Jedro

Tožena stranka ni imela pravne podlage, da sama, na podlagi enostranske pobotne izjave, brez soglasja delavca, pobota svoje (zatrjevane) terjatve do delavca s svojo obveznostjo plačila. Če drži, da je imel tožnik na poti manjše stroške, kot je bil znesek prejetega avansa, ki mu ga je tožena stranka izročila za odrejene službene poti, in presežka avansa tožnik toženi stranki ni vrnil, potem bi tožena stranka lahko zahtevala od tožnika, da te zneske (razliko med prejetim avansom in dejanskimi stroški) vrne (prostovoljno oziroma po sodni poti). Tožena stranka ni imela pravne podlage za to, da je sporne zneske razlike brez soglasja tožnika pobotala z svojo obveznostjo plačila neto plače in zneska dnevnic.

Ker tožena stranka tožniku ni izplačala niti neto plač, dogovorjenih v pogodbi o zaposlitvi, niti dnevnic, ki so bile dogovorjene v pavšalnem znesku, mu je te zneske dolžna izplačati z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakokratne zapadlosti (prvi dan po zamudi, to je od 19. v mesecu za pretekli mesec) do plačila.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da v celoti glasi: "1. Ugotovi se, da obstaja terjatev tožeče stranke do tožene stranke za znesek 1.790,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 1. 2010 dalje do plačila, za znesek 1.790,93 EUR od 19. 2. 2010 dalje do plačila ter za znesek 993,19 EUR od 19. 2. 2010 dalje do plačila.

2. Ugotovi se, da ne obstaja terjatev tožene stranke do tožeče stranke v znesku 217,78 EUR.

3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati znesek 1.790,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 1. 2010 dalje do plačila, znesek 1.790,93 EUR od 19. 2. 2010 dalje do plačila ter znesek 993,19 EUR od 19. 3. 2010 dalje do plačila.

4. Kar tožnik zahteva več ali drugače (97,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 3. 2010 dalje do plačila ter obračun, odvod in plačilo davkov in prispevkov na znesek 3.500,00 EUR), se zavrne.

5. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 2.013,04 EUR, v roku 8 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila." V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni del izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka nosi sama svoje stroške odgovora na pritožbo, tožniku pa je dolžna povrniti pritožbene stroške v znesku 648,96 EUR, v roku 8 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo vsebinsko in stroškovno zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da mu je dolžna tožena stranka za mesec december 2009 izplačati neto plačo v višini 1.790,94 EUR, neto znesek 1.400,00 EUR obrutiti, obračunati ter plačati predpisane davke in prispevke, neto znesek 1.790,93 EUR pa izplačati z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 1. 2010 dalje do plačila; za mesec januar 2010 izplačati neto plačo v višini 1.790,93 EUR, neto znesek 1.400,00 EUR obrutiti, obračunati ter plačati predpisane davke in prispevke, neto znesek 1.790,93 EUR pa izplačati z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 2. 2010 dalje do plačila; za mesec februar 2010 izplačati neto plačo v višini 1.090,93 EUR, neto znesek 700,00 EUR obrutiti, obračunati ter plačati predpisane davke in prispevke, neto znesek 1.090,93 EUR pa izplačati z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 3. 2010 dalje do plačila, vse v roku 8 dni, pod izvršbo.“ (I. točka izreka). Odločilo je, da mora tožnik v 15 dneh od vročitve sodbe povrniti toženi stranki njene stroške v znesku 1.351,50 EUR z zakonskimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka, določenega za izpolnitev obveznosti (II. točka izreka).

