudi, da sredstev ni prenesla in ne izključuje možnosti, da so bila sredstva avtomatično prenesena na JPR. Ker tožeča stranka v odgovoru ni podala navedb, ki bi prispevale k drugačni ugotovitvi dejanskega stanja, za svoje navedbe pa tudi ni predložila dokazil ali potrdil, je tožena stranka njeno zahtevo za verifikacijo ob upoštevanju drugega odstavka 2. člena ZNISESČP zavrnila.

2. Tožeča stranka se s tako odločitvijo ne strinja. V tožbi navaja, da nedokončane druge točke izreka izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti, saj se tožena stranka v izreku ni opredelila do zahtevka na podlagi priložene sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani, zato bi jo bilo potrebno razveljaviti in vrniti toženi stranki v novo odločanje. Tožena stranka pri izdaji izpodbijane odločbe ni pravilno uporabila določb ZNISESČP, ni ravnala po pravilih postopka ter ni pravilno ugotovila dejanskega stanja v konkretni zadevi. Sredstev ni sama prenesla na JPR, pri tem ne izključuje možnosti, da so bila sredstva avtomatično prenesena. V nobenem primeru tožeča stranka ni sodelovala pri prenosu na morebitne druge račune. Iz drugega odstavka 2. člena ZNISESČP jasno izhaja, da bi morali varčevalci prenesti svoje stare devizne vloge na posebne račune. Iz potrdila Zavoda za plačilni promet izhaja le, da ima tožeča stranka obstoječo terjatev do Ljubljanske banke Sarajevo in ne dokazuje, da so bila sredstva kadarkoli prenesena na JPR, še posebej pa ne izkazuje, da je tožeča stranka to storila sama kot zahteva drugi odstavek 2. člena ZNISESČP. Ustavno sodišče Federacije BiH je z odločbo U 10/00 odločilo, da je „Zakon o načinu utvrđivanja potraživanja u postopku privatizacije“, ki je bil podlaga za avtomatične prenose na JPR, neustaven. Navedeni prenosi tako danes nimajo nobenega pravnega učinka, tudi če so se morda res zgodili. Pridobitev dokaza o prenosu ni skladna s četrtim odstavkom 9. člena ZNISESČP, saj memorandum o sodelovanju med Vlado Republike Slovenije in Svetom ministrov Bosne in Hercegovine ni bil sklenjen, v Uradnem listu je objavljen zgolj sklep o zaključkih, doseženih na sestanku, in ne memorandum, kot zahteva ZNISESČP. V navedenem sklepu ni z ničemer določeno, da se podatki o morebitnih prenosih na JPR pridobijo na način, da se vpogleda v račun Zavoda za plačilni promet. Potrdilo Zavoda za plačilni promet, ki ni bil pridobljen skladno z določbami ZNISESČP, zato ni listina, ki se jo lahko uporabi kot dokazilo pri presoji, ali gre za neizplačano staro devizno vlogo. Tožena stranka bi morala pridobiti dokazilo od Agencije za privatizacijo v Federaciji BiH, ali je tožeča stranka sama in prostovoljno prenesla predmetni devizni vlogi na JPR. S pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani je tožeča stranka namreč uspela s svojim zahtevkom, da mu je Ljubljanska banka d. d. dolžna povrniti glavnico predmetnih deviznih vlog s pripisanimi obrestmi. Kot je razvidno iz njene obrazložitve, je tožeča stranka dokazala, da ima položena devizna sredstva, ki jih mora Ljubljanska banka d. d. povrniti. Okrožno sodišče je navedlo, da pogodbeno razmerje še vedno obstaja tudi v času izdaje sodbe ter da je tožeča stranka imela sredstva na hranilni knjižici tudi ob koncu leta 2010. Tožeča stranka opozarja še na tretji odstavek 21. člena ZNISESČP, ki določa, da lahko tožena stranka odloča ne glede na pridobitev podatkov iz četrtega odstavka 9. člena ZNISESČP, če je terjatev iz stare devizne vloge priznana s pravnomočno sodno odločbo sodišča s splošno pristojnostjo Republike Slovenije. Predlaga, naj sodišče odloči v sporu polne jurisdikcije oziroma podrejeno, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v novo odločanje. Zahteva tudi povračilo sodnih stroškov.

3. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe. Navaja, da tožeča stranka ni predložila nobenega dokazila, da do prenosa sredstev s predmetnih deviznih vlog na JPR ni prišlo, medtem ko iz podatkov, ki jih je pridobila tožena stranka jasno izhaja, da je do prenosa sredstev na JPR prišlo. Zaključki sestanka med RS in BiH glede izvršitve sodbe v Zadevi Ališić, zapisani v sklepu z dne 20. 10. 2016, predstavljajo ustrezno podlago za pridobitev podatkov. Na podlagi navedenega sklepa, ki je bil v Uradnem listu RS objavljen v delu Mednarodne pogodbe, je bilo med obema državama izvedenih mnogo aktivnosti. Z uporabo določb ZNISESČP tožena stranka ne posega v razmerje med strankama, ki izhaja iz sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani, saj je Republika Slovenija z uveljavitvijo ZNISESČP le prevzela izpolnitev obveznosti Banke do varčevalca. Sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani predstavlja izvršilni naslov le v razmerju med pravdnima strankama in ne do Republike Slovenije, ki v pravdnem postopku ni sodelovala. Pravdno sodišče se tudi ni ukvarjalo z vprašanjem prenosa sredstev na JPR in tega dejstva ni ugotavljalo, saj podatkov o prenosih tudi ni bilo mogoče pridobiti do zaključkov sestanka med predstavniki RS in BiH. Določba tretjega odstavka 21. člena ZNISESČP je namenjena le temu, da je lahko obravnavala zahteve vlagateljev, ki so predložili pravnomočno sodbo, še pred dogovorom med državama o izmenjavi podatkov, vendar so tudi v teh primerih morali biti izpolnjeni pogoji, ki jih določa ZNISESČP. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

4. Tožeča stranka v prvi pripravljalni vlogi dodatno navaja, da je posledica tretjega odstavka 21. člena ZNISESČP, da tožena stranka v teh zadevah odloča neodvisno od pridobljenih podatkov na podlagi četrtega odstavka 9. člena ZNISESČP in mora odločiti zgolj na podlagi priložene pravnomočne sodbe, ki zavezuje Republiko Slovenijo na podlagi določb ZNISESČP. Z neupoštevanjem tretjega odstavka 21. člena ZNISESČP je tožena stranka kršila pravila postopka in materialno pravo. Morebiten prenos sredstev na JPR v primeru izdane pravnomočne sodbe ne more izključiti obveznosti RS do poplačila, ker bi bilo to v nasprotju z zahtevami sodbe ESČP v Zadevi Ališić in drugi.

5. Tožena stranka v pripravljalni vlogi vztraja pri navedbah v odgovoru na tožbo. Dejstva, da je prišlo do prenosa sredstev, pravdni stranki očitno nista izpostavljali, zato ga sodišče v kontradiktornem pravdnem postopku ni ugotavljalo, vendar to ne pomeni, da do prenosa sredstev na JPR ni prišlo, oziroma, da nima učinkov.

6. Tožeča stranka se dodatno sklicuje na obrazložitev predloga ZNISESČP, da se šteje, da je bila terjatev že ugotovljena s sodbo odločbo in je upravičencem ni treba ponovno dokazovati. Tožena stranka ne bi smela pridobivati podatkov, ampak postopek nemudoma nadaljevati. Ljubljanska banka d. d. je dolžnik po sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani, tožena stranka pa je po ZNISESČP obvezana poplačati terjatve, ki jih imajo fizične osebe do Ljubljanske banke d.d. Tožena stranka je tako dolžna poplačati terjatev, ki jo je tožeča stranka izkazala s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani. Ker je tožena stranka pristopila k dolgu Ljubljanske banke d. d., je dolžna poplačati terjatev tožeče stranke, če ta to od nje zahteva. Postopanje tožene stranke je v nasprotju z načelom pravne države (2. člen Ustave RS), z načelom delitve oblasti (3. člen Ustave RS), s pravico uživanja lastnine (67. Ustave RS), z načelom vezanosti izvršilne veje oblasti na zakon (120. člen Ustave RS). Če bi zakonodajalec izrecno predvidel, da bi bila pravnomočna sodba brez učinka do dolžnika in RS kot osebe, ki ji je naloženo plačilo dolga dolžnika, bi moral cilj takšne določbe izrecno navesti in utemeljiti namen, ki ga s takšno določbo zasleduje. Zakon pa določa, da mora tožena stranka odločiti na podlagi pravnomočne sodbe. Načelo zaupanja v pravo posamezniku zagotavlja, da mu država ne bo poslabšala pravnega položaja brez stvarnega razloga, utemeljenega v prevladujočem in legitimnem javnem interesu.

