Jedro

Socialni spor je spor polne jurisdikcije, zato je primarno načelo meritornega sojenja, kasatorno sojenje pa pride v poštev v primeru, ko izpodbijane dokončne odločbe ni moč preizkusiti, ker bistveni razlogi niso navedeni.

Ker toženec (ZZZ) ni navedel, zakaj niso izpolnjeni pogoji iz II.

odst. 44. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja, je to v nasprotju z 214. členom ZUP, ki določa, da mora upravni organ obrazložiti vse sestavine odločbe in navesti pravnorelevantne razloge. Zato je sodišče glede na določbe 1. alinee 1. odst. 82. člena ZDSS-1 pravilno odpravilo dokončno odločbo (sklep) toženca, da bo le-ta v ponovljenem pritožbenem postopku opisane pomanjkljivosti odpravil. Skladno z 82. členom ZDSS-1 ni nujno, da tožnik poda podredni zahtevek za odpravo izpodbijanega sklepa. Če sodišče ugotovi, da je materialnopravni zahtevek utemeljen, odpravi izpodbijano dokončno odločbo ter z njo v zvezi izdano prvostopenjsko upravno odločbo in samo odloči o vtoževani pravici (meritorno sojenje), če pa ugotovi, da se upravne odločbe ne da preizkusiti, le-to odpravi ter naloži tožencu izdajo nove odločbe in mu da ustrezna napotila za odpravo njegovih postopkovnih kršitev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Revizija se ne dopusti.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je razsodilo, da se odpravi odločba toženca z dne 16.12.2003; da je toženec dolžan ponoviti postopek ter v ponovljenem postopku ponovno preveriti razloge ter jih tudi v obrazložitvi nove odločbe navesti, ali je tožnica upravičena do zdraviliškega zdravljenja ali ne; pri čemer je potrebno v obrazložitvi odločbe zavzeti stališče do celotne razpoložljive zdravstvene dokumentacije; toženec pa je dolžan izdati novo odločbo v 30 dneh od pravnomočnosti sodbe prvostopenjskega sodišča.

Zoper sodbo se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožba izpodbija sodbo, češ da naj bi bila izdana brez primarnega in podrednega zahtevka, s tem pa naj bi sodišče prekršilo določbo 2. odst. 73. člena ZDSS-1. Tako pritožbeno stališče pa je protispisno, saj je tožnica na obravnavi dne

22.9.2005 s tem, ko navaja, da je bila upravičena do zdraviliškega zdravljenja, za socialni spor dovolj določno postavila zahtevek. Posledično v ravnanju prvostopenjskega sodišča tudi ni podana bistvena kršitev določb postopka po 14. tč. 2. odst. 339. člena ZPP, kar uveljavlja pritožba.

Pritožbeno sodišče sicer poudarja, da je socialni spor načeloma spor polne jurisdikcije, zato je primarno načelo meritornega sojenja. Kasatorno sojenje pa pride v poštev v primeru, ko prvostopenjske in s tožbo izpodbijane drugostopenjske odločbe ni moč preizkusiti, saj v njiju niso navedeni bistveni razlogi. To pa je tudi konkreten primer, kot je pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče. Toženec namreč ne v prvostopenjski, ne v dokončni odločbi ni navedel odločilnih razlogov, zakaj niso izpolnjeni pogoji iz II. odst. 44. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 30/2003), katerega besedilo je v sodbi podrobno povzeto.

Pomanjkljivost sklepa imenovanega zdravnika toženca z dne

17.10.2003 ter toženčevega dokončnega sklepa z dne 16.12.2003 ni v tem, da odločitev ne bi bila oprta na razpoložljivo medicinsko dokumentacijo, ki jo je imel toženec pri odločanju na razpolago, kar izpostavlja pritožba, pač pa v tem, da sta tako prvostopenjski, kot drugostopenjski sklep glede prej navedenega bistvenega vprašanja popolnoma neobrazložena. To pa je v nasprotju z določbami 214. člena Zakona o upravnem postopku, ki zahtevajo od pristojnega upravnega organa, da obrazloži vse sestavine odločbe in navede tudi vse pravno-relevantne razloge.

Te določbe je pravilno uporabilo prvostopenjsko sodišče ter glede na določbe 1. alinee 1. odst. 82. člena ZDSS-1 pravilno odločilo s tem, ko je odpravilo dokončno odločbo (sklep) toženca z dne

16.12.2003, da bo le-ta v ponovljenem pritožbenem postopku opisane pomanjkljivosti odpravil. Z izpodbijano sodbo je toženčevemu drugostopenjskemu organu prvostopenjsko sodišče dalo tudi dovolj podrobna napotila.

V izreku izpodbijane sodbe sicer res ni naveden tožničin zahtevek, pravtako pa tudi ne, v katerem delu ga je prvostopenjsko sodišče zavrnilo. Vendar se zoper sodbo pritožuje samo toženec, zato pritožbeno sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo. Res je tudi, da tožnica ni podala podrednega zahtevka, s katerim bi zahtevala odpravo s tožbo izpodbijanega drugostopenjskega sklepa, kar pa v socialnem sporu glede na določbe 82. člena ZDSS-1 niti ni nujno, saj sodišče, kot že obrazloženo, če ugotovi, da je materialno-pravni zahtevek utemeljen, odpravi izpodbijano dokončno odločbo ter z njo v zvezi izdano prvostopenjsko upravno odločbo in samo odloči o vtoževani pravici (meritorno sojenje). Ali pa lahko, kot je to konkreten primer, če ugotovi, da se upravne odločbe ne da preizkusiti, le-to odpravi ter naloži tožencu izdajo nove odločbe in mu da ustrezna napotila za odpravo njegovih postopkovnih kršitev.

Zaradi vsega obrazloženega je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter s to dodatno obrazložitvijo potrdilo izpodbijano sodbo.

Ker glede na določbe 4. točke 1. odst. 31. člena ZDSS-1 v sporu o pravici do zdraviliškega zdravljenja revizija ni dovoljena, je pritožbeno sodišče glede na določbe 2. odst. 32. člena ZDSS-1 dolžno odločiti tudi o dopuščenosti revizije. Prej obrazloženo stališče, v katerih primerih lahko sodišče odpravi upravni akt ter tožencu naloži izdajo novega, je enotno v praksi pritožbenega sodišča že izpred uveljavitve ZDSS-1 glede na določbe pred tem veljavnega ZDSS (Ur. l. RS, št. 16/94; člen 35, 2. odst.). Zato je pritožbeno sodišče odločilo, da revizije zoper to sodbo ne dopusti.