Jedro

Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da zgolj dejstvo, da je tožnik toženko obvestil o svoji odsotnosti (potem, ko bil že obveščen o razporeditvi v termin nadurnega dela v soboto od 14.00 do 22.00 ure), še ne pomeni, da tožniku ni bilo treba priti in opraviti nadurnega dela. Že sodišče prve stopnje je utemeljeno izpostavilo, da je tudi nadurno delo delo, opravljanje dela in ravnanje po navodilih delodajalca pa je delavčeva temeljna pogodbena obveznost (33. in 34. člen ZDR-1). Tako skopo in neargumentirano sporočilo delavca zagotovo ne bi zadoščalo za opravičilo izostanka iz rednega dela, smiselno enako pa mora veljati tudi za zakonito odrejeno nadurno delo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v I. točki izreka zavrnilo tožbeni zahtevek: (1.) da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 8. 5. 2023, ki jo je podala toženka tožniku 9. 5. 2023, nezakonita, (2.) da delovno razmerje tožnika pri toženki ni prenehalo in še traja, tako da je toženka dolžna tožnika v roku 8 dni pozvati nazaj na delo, (3.) da je toženka dolžna od prenehanja delovnega razmerja dalje priznati tožniku vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z osnovno plačo oziroma nadomestilo plače, na ta znesek vse dodatke ter pripadajoči neto znesek plače oziroma nadomestila plače izplačati z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 19. delovnega dne v mesecu za pretekli mesec, za tožnika pa posredovati Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije podatke za vpis v matično evidenco in ga prijaviti v zavarovanje, vse v roku 8 dni. Odločilo je, da tožnik krije sam svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper tako prvostopno odločitev se po svoji pooblaščenki pravočasno pritožuje tožnik iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču druge stopnje predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da toženka ni imela pravne podlage za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov, sam postopek odpovedi pa je bil speljan nepravilno in nezakonito. Neutemeljen je očitek v pisnem opozorilu z dne 4. 10. 2022 glede tožnikove neupravičene odsotnosti 17. 8. 2022. S tem v zvezi je tožnik ves čas postopka skladno zatrjeval, da je takoj naznanil, da bo 16. in 17. 8. 2022 koristil letni dopust, vendar je za 16. 8. 2022 sam vnesel koriščenje dopusta v sistem, ker je bil prepričan, da ga bo koristil, za 17. 8. 2022, za katerega sprva še ni bil prepričan, pa je ustno zaprosil za koriščenje, kar mu je bilo odobreno. Slednje smiselno izhaja iz izpovedbe priče A. A., ki je sicer večkrat poudaril, da se zaradi oddaljenosti dogodkov ne spominja natančno, potrdil pa je, da se je s tožnikom ustno dogovarjal za odobritev enega dneva letnega dopusta, en dan pa si je tožnik glede na ugotovitve dokaznega postopka sam vnesel koriščenje letnega dopusta. 17. 8. 2022 tožnik torej ni bil neupravičeno odsoten z dela, sicer pa je imel na ta dan v plačilni listi zaveden in obračunan letni dopust. Napačen je tudi prvostopni zaključek glede utemeljenosti očitka o nedoslednem izvajanju nadzora nad kvaliteto čiščenja prostorov delodajalca, konkretno garderobe. Ni bilo sporno, da je bila za čiščenje tega prostora zadolžena B. B., ki je s podpisom na protokolu potrdila, da je prostor ustrezno očistila. Tožnik pa je s strani nadrejenega C. C. prejel ustna navodila, da mora nadzirati, ali je evidenca čiščenja podpisana s strani čistilke. Enkrat dnevno je tako moral prekontrolirati evidence in jih podpisati, očitno pa je to storil takrat, ko je bil prostor čist in so se evidence skladale z dejanskim stanjem. Delodajalec mora dati zaposlenemu jasna navodila, kar pa v obravnavanem primeru ni bilo storjeno, kot je potrdila priča