Zoper sodbo se pravočasno iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava pritožuje tožeča stranka. Navaja, da izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti, saj v njej ni razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti v nasprotju ne le z listinsko dokumentacijo, temveč tudi z izpovedjo tožnika in zaslišanih prič, predvsem A.A.. Sodišče se v obrazložitvi ni opredelilo ne o zahtevku tožnika za izplačilo plače, dogovorjene s pogodbo o zaposlitvi in ne o njegovem zahtevku za izplačilo ustno dogovorjenih zneskov, prav tako pa tudi ni pojasnilo, zakaj je glede na dokazan sporen način poslovanja tožene stranke verjelo direktorju tožene stranke in pričam, ki so zainteresirane za izid pravde (njegovi soprogi B.B. in sinu C.C.) in ne tožniku. Sodišče se tudi ni opredelilo do pisne izjave priče D.D., iz katere je prav tako razvidno, da je bilo ustno dogovorjeno plačilo po posameznih prevozih od 700,00 do 1.400,00 EUR odvisno od dolžine posameznega prevoza. Sodišče tudi ni pojasnilo, zakaj sprejema vsebino predloženih listin, predvsem blagajniških izdatkov, za resnično, čeprav na teh listinah ni podpisa tožnika. Na nobeni plačilni listi niso bile posebej obračunane dnevnice, čeprav je tožena stranka ves čas zatrjevala, da je delavcem obračunavala minimalno plačo, izplačala pa neto plačo in dnevnice, kar pa ne drži. Tožena stranka tožniku ni povrnila niti stroškov, ki jih je ta založil iz lastnih sredstev. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno. Priglaša stroške odgovora za pritožbo.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 350. člena ZPP (Ur. l. RS, št. 73/2007 – ZPP- UPB3 – v nadaljevanju: ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zaradi delno nepravilne uporabe materialnega prava dejansko stanje delno nepopolno ugotovilo in posledično ni sprejelo pravilne dokazne ocene. Zaradi navedenega je razpisalo glavno obravnavo, saj je bilo za pravilno ugotovitev dejanskega stanja pred sodišče druge stopnje potrebno ponoviti že izvedene dokaze (2. odstavek 347. člena ZPP).

Na obravnavi je pritožbeno sodišče v soglasju s strankama ponovilo dokaze in sicer izpovedbo tožnika E.E. na l. št. 87-89, toženca F.F. na l. št. 89-91, priče B.B. na l. št. 91-92, priče C.C. na l. št. 109 in A.A. na l. št. 109-111 ter vpogledalo obe pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 9. 2009, potrdilo o prijavi v pokojninsko in invalidsko zavarovanje z dne 1. 12. 2009, pisni opomin z dne 8. 3. 2010, dopis Inšpektoratu RS za delo z dne 10. 3. 2010, dopis toženi stranki z dne 24. 3. 2010, dopis tožene stranke z dne 18. 3. 2010, potrdilo Davčne uprave RS, Davčnega urada G. z dne 4. 5. 2010, izjavo o premoženjskem stanju tožnika z dne 26. 2. 2010, navodila tožene stranke, tahografske lističe, evidenco tožnika in njen overjen prevod, prijavo prostega delovnega mesta z dne 23. 11. 2009, obračune akontacije s prilogami, blagajniške izdatke, pojasnilo C.C., tožnikove plačilne liste za december 2009 in januar 2010 ter februar 2010, REK obrazec, obračun davčnih odtegljajev in obračun prispevkov.

V zadevi je pritožbeno sodišče že odločalo in sicer s sodbo in sklepom opr. št. Pdp 666/2013 z dne 26. 9. 2013. Izpodbijano sodbo opr. št. Pd 60/2010 z dne 9. 5. 2013, s katero je sodišče prve stopnje v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek, je delno razveljavilo na pritožbo tožnika (v točkah I/2, I/3, I/4 in II) in glede zahtevkov tožnika, ki so se nanašali na obdobje trajanja delovnega razmerja (od 1. 12. 2009 do 19. 2. 2010), vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Potrdilo pa je odločitev sodišča prve stopnje v tč. I/1, torej zavrnitev tožnikovega zahtevka za čas, ko pri toženi stranki ni bil v delovnem razmerju.

Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen na podlagi pogodbe o zaposlitvi od 1. 12. 2009 do 19. 2. 2010. Za to obdobje tožnik zahteva plačilo neto plače ter sprva neto zneskov iz naslova dnevnic, ki naj bi bili za celotno sporno obdobje dogovorjeni v pavšalnem znesku 3.500,00 EUR (2x 1.400,00 EUR in 700,00 EUR), nato pa je tožnik isti znesek pravno opredelil kot plačo, ki naj bi bila za sporno obdobje ustno dogovorjena poleg minimalne plače, ter na ta znesek zahteval še obračun in plačilo davkov in prispevkov. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila s pogodbo o zaposlitvi dogovorjena bruto osnovna plača v višini 597,43 EUR, ki jo je tožena stranka tožniku tudi obračunavala, kar izhaja iz plačilnih list, da je davčni upravi posredovala ustrezne listine ter plačala davke in prispevke. Nadalje je ugotovilo, da višja plača med strankama ni bila dogovorjena. Ker pa tožnik ni več zahteval dnevnic, temveč plače, je tožnikov zahtevek za izplačilo vtoževanih zneskov zavrnilo. Ugotovilo je, da je tožnik za vožnje v tujino dobival predujme (avanse), da tožnik ni dokazal, da so bili stroški poti dejansko višji, kot so bili prejeti zneski predujmov, da tožnik razlike med dejanskimi stroški poti in predujmi, ki mu jih je dala tožena stranka, toženi stranki ni vrnil, zato je tožena stranka posledično lahko poračunala neto plače in dnevnice s predujmi, ki jih je tožnik zadržal. Tožena stranka je že v odgovoru na tožbo pojasnila, da je bil tožnik za obdobje zaposlitve od 1. 12. 2009 do 19. 2. 2010 upravičen do neto plače v skupnem znesku 1.075,06 EUR (390,94 EUR + 390,93 EUR +293,19 EUR) ter do dnevnic za leto 2009 (torej december 2009) v znesku 1.693,46 EUR ter dnevnic za leto 2010 v znesku 1.949,73 EUR (skupaj 3.643,19 EUR). Vse skupaj je bil tožnik na podlagi njegove zaposlitve pri toženi stranki upravičen do zneska 4.718,25 EUR. Nadalje je tožena stranka pojasnila, da je tožnik zadržal preplačilo akontacij v višini 4.109,53 EUR in izročeni znesek neto plače v višini 390,94 EUR, skupaj 4.500,47 EUR. Glede na navedeno je tožena stranka zmotno menila (enako pa tudi sodišče prve stopnje), da tožniku ničesar ne dolguje.

Socialna funkcija plače zahteva, da se kontinuirano, periodično in popolno izplačilo plače zagotovi neposredno delavcu, saj plača zanj pomeni praviloma edini in glavni vir sredstev za preživljanje in je delavec od plače eksistenčno odvisen. Pri tem je potrebno upoštevati, da je delavec v odvisnem, podrejenem položaju v razmerju do delodajalca in da bi bil zaradi svoje šibkejše pogajalske pozicije lahko "prisiljen" sprejeti zanj neugodne, težke pogodbene dogovore glede izplačila plače v pogodbi o zaposlitvi. Prav iz tega razloga po določbah 136. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) delodajalec lahko zadrži izplačevanje plače delavcu samo v zakonsko določenih primerih. Vsa določila pogodbe o zaposlitvi, ki določajo druge načine zadrževanja izplačila, so neveljavna. Delodajalec pa tudi ne sme svoje terjatve do delavca brez njegovega pisnega soglasja pobotati s svojo obveznostjo plačila (1. in 2. odstavek 136. čl. ZDR). V tej določbi uporabljen izraz "plača" je potrebno razumeti kot plača v širokem pomenu, v smislu vseh plačil, ki jih delodajalec dolguje delavcu na temelju njegove zaposlitve, in ne le kot ozko opredeljeno plačo v smislu 2. odst. 126. čl. ZDR. Varstvo pred nedopustnimi posegi mora namreč uživati celotno delavčevo plačilo, ki mu pripada na podlagi njegove zaposlitve (torej tako plača v ozkem pomenu besede, kot npr. stroški v zvezi z zaposlitvijo - stroški prehrane, prevoza, dnevnice, pa tudi npr. regres za letni dopust). V konkretnem primeru to pomeni, da tožena stranka ni imela pravne podlage, da sama, na podlagi enostranske pobotne izjave in torej brez soglasja delavca, pobota svoje (zatrjevane) terjatve do delavca s svojo obveznostjo plačila. Če drži, da je imel tožnik na poti manjše stroške, kot je bil znesek prejetega avansa, ki mu ga je tožena stranka izročila za odrejene službene poti, in presežka avansa tožnik toženi stranki ni vrnil, potem bi tožena stranka te zneske (razliko med prejetim avansom in dejanskimi stroški) lahko zahtevala od tožnika, da jih prostovoljno vrne oziroma se za vrnitev dogovorita, drugače pa ji preostane sodna pot. Nikakor pa tožena stranka ni imela pravne podlage za to, da je zatrjevane zneske razlike brez soglasja tožnika pobotala z svojo obveznostjo plačila neto plače in zneska dnevnic. Iz dokaznega postopka namreč ne izhaja, da bi tožnik soglasje za pobotanje podal, kaj takšnega tožena stranka niti ni zatrjevala. Glede na navedeno tudi niso relevantne pisne izjave prič, ki jih je predložila tožena stranka, in ki naj bi dokazovale, da je tožena stranka tožniku izplačevala avanse.