7. V tretji pripravljalni vlogi se tožeča stranka dodatno sklicuje na stanje devizne vloge na dan 30. 6. 2005, ki je znašalo 89.067,97 DEM, takšno je bilo tudi stanje ob vložitvi zahteve, pri čemer se sklicuje na stališče Vrhovnega sodišča RS v sodbi, X Ips 5/2019 z dne 9. 10. 2019, in izpisek občinskega sodišča v Sarajevu o stanju predmetnih deviznih vlog. Te podatke je, po navedbah tožeče stranke, tožena stranka skrivala.

8. Tožba ni utemeljena.

9. Sodišče uvodoma ugotavlja, da je v 2. točki izreka izpodbijane odločbe prišlo do očitne pomote, kjer je navedeno: „Stranka je priložila sodbo št. P 1014/95 z dne 15. 11. 2011, iz katere izhaja, da je“. Navedeno besedilo se ujema z začetkom obrazložitve izpodbijane odločbe, kar nedvomno kaže, da gre za pisno pomoto. Sodišče zato opozarja toženo stranko na prvi odstavek 223. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki določa, da sme organ, ki je izdal odločbo, vsak čas popraviti pomote v imenih ali številkah, pisne ali računske pomote ter druge očitne pomote v odločbi. Sodišče še pripominja, da niso utemeljene navedbe tožeče stranke, da tožena stranka ni odločila o zahtevku tožeče stranke na podlagi sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani, saj je odločitev o tem zahtevku vsebovana v prvi točki izreka, ki jo je možno preizkusiti, ter je pravilna in zakonita, kar bo obrazloženo v nadaljevanju.

10. Izpodbijana odločitev je bila izdana na podlagi določb ZNISESČP. Ta določa način izvršitve sodbe ESČP v Zadevi Ališić in ostali, pri čemer se, po izrecni določbi 1. člena, ukrepi po tem zakonu ne nanašajo na tiste stare devizne vloge ali njihove dele, ki so bili kakor koli izplačani ali preneseni na druge pravne osebe ali v posebne namene v skladu s predpisi držav naslednic nekdanje SFRJ ali na drugi podlagi.

11. Po prvem odstavku 6. člena ZNISESČP je upravičenec po tem zakonu fizična oseba, ki ima terjatev iz naslova neizplačane stare devizne vloge, kot je opredeljena v 2. členu tega zakona. Po tej določbi je neizplačana stara devizna vloga po tem zakonu stanje terjatev fizične osebe do Ljubljanske banke d. d. Ljubljana, Glavne filijale Sarajevo (v nadaljnjem besedilu: Glavna podružnica Sarajevo) na deviznih računih in na podlagi deviznih hranilnih vlog na dan 31. decembra 1991, vključno s pogodbenimi obrestmi, obračunanimi do tega datuma (v nadaljnjem besedilu: stanje na dan 31. 12. 1991), zmanjšano za izplačila posamezne podružnice Ljubljanske banke d. d. Ljubljana (v nadaljnjem besedilu: Banka) ali kogarkoli drugega po tem datumu, za neplačane obveznosti varčevalca do podružnice ali Banke in za izplačane ali poravnane zneske po 31. decembru 1991 na katerikoli podlagi (prvi odstavek 2. člena). Neizplačana stara devizna vloga iz prejšnjega odstavka ni stara devizna vloga ali njen del, ki je bila na podlagi predpisov držav delovanja podružnice iz prejšnjega odstavka prenesena na drugo pravno osebo ali na posebne račune za namene posebne uporabe (drugi odstavek 2. člena). Te vloge so med drugim stare devizne vloge, ki so jih varčevalci Glavne podružnice Sarajevo v skladu s predpisi Bosne in Hercegovine prenesli na posebne račune za namen uporabe v postopku privatizacije.

