Jedro

Določba 190. člena ZPP ureja materialno upravičenje strank, medtem ko peti odstavek 239. člena ZFPPIPP določa le upnikovo procesno legitimacijo za predlog za začetek stečajnega postopka. Le-ta je po 3. točki 231. člena ZFPPIPP izkazana, če je upnikova terjatev do dolžnika verjetna in da dolžnik zamuja s plačilom te terjatve več kot dva meseca, kar vse predstavlja procesno predpostavko za vodenje postopka.

Izrek

Pritožba dolžnika se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom začelo stečajni postopek nad dolžnikom G. d. o. o., za upravitelja imenovalo M. B. in ugotovilo, da upravitelj opravlja naloge upravitelja v postopku prek pravno organizacijske oblike M. B. - odvetnik. Zavrnilo je predlog dolžnika za povrnitev stroškov postopka.

2. Zoper takšen sklep se je zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka pritožil dolžnik in predlagal, da višje sodišče izpodbijani sklep v celoti spremeni tako, da odloči, da se predlog za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom zavrže oziroma da se predlog za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom zavrne ali pa naj pritožbeno sodišče izpodbijani sklep v celoti razveljavi in zadevo vrne v odločanje prvostopenjskemu sodišču. Priglasil je pritožbene stroške.

3. Na pritožbo je odgovoril upnik P. d. o. o., ki ga zastopa Odvetniška družba A. o. p. d. o. o., in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in potrdi izpodbijani sklep.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pričelo stečajni postopek nad dolžnikom v skladu z 231. členom Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP), saj je po izvedenem naroku ugotovilo, da je predlog za začetek stečajnega postopka vložil upravičeni predlagatelj (239/5 člen ZFPPIPP) ter da je v skladu z določbo 14. člena ZFPPIPP dolžnik insolventen.

Sodišče je ugotovilo, da je dolžnik trajneje nelikviden, saj za več kot dva meseca zamuja z izpolnitvijo več obveznosti v skupnem znesku, ki presegajo 20 % njegovih obveznosti izkazanih v zadnjem javno objavljenem poročilu in ker nima najmanj enega bančnega računa pri ponudnikih plačilnih storitev v Sloveniji in je poteklo 60 dni od pravnomočnosti sklepa o izvršbi, pa ni poravnal svoje obveznosti, ki izhaja iz sklepa o izvršbi (prva in tretja alineja 1. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP). Dolžnik namreč navedb, da že od leta 2019 nima odprtega TRR in da obveznosti po sklepu izvršilnega sodišča 0872 I 1269/2020 z dne 23. 9. 2020 še ni poravnal, ni zanikal. Navajal je le, da izvršilni sklep ni pravnomočen, vendar je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tega dokumentacija v spisu ne potrjuje, saj iz nje izhaja, da je sklep postal pravnomočen 20. 10. 2020. Dolžnik nima odprtega najmanj enega bančnega računa pri ponudnikih in po poteku 60 dni od pravnomočnosti sklepa o izvršbi ni poravnal svoje obveznosti. Poleg tega je sodišče ugotovilo še, da dolžnik že od leta 2017 ni predložil bilančnih podatkov za objavo na AJPES. Zadnje objavljeno letno poročilo za 2017 pa izkazuje čisto izgubo 73.875,35 EUR ter preneseno 450.734,67 EUR, tako da priglašena terjatev predlagatelja v višini 796.490,99 EUR pomeni 22,8 % obveznosti.