Tožnik je uveljavljal zahtevek za plačilo denarnega zneska iz naslova sklenjenega delovnega razmerja za čas od 1. 12. 2009 do 19. 2. 2010. Ob opredelitvi zahtevka po višini je kot temelj uveljavljenega denarnega zahtevka najprej navedel, da sta se stranki ustno dogovorili, za pavšalni znesek stroškov za prehrano in dnevnic, nato pa, da se je ustni dogovor nanašal na višino plače. Navedba pravne podlage je zaradi ločevanja od drugih denarnih zahtevkov v tožbi lahko sicer koristna, vendar ni odločilna, saj po tretjem odstavku 180. člena ZPP v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami) sodišče ni vezano na zatrjevano pravno podlago zahtevka (ali gre torej za obveznost plačila denarnega zneska iz naslova dnevnic in povračila stroškov prehrane ali pa za obveznost plačila na kateri drugi pravni podlagi). Zadošča, da tožnik zahtevek opredeli po višini, sodišče pa je materialno pravno dolžno presojati tisto dejansko podlago, ki jo navede stranka.(1) Tožnik je od tožene stranke zahteval izplačilo dela plače oziroma materialnih stroškov. S toženo stranko vprašanja v zvezi s povračilom materialnih stroškov nista uredila v pogodbi o zaposlitvi, temveč sta se v njej sklicevala zgolj na veljavne prepise, medtem ko je tožnik zatrjeval, da se je s toženo stranko dogovoril, da mu bo poleg minimalne plače izplačala tudi nek pavšalni znesek in sicer 700,00 EUR za krajše poti in 1.400,00 EUR za daljše poti. Iz dokaznega postopka izhaja, da je tožnik v decembru opravil dve poti v kraj H., za katere je zahteval 1.400,00 EUR, v mesecu januarju je opravil pot v H. - I., za katero je zahteval 1.400,00 EUR, v mesecu februarju pa je prav tako opravil pot v H., za katero je zahteval 700,00 EUR. Da je bila tožena stranka tožniku za opravljeno delo dolžna plačati tako neto plače, kot dnevnice za službene poti v tujino, ni nobenega dvoma. Tožena stranka tožniku vtoževanih zneskov (niti neto plače niti dnevnic) ni izplačala, kar tudi sama priznava, tožniku naj bi izplačala na roke po njenih zatrjevanjih zgolj neto plačo v znesku 390,94 EUR, ki naj bi bil tožniku izročen s strani J.J. (list. št. 12, B5). Tožena stranka je v spis predložila tri blagajniške izdatke, ki naj bi dokazovali, da je tožniku izplačala neto plače, pri čemer naj bi eno izmed teh plač tožniku predala J.J., kar je zapisano na blagajniškem izdatku z dne 25. 1. 2010 (B5). Ker je tožena stranka trdila, da je tožnikove neto plače pobotala z avansi, ki jih tožnik v presežku nad stroški ni vrnil, obenem pa je v spis predložila blagajniške izdatke, ki naj bi izkazovali izplačilo osebnega dohodka (neto plač) neposredno tožniku, na nobenem od njih pa ni tožnikovega podpisa, pritožbeno sodišče verjame tožniku, da mu tožena stranka nobene neto plače ni izplačala.