12. Med strankama je sporno, ali so bila sredstva na predmetnih deviznih vlogah pri Glavni podružnici Sarajevo prenesena na JPR pri Agenciji za privatizacijo ter ali se stara devizna vloga, prenesena na posebni privatizacijski račun pri Agenciji za privatizacijo, šteje za neizplačano staro devizno vlogo po 2. členu ZNISESČP oziroma ali so okoliščine prenosa pravno relevantne za to presojo. Sporni so tudi pravni učinki sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani na odločanje o zahtevi za verifikacijo. Navedena sodba je bila izdana v pravdnem postopku med tožečo stranko v tej zadevi kot tožečo stranko in Ljubljansko banko d.d. kot toženo stranko, Republika Slovenija oziroma tožena stranka v tem postopku ni sodelovala.

13. Iz že citiranih zakonskih določb ZNISESČP izhaja, da Republika Slovenija s tem zakonom za namen izvršitve sodbe v Zadevi Ališić in ostali prevzema izpolnitev obveznosti Banke do njenih upnikov (imetnikov deviznih vlog pri Glavnih podružnicah Sarajevo in Zagreb), ki v času uveljavitve zakona še niso poravnane. Kadar je pred tem prišlo do prenosa sredstev iz računov pri Banki na račune pri drugih pravnih osebah in do transformacije deviznih vlog v premoženje druge vrste (certifikat), ne gre več za devizno vlogo pri Banki oziroma (njeni) Glavni podružnici Sarajevo in torej upnik nima več terjatve do Banke in Banka tudi nima obveznosti, da jo izplača. Republika Slovenija po ZNISESČP ni prevzela izpolnitve tistih obveznosti Banke, ki so prenehale pred njegovo uveljavitvijo. Zakon namreč izrecno ne uvaja odgovornosti oziroma obveznosti Republike Slovenije za tiste devizne vloge imetnikov pri Banki oziroma Glavni podružnici Sarajevo (in Zagreb), ki so bile na podlagi predpisov držav, v katerih so delovale te podružnice, prenesene na drugo osebo ali druge račune.

14. Tožeča stranka se neutemeljeno sklicuje na sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani in tretji odstavek 21. člena ZNISESČP, ki določa, da lahko Sklad o zahtevah upravičencev, katerim je bila terjatev iz naslova neizplačane stare devizne vloge priznana s pravnomočno sodno odločbo sodišča s splošno pristojnostjo Republike Slovenije, odloča ne glede na prvi odstavek istega člena, ki določa, da se odločanje o zahtevah za verifikacijo neizplačanih starih deviznih vlog pri Glavni podružnici Sarajevo odloži do pridobitve podatkov iz četrtega odstavka 9. člena ZNISESČP. 15. Navedeni 21. člen ZNISESČP, naslovljen „odložitev odločanja do pridobitve podatkov“ se nahaja v V. poglavju ZNISESČP, ki vsebuje prehodne in končne določbe. V tem poglavju so urejena vprašanja uporabe zakona, njegovih učinkov ter način prehoda na njegovo uporabo: vpliv zakona na postopke v teku, rok za izdajo predpisa in objavo javnega poziva, uveljavljanje izpolnjenih obveznosti po tem zakonu, urejanje razmerij med RS in Banko ter začetek veljavnosti zakona. Sodišče ob uporabi sistemske razlage prava zato sodi, da tretji odstavek 21. člena ZNISESČP ne ureja posebnega postopka verifikacije deviznih vlog v primeru, ko vlagatelj razpolaga s pravnomočno sodbo slovenskega sodišča, s katerim mu je priznana terjatev iz naslova stare devizne vloge. V navedenem členu je zakonodajalec predvidel le možnost, da se hitreje in učinkoviteje obravnava zahteve za verifikacijo devizne vloge, kjer vlagatelj razpolaga s pravnomočno sodbo in Skladu ni potrebno čakati na pridobitev podatkov po četrtem odstavku 9. člena ZNISESČP. S tem niso izključeni pogoji, ki jih za upravičenost do izplačila določa ZNISESČP. Navedeno izhaja tudi iz obrazložitve predloga zakona k navedenemu členu1. V obrazložitvi k tretjemu odstavku 21. člena ZNISESČP je namreč navedeno, da se postopek ob predložitvi pravnomočne sodbe lahko nadaljuje z določitvijo višine obveznosti, do katere Republika Slovenija prevzame izpolnitev obveznosti po tem zakonu.

