Jedro

Kljub zakonskemu besedilu, da pristojni organ takoj odloči o stvari po 2. odstavku 35. člena ZAzil, pa zakonodajalec ni določil nikakršnih izjem v zvezi s postopkom za priznanje azila v tako imenovanem pospešenem postopku. Zakon določa, da se postopek prične z vložitvijo prošnje za azil (1. odstavek 24. člena ZAzil), kaj je dolžan omogočiti pristojni organ pa določa 2. odstavek 24. člena ZAzil in prosilcem za azil mora biti omogočena pomoč kot to določa 9. člena ZAzil. Iz prošnje za azil, ki se nahaja v upravnem spisu, izhaja, da je bil tožnik "opozorjen na pravico do svetovalca po 9. členu ZAzil, vendar se je tej pravici pri podaji prošnje za azil odrekel. Seznanjen je bil tudi z informacijami o pravicah in dolžnostih prosilcev za azil v RS." Po presoji sodišča je ta zapis nejasen in dvoumen. Tožnik je bil poučen o pravici do svetovalca, vendar 3. odstavek 9. člena ZAzil govori o izbiri pravnega svetovalca ali svetovalca za begunce iz 16. člena ZAzil, zato je zlasti vprašljivo ali je bil pravilno opozorjen kot to določa citirano določilo in tudi, da je ta pomoč brezplačna. Tudi pri seznanitvi tožnika z informacijami o pravicah in dolžnostih prosilcev za azil ni jasno o katerih pravicah in o katerih dolžnostih je bil tožnik seznanjen. Iz prošnje za azil tako ni razvidno ali je bil tožnik opozorjen na dolžnosti prosilca za azil po 3. in 4. odstavku 24. člena ZAzil, prav tako pa ni razvidno s katerimi pravicami je bil tožnik seznanjen. Po presoji sodišča je zato utemeljen tožbeni ugovor, da iz prošnje za azil ni razvidno ali je bil tožnik pravilno in popolno opozorjen oziroma, da so mu bile predočene vse pravice in dolžnosti, ki gredo prosilcu za azil v azilnem postopku.

Izrek

1. Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za notranje zadeve št. ...z dne ....odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek. 2. Tožnika se oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za priznanje azila v Republiki Sloveniji kot očitno neutemeljeno. V svoji obrazložitvi tožena stranka navaja, da je tožnik vložil prošnjo 14. 11. 2003 in v njej navedel, da je v Makedoniji prava ekonomska katastrofa in da mladi nimajo dela in niti nobene druge alternative, da bi normalno živeli. Prav tako je navedel, da je bil zaradi osnovnega preživetja primoran, da zapusti državo in da v kolikor bi se dalo v Makedoniji normalno živeti v smislu, da bi imel službo, osebni dohodek in socialno zavarovanje, ne bi nikoli odšel iz države. Tožena stranka je odločila na podlagi 2. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil, po kateri lahko takoj odloči o stvari in prošnjo kot očitno neutemeljeno zavrne, če je prosilec za azil prišel izključno iz ekonomskih razlogov ali če je iz njegove prošnje očitno, da mu v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje. Tožena stranka se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS I Up 86/2002 in poudarja, da so za zavrnitev prošnje za azil kot očitno neutemeljene pravno pomembna dejstva in okoliščine, ki se nanašajo na obstoj kakšnega izmed razlogov, ki so določeni v 2. odstavku 35. člena Zakona o azilu, zato mora pristojni organ v tako imenovanem pospešenem postopku ugotoviti dejanski namen vložitve prošnje in utemeljiti, da prosilec za azil dejansko ne potrebuje zaščite v obliki azila. Navaja, da je bil tožnik opozorjen na pravico do svetovalca za begunce in se je tej pravici izrecno odpovedal. Prav tako še navaja, da je tožena stranka preučila tudi prakso Evropskega sodišča za človekove pravice v primerih domnevnih kršitev 3. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) v povezavi s slabo ekonomsko situacijo in navaja dva primera, ko je sodišče razsodilo, da težke socialne okoliščine in slaba ekonomska situacija nista razlog za kršitev. Navaja, da so tožnikove navedbe zakaj je zapustil matično državo razumljive s človeškega vidika, nikakor pa ne predstavljajo razlogov, ki omogočajo pridobitev statusa begunca, saj je prihod izključno iz ekonomskih razlogov označen po Zakonu o azilu kot eden od razlogov za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene, tožniku pa v matični državi ne grozi preganjanje.

