Jedro

Dogovor, da bo tožena stranka tožeči stranki plačala dolgovani znesek pod pogojem, da bo uspela s svojimi prizadevanji za izterjavo terjatev, ki jih ima do svojega naročnika v Nemčiji, ter se v ta namen s poravnavo zavezala, da bo pričela s sodnimi postopki za izterjavo svojih terjatev, ki jih ima do svojega naročnika, ureja plačilo, ki je vezano na izpolnitev (odložnega) pogoja. Neizpolnitev tako določenega pogoja ne more pomeniti, da tožena stranka svojega dela obveznosti iz poravnave sploh ni dolžna izpolniti, ali da lahko z izpolnitvijo obveznosti odlaša v nedogled. Najkasneje takrat, ko postane jasno, da se pogoj ne bo uresničil (oziroma po poteku razumnega in primernega roka), je treba šteti, kot da čas izpolnitve (rok) ni določen (289. člen OZ), zaradi česar upnik pridobi pravico zahtevati (takojšnjo) izpolnitev.

Okoliščine, ki jih tožena stranka zatrjuje z namenom razbremeniti se pogodbene obveznosti, da so z vložitvijo tožbe zoper njenega dolžnika v Nemčiji povezani visoki stroški in da je negotov tudi njen uspeh v postopku izterjave, niso takšne, da bi objektivno onemogočale izpolnitev oziroma predstavljale razlog nemožnosti izpolnitve obveznosti. Gre za okoliščine, na katere je tožena stranka lahko in mogla računati že pred sklenitvijo poravnave.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da obstoji dne 3. 5. 2019 zapadla terjatev tožeče stranke do tožene stranke na plačilo kazni v višini 8.246,11 EUR po V. odstavku 3. člena Sodne poravnave, sklenjene dne 11. 10. 2017 v gospodarskem sporu, ki se je pred Okrožnim sodiščem v Mariboru vodil pod opr. št. I Pg 500/2017 (I. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od vročitve pisnega odpravka sodbe povrniti pravdne stroške v znesku 1.308,30 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti (II. točka izreka).

2. Proti tej sodbi se pritožuje tožena stranka. V pritožbi graja argumentacijo sodišča prve stopnje, da je terjatev tožeče stranke zoper toženo stranko zapadla dne 3. 5. 2019, ker je tožeča stranka toženo stranko z dopisom z dne 12. 4. 2019 pozvala na izpolnitev obveznosti, to je vložitev tožbe zoper dolžnika S. I. GmbH&Co.K., in ker tožena stranka tožbe ni vložila v roku 15 dni, je obveznost tožene stranke zapadla in je nastopila obveznost plačila 8.246,11 EUR. Po stališču pritožbe je takšna presoja sodišča prve stopnje napačna. Tožena stranka izpostavlja, da je po sklenjeni poravnavi z dne 11. 10. 2017 pri odvetniku v Nemčiji preverila možnost vložitve tožbe in izterjave dolga do dolžnika S. I. GmbH&Co.K. in pojasnjeno ji je bilo, da bo glede na predmet spora izterjava povezana z velikimi stroški, prav tako pa je uspeh v takšni pravdi negotov. Tožena stranka je dolžnika tudi pred tem že pozvala na plačilo obveznosti, pri čemer ji je dolžnik izstavil dva računa v skupnem znesku čez 100.000,00 EUR ter nato še dopis preko odvetnika, da bo ta znesek v primeru pravde uveljavljal kot nasprotni zahtevek. Upoštevaje navedeno v konkretnem primeru ne gre za enostavno, ampak zelo kompleksno zadevo in sama vložitev tožbe bi bila povezana z več dejavniki. Zaradi navedenega je nesprejemljivo stališče sodišča prve stopnje, da se za določitev zapadlosti obveznosti uporabi 289. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Sama narava obveznosti in okoliščine primera brez dvoma zahtevajo ustrezen rok, v katerem lahko tožena stranka izpolni svojo obveznost - vloži tožbo. Ne glede na to pa je tožena stranka tekom pravde pojasnila, da je trenutek vložitve tožbe v Nemčiji avtonomna odločitev tožene stranke in tožeča stranka ne more zahtevati, da tožena stranka tožbo vloži na njen poziv. Vložitev tožbe ne pomeni zgolj, da tožena stranka spiše in vloži tožbo, ampak je slednje povezano z visokimi stroški, ki jih mora tožena stranka zagotoviti pred vložitvijo tožbe. Ne zgolj stroškov odvetnika, ki so v Nemčiji neprimerljivo višji kot v Sloveniji, in sodne takse, ampak tudi stroške za ustrezne izvedence, ki bi jih sodišče postavilo tekom pravdnega postopka oziroma bi jih morala tožena stranka sama predlagati. Prav tako je trenutek vložitve tožbe odvisen od odvetnika v Nemčiji in njegovega razpoložljivega časa. Zato ni mogoče slediti sodišču prve stopnje, da je tožeča stranka v konkretnem primeru izpolnitev lahko zahtevala takoj, ker rok ni bil določen in da je terjatev zapadla, ker tožena stranka tožbe ni vložila v roku 15 dni po pozivu. Takšno naziranje prvostopnega sodišča je nelogično in neživljenjsko. Glede na to, da rok za izterjavo dolga od dolžnika ter vložitev tožbe ni določen, terjatev še ni mogla zapasti in v posledici tega zapadla obveznost tožene stranke ne obstoji. Sodišče bi eventualno lahko odločilo, da je obveznost tožene stranke zapadla šele po zastaranju zahtevka tožene stranke do dolžnika, kar pa še ni nastopilo. Upoštevaje navedeno je tožba tožeče stranke preuranjena in bi morala biti zavrnjena.