6. Pritožnik najprej ugovarja procesno legitimacijo predlagatelja, saj naj bi predlog za začetek stečajnega postopka vložila družba C., ki je v predlogu navedeno terjatev kupila od banke X d. d. Kasneje je to terjatev prodala novemu upniku P. d.o.o. in tako ni bila ves čas predhodnega stečajnega postopka podana procesna legitimacija upnika kot predlagatelja stečajnega postopka Iz podatkov v spisu izhaja, da je družba C. dne 19. 4. 2021 vložila predlog za začetek stečajnega postopka zoper dolžnika in takrat je (še) bila upnica lastnica terjatve zoper dolžnika. Drži, da je dne 20. 4. 2020 sklenila pogodbo o prodaji in odstopu terjatve, s katero je prodala vse svoje terjatve do dolžnika. Pritožnik v zvezi s tem navaja, da v času od 20. 4. 2021 do 15. 6. 2021, ko je novi upnik P. d. o. o. sporočil, da je kupil terjatev, ni bila izpolnjena procesna predpostavka upravičenega upnika za vodenje predhodnega stečajnega postopka. Pri tem svoje argumente naslanja na določbo 190. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), kar ni pravilno. Določba 190. člena Zakona o pravdnem postopku ureja materialno upravičenje strank, medtem ko peti odstavek 239. člena ZFPPIPP določa le upnikovo procesno legitimacijo za predlog za začetek stečajnega postopka. Le-ta je po 3. točki 231. člena ZFPPIPP izkazana, če je upnikova terjatev do dolžnika verjetna in da dolžnik zamuja s plačilom te terjatve več kot dva meseca, kar vse predstavlja procesno predpostavko za vodenje postopka.

Sklicevanje pritožnika na odločbo Višjega sodišča v Ljubljani Cst 301/2015, predvsem na 6. točko obrazložitve, da morajo biti okoliščine, ki utemeljujejo procesno legitimacijo predlagatelja stečajnega postopka izkazane ves čas predhodnega postopka, to je do odločitve sodišča o začetku stečajnega postopka, ni uporabno za to situacijo1 in je iztrgana iz konteksta celotne obrazložitve . Iz 7. točke obrazložitve Cst 301/2015 izhaja, da je v tisti zadevi pritožnica svojo terjatev prenesla na novega upnika, ki v predhodnem postopku ni podal izrecne izjave, da vstopa v položaj predlagateljice - upnice, zato je v tisti zadevi sodišče predlog upnika zaradi pomanjkanja procesnih predpostavk, ki se nanašajo na procesno legitimacijo, zavrglo.

V tem primeru so okoliščine drugačne, saj je novi upnik v predhodnem postopku podal izrecno izjavo, da želi, da se stečajni postopek nadaljuje (PD 9). Glede na navedeno pritožbeni razlogi o pomanjkanju procesne legitimacije predlagatelja ne držijo. Prav gotovo pa ni niti življenjska niti v skladu z določbo petega odstavka 239. člena ZFPPIPP navedba pritožnika, da mora biti vsak trenutek predhodnega postopka izkazana procesna legitimacija predlagatelja. Bistveno namreč je, da je izkazana na naroku, kjer se izvedejo dokazi o njegovi procesni legitimaciji in tako dejstvo, da od 20. 4. 2021, ko je upnik P. d. o. o. kupil terjatev in do 15. 6. 2021, ko je novi upnik sporočil to dejstvo, ne pomeni, da v času odločanja o procesni legitimaciji ni izpolnjena procesna predpostavka upravičenega upnika za vodenje predhodnega stečajnega postopka.

V točki 8. obrazložitve Cst 301/2015 Višje sodišče v Ljubljani navede še, „..._da je pravno zmotno pritožbeno stališče, da bi prvostopenjsko sodišče moralo predlog pritožnika vsebinsko obravnavati ob smiselni uporabi določbe 190. člena ZPP. Pritožbeno sodišče v tem delu v celoti pritrjuje stališču dolžnika v odgovoru na pritožbo, da ne gre za primerljiva pravna položaja, ki bi opravičevala smiselno uporabo 190. člena ZPP. Predmet vsebinskega odločanja sodišča v predhodnem stečajnem postopku namreč ni odločanje o obstoju terjatve upnika. Vprašanje obstoja terjatve upnika se v predhodnem stečajnem postopku na predlog upnika pojavlja zgolj kot procesna predpostavka za samo vodenje postopka, medtem ko je predmet odločanja zahtevek predlagatelja postopka, da se v posledici insolventnosti dolžnika nad njim začne stečajni postopek.“_ česar pritožnik ne citira, čeprav navedeno stališče ovrže njegovo argumentacijo, da bi moral dolžnik v (predhodnem) stečajnem postopku podati soglasje za vstop novega upnika v (predhodni) stečajni postopek.