16. Višina obveznosti, do katere Republika Slovenija prevzame njeno izpolnitev, izhaja iz 2. člena ZNISESČP, ki opredeljuje neizplačano devizno vlogo. Na podlagi prvega odstavka 2. člena ZNISESČP je Republika Slovenija prevzela izpolnitev obveznosti v višini stanja terjatve vlagatelja do Glavne podružnice Sarajevo na dan 31. 12. 1991, zmanjšano za naknadna izplačila teh terjatev od kogarkoli in na katerikoli podlagi. Drugi odstavek istega člena ZNISESČP med drugim določa, da neizplačana stara devizna vloga ni stara devizna vloga, ki so jo varčevalci Glavne podružnice Sarajevo v skladu s predpisi BiH prenesli na posebne račune za namen uporabe v postopku privatizacije. Tožena stranka je zato ravnala pravilno, ko je ugotavljala stanje devizne vloge na dan 31. 12. 1991 ter ali je bila devizna vloga prenesena na JPR.

17. Zato tudi ne drži, da sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani zavezuje toženo stranko oziroma Republiko Slovenijo. Temeljno pravilo v pravdnem postopku je, da sodba učinkuje med strankama (res iudicata facit ius inter partes). Stranki postopka sta torej tisti, ki sta vezani na pravnomočno sodbo in morata pravnomočno odločitev sodišča neizpodbojno šteti za resnično in pravilno. Ustavnim zahtevam kontradiktornega postopka ni učinkovito zadoščeno, če je pravica do izjave v postopku sicer zagotovljena obema strankama, vendar pa rezultat sodbe neposredno prizadene pravni položaj oseb, ki niso imele možnosti sodelovati v tem postopku.2 Republika Slovenija v pravdnem postopku, ki je bil podlaga za izdajo sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani ni sodelovala, zato se nanjo učinek te sodbe ne more raztezati.

18. V obravnavanem primeru tudi ne gre za singularno pravno nasledstvo tožene stranke oziroma Republike Slovenije, ki bi utemeljevala širjenje učinkov pravnomočne sodbe v tem postopku na toženo stranko. Prvi odstavek 5. člena ZNISESČP določa, da Republika Slovenija prevzame izpolnitev obveznosti Banke do upravičencev iz naslova neizplačanih starih deviznih vlog in obresti v obsegu in do višine, kot je določeno v tem zakonu. Po presoji sodišča Republika Slovenija ni vstopila v položaj Banke kot dolžnika, ampak je prevzela le izpolnitev obveznosti v obsegu in do višine, kot je določeno v ZNISESČP, torej ne v obsegu, kot morda izhaja iz pravnega razmerja med upravičencem in Banko. Zato je napačno pravno stališče tožeče stranke, da bi ji morala tožena stranka priznati terjatev, kot izhaja iz sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani. Z uveljavitvijo takšne razlage bi prišlo do neutemeljenega razlikovanja med upravičenci, ki ne razpolagajo s sodbo sodišča v Republiki Sloveniji, in bi Republika Slovenija prevzela izpolnitev obveznosti do njih le v obsegu, kot ga določa ZNISESČP ter upravičenci, ki razpolagajo s sodbo sodišča v Republiki Sloveniji, in bi bili samo iz tega razloga neutemeljeno upravičeni do višjega izplačila, mimo zakonskih pogojev po ZNISESČP. Tožena stranka je tako ravnala pravilno ter zakonito, ko je pridobila podatke o stanju predmetnih deviznih vlog ter ni sledila sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani. Sodišče pri tem še poudarja, da sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani predstavlja pravnomočen in izvršljiv pravni naslov v razmerju do Ljubljanske banke d. d., torej lahko tožeča stranka iz nje izhajajoče pravice uveljavi v ustreznih postopkih, ne glede na izpodbijano odločbo.