C. C. Povedano mu je bilo le, da morajo biti zaradi prihoda inšpekcije evidence urejene in podpisane. Tožniku zato ni mogoče očitati nekaj, kar mu sploh ni bilo odrejeno. Navedenega dne je imel zelo natrpan delovni proces, sicer pa za nadziranje dela čistilk ni usposobljen, to ni v opisu njegovih del in nalog in mu takšna zadolžitev s strani delodajalca ne more biti odrejena. Ker toženka sama sploh ni ugotovila, da naj prostori ne bi bili dovolj očiščeni, se postavlja vprašanje, ali je toženka sploh vedela, kakšen je minimum za zadovoljitev inšpekcijskim standardom. Po prepričanju tožnika noben očitek iz pisnega opozorila ni utemeljen, zato ni izpolnjen prvi pogoj za zakonitost odpovedi po prvem odstavku 85. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZDR-1). Utemeljen ni niti očitek v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 5. 2023 glede neutemeljenega razloga za odklonitev nadurnega dela z dne 25. 3. 2023. Elektronsko sporočilo o nameravanem nadurnem delu z dne 21. 3. 2023 in navedbo, da se bodo upoštevale želje delavcev, če bo to mogoče, je tožnik prebral šele 22. 3. 2023, ko se je že začel delovni proces, tako do 8. ure zjutraj (kot je rok postavila toženka) ni mogel pravočasno sporočiti zadržanosti. Je pa toženko pravočasno obvestil, da na delo ne more priti, toženka pa je bila povsem pasivna in se na njegovo sporočilo sploh ni odzvala. Po prepričanju tožnika bi mu morala sporočiti, ali se strinja z njegovo odsotnostjo ali pa mora tožnik kljub prošnji priti na delo. Ker takega obvestila ni prejel, je menil, da mu na delo 25. 3. 2023 ni potrebno priti. Tožnik je bil s sporočilom toženke zaveden, da lahko izrazi željo, da na delo ne more priti, kar bo toženka upoštevala. Poleg tega ni bil usposobljen za pakiranje D.; napačen je zaključek, da bi se ga lahko ustno usposobilo navedenega dne. Očitno je, da je šlo v danem postopku za šikaniranje in diskriminacijo zaradi tožnikove funkcije predsednika sveta delavcev. Tožnik priglaša pritožbene stroške.

3. Toženka se v odgovoru na pritožbo zavzema za njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe. Stroškov odgovora na pritožbo ne priglaša. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZPP). Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

6. Sodišče je v obravnavani zadevi odločalo o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga po 3. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1. Tožbeni zahtevek je pravilno zavrnilo na podlagi ugotovitve, da je toženka tožniku utemeljeno izdala pisno opozorilo pred redno odpovedjo iz krivdnega razloga (prvi odstavek 85. člena ZDR-1), prav tako pa so utemeljeni očitki kršitev obveznosti iz delovnega razmerja iz redne odpovedi.

7. Ni mogoče slediti pritožbenemu stališču, da toženka ni imela pravne podlage za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov, niti pavšalnim pritožbenim očitkom, da je bil sam postopek odpovedi speljan nepravilno in nezakonito. Že sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je toženka v postopku spoštovala postopkovne zahteve in obveznosti delodajalca v postopku pred odpovedjo, vključno z obveščanjem sindikata, kar niti ni več pritožbeno sporno. Toženka je tožniku pred podajo odpovedi v predpisanih rokih podala pisno opozorilo z dne 4. 10. 2022 (priloga A10), v katerem ga je opozorila na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi v primeru ponovnih kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja v skladu s prvim odstavkom 85. člena ZDR-1. Iz pritožbenih navedb je razbrati, da se bistvo pritožbene graje nezakonitosti in nepravilnosti postopka odpovedi osredotoča na zatrjevano neutemeljenost pisnega opozorila zaradi neobstoja v njem zajetih kršitev delavca.