Nadalje pritožbeno sodišče na podlagi tožnikove izpovedbe, izpovedbe priče A.A., pisne izjave D.D. ter navedb same tožene stranke in njenega zakonitega zastopnika F.F. ugotavlja, da je med strankama dejansko obstajal dogovor o načinu obračunavanja plače in stroškov v zvezi z delom, pri čemer je bilo dogovorjeno, da tožniku pripada minimalna mesečna plača, poleg zneska minimalne plače pa mu za vsako pot v tujino pripada tudi dodatno plačilo v pavšalnem znesku in sicer za krajše vožnje 700,00 EUR, za daljše vožnje pa 1.400,00 EUR. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da se je ta dogovor nanašal na dnevnice oz. da sta se stranki dejansko dogovorili, da se bodo dnevnice namesto dejanskega zneska obračunale v pavšalu. Pravna podlaga tožnikovega denarnega zahtevka, ki se ne nanaša na zneske neto minimalne plače, je torej plačilo pavšalnega zneska dnevnic (plače v širšem pomenu - torej v smislu vseh plačil, ki jih delodajalec dolguje delavcu na temelju njegove zaposlitve (torej tudi dnevnice) in ne plače v ožjem smislu - 2. odst. 126. čl. ZDR. Tožnik je namreč izpovedal, da je bilo takšno dodatno plačilo poleg minimalne plače dogovorjeno za posamezno opravljeno vožnjo, in da je torej šlo za fiksne zneske. Tudi iz izjave D.D. izhaja, da je bilo obljubljeno plačilo po posameznih prevozih 700,00 EUR do 1.400,00 EUR, odvisno od dolžine posameznega prevoza. A.A. je pojasnil, da so šoferji za pot iz kraja K. do Rusije zaslužili okoli 700,00 do 800,00 EUR, F.F. pa je povedal, da je bilo z vsemi delavci dogovorjeno enotno in sicer, da se jim obračunava in plačuje minimalna plača, poleg tega pa še dnevnice. Tožena stranka torej sama priznava, da je bila tožniku za opravljene poti dolžna izplačati dnevnice, kar je tudi sicer skladno z zakonodajo, ki pa mu jih ni izplačala, ker jih je pobotala z avansi. Pri tem pritožbeno sodišče ugotavlja tudi, da tožena stranka ni dokazala, da so avansi, ki so bili tožniku izplačani, vključevali tudi akontacijo dnevnic. Iz popisa gotovinskih stroškov za posamezno pot, ki ga je tožena stranka predložila v spis (B11, B12), namreč ne izhaja tudi strošek dnevnic, temveč so med stroški navedeni zgolj stroški cestnin, goriva, parkirišč, špedicije in podobno. Tožena stranka torej tožniku dnevnic ni izročila niti kot akontacijo. Glede na navedeno pritožbeno sodišče tudi ni upoštevalo navedbe tožene stranke, da je tožniku dne 20. 2. 2010, ko je prevzela tovorno vozilo, izročila 500,00 EUR na račun plače oz. dnevnic, saj je tožnik zatrjeval, da je ta znesek prejel zato, ker so bili stroški prevoza (vinjete, parkirnine, itd.) za toliko višji od zneska avansa, ki ga je prejel. Glede na to, da je tožena stranka sama v odgovoru na tožbo priznala, da tožniku ni posebej izplačala niti neto plač (razen ene) niti dnevnic, je namreč pritožbeno sodišče verjelo tožniku, da je tudi teh 500,00 EUR dobil povrnjenih zgolj za stroške, ki jih je moral za delodajalca založiti na prevozu.