19. Tožeča stranka tudi nima prav, da je bilo potrdilo Zavoda za plačilni promet pridobljeno v nasprotju s četrtim odstavkom 9. člena ZNISESČP, ker ni bil sklenjen memorandum med Vlado Republike Slovenije in Svetom ministrov BiH o obliki in načinu pridobitve podatkov o neizplačanih starih deviznih vlogah. Dne 20. 10. 2016 je bil v Uradnem listu RS št. 65/2016 objavljen Sklep o potrditvi Zaključkov, sprejetih na sestanku med oblastmi Bosne in Hercegovine in Republike Slovenije pod pokroviteljstvom Oddelka za izvrševanje sodb Evropskega sodišča za človekove pravice, ki je potekal v Sarajevu 6. in 7. aprila 2016 glede izvrševanja sodbe v zadevi Ališić (pritožba št. 60642/08) (v nadaljevanju Sklep o potrditvi Zaključkov). Iz Sklepa o potrditvi Zaključkov pa izhaja, da so se predstavniki obeh držav med drugim dogovorili, da so oblasti Republike Slovenije dne 9. 7. 2015 prejele elektronsko zbirko podatkov o prenosih deviznih računov na privatizacijske račune. Namen četrtega odstavka 9. člena ZNISESČP namreč ni, da mora biti sklenjen dogovor v obliki memoranduma, temveč le, da mora med državama obstajati veljavni mednarodni dogovor, ki daje podlago za izmenjavo podatkov o starih deviznih vlogah, čemur navedeni Sklep o potrditvi Zaključkov, ki je bil objavljen v Uradnem listu RS v delu Mednarodne pogodbe, ustreza. Neutemeljene so tudi tožbene navedbe, da bi morala tožena stranka pridobiti potrdilo Agencije za privatizacijo, saj niti ZNISESČP niti ZUP ne določata nobenih dokaznih pravil, da bi bilo treba pravno odločilno dejstvo prenosa dokazovati samo z vnaprej določenim dokazilom.

20. Iz potrdila pa tudi nedvomno izhaja, da je šlo za prenos sredstev s predmetnih deviznih vlog pri Ljubljanski banki d. d. na JPR, saj je v njem jasno navedeno, da gre za seznam transakcij za račun JPR na ime tožeče stranke. Pod izvor sredstev je navedena Ljubljanska banka Sarajevo ter znesek 89.067,98 KM. Poleg tega je tudi pod rubriko st. dev. št. (stare devizne vloge) jasno navedeno, da novo stanje zaradi prenosa iz naslova Ljubljanska banka Sarajevo znaša 89.067,98 KM. Tožeča stranka je navedla zgolj, da iz sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani izhajajo vsi relevantni podatki in citirala izrek sodbe, da ji je Ljubljanska banka dolžna izplačati za predmetni devizni vlogi glavnico v višini 41.376,20 EUR in 356,37 USD. Tako tožeča stranka niti ni podala navedb o stanju devizne vloge na dan 31. 12. 1991, kar je odločilno pravno dejstvo skladno z določbami ZNISESČP. Sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani kot dokaz torej ne more nadomestiti pomanjkljivih navedb tožeče stranke, ki tudi ni predložila dokazil, ki bi dokazovala, da do prenosa sredstev na JPR ni prišlo. Zato sodišče zaključuje, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da so bila sredstva iz predmetnih deviznih knjižic prenesena na JPR.

21. Da so bila sredstva tožeče stranke prenesena na JPR tožeče stranke na podlagi predpisov FBiH, izhaja tudi iz Zakona o utvrđivanju i realizaciji potraživanja građana u postupku privatizacije (v nadaljevanju Zakon FBiH/97).3 Zato po presoji sodišča v tem primeru ni pravne podlage za uveljavljanje odgovornosti Republike Slovenije za obstoj in izplačilo premoženja tožeče stranke.