8. Tako naj bi bil po mnenju pritožbe neutemeljen očitek v pisnem opozorilu z dne 4. 10. 2022 glede tožnikove neupravičene odsotnosti z dela dne 17. 8. 2022. Sodišče prve stopnje je na podlagi temeljito izpeljanega dokaznega postopka, v katerem je s tem v zvezi zaslišalo vse relevantne priče, tudi po presoji sodišča druge stopnje pravilno zaključilo, da se je tožnik z nadrejenim A. A. dogovoril za odobritev le še enega dne dopusta po koncu kolektivnega dopusta, torej za dne 16. 8. 2022, kot je določno razbralo tudi iz predložene elektronske pošte tožnikovega nadrejenega A. A. z dne 24. 8. 2022 (priloga B5), torej hitro po relevantnem dnevu, ko se je priča A. A. gotovo bolje spominjal relevantnih okoliščin kot ob zaslišanju skoraj leto in pol kasneje. Tožnik poskuša v pritožbi s sklicevanjem na slab spomin priče A. A. zaradi oddaljenosti dogodka izkoristiti to okoliščino, povsem pa zanemari razliko med prošnjo za koriščenje letnega dopusta (kar je lahko v sistem All-hours vnesel tožnik sam ali pa nadrejeni) in odobritvijo le-tega, kar je bilo v vsakem primeru v pristojnosti tožnikovega nadrejenega, konkretno A. A. Slednji pa je kljub slabemu spominjanju konkretnih okoliščin v svoji izpovedbi potrdil, da je tožniku odobril le en dan letnega dopusta, pri čemer se je skliceval tudi na elektronsko pošto iz avgusta 2022, ko se je te okoliščine še dobro spomnil. Tožnik se v zvezi s spornim dnem 17. 8. 2022, ko je sodišče ugotovilo, da je bil neupravičeno odsoten z dela, nadalje neutemeljeno sklicuje na okoliščino, da je imel na ta dan v plačilni listi zaveden in obračunan letni dopust. Ne le, da je izpostavljena okoliščina glede načina označitve tega dne v plačilni listi pritožbena novota in kot taka neupoštevna (prvi odstavek 337. člena ZPP), ni mogoče spregledati, da je sodišče prve stopnje tudi razčistilo razloge, zakaj je bil tudi za 17. 8. 2022 pri toženki v evidenco All-hours (naknadno) vnesen letni dopust. Zaposlena E. E. je namreč na podlagi informacije, prejete s strani tožnika po poizvedbah pri njem (da je imel za ta dan planiran letni dopust) v sistemu naknadno označila odsotnost tožnika navedenega dne kot koriščenje letnega dopusta. To je storila zgolj zaradi obračuna plač, saj sama (strokovna sodelavka za splošne kadrovske zadeve) niti ni bila pristojna za odobritev letnega dopusta tožniku, temveč je to bil nadrejeni A. A. Pri slednjem je nato vodja oddelka za splošne kadrovske zadeve F. F. 24. 8. 2022 preverila odobritev koriščenja dopusta za dne 17. 8. 2022 za tožnika in prejela zgoraj povzet odgovor (priloga B5), da je imel tožnik s strani A. A. odobreno koriščenje letnega dopusta zgolj do dne 16. 8. 2022. Po vsem pojasnjenem je sodišče prve stopnje pravilno in utemeljeno zaključilo, da je tožnik spornega dne 17. 8. 2022 neupravičeno izostal z dela, s čimer je storil v sodbi sodišča prve stopnje (19. točka obrazložitve) natančno opredeljene kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja v zvezi z vestnim opravljanjem dela in obveznostjo obveščanja delodajalca.