Ker tožena stranka tožniku ni izplačala niti neto plač, dogovorjenih v pogodbi o zaposlitvi niti dnevnic, ki so bile dogovorjene v pavšalnem znesku, mu je te zneske dolžna izplačati z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakokratne zapadlosti (prvi dan po zamudi, to je od 19. v mesecu za pretekli mesec)(2) do plačila. Pritožbeno sodišče je glede višine zneskov neto plač, ki jih je dolžna tožena stranka plačati tožniku, sledilo izračunu, kot je razviden iz plačilnih list - B7 (za december 2009 v znesku 390,94 EUR, za januar 2010 v znesku 390,93 EUR in za februar 2010 v znesku 293,19 EUR). Tožnik namreč v mesecu februarju 2010 ni bil zaposlen cel mesec, zato mu tudi ne pripada plača za celoten mesec februar. Za znesek 97,75 EUR je zato tožnikov zahtevek iz naslova plače za mesec februar 2010 zavrnilo. Preostala dva zneska neto plač (glede višine) med strankama nista bila sporna.

Glede višine vtoževanega zneska plačila, ki je bilo dogovorjeno poleg plače (torej plačila, ki ima pravno naravo dnevnic), je pritožbeno sodišče prav tako sledilo višini zneska, ki ga je vtoževal tožnik, saj je ta v seštevku za 143,19 EUR manjši, kot je seštevek zneska dnevnic, ki ga je izračunala sama tožena stranka (list. št. 12). Tožnik je namreč v seštevku vtoževal 3.500,00 EUR plačila poleg minimalne neto plače, medtem ko je tožena stranka izračunala, da bi morala tožniku poleg minimalne neto plače izplačati še znesek 3.643,19 EUR. Pritožbeno sodišče je zato odločilo v okviru tožbenega zahtevka tožnika, kar velja tudi za zakonske zamudne obresti. Tožnik je pojasnil, katere poti in kdaj jih je opravil, čemur tožena stranka ni oporekala. Tožnik je tako v decembru 2009 opravil dve poti v kraj H., za katero je bilo dogovorjeno dodatno pavšalno plačilo v višini dvakrat po 700,00 EUR. Tožena stranka bi mu morala ta znesek (1.400,00 EUR) izplačati najkasneje z decembrsko plačo, torej dne 18. 1. 2010, kar pa ni storila. Od 19. 1. 2010 je zato s tem denarnim zneskom v zamudi.(3) Enako velja za mesec januar, v katerem je tožnik opravil pot v kraj H. in I. in za katero bi moral prejeti 1.400,00 EUR, ter za februar, v katerem je tožnik opravil pot v kraj H., za katero bi moral prejeti 700,00 EUR. Pritožbeno sodišče pa sledi sodišču prve stopnje v delu, v katerem je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da se na zneske dodatnega plačila (3.500,00 EUR) obračunajo in plačajo še davki in prispevki, saj ne gre za dolgovane neto plače v ožjem smislu in na katere je potrebno obračunati in plačati še davke in prispevke, temveč za stroške v zvezi z delom. V davčno osnovo dohodka iz delovnega razmerja se ne všteva dnevnica do višine, ki je določena v Uredbi o višini povračil stroškov v zvezi z delom in drugih dohodkov, iz dokaznega postopka pa ne izhaja, da bi bila ta višina presežena.

Glede na vse zgoraj navedeno je pritožbeno sodišče delno ugodilo tožnikovi pritožbi ter sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 1. odstavka 351. člena ZPP v zvezi s 1. alinejo 358. čl. ZPP delno spremenilo tako, da je v pretežnem delu ugodilo tožnikovemu zahtevku, kot izhaja iz izreka te sodbe ter zaradi predhodno navedenih razlogov, v preostalem pa je njegovo pritožbo zavrnilo in potrdilo nespremenjeni del izpodbijane sodbe (353. čl. ZPP).