Tožnik v tožbi navaja, da je tožena stranka zmotno in nepopolno ugotovila dejansko stanje in bistveno kršila določbe materialnega in procesnega prava. Tožnik navaja, da ne drži, da je prišel v Slovenijo izključno iz ekonomskih razlogov. V Makedoniji ni mogel delati zaradi nacionalne pripadnosti. Je Albanec in po veroizpovedi musliman in je bil do leta 2001 vključen v ONA in zaradi tega so ga po vrnitvi iz vojske Makedonci šikanirali in onemogočena mu je bila zaposlitev. Na njegovem domu ga je večkrat iskala policija, ga pretepala in mu grozila, saj je imela informacijo, da služil v ONA. Tožnik je pri podaji vloge dejal, da ni mogel delati zaradi preganjanja, kar očitno ni bilo zabeleženo. Formalna podaja vloge poteka hitro, približno pet minut in prisoten je bil prevajalec, ne pa tudi odvetnik. Zapisnik se ne prevaja niti stranka ne dobi izvoda tega zapisnika in ni seznanjena s tem kaj od njenih navedb je uradna oseba dejansko zabeležila. Podaja vloge poteka hitro in stranki, še posebej prava neuki, ne omogoča, da se izjavi o vseh okoliščinah pomembnih za njeno zadevo. Tožena stranka ni ugotavljala nacionalne pripadnosti tožnika, ki je pripadnik manjšine v Makedoniji. Tožnik opozarja na 4. in 6. odstavek 24. člena Zakona o azilu, da morajo biti upoštevane vse procesne garancije, ki prosilcu pripadajo po zakonu. Upravni organ posreduje seznam odvetnikov prosilcu skupaj z vabilom na zaslišanje, do tega pa v tem primeru ni prišlo. Tožnik se sklicuje na ustaljeno prakso, da je potrebno utemeljiti, da tožnik dejansko ne potrebuje zaščite v obliki azila. Tožnik bi moral biti zaslišan, da bi se ugotovila vsa dejstva in okoliščine pomembne za odločanje. Tožnik nadalje navaja, da je prišlo do kršitev načela nevračanja in opozarja na 3. člen EKČP. Predlaga, da se odločba tožene stranke razveljavi in tožniku prizna azil oziroma da se zadeva vrne toženi stranki v ponovno odločanje. Hkrati predlaga oprostitev plačila stroškov postopka iz humanitarnih razlogov.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je bil tožnik seznanjen z vsemi informacijami o pravicah in dolžnostih v zvezi s 3. odstavkom 24. člena Zakona o azilu. V primeru, da bi tožnik zapustil matično državo zaradi preganjanja, kot ga navaja v tožbi, potem bi o tem spregovoril že ob podaji prošnje za azil in ne bi govoril samo o slabem ekonomskem položaju, ki ga je celo konkretiziral s podatki o tem, da je bil njegov mesečni zaslužek le okoli 100 evrov, kar pa ni zadostovalo niti za hrano. Tožnik je bil ob podaji prošnje vprašan po tem ali je bil pripadnik kakšne politične stranke ali organizacije in je odgovoril negativno in ni povedal, da naj bi bil član organizacije ONA, kar je bil tožnik dolžan povedati v skladu s 3. odstavkom 24. člena Zakona o azilu. Prav tako je bil seznanjen s pravicami in dolžnostmi kot tudi o pravici do svetovalca za begunce, zato so neutemeljene tožbene navedbe, da ni bil obveščen o brezplačni pravni pomoči, kateri se je sam odpovedal. Tožena stranka tudi poudarja, da je Upravno sodišče RS v sodbi št. U 1741/2003 zavzelo stališče, da v pospešenem postopku, v katerem pristojni organ prošnjo kot očitno neutemeljeno zavrne, ni potrebno zaslišanje v skladu z 29. členom Zakona o azilu.

Državni pravobranilec kot zastopnik javnega interesa ni prijavil udeležbe v tem upravnem sporu.

K 1. točki izreka: Tožba je utemeljena.