9. Sodišče druge stopnje kot pravilen ter izkustveno logično edino sprejemljiv povzema tudi izpodbijani zaključek sodišča prve stopnje v zvezi z drugim očitkom kršitev iz opozorila z dne 4. 10. 2022, ki se nanaša na nedosledno izvajanje nadzora nad kvaliteto čiščenja prostorov delodajalca, konkretno garderobe G. Sodišče prve stopnje namreč povsem pravilno ni sledilo izpovedbi tožnika, da naj bi bil s strani nadrejenega C. C. zadolžen zgolj za nadzor nad evidenco čiščenja, če je le-ta podpisana s strani čistilke, ki je bila zadolžena za čiščenje konkretnega prostora. Utemeljeno je sledilo drugačni izpovedbi tožnikovega nadrejenega C. C., ki je prepričljivo izpovedal, da je tožnik že zaradi organizacije dela na oddelku ter pogovorov o nevarnosti navzkrižnih kontaminacij in strogih pravil v proizvodnji zaradi prisotnosti zdravil vedel, da odrejeni mu nadzor vključuje tudi kontrolo čiščenja v prostoru in ne le nadzora izpolnjenosti/podpisanosti evidenc o opravljenem čiščenju s strani čistilke. Slednje je namreč tudi po presoji sodišča druge stopnje edino smiselno, saj ni videti razloga, da bi se tožnik v evidenco čiščenja podpisoval zgolj zato, da bi potrdil, da je evidenco podpisala tudi za čiščenje zadolžena čistilka, katere podpis je iz evidence sam po sebi razviden. Sicer pa sodišče prve stopnje utemeljeno ni spregledalo, da se je taka nelogična razlaga omejitve naloženega mu nadzora, kot jo ponuja tožnik, pojavila šele v njegovi izpovedbi kot stranka, medtem ko je tožnik v postopku na prvi stopnji v pisnih vlogah (npr. list. št. 29 spisa) še vendarle navajal, da je dosledno nadziral izvajanje čiščenja, vendar pa ni mogel neprestano nadzorovati čistilke, kar pomeni, da zadolženosti za nadzor nad kvaliteto čiščenja takrat še očitno ni zanikal. Neutemeljena je zato pritožbena graja, da bi mu delodajalec moral dati jasna navodila, saj je to bilo v obravnavanem primeru glede obsega nadzora tudi storjeno, kot je potrdila priča C. C. Da pri tožniku vendarle ni bilo dvoma o obsegu nadzora v zvezi s čiščenjem, ki ga mora opravljati, pa je nenazadnje razbrati še iz obravnavane pritožbe, v kateri tožnik nespretno navaja, da je "moral enkrat dnevno prekontrolirati evidence in jih podpisati, očitno pa je to storil takrat, ko je bil prostor čist in so se evidence skladale z dejanskim stanjem", s čimer vendarle implicitno priznava, da je s podpisom evidenc potrjeval tudi čistost prostora in s tem kvaliteto opravljenega čiščenja. Ker med strankama v postopku na prvi stopnji niti ni bilo sporno, da je inšpekcija konkretnega dne (1. 9. 2022) ugotovila neustrezno očiščenost garderobe, temveč le, ali je bil tožnik zadolžen tudi za nadzor nad kvaliteto izvedenega čiščenja, čemur sodišče druge stopnje kot obrazloženo zgoraj pritrjuje, se kot utemeljen izkaže tudi drugi očitek iz tožniku podanega pisnega opozorila z dne 4. 10. 2022. Ob tem je dodati, da za zaključek o nedoslednem izvajanju nadzora nad kvaliteto čiščenja ni pomembna okoliščina, da je slabo očiščenost garderobe pri toženki ugotovila inšpekcija in ne že toženka sama. Šele v pritožbi izpostavljen pomislek, ali je toženka sploh vedela, kakšen je minimum za zadovoljitev inšpekcijskim standardom, pa se poleg informativnosti (gre za vprašanje in ne trditev) izkaže kot neupoštevna pritožbena novota, kar velja tudi za tožnikovo pavšalno zanikanje usposobljenosti za nadzor nad delom čistilk.

