Jedro

Zdravniška komisija druge stopnje mora v izvidu in mnenju, ki je podlaga za odločbo v postopku revizije, navesti dejstva in okoliščine, ki so z medicinskega stališča pomembne za odločitev. To je pomembno predvsem, če mnenji obeh komisij - prve in druge stopnje - temeljita na isti zdravstveni dokumentaciji.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za borce in vojaške invalide z dne 19.6.1992.

Obrazložitev

Sekretariat za družbene dejavnosti občine je z odločbo z dne 3.2.1992 tožniku priznal položaj vojaškega vojnega invlida X. skupine zaradi 20 % vojaške invalidnosti. Ugotovil je, da je tožnik v oboroženem spopadu v D. dne 2.7.1991 utrpel strelno rano desnega stegna, v katerem je ostal tujek - krogla iz puške. Zdravniška komisija je takšno stanje ocenila kot trajno 20 % vojaško invalidnost. Tožnik ima zato pravico po zakonu o varstvu žrtev vojaške agresije na Republiko Slovenijo v letu 1991 in po zakonu o temeljnih pravicah vojaških invalidov in družin padlih borcev do položaja vojaškega vojnega invalida.

V revizijskem postopku je tožena stranka odpravila odločbo navedenega sekretariata in odločila, da tožniku ne gre status vojaškega vojnega invalida. Ugotovila je, da je drugostopna zdravniška komisija v izvidu in mnenju z dne 16.6.1992 ugotovila stanje po strelu v desno stegno z malo brazgotino in metalnim tujkom v mehkih tkivih desnega stegna, trenutno brez funkcionalnih motenj. Navedla je, da znaša invalidnost pod 20 %. Po 8. členu zakona o varstvu žrtev vojaške agresije na Republiko Slovenije v letu 1991 se v postopku za uveljavljanje statusa vojaškega vojnega invalida smiselno uporabljajo določbe zakona o temeljnih pravicah vojaških invalidov in družin padlih borcev. Ta v 4. členu določa, da je vojaški vojni invalid oseba, ki je pri opravljanju vojaške in druge dolžnosti za vojaške cilje ali za cilje državne varnosti v vojni zadobil rano, poškodbo ali bolezen in je zaradi tega njegov organizem okvarjen najmanj za 20%. Tožnikov organizem ni okvarjen za toliko odstotkov, zato nima pravice do statusa vojaškega vojnega invalida.

Tožnik je v tožbi navajal, da je krogla v neposredni bližini glavnih žil. Zato se zdravniki niso odločili za operacijo, ker bi bilo to tvegano. Tako so mu povedali tudi na drugostopni zdravniški komisiji, vendar tega niso zapisali v zapisnik oziroma odločbo. Po daljši hoji tožnika boli noga na mestu, kjer ima tujek.

V odgovoru na tožbo je tožena stranka trdila, da tožnik v tožbi ne navaja novih okoliščin. Stanje po ranitvi tožeči stranki ne povzroča telesnih okvar, ki po pravilniku o ugotavljanju odstotka vojaške invalidnosti povzročajo najmanj 20 % vojaško invalidnost. Tožba je utemeljena.

Zakon o varstvu žrtev vojaške agresije na Republiko Slovenijo v letu 1991 (Uradni list RS, št. 12/91-I - ZŽVAS) v 2. odstavku 1. člena določa, da se status in pravice vojaškega vojnega invalida po predpisih o vojaških vojnih invalidih zagotavljajo tudi osebi, ki je ob vojaški agresiji na Republiko Slovenijo v času od 27. junija 1991 do 18. julija 1991 pri opravljanju obvezne vojaške službe, kot vojak JLA v oboroženih spopadih utrpela telesno okvaro zaradi rane, poškodbe ali bolezni, oziroma njenega poslabšanja, če je bila v tem času državljan Republike Slovenije ali je imela stalno prebivališče v Republiki Sloveniji. Po 1. odstavku 8. člena se v postopku za uveljavljanje statusa vojaškega vojnega invalida in pravic upravičencev iz 1. in 2. člena zakona smiselno uporabljajo predpisi o vojaških invalidih. To pomeni, da je v tem primeru treba uporabiti določbe zakona o temeljnih pravicah vojaških invalidov in družin padlih borcev (Uradni list SFRJ, št. 31/86, p.b.), ki ga je dovoljeno na ozemlju Republike Slovenije uporabljati tudi zaradi vsebine prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I). Zakon v 4. členu določa, da je vojaški vojni invalid oseba, ki je pri opravljanju vojaške ali druge dolžnosti za vojaške cilje ali za cilje državne varnosti v vojni zadobila rano, poškodbo ali bolezen in je zaradi tega njen organizem okvarjen najmanj za 20 %.

V popisu poškodbe, ki je bil dne 5.7.1991, torej tri dni po ranitvi, sestavljeni v splošni bolnici, je navedeno, da je zdravnik ugotovil na zunanji strani desnega stegna v prokimalni tretjini vidno majhno s suho krasto pokrito ranico. Na rentgenski sliki je ugotovil tujek v desnem stegnu. Dodal je, da je viden projektil. Zdravniška komisija prve stopnje je dne 14.1.1992 povzela to ugotovitev in na podlagi 11. člena pravilnika o ugotavljanju odstotka vojaške invalidnosti (Uradni list SFRJ, št. 7/82, 14/82, v zvezi z navedeno določbo ustavnega zakona) ugotovila 20 % invalidnost tožnika. Zdravniška komisija druge stopnje je v mnenju z dne 16.6.1992 v bistvu ugotovila enako stanje kot v popisu poškodbe z dne 5.7.1991 in navedla, da gre za manj kot 20 % trajno vojaško invalidnost, vendar tega mnenja ni utemeljila. To mnenje ni obrazloženo, čeprav je v ugotovitvi glede posledic drugačno kot zdravniško mnenje komisije prve stopnje. Obe mnenji sta bili v bistvu podani na osnovi popisa poškodbe z dne 5.7.1991, vendar z bistveno različnimi sklepi. Ob takšnem dejanskem stanju bi morala zdravniška komisija druge stopnje obrazložiti mnenje v skladu s pravilnikom o delu zdravniške komisije v postopku za uveljavljanje pravic po zakonu o temeljnih pravicah vojaških invalidov in družin padlih borcev (Uradni list SFRJ, št. 7/82, v zvezi z navedenim ustavnim zakonom). Izvid in mnenje zdravniške komisije morata biti jasna, dovolj utemeljena in morata vsebovati vsa dejstva in okoliščine, ki so z medicinskega stališča pomembne za pravilno odločbo (2. odstavek 9. člena pravilnika). Po mnenju sodišča je potrebna natančna obrazložitev predvsem takrat, če gre za mnenje, katerega podlaga je ista dokumentacija, ki jo je upoštevala tudi zdravniška komisija prve stopnje. Ker mnenje drugostopne medicinske komisije ni utemeljeno tako, kot zahtevajo navedeni predpisi, tožnik pa v tožbi trdi, da se nahaja tujek v bližini pomembnih žil in da zato ni prišlo do operacije, kar bi naj bilo rečeno na drugostopni komisiji, trdi pa tudi, da ima bolečine ob daljši hoji, je bilo treba tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti.

Sodišče je odločilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (Uradni list SFRJ, št. 4/77, 60/77) v zvezi z navedeno določbo ustavnega zakona.