22. Tudi sodba ESČP v zadevi Ališić in ostali oziroma njen 147. odstavek ne predstavlja neposredne podlage za odločanje. Republika Slovenija je bila dolžna izvršiti sodbo v Zadevi Ališić in ostali na podlagi 46. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP). Kar zadeva ostale varčevalce, je ESČP Republiki Sloveniji v 146. odstavku te sodbe naložilo obveznost, da mora pod nadzorom Odbora ministrov sprejeti potrebne ukrepe na nacionalni ravni, vključno s spremembami zakonodaje, da bodo lahko Ališićeva, Sadžak in vsi drugi, ki so v enakem položaju, dobili izplačane "stare devizne vloge" pod enakimi pogoji kakor tisti, ki so imeli take vloge v domačih podružnicah slovenskih bank. To obveznost je RS izpolnila s sprejemom ZNISESČP in posamičnim upravnim odločanjem na njegovi podlagi. Ustreznost sprejete sheme potrjuje Končna resolucija Odbora ministrov Sveta Evrope z dne 15. 3. 2018. 23. Sodišče dodaja, da se položaj pritožnikov v Zadevi Ališić in ostali4 bistveno razlikuje od položaja tožeče stranke v obravnavani zadevi. Pritožniki v zadevi Ališič in ostali so namreč imeli stare devizne vloge na deviznih računih pri Glavni podružnici Sarajevo in ta sredstva niso bila prenesena na JPR (ter s tem preoblikovana v druge vrste premoženja – certifikat, namenjen uporabi v postopku privatizacije). Da je njihov položaj drugačen, izhaja tudi iz odstavkov 112 do 125 sodbe ESČP, v katerih sodišče presodi utemeljitev odgovornosti Republike Slovenije za kršitev 1. člena Protokola št. 1 h Konvenciji. Po preučitvi razmerja med Banko in Republiko Slovenijo kot lastnico Banke ter zaradi ugotovljenega vpliva, ki ga je imela država na delovanje Banke, ESČP v 125. odstavku zaključi, da je Republika Slovenija (op. sodišča: in ne tudi Banka) kršila 1. člen Protokola št. 1 v zvezi z Ališićevo in Sadžakom. Prav tako je kršila 13. člen Konvencije, saj ni zagotovila učinkovitega pravnega sredstva. Kljub sodbam civilnih sodišč, ki Banki nalagajo izplačilo starih deviznih vlog, namreč ni izkazano, da bo to sredstvo tožnikom zagotovilo primerno in zadostno zadoščenje (132. odstavek). Vendar je v 147. odstavku obrazložitve sodbe ESČP poudarilo, da v 146. odstavku odrejeni ukrepi ne veljajo za tiste, ki so jim bile – čeprav so v enakem položaju kot pritožniki – stare devizne vloge že v celoti izplačane, kot na primer za tiste, ki so jih lahko dvignili iz humanitarnih razlogov (glej 25. in 44. odstavek zgoraj) ali so jih uporabili v procesu privatizacije v FBiH (glej 32. odstavek zgoraj).

24. Sodišče tako sodi, da je Republika Slovenija s sodbo v Zadevi Ališić in ostali spoznana kot odgovorna za neporavnane obveznosti Banke, ki jih ima do varčevalcev, ki so v enakem položaju kot pritožniki, ki torej še imajo terjatve do Banke, zaradi njenega vpliva na Banko. V tem primeru in v primerih z enakimi dejanskimi okoliščinami Glavna podružnica Sarajevo oziroma Banka po stanju na dan odločanja nima (več) obveznosti do tožeče stranke, kar je posledica predpisa tuje države. Za obveznosti, ki niso več obveznosti Banke, in za oblastna ravnanja druge države, ki so izven njenega vpliva, tožena stranka namreč ne more biti (so)odgovorna, celo če je bil predpis tuje države spoznan za neustavnega. Zato sodišče razloge sodbe v Zadevi Ališić in ostali, da ukrepi iz 146. člena sodbe ne veljajo za izplačane stare devizne vloge, kot na primer tiste “uporabljene v procesu privatizacije FBiH“ razume tako, da Republika Slovenija ni bila dolžna sprejeti ukrepov za poplačilo obveznosti Banke, kadar so bila sredstva iz deviznih vlog na podlagi predpisov tuje države prenesena na račune drugih pravnih oseb, ki niso bili v upravljanju Banke, zaradi uporabe v procesu privatizacije v FBiH. Na sprejem teh predpisov niti Banka niti Republika Slovenija nista imeli vpliva. Drugi odstavek 2. člena ZNISESČP, ki prihranke, prenesene na privatizacijske račune, ki jih upravljajo pristojni organi FBiH, izključuje iz poplačilne sheme, je zato po presoji sodišča skladna z obsegom odgovornosti Republike Slovenije za ugotovljene kršitve, ki jo je v sodbi v Zadevi Ališić in ostali določilo ESČP. 25. Kot je že presodilo Vrhovno sodišče RS v sodbi, X Ips 5/2019 z dne 9. 10. 2019, ravnanje varčevalca v zvezi s prenosom sredstev z devizne vloge na JPR po ZNISESČP ni pravno relevantno. V zvezi s samim dejanjem prenosa sredstev zakonodajalec kot relevantno okoliščino upošteva le, ali je do njega prišlo na podlagi predpisov države, v kateri je delovala podružnica. Drugi stavek drugega odstavka 2. člena ZNISESČP je določba pojasnjevalne narave, ki ne posega v prvi stavek tega člena (niti v drugi stavek prvega odstavka 1. člena zakona), ampak ga dopolnjuje s tem, ko primeroma določa, da so ''iz poplačila med drugim izključene tudi stare devizne vloge, ki so jih varčevalci ... v skladu s predpisi BiH prenesli na posebne račune za namen uporabe v postopku privatizacije''. Po izvedenem prenosu na JPR je upniško - dolžniško razmerje med bivšim varčevalcem in Banko za preneseni del deviznih sredstev prenehalo. Ravnanje nekdanjih upnikov pri prenosu sredstev z računa Banke pri tem ni bistveno, saj je razlog za prenos deviznih vlog nastal izven sfere Banke. Kot je sodišče že pojasnilo, Republika Slovenija odgovarja za obveznosti, ki jih ima Banka do varčevalcev, ker je bila njena lastnica in je v tej vlogi (lahko) prenesla njeno premoženje na novo banko. Če Banka do varčevalca nima več dolga, ker je do prenehanja dolžniško-upniškega razmerja prišlo na podlagi predpisa FBiH, Republika Slovenija za neobstoječ dolg Banke do varčevalca, ki je posledica predpisa druge države, ne more odgovarjati. Tožena stranka je zato ravnala pravilno, ko v izpodbijanem aktu ni ugotavljala volje oziroma ravnanja tožeče stranke pri prenosu sredstev na JPR. Za pravilno rešitev spora je pomembno zgolj dejstvo, ali je imel varčevalec v času vložitve zahtevka sredstva na deviznem računu (hranilni knjižici) Banke.5

26. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo. Navedbe tožeče stranke, da ni prišlo do prenosa sredstev na JPR, so zgolj pavšalne in neobrazložene. Tožeča stranka je v upravnem sporu predložila Izvid o stanju deviznih vlog, pri čemer ni pojasnila, zakaj tega dokaza ni predložila v upravnem postopku, zato gre skladno z 52. členom ZUS-1 za nedopustno tožbeno novoto. Ker tožeča stranka pravočasno ni navedla drugih novih dejstev ali dokazov, ki bi bili pomembni za odločitev, je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave. O svojih pravnih naziranjih v zvezi z uporabo materialnega prava se je tožeča stranka lahko in se tudi je izrekla v tožbi in pripravljalnih vlogah. Pri tem je sodišče upoštevalo, da je tudi ESČP v več sodbah izrecno zavzelo stališče, da lahko nacionalni organi upoštevajo načelo učinkovitosti in ekonomičnosti, saj bi sistematično opravljanje obravnav v končni fazi preprečilo zahtevo po sojenju v razumnem roku6. Glede na ustaljeno sodno prakso ESČP je to posebej upravičeno in ne predstavlja kršitve 6. člena EKČP v tistih primerih, ko se ne postavljajo nobena v zadevi relevantna dejanska ali pravna vprašanja, ki jih ne bi bilo mogoče pravilno razrešiti že na podlagi spisa.7 Tak je tudi obravnavani primer.

27. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

1 Glej obrazložitev k 21. členu ZNISESČP v Predlogu ZNISESČP, EVA 2015-1611-0074. 2 Ude, Lojze, in drugi: Pravdni postopek: Zakon s komentarjem, GV Založba, 2009, str. 173-174. 3 Sl. novine FBiH 27/97 z dne 28. 11. 1997 in naslednji 4 ki je razviden iz 79., 80. in 10. odstavka sodbe ESČP in tudi iz njenega 97. odstavka. 5 Glej X Ips 5/2019 z dne 9. 10. 2019 6 Glej Salomonson v. Sweden No 38978/97 z dne 12. 2. 2003, Schelling v. Austria No. 55193/00 z dne 10. 2. 2006, Jussila v Finland No. 73053/01 z dne 23. 11. 2006, Pakozdi v Hungary No. 51269/07 z dne 23. 3. 2015, Shadler-Eberle v. Liechtenstein No. 56422/09 z dne 9. 12. 2013 in druge 7 Glej Salomonson v. Sweden No. 38978/97 z dne 12. 2. 2003, Jussila v Finland No. 73053/01 z dne 23. 11. 2006, Shadler-Eberle v. Liechtenstein No. 56422/09 z dne 9. 12. 2013 in druge