10. Ker sta po vsem zgoraj obrazloženem podani obe kršitvi, ki sta bili tožniku očitani v pisnem opozorilu z dne 4. 10. 2022, je s tem izpolnjen prvi pogoj za zakonitost odpovedi po prvem odstavku 85. člena ZDR-1. 11. Sodišče druge stopnje tudi v celoti kot pravilnega sprejema prvostopni zaključek, da je tožnik brez utemeljenega razloga odklonil oz. se ni udeležil nadurnega dela, ki mu je bilo zakonito odrejeno za dne 25. 3. 2023 med 14. in 22. uro. Da je bilo nadurno delo odrejeno zakonito, je sodišče prve stopnje pojasnilo v 37. točki obrazložitve prvostopne sodbe, kar niti ni več pritožbeno sporno. Tožnik pa v pritožbi neutemeljeno ponavlja, da za pakiranje D. ni bil usposobljen, saj je bilo v dokaznem postopku na prvi stopnji povsem zanesljivo ugotovljeno, da je šlo za enostaven proces pakiranja izdelka, v katerem se pretisna omota (tablice s tabletami) in navodilo zgolj vstavi v zloženko oziroma škatlico, za kar je bil tožnik ustrezno usposobljen oz. bi se lahko glede morebitnih posebnosti za konkretno zdravilo usposobil ob prihodu na delo (39. točka obrazložitve prvostopne sodbe). Sicer pa obveznost izvajanja vseh procesov izdelave, polnjenja in pakiranja izdelkov v skladu s predpisanimi postopki izhaja tudi iz opisa tožnikovega delovnega mesta "tehnik I". Med strankama ni bilo sporno, da je bil tožnik z odrejenim nadurnim delom, ki je bilo predvideno čez vikend - v soboto in nedeljo, pravočasno seznanjen z elektronsko pošto nadrejenega C. C. z dne 21. 3. 2023 - v torek (priloga B3), v kateri je bilo navedeno tudi, da naj se mu sporočijo želje do 8.00 ure naslednjega dne, ki jih bo po možnosti upošteval. Čeprav naj bi tožnik navedeno elektronsko pošto prebral šele naslednjega dne, v sredo 22. 3. 2023, ko se je že začel delovni proces, torej že po poteku ure, do katere bi moral sporočiti morebitne želje, ne drži v pritožbi izpostavljeno, da ni mogel pravočasno sporočiti svoje zadržanosti. Sodišče prve stopnje je iz elektronske korespondence v spisu (prilogi B3, A6) pravilno ugotovilo, da je bil tožnik z elektronskim sporočilom nadrejenega C. C. z dne 22. 3. 2023 ob 11.10 uri obveščen, da je nadrejeni Oddelek za splošno kadrovske zadeve zaprosil za pripravo pisne odredbe o opravljanju nadurnega dela, pri čemer je bil tožnik razporejen za nadurno delo v soboto, 25. 3. 2023, od 14.00 do 22.00 ure. Šele na navedeno elektronsko sporočilo je tožnik istega dne (22. 3. 2023 ob 11.20) uri odgovoril, da čez vikend ne more priti na delo. Toženka na tožnikovo elektronsko sporočilo ni odgovorila. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da zgolj dejstvo, da je tožnik toženko obvestil o svoji odsotnosti (potem, ko bil že obveščen o razporeditvi v termin nadurnega dela v soboto od 14.00 do 22.00 ure), še ne pomeni, da tožniku ni bilo treba priti in opraviti nadurnega dela. Že sodišče prve stopnje je utemeljeno izpostavilo, da je tudi nadurno delo delo, opravljanje dela in ravnanje po navodilih delodajalca pa je delavčeva temeljna pogodbena obveznost (33. in 34. člen ZDR-1). Tako skopo in neargumentirano sporočilo delavca zagotovo ne bi zadoščalo za opravičilo izostanka iz rednega dela, smiselno enako pa mora veljati tudi za zakonito odrejeno nadurno delo. V kolikor je tožnik ocenil, da mu ni treba priti na delo zgolj zato, ker je delodajalcu poslal elektronsko sporočilo, da na delo ne more priti (brez navedbe opravičljivih razlogov za to kakor tudi brez navedbe alternative, kdaj pa bi vendarle lahko opravil nadurno delo), kot je zatrjeval in smiselno potrdil tožnik v svoji izpovedbi, je to ocenil narobe. Da je bil tudi to (ker ni sporočil alternative, kdaj pa lahko pride delat čez vikend), razlog za neupoštevanje sporočila tožnika, izhaja iz izpovedbe tožnikovega nadrejenega C. C. Ob tem je vendarle dodati, da tožnik, ki se je v času sobotne izmene nadurnega dela, v katero je bil razporejen, udeležil rezerviranega kosila v sklopu dogodka Tedna restavracij, ni navajal nobenih razlogov za nemožnost oprave nadurnega dela v nedeljski izmeni.