7. Navedbe, da je bilo sodišče prve stopnje zaradi priznanja procesne legitimacije pristransko, pa ostanejo na ravni pavšalnosti. To, da sodišče zavzame neko pravno stališče ali odločitev o dejstvih, samo po sebi ne more pomeniti pristranskega sojenja, pač pa je treba navesti okoliščine o pristranskosti, kot jih določa 6. točka 70. člena ZPP, ki se v skladu s 121. členom ZFPPIPP uporablja subsidiarno.

8. Na pritožbene navedbe, da so terjatve, na katerih temelji predlog, zastarale, pa pritožbeno sodišče odgovarja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bilo morebitno zastaranje pretrgano z vložitvijo izvršilnega predloga oziroma s prijavo terjatve v drugem izvršilnem postopku. Pritožbeno sodišče se v iz0ogib ponavljanju v celoti sklicuje na razloge sklepa sodišče prve stopnje.

Glede pritožbenih navedbe ne ne teku rokov zaradi epidemije COVID-19 dodaja le, da je bil sklep o izvršbi 0872 I 1269/2020 izdan dne 23. 9. 2020 in pravnomočen dne 20. 10. 2020. Predsednik Vrhovnega sodišča je z Odredbo o posebnih ukrepih iz 83.a člena Zakona o sodiščih zaradi razglašene epidemije nalezljive bolezni COVID-19 na območju Republike Slovenije (Ur.l. RS 165/2020 z dne 13. 11. 2020) določil, da **od 16. 11. 2020 _do preklica procesni roki_** _v nenujnih zadevah in v zadevah, ki se v skladu s tretjim odstavkom te točke ne štejejo za nujne, v skladu s četrtim odstavkom 83. člena Zakona o sodiščih ne tečejo. Procesni roki v teh primerih začnejo teči prvi naslednji dan po javno objavljenem preklicu predsednika Vrhovnega sodišča, na kar sodišče opozori stranko na sodnem pisanju, ovojnici ali drugi listini, ki se priloži pisanju._ Odredba predsednika vrhovnega sodišča z dne 19. 10. 2020 ni imela določb o teku rokov. V času od 31. 5. 2020 do 16. 11. 2020 so (sodni) roki tekli. Glede na navedeno je mogoče ugotoviti, da pritožbene trditve niso utemeljene, saj so v času, ko je bil sklep o izvršbi izdan in je tekel rok za ugovor, roki normalno tekli in drugačne trditve dolžnika ne držijo. Pritožbeno sodišče še pripominja, da v tem postopku sodišče ne sme presojati pravilnosti pravnomočnosti odločb v drugem sodnem postopku, pač pa jo mora stranka uveljavljati v tistem postopku v skladu z veljavnimi predpisi. Poleg tega je tek zastaranja, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, pretrgala že prijava terjatve v izvršilnem postopku In 137/2011 in 230/2015. 9. Kot navedeno je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je izpolnjena domneva o dolžnikovi insolventnosti tako po prvi kot tretji alineji 1. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP, zato njegove navedbe o kršitvi postopka zaradi tega, ker sodišče prve stopnje naj ne bi postavilo izvedenca ekonomske stroke, niti niso relevantne. Poleg tega ostanejo na ravni pavšalnosti, saj pritožnik ne navede dejstev, ki bi izpodbile domneve o njegovi insolventnosti. Zgolj predlog postavitve izvedenca, ki bi dokazal njegovo solventnost, predstavlja nedovoljen informativen dokaz, kar je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje.

10. Glede na vse navedeno je bilo treba pritožbo dolžnika zavrniti. Njegove razloge je pritožbeno sodišče kot neutemeljene zavrnilo in ker ni ugotovilo nobene bistvene kršitve določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je materialnopravno pravilen sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP).

1 Prav tako ni primerljiva zadeva Višjega sodišča v Ljubljani Cst 118/2013 z dne 10. 4. 2013, na katero se prav tako sklicuje pritožnik, saj je bila v tistem primeru predlagateljeva terjatev do dolžnika poplačana in seveda ni imel procesne legitimacije za vodenje predhodnega postopka.