Sodišče prve stopnje pa je tudi napačno ugotovilo dejansko stanje, in sicer sam obstoj obveznosti, ki je, skladno s sodno poravnavo, pogojena z odložilnim pogojem izterjave obveznosti in vložitvijo tožbe. Bistvo dogovora med pravdnima strankama je bilo, da je tožeča stranka upravičena do plačila vtoževanega zneska oziroma do nižjega izterjanega zneska le v primeru uspešne izterjave tega zneska od dolžnika. Ker tožena stranka ni bila uspešna pri izterjavi dolgovanega zneska in po mnenju strokovnjaka - odvetnika iz Nemčije tudi ne bi bila v primeru vložitve tožbe, tudi obveznost vtoževanega zneska v tej pravdi po temelju ne obstoji. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka, podrejeno njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje, vse pa s stroškovno posledico v korist tožene stranke. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo pritrjuje sprejeti odločitvi sodišča prve stopnje, predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah razlogov, uveljavljanih s pritožbo, in v okviru uradnega preizkusa zadeve po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, pri tem pa ni storilo uradoma upoštevnih postopkovnih kršitev absolutne narave. Odločitev, ki jo je sprejelo, je tudi skrbno in zanesljivo obrazložilo, zato sodišče druge stopnje v izogib nepotrebnemu ponavljanju kot pravilne povzema razloge sodišča prve stopnje za sprejeto odločitev ter v zvezi s pritožbenimi navedbami le še dodaja:

6. Izpolnitveni zahtevek in temu zahtevku nasprotna izpolnitvena obveznost, sta temeljno upravičenje in temeljna obveznost, ki nastaneta kot neposredna pravna posledica veljavno sklenjene pogodbe. Temeljno načelo obligacijskih razmerij je izpolnitev prevzetih obveznosti (9. člen OZ), in sicer pošteno v vsem kot se glasijo (prvi odstavek 139. člena OZ). Vse dokler pogodba velja, sta jo stranki dolžni izpolnjevati tako, kot je bilo med njima sporazumno dogovorjeno.

7. Sodišče prve stopnje je zato materialnopravno pravilno presojalo, ali je tožena stranka s predmetno sodno poravnavo prevzete obveznosti izpolnila in ob ugotovitvi, da rok izpolnitve obveznosti v poravnavi ni bil določen, tožena stranka pa po pozivu tožeče stranke, naj s poravnavo prevzete obveznosti izpolni, v roku 15 dni od prejema poziva le teh ni izpolnila, pravilno presodilo, da je terjatev iz naslova pogodbene kazni, določena v petem odstavku III. točke zadevne sodne poravnave, zapadla v plačilo.

8. Tožena stranka takšni presoji, s sklicevanjem na negotovost njenega uspeha v postopku izterjave zoper dolžnika v Nemčiji in s tem postopkom povezane visoke stroške, neutemeljeno nasprotuje.

9. Dogovor, da bo tožena stranka tožeči stranki plačala dolgovani znesek pod pogojem, da bo uspela s svojimi prizadevanji za izterjavo terjatev, ki jih ima do svojega naročnika v Nemčiji, ter se v ta namen s poravnavo zavezala, da bo pričela s sodnimi postopki za izterjavo svojih terjatev, ki jih ima do svojega naročnika, ureja plačilo, ki je vezano na izpolnitev (odložnega) pogoja. Neizpolnitev tako določenega pogoja ne more pomeniti, da tožena stranka svojega dela obveznosti iz poravnave sploh ni dolžna izpolniti, ali da lahko z izpolnitvijo obveznosti odlaša v nedogled. Najkasneje takrat, ko postane jasno, da se pogoj ne bo uresničil (oziroma po poteku razumnega in primernega roka), je treba šteti, kot da čas izpolnitve (rok) ni določen (289. člen OZ), zaradi česar upnik pridobi pravico zahtevati (takojšnjo) izpolnitev.

10. Okoliščine, ki jih tožena stranka zatrjuje z namenom razbremeniti se pogodbene obveznosti, da so z vložitvijo tožbe zoper njenega dolžnika v Nemčiji povezani visoki stroški in da je negotov tudi njen uspeh v postopku izterjave, niso takšne, da bi objektivno onemogočale izpolnitev oziroma predstavljale razlog nemožnosti izpolnitve obveznosti. Gre za okoliščine, na katere je tožena stranka lahko in mogla računati že pred sklenitvijo poravnave.

11. Neutemeljena so tudi pritožbena prizadevanja, da je bilo bistvo dogovora med pravdnima strankama, da je tožeča stranka upravičena do plačila vtoževanega zneska le v primeru uspešne izterjave tega zneska od dolžnika. Tožena stranka se je namreč s poravnavo zavezala, da bo terjatve do svojega dolžnika uveljavljala v sodnih postopkih, vendar tovrstnih prizadevanj ni uresničila, zaradi česar se ne more razbremeniti obveznosti, ki jo je s poravnavo prevzela. Ob tem ni zanemariti dejstva, da je na dolžnika v Nemčiji naslovila izvensodni zahtevek po plačilu obveznosti še pred sklenitvijo sodne poravnave in ji je bilo že pred sklenitvijo le-te znano dejstvo, da ima naročnik v Nemčiji tudi zoper njo nasprotne zahtevke. S sklicevanjem na okoliščine, ki so bile tedaj toženi stranki znane že pred sklenitvijo zadevne poravnave, tožena stranka ne more uspešno uveljavljati, da s poravnavo dogovorjena pogodbena kazen ni dospela v plačilo.

12. Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Tožena stranka, neuspešna s pritožbo, in tožeča stranka, ki z odgovorom na pritožbo ni prispevala k sprejeti odločitvi sodišča druge stopnje, krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165.člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154.člena istega zakona).