12. Dejstvo, da tožnik s strani delodajalca ni prejel odgovora na svojo skopo in neobrazloženo elektronsko pošto, da "ne more priti čez vikend na delo", potem ko je bil že obveščen o odrejenem nadurnem delu in razporeditvi v časovno izmeno nadurnega dela, tudi po presoji sodišča druge stopnje zagotovo ne more pomeniti, da mu na (nadurno) delo sploh ni bilo treba priti. Že glede na dejstvo, da je v času elektronske pošte tožnika že potekel s strani delodajalca določen rok, do katerega so se poskusile upoštevati želje delavcev glede nadurnega dela (do 8.00 ure tega dne), česar se je tudi upoštevaje njegovo izpovedbo tožnik jasno zavedal, je bil tožnik tisti, ki bi moral pri delodajalcu kot povprečno skrben delavec vsaj preveriti, ali bo njegovi prošnji ugodeno oz. ali mora kljub obvestilu na delo priti. Tako pravilno stališče je zavzelo že sodišče prve stopnje, ki je utemeljeno izpostavilo, da tožnik niti ni podal prošnje za preložitev nadurnega dela oz. opravičila za ne opravljanje nadurnega dela, temveč zgolj skopo obvestilo. Ne more držati pritožbena navedba, da naj bi bil "tožnik s sporočilom toženke zaveden, da lahko izrazi željo, da na delo ne more priti, kar bo toženka upoštevala", saj je rok za upoštevanje želja že potekel, sicer pa je bilo iz elektronskega sporočila nadrejenega C. C. (priloga B3) mogoče jasno razbrati, da se upoštevanje želja nanaša na sobotno oz. nedeljsko izmeno nadurnega dela in ne na ne opravljanje nadurnega dela v celoti. V dokaznem postopku na prvi stopnji tako ni bil ugotovljen opravičljiv razlog za tožnikov izostanek iz zakonito odrejenega nadurnega dela, zato mu je bila pogodba o zaposlitvi (ob izpolnjenosti ostalih pogojev - 49. točka obrazložitve prvostopne sodbe) tudi po presoji sodišča druge stopnje utemeljeno odpovedana iz krivdnega razloga.

13. V zvezi s pritožbenim očitkom, da je očitno šlo v danem postopku za šikaniranje in diskriminacijo zaradi tožnikove funkcije predsednika sveta delavcev, je sodišče prve stopnje že izčrpno in argumentirano pojasnilo, da izveden dokazni postopek takih pavšalnih očitkov tožnika ni potrdil (obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje v točkah 42 do 48). Navedeno obrazložitev sodišče druge stopnje v izogib ponavljanju v celoti povzema, tudi upoštevaje, da tožnik razen pritožbenega ponavljanja tovrstnih nekonkretiziranih očitkov v pritožbi ne ponuja nobenih razlogov za dvom v pravilnost takega prvostopnega zaključka.

14. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti, je sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP krije sam svoje pritožbene stroške.