Tožena stranka je odločila na podlagi 2. alinee 2. odstavka 35. člena Zakona o azilu (Uradni list RS, št. 61/99, 124/00, 67/01 in 98/03, v nadaljevanju: ZAzil), ki določa, da pristojni organ takoj odloči o stvari in prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne, če je prosilec prišel izključno iz ekonomskih razlogov ali če je iz njegove prošnje očitno, da mu v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje. Pravilno je stališče tožene stranke, da so po 2. odstavku 35. člena ZAzil, ko pristojni organ odloča v tako imenovanem pospešenem postopku, v tem postopku pravno pomembna le tista dejstva in okoliščine, ki se tičejo obstoja kakšnega razloga, ki je naštet v citiranem določilu. Zato tudi tožena stranka pravilno navaja v odgovoru na tožbo, da zaslišanje prosilca za azil v skrajšanem postopku ni nujno.

Kljub zakonskemu besedilu, da pristojni organ takoj odloči o stvari po 2. odstavku 35. člena ZAzil, pa zakonodajalec ni določil nikakršnih izjem v zvezi s postopkom za priznanje azila v tako imenovanem pospešenem postopku. Zakon določa, da se postopek prične z vložitvijo prošnje za azil (1. odstavek 24. člena ZAzil), kaj je dolžan omogočiti pristojni organ pa določa 2. odstavek 24. člena ZAzil in prosilcem za azil mora biti omogočena pomoč kot to določa 9. člena ZAzil. Iz prošnje za azil, ki se nahaja v upravnem spisu, izhaja, da je bil tožnik "opozorjen na pravico do svetovalca po 9. členu ZAzil, vendar se je tej pravici pri podaji prošnje za azil odrekel. Seznanjen je bil tudi z informacijami o pravicah in dolžnostih prosilcev za azil v RS." Po presoji sodišča je ta zapis nejasen in dvoumen. Tožnik je bil poučen o pravici do svetovalca, vendar 3. odstavek 9. člena ZAzil govori o izbiri pravnega svetovalca ali svetovalca za begunce iz 16. člena ZAzil, zato je zlasti vprašljivo ali je bil pravilno opozorjen kot to določa citirano določilo in tudi, da je ta pomoč brezplačna. Tudi pri seznanitvi tožnika z informacijami o pravicah in dolžnostih prosilcev za azil ni jasno o katerih pravicah in o katerih dolžnostih je bil tožnik seznanjen. Iz prošnje za azil tako ni razvidno ali je bil tožnik opozorjen na dolžnosti prosilca za azil po 3. in 4. odstavku 24. člena ZAzil, prav tako pa ni razvidno s katerimi pravicami je bil tožnik seznanjen. Po presoji sodišča je zato utemeljen tožbeni ugovor, da iz prošnje za azil ni razvidno ali je bil tožnik pravilno in popolno opozorjen oziroma, da so mu bile predočene vse pravice in dolžnosti, ki gredo prosilcu za azil v azilnem postopku.

Tožena stranka se je v izpodbijani odločbi oprla na izjavo tožnika, v spisu pa se nahaja verjetno lastnoročno napisana izjava tožnika, ki pa ni prevedena in tudi ni razvidno kdaj je bila sestavljena.

V ponovljenem postopku je potrebno, da tožena stranka pridobi prevod dopisa oziroma verjetne izjave tožnika, ki je v spisu in odpravi pomanjkljivosti v postopku v zvezi s tožnikovo prošnjo za azil. Pri odločanju v skrajšanem postopku pa mora tožena stranka navesti razlog zaradi katerega je tožnikova prošnja za azil očitno neutemeljena. V izpodbijani odločbi tožena stranka najprej kot razlog za zavrnitev navaja ekonomske razloge, govori pa tudi o tem, da tožniku v matični državi ne grozi preganjanje, vendar pa pri tem razlogu ne navaja dejstev in okoliščin, na podlagi katerih je naredila ta svoj zaključek. Sodišče je tožbi ugodilo na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS) v zvezi z 2. odstavkom 39. člena ZAzil. K 2. točki izreka: Tožnik predlaga oprostitev stroškov postopka iz humanitarnih razlogov. Iz spisa izhaja, da so tožniku nastali le stroški plačila sodnih taks, zato je sodišče štelo, da tožnik predlaga oprostitev plačila sodnih taks. Sodišče je tožnika oprostilo plačila sodnih taks na podlagi 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list SRS, št. 1/90 in RS, št. 14/91 in nadaljnji). Iz podatkov v upravnem spisu namreč izhaja, da tožnik nima sredstev za preživljanje, pri svoji odločitvi pa je sodišče upoštevalo tudi njegov status, zato ga je oprostilo plačila sodnih taks.