Ker je pritožbeno sodišče v pretežnem delu ugodilo tožbenemu zahtevku, je odločilo tudi o pobotnem ugovoru. Tožena stranka je v pobot zahtevala znesek 217,78 EUR iz naslova škode, ki naj bi ji nastala zaradi nujne poti, ki jo je morala po krivdi tožnika opraviti do kraja L. - Madžarska, da je prevzela svoje tovorno vozilo. Tožena stranka je znesek 217,78 EUR opredelila kot pavšalni znesek (zneska ni specificirala tako, da bi bilo razvidno kaj oz. katere stroške ta znesek zajema), pri čemer niti ni pojasnila, s katerimi dokazi dokazuje višino vtoževanega zneska. Ker torej tožena stranka ni dokazala, da ji je nastala škoda v višini 217,78 EUR, ni podanih vseh elementov odškodninskega delikta po določilih Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji) to je škoda, protipravno ravnanje, vzročna zveza in odškodninska odgovornost, zaradi česar je bilo potrebno njen pobotni ugovor zavrniti oz. ugotoviti, da v pobot uveljavljena terjatev ne obstoji.

Pritožbeno sodišče je glede na to, da je spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, v skladu z določbo 2. odst. 165. člena ZPP ponovno odločalo o stroških celotnega postopka. Tožnik je s tožbenim zahtevkom v pretežnem delu uspel, s preostalim delom, pa niso nastali posebni stroški, zato mu je v skladu z načelom odgovornosti za uspeh v postopku tožena stranka dolžna povrniti stroške postopka (154. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je skladno z Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008) tožniku priznalo nagrado za postopek(4) v višini 318,90 EUR (tar. št. 3100), nagrado za narok v višini 291,60 EUR, 20,00 EUR (tar. št. 6002), nagrado za postopek - pravno sredstvo z dne 31. 5. 2013 388,80 (tar. št. 3210), nagrado za narok 291,60 (tar. št. 3102 v zvezi s členom 19. ZOdvT), pavšal 20,00 EUR (tar. št. 6002) in 22 % DDV (292,14 EUR), skupaj 1.620,04 EUR. Tožniku je priznalo tudi stroške tolmača v višini 318,00 EUR in stroške prevajanja listin v višini 75,00 EUR. Skupaj je sodišče tožniku priznalo 2.013,04 EUR. Tožniku ni priznalo stroškov kilometrine za pooblaščenca, saj teh stroškov ni mogoče šteti za potrebne stroške v skladu z določbo prvega odstavka 155. člena ZPP, ker bi si tožnik lahko pooblaščenca pridobil v kraju sedeža sodišča. Nadalje tožniku ni priznalo niti priglašenih stroškov za postopek pri delodajalcu, saj ti ne predstavljajo stroškov pravdnega postopka in v konkretnem primeru postopek pri delodajalcu ne predstavlja procesne predpostavke za ta spor, priznalo pa mu ni niti pavšalnega zneska za fotokopiranje in tiskanje v višini 13,50 EUR po tar. št. 6000, saj pavšalnega zneska v tej višini ta tar. št. ne vsebuje, temveč vsebuje znesek 0,15 EUR za vsako stran za prvih 50 strani oz. 0,10 EUR za vsako nadaljnjo stran nad 50 zaračunanih strani, tožnik pa takšne specifikacije ni predložil. Ker je tožnik s pritožbo v pretežnem delu uspel, mu je tožena stranka dolžna povrniti tudi pritožbene stroške, kot izhaja iz izreka. Pritožbeno sodišče je tožniku priznalo nagrado za postopek v višini 388,80 EUR (tar. št. 3210), pavšalni znesek po tar. št. 6002 v višini 20,00 EUR in 22% DDV v višini 89,94 EUR, ter stroške kilometrine v znesku 150,22 EUR (za prisotnost na pritožbeni glavni obravnavi v Ljubljani) skupaj torej 648,96 EUR.

Tožena stranka sama nosi svoje stroške odgovora na pritožbo iz razloga, ker odgovor na pritožbo ni bistveno pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora (1. odst. 165.člena ZPP v zvezi s 155. členom ZPP).

Op. št. (1): Primerjaj Up 1357/11 z dne 5. 12. 2013 v povezavi z VIII Ips 17/2010 in Pdp 1464/2008 Op. št. (2): Po 7. čl. pogodbe o zaposlitvi je plačilni dan 18. v mesecu (A1) Op. št. (3): 299. čl. Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001) Op. št. (4): Glede na vrednost spora, ki sta ga označili stranki v višini 6.709,19 EUR znaša nagrada s količnikom 1,0 